Piše: Nataša Markovič
Ko sem bila stara 19 let sem, Anito prvič slišala po telefonu. Bilo je pred 27 leti, ko sem se znašla pri študentskem delu na ZPM Moste Polje. Nikoli ne bom pozabila, da sem se vozila proti Trzinu, ko me je klicala, če bi še lahko pomagala otrokom v šoli in vzgojiteljicam v vrtcu. Toliko upanja in zaupanja mi je vlila, nikoli do takrat še nisem govorila z nekom, ki bi mi izrekel toliko zahval, pohval in me opogumljal za delo. Bila je preprosto neverjetna. Jaz v odraščanju, polna lastnih izpraševanj, v sporu s starši glede nadaljevanja šolanja, v zaletu iskanja dela, sebe. Ona pa je v meni videla polno potencialov, polno lepih stvari. Neverjetna je bila v tem, da je ljudem okoli sebe dajala občutek vrednosti. Zaradi šolskih obveznosti sva izgubili stik za skoraj desetletje, ko sem začela delati na kanalu A kot novinarka. Takrat sva se srečevali več, nekajkrat sem jo snemala za zgodbe pozabljenih, prezrtih. Najina komunikacija je tako skozi čas postala redna, posebej ko sem začela delati v Tarči. Pogosto mi je takrat napisala: »Odličen prispevek, Nataša, vse dileme si prikazala,« ali pa: »Carica si, veš? Gledamo Tarčo.« Bila je redna gledalka Tarče in redna zasebna komentatorka mojih prispevkov. Ko sem dregnila v kakšno temo in se je razlila gnojnica po tviterju, mi je napisala: »Vse si naredila odlično.« Kot druga mama mi je pisala spodbudne misli. In vem, da nisem bila edina. Pisala je več novinarjem. Spodbujala je dobre prispevke, čestitala, kot bi vedela v kakšni kloaki medsebojnih trenj, podtikanj, svinjarij delamo. Tudi javno na facebooku je pohvalila izjemne dosežke. Rekla bi, da ni minil dan, da ni pohvalila kakšnega dobrega dela. Neverjetno nevidno verigo poguma, samozavesti in hvaležnosti je s tem gradila. V njej ni bilo žal besede ali destruktivne misli. Do mene je njeno sporočilo prišlo vedno takrat, ko sem ga najbolj potrebovala. Kot bi bila telepatsko povezana z mojimi dvomi. Leta 2022, ko je zbolela, sva se še bolj povezali. Napisala mi je, da je v zadnjem stadiju KLL (kronične limfocitne levkemije), da ima zraven še mutacije in da je težko. »Če mi podaljšujejo čas zato, da ne postanem bilka, sem za, sicer sem povedala:‘Ne!‘« Ni želela živeti za vsako ceno. Ni želela, da bi imeli njeni ljubi, dragi okoli nje preveč dela, skrbi. Vsakič je še vprašala, kako je moja mami in če mi lahko pomaga. Vedela je, da je moja mami hudo zbolela. Pogosto sva si tudi zato dlje časa pisali.
»Ali si govorila z dr. Zverom, daj pokliči vse, če so čudeži, naj pomagajo mamici.« To sporočilo mi je napisala po tem, ko sem ji rekla, da so od mami dvignili roke in jo pošiljajo domov umret. Ona pa je spet in spet razmišljala, če bi me povezala z dr. Zverom, in mi vlivala moči, upanja. Vedno je zraven sporočila prilepila kup emotikonov. Prilepila je štiriperesno deteljico, objeme in srca. In jaz nazaj srca.
