Parlamentarni trojček (NSi + SLS + Fokus) je skupaj s strankama Demokrati. Anžeta Logarja in Resni.ca vložil v parlamentarno proceduro interventni zakon, za katerega pravi, da je razvojno naravnan. Morda so z nekaterimi idejami v zakonu resnično želeli doseči cilj, ki ga promovirajo v razpravah, ki se odvijajo v parlamentu okoli tega zakona, vendar menim, da so rešitve slabe. Slabe so predvsem zaradi tega, ker pri pripravi zakona niso upoštevali ene bistvene človeške lastnosti – pohlepa.
Koliko davka plača Elon Musk?
O pohlepu so 17. 4. 2026 pisali na spletnem portalu »Peščanik«, ki izhaja v Beogradu. V članku »Davek za bogate« so analizirali najbogatejše ljudi v Združenih državah Amerike. Vsakemu Zemljanu je jasno, da premoženje vsakega milijarderja zadošča za lagodno življenje vsaj deset generacij po njihovi smrti, pa si še vedno prizadevajo povečevati svoje premoženje. Portal tako navaja, da 1 % najbogatejših razpolaga z bogastvom, s kakršnim razpolaga 93 % gospodinjstev v ZDA na spodnji strani premoženjske lestvice.
In ta neenakost se še poglablja. Samo v preteklem letu, ko je predsednik ZDA Donald Trump uvedel davčne olajšave za najbogatejše, se je premoženje 983 milijarderjev povečalo za 1,5 bilijona dolarjev. Po ocenah ameriške korporacije Rand se je v zadnjih 50 letih 79 milijard dolarjev od 90 % prebivalstva iz spodnjega dela lestvice prelilo k 1 % najbogatejših na vrhu premoženjske lestvice.
Eden od multimilijarderjev je pred 20 leti izjavil, da plačuje davek po nižji stopnji od svoje tajnice. Tako je npr. Elon Musk plačal davek po stopnji 3,3 %, medtem ko voznik tovornjaka plačuje davek po stopnji 8,4 %, gasilec po stopnji 8,7 %, povprečen učitelj po stopnji 9,8 % ali povprečna medicinska sestra po stopnji 13,3 %.
Večina Američanov meni, da je takšen sistem nevzdržen, zato je več kot 62 % Američanov podprlo predlog newyorškega župana Zohrana Mamdanija, da bi milijonarji in milijarderji začeli plačevati 5-odstotni davek na bogastvo. Ob uvedbi takšnega davka bi npr. Elon Musk plačal 42 milijard dolarjev več davka, če bi v ZDA tak zakon sprejeli lansko leto. Po plačilu davka bi mu tako ostalo samo 792 milijard dolarjev za »preživetje«.
Zgoraj sem opisal razmere v ZDA, ker interventni – razvojno naravnan – zakon gre ravno v tej smeri, ko predlaga uvedbo socialne kapice za tiste z najvišjimi prejemki.
Kajtimir Kunc
Večina nepremičnin se oddaja na črno
V interventnem zakonu skušajo predlagatelji preko davka na oddajanje nepremičnin rešiti stanovanjske probleme ljudi, za katere v preteklosti skoraj niso gradili stanovanj. Če bo davek na oddajanje nepremičnin 15 % namesto sedaj veljavnih 25 %, naj bralec sam presodi, koliko se bo to poznalo na najemnini, ki jo lastniku nepremičnine plačuje najemnik. Zaradi človeške lastnosti, ki ji rečemo pohlep – nič. Vedeti moramo, da se večina nepremičnin oddaja na črno, torej država od oddajanja teh nepremičnin nima nobenih prihodkov. Po moji oceni je v Sloveniji takšnih najemnih razmerij več kot 50 %.
Razloga sta dva: prvi je izogibanje plačilu davka od oddajanja nepremičnine v najem, drugi, morda še pomembnejši, pa je ta, da zakonodajalec preveč ščiti najemnika in ima tako lastnik nepremičnine velikanske težave, če želi najemniku odpovedati najemno razmerje. Še posebej, če se najemnik po odpovedi najemne pogodbe ni pripravljen izseliti iz najete nepremičnine. Zato menim, da je morda namen dober, rešitev pa slaba. Država bi morala najprej uvesti davek na nepremičnine in tako vzpostaviti evidenco davčnih obveznikov iz tega naslova.