Mami se je stanje hitreje slabšalo, vzporedno je dobila še dodatno diagnozo, ki je napovedovala skorajšnji konec njenega življenja. Anita mi je pisala, me spraševala in zapletli sva se v pisanja o mojih notranjih bojih, ki sem jih preživljala, zaupala sem ji, kako je. Psihično, fizično sem bila izčrpana, ona bolna, krhka, pa je vsakič svetovala. Kot da se je počutila nekoristno v bolniški postelji. Eno njenih sporočil iz bolniške postelje se je glasilo:»Draga Nataša, tole ni dobro, ne moreš skrbeti za mami več. Žal, glej, tudi sama ne bi dovolila svoji hčeri …, tak način življenja te ogroža… Kje imaš otroke, ali jih lahko vključiš k nam?«
Odločno sem zavrnila njeno pomoč, bila je sredi zdravljenja in sem ji napisala, da mora misliti nase, da ne potrebujem pomoči in se ji zahvalila za vso njeno podporo. Pa ni odnehala. Čez kak teden je napisala: »Še skrbiš za mami?«
»Še.«
»Veš, mene je zrušilo, ampak se bom pobrala. Moram.« Polna upanja je pisala 15. avgusta 2022.Vsakič jo je skrbelo kako sem, če mislim tudi nase in otroke, ne samo na mami.Mami je konec avgusta umrla, Aniti o tem nisem pisala,ker sem ji želela prihraniti slabe novice. Sama se je oglasila septembra. Bolna. »Ali še skrbiš za mami, jaz se pobiram, zelo me je zdelala kemoterapija, konec meseca bom izvedela, kje sem, vmes sem dobila še kožnega raka. Ampak gremo naprej, ni druge. Bom pogledala Tarčo.« Spet Anita iz praktično smrtne postelje misli name. Srce se mi je trgalo.
Ko je izvedela, da mami ni več, se je v nekakšni skrbi še bolj oglašala. Pisali sva si, se slišali. Potem je nekega četrtka, 8. septembra 2022, prišla Tarča na temo Dušana Smodeja, s katerim sem naredila intervju. Nepristranski. V Tarči smo vedeli, da bo nastal določen pogrom nad nami, ker je zgodba politična. V Fotopubu se je namreč zbirala alternativna smetana leve scene. Tako so streli prihajali z desne in leve. Zgodbe moškega, ki so ga ženske obtožile nasilja, se namreč ne sme objaviti. Sploh ne na nacionalki, so menili. Mi smo objavili intervju. Čeprav smo novinarsko preverili vse, poklicali njegovo nekdanje dekle, navezali stike z domnevnimi žrtvami, poklicala sem tudi Niko Kovač, ki je v tistem času pozvala vsa dekleta, da prijavijo nasilje Smodeja. Zanimala sem se namreč ali že imajo kakšno deklo, pa je dejala, da ne. Preverili smo na policiji, prič ni bilo. Vse pred oddajo in pred odločitvijo za intervju. Pogrom se je po oddaji začel. Javen. Neizprosen. Pogrom častnika Mladine, ki vedno brani Levico, pogrom so izvedli neki »neodvisni novinarji« pa Matic Munc, tudi Inštitut 8. marec je imel kup mnenj, Nika ni rekla nič. Šlo je za sceno, ki si je upala javno diskreditirati povsem legitimno novinarstvo. Novinarsko je bil intervju nesporen. Vse smo naredili prav. Tako v intervjuju, prispevku, kasneje studiu. Odprli smo vsa relevantna vprašanja, a politično–medijska mašinerija se je vklopila. Vseznalci za nacionalko so menili, da »nekomu, ki je domnevno napadal ženske, ne daš prostora na naši nacionalki.«
Pri nas je oče večkrat rekel: »Kadija te tuži, kadija ti sudi,« kar bi pomenilo, da bo krivda odvisna od nekoga, ki ima moč. Javnost je Dušana Smodeja še pred policijskim in sodnim postopkom že okrivila, obtožila in mu sodila. V Tarči smo se takrat jasno distancirali od vseh njegovih dejanj in jasno povedali, da je nasilje nad ženskami nesprejemljivo, a nismo pristajali na to, da človeka obsodijo še pred sojenjem in zaslišanjem prič. Tudi kasneje mi je Dušan Smodej poročal, da prič trikrat niso uspeli najti in pripeljati pred policijo oz. sodišče, da pa mu zdaj zaradi pomanjkanja dokazov sodijo zaradi goljufije. Potem nisem več spremljala postopka. Morda pa je vendarle katera prišla…
In vloga Anite Ogulin? Po pogromu nad mano in Tarčo mi je štiri dni kasneje pisala: »Nataša, berem reakcije na Tarčo, kjer si fantastično uresničila intervju. Objemam te, pazi nase. Res si fantastična.«
Odpisala sem ji: »Anita, samo nabijajo me, da sem nekredibilna, ampak nima veze, jaz sem ok. In še zmeraj držim pesti zate.«
»Ne, ne, glavo gor. Odličen, odličen intervju.«
In tako sem z njenim nenehnim verovanjem brcala naprej. Se borila z obtožbami, lažmi, nalepkami. Ženska, ki je imela uvid v nasilje, bedo, resnico, laži, mi je napisala, da je bilo vse ok! In je bilo. Šla sem naprej. Lažje. Zaradi nje. Ker je imela občutek, da mi more stopiti v bran, da mi more napisati nekaj lepega. Kako zelo sem ji bila hvaležna za te njene nežne, materinske skrbi, ki mi jih je izkazovala! In še en trenutek se je zgodil v povezavi s tisto Tarčo… Po oddaji je voditelj športa Saša Jerkovič napisal javno nekaj v smislu, da se tako brez čustev in profesionalno dela intervjuje. Brez nasmehov, dobrikanj itd. Še on je bil svetla točka tiste oddaje. Poleg Erike. Z njo sva si itak vedno »držali štango«.
In potem so prišli lepši dnevi. Anita je konec oktobra 2022 pisala, da je bolje in sva si dopisali o čudežih, ki se dogajajo. Bila sem neizmerno vesela, da so terapije prijele in da se bo zlizala.
Potem je bilo zatišje. Vsaka sva se vrnili k svojim obveznostim. Sama sem šla čez svoje faze življenja in 6. januarja 2023 mi je pisala, da bere, da zapuščam Tarčo. »S tvojim odhodom RTV in Tarča nikoli ne bosta, kar sta bila. Verjamem, da karkoli boš počela, boš uspešna, ker si biser novinarstva. En velik objem, rada te imam.«
Solze so mi tekle po tem sporočilu. Čeprav vem, da me je hotela hrabriti in da je Tarča še vedno odlična in RTV še vedno isti je moja bit potrebovala te besede. V zadnjih treh letih se z Anito nisva videli, le nekajkrat slišali, ves čas pisali in vsakokrat je napisala kaj takrat, ko sem jo potrebovala. To so bila najina dopisovanja. Najini sms-ji. Najina medsebojna podpora. Vem, da si je pisala z mnogo ljudmi, vem, da je za vse našla lepe besede, in vem, da za vsakega iskreno mislila vse, kar je napisala. »Spet tvoje lepe besede, ki mi prikličejo solze. Hvala ti. Rada te imam. Ko se boš lahko družila, bi te objela,« sem ji odpisala. In takoj mi je obljubila, da jo bom lahko. Kmalu.
Leto je teklo, spet je doživljala vzpone in padce. Nisva se uspeli videti. Nisem pritiskala. »Borbam, se trudim, vidimo, če moč misli premaga fizis,« je pisala tako močne besede. Življenje, klicaj, sva pisali. In tako je bila kljub bolezni aktivna. Ljudje so mi poročali, da jim je še kar pomagala. Vedela sem, da pomaga kljub bolezni, vedela sem, da dela, vedela sem, da kliče okoli za druge. Lani ob grozoviti povodnji je bila, kot mi je napisala, »v akciji na polno«, čeprav je bila po dvajsetih obsevanjih!!!
Minevali so meseci. Ko sem ji pisala, kako je, je napisala, da se trudi. Vsakič mi je poklonila lepe besede in na koncu pripisala: »Carica si, veš.« Vedno je prilepila srčka, poljubčka, objem. In tako vse do letošnjega junija, ko sem prejela evropsko novinarsko nagrado. Bila je spet, ponovno v bolnišnici na robu moči, ko je v medijih zasledila moj uspeh. In spet je iz čistega miru imela čas, da je napisala izjemno lep sms s pripisom, kako zelo ponosna je name. Spet je imela čas. Zbrala je moči, da pošlje nekaj lepega. Imela je čas za druge.
Zase pa ji je ga zmanjkalo! Draga Anita. Pogrešala bom tvoj zapik, v katerega sem se lahko vedno vrnila. Zapik, kjer si vedno verjela vame. Zapik enak maminemu, ki ga nisem več imela. Hvala ni dovolj za vse, kar si naredila za Slovence, za to državo. Pokazala si nam, kaj je sočutje, prijateljstvo, pomoč. Ves čas si postavljala temelje osnovnim človeškim postulatom in jih vračala nazaj v življenje, ko so kopneli in se rušili.
Ves čas si bila naš kompas, kako biti in ostati človek-človeku-človek.
Bojim se, da bomo brez tebe zdrsnili v temo.
Tvoja Nataša