Prejšnja vlada je v preteklem mandatu poskusila z davčno reformo v to smer, vendar se je očitno morala ukloniti lastniškemu lobiju, ki je dovolj močan, da lahko vpliva na tovrstne odločitve. Po uvedbi davka na nepremičnine pa bi (to predlagam jaz) lahko uvedla občutne davčne olajšave lastnikom nepremičnin (npr. 100-, 75- ali 50-odstotno znižanje davka na nepremičnine), ki bi svoje nepremičnine oddajali v najem. S tem bi spodbudili lastnike, da bi najemna razmerja prijavljali davčnemu organu, saj bi na ta način plačali manj davka na nepremičnine.
Seveda bi moral biti v tem primeru davek na nepremičnine tolikšen, da bi se lastniku splačalo prijaviti najemno razmerje davčnemu organu. Če bi bil davek na nepremičnino nekaj deset evrov, to prav gotovo ne bi stimuliralo lastnika, da svojo nepremičnino odda v najem. To pišem ob predpostavki, ki jo je začrtala vlada v odhajanju, da je prva nepremičnina, namenjena bivanju, oproščena plačevanja davka na nepremičnine.
Ko so dobavitelji zdravil hkrati odločevalci
Ne bom trdil, da je namen predlagatelja zakona slab, ko pravi, da je na zdravstvenem področju treba slediti pacientu. Prav gotovo se s tem strinjam, zato menim, da je prioritetna naloga države na tem področju temeljita prenova Zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki je po mojem mnenju še vedno preveč organiziran po načelu preživelih samoupravnih interesnih skupnosti. Najprej je treba preoblikovati samo skupščino Zavoda za zdravstveno zavarovanje, saj v njeni sestavi prav gotovo ni mesta za predstavnike dobaviteljev zdravil in medicinskih pripomočkov. Oni so poslovni partner Zavoda, nikakor pa ne morejo biti deležniki pri odločanju. O strategiji Zavoda za zdravstveno zavarovanje so za odločanje kompetentni samo uporabniki in vplačniki v zdravstveno blagajno na eni strani ter izvajalci storitev na drugi strani.
Vlada v odhajanju je zagotovo naredila največjo napako, ko je ukinila ustvarjanje normativov za posamezne storitve, ki jih je uvedla prejšnja vlada Janeza Janše. S tem je dopustila cenovno divjanje dobaviteljem medicinskih pripomočkov in opreme. Po drugi strani pa je dopustila tudi, da se enaka storitev lahko zaračunava v različnih zneskih pri različnih zavodih izvajalcev zdravstvenih storitev. Na tem primeru se jasno kaže obraz naše politike, ki je a priori na stališču, da je vse dobro, kar je naše, in slabo vse tisto, kar ni naše. To blokira razvoj naše države in videti je, da se bo takšen način obravnave nadaljeval tudi v državnem zboru v novi sestavi.
Grožnja pred prisilno upokojitvijo
Po mojem mnenju so sporne tudi določbe, ki bi upokojencem omogočale nadaljnje delo po upokojitvi ob istočasnem prejemanju 100 % pokojnine. Ali se je kdo vprašal, kaj je ozadje tega zakonskega predloga? Ta predlog gre na roko kapitalu, saj bo lahko take svoje delavce za njihovo delo bistveno manj plačeval, kot bi jih sicer moral, del plačila pa bo na tak način prevalil na javno pokojninsko blagajno. Zakon napeljuje na to, da bo delodajalec zahteval od vsakega, da se upokoji, ko bo dosegel pogoje za upokojitev, potem pa se bo z njim pogajal, če ga bo morebiti želel obdržati v delovnem razmerju tudi po upokojitvi. S »prisilno« upokojitvijo si bo izboljšal pogajalska izhodišča proti upokojenemu delavcu, delavca, ki bo morebiti pripravljen nadaljevati z delom, pa bo avtomatično spravil v podrejen položaj, ko se bosta pogajala o plačilu za njegovo delo po upokojitvi.
Ob tem pa istočasno ne gre prezreti, da se predstavniki kapitala v socialnem dialogu z vsemi štirimi upirajo temu, da bi se prispevek delodajalcev v pokojninsko blagajno izenačil s prispevkom, ki ga v pokojninsko blagajno vplačujejo zavarovanci (zaposleni). Desne in neoliberalne stranke takšno rešitev podpirajo, saj s svojo politično dejavnostjo služijo predvsem kapitalu. Parlamentarne stranke levo orientiranega političnega bloka opozarjajo predvsem na to, da bo interventni zakon, ki ga predlaga trojček, zmanjšal prilive v proračun za 1 milijardo evrov, in se ob tem najbolj spotikajo ob t. i. socialno kapico, s katero bi desne stranke nagradile predvsem tiste z najvišjimi osebnimi prejemki, skoraj nihče pa se ne spotakne ob to, da bodo delodajalci izsiljevali upokojene delavce, ki bodo želeli delati, z nizkimi plačili za njihovo delo, češ: »Saj že prejemate polno pokojnino.« Ta rešitev bo, kot so ugotovili nekateri novinarji, nagradila tiste, ki so v svoji karieri opravljali lahka in dobro plačana dela. Delodajalec (javni sektor) ne bo pritiskal nanje z nižjimi plačili, kot bo to skoraj zagotovo počel zasebni sektor (kapital). Predstavniki sindikatov so sicer izjavili, da ne podpirajo interventnega zakona, ki ga je skupaj »sklepal« trojček, niso pa posebej izpostavili tudi te nevarnosti, ki grozi bodočim upokojencem.
Nižji DDV, višje marže?
O področjih, kot so dolgotrajna oskrba, znižanje davka na dodano vrednost za osnovno košarico živil in za nekatere energente, ne bom pisal na dolgo in široko, saj bistveno ne vplivajo na socialni položaj posameznika. Seveda se vsak tak ukrep pozitivno pozna na denarnici.
V nekdanji skupni državi so bile marže limitirane za proizvode, ki spadajo v košarico osnovnih živil. Tak ukrep bi moral biti obvezno dodan k poglavju zakona, ki govori o znižanju davka na dodano vrednost. Enako velja za razliko v ceni pri energentih ali pa pri stroških ogrevanja. Če smo znali to področje urediti pri reguliranju cen pogonskih goriv, bi morali po podobni metodi urediti tudi področje osnovnih živil, energentov in stroškov ogrevanja, sicer se bo v resnici zgodilo tisto, na kar opozarjajo poslanci iz levega političnega bloka – da se bo znižani DDV prelevil v povečano maržo trgovcev, cene blaga na policah pa bodo ostale nespremenjene.
Pri dolgotrajni oskrbi pa je treba najprej vzpostaviti sistem tako, da bo deloval, potem pa pobirati prispevek za dolgotrajno oskrbo. Morda ne bi bilo napačno, da se začasno ustavi pobiranje prispevka za dolgotrajno oskrbo upokojencem, dokler Ustavno sodišče ne bo odločilo, ali je ustavno dopustno na tak način posegati v pokojnine. Zato bi to zakonsko določilo o pobiranju prispevka za dolgotrajno oskrbo od upokojencev začasno zamrznili do dokončne odločitve Ustavnega sodišča.
Nujna je širša razprava
Menim, da bi morala okoli predlaganega interventnega in razvojno naravnanega zakona potekati široka razprava pred njegovim sprejemom, saj bi hitenje očitno imelo več negativnih posledic kot pozitivnih učinkov. Nekatere ukrepe je sicer možno sprejeti hitreje, kot na primer znižanje davka na dodano vrednost za proizvode, ki zajemajo osnovno košarico živil, kot tudi za nekatere energente in stroške ogrevanja, ob upoštevanju mojih predlogov, ki sem jih navedel v zvezi s tem. Druge ukrepe pa bi bilo treba še dodatno pretehtati in jih urediti tudi s posameznimi sistemskimi ukrepi, kot je na primer obdavčitev nepremičnin in s tem povezano spodbujanje lastnikov nepremičnin, da jih oddajajo v najem.
*Kolumna je mnenje avtorja in ne odraža stališč uredništva.
