Če bi bila država prijazna svojim državljanom, bi sočasno z uzakonitvijo obveznega prispevka za dolgotrajno oskrbo uresničila tudi svojo obljubo, ki jo je ob uvajanju obveznega prostovoljnega prispevka za zdravstvo v Državnem zboru dala vlada, da se bo od 1. 1. 2025 dalje ta obvezni prostovoljni prispevek za zdravstvo pobiral v odvisnosti od dohodkov tistih, ki ta obvezni prostovoljni prispevek plačujejo. Tako pa tisti, ki na primer prejema zagotovljeno pokojnino za 40 let delovne dobe v znesku 781,94 evrov, plačuje za obvezni prostovoljni prispevek za zdravstvo v znesku 37,17 evrov in od 1. 7. 2025 dalje še 1 % od pokojnine za dolgotrajno oskrbo ali 7,82 evrov. Tako mu po plačilu navedenih obveznih prispevkov za življenje ostane 736,95 evrov. To pomeni, da je državi moral plačati 5,75 % svoje zagotovljene pokojnine.
Tisti, ki je v prvih petih mesecih letos prejemal povprečno pokojnino za 40 let delovne dobe v neto znesku 1.136,25 evrov je moral za obvezno prostovoljno zdravstveno zavarovanje plačati 37,17 evrov in od 1. 7. 2025 dalje bo za dolgotrajno oskrbo plačeval še 1 % od pokojnine ali 11,36 evrov – kar skupaj znese 48,53 evrov. Po plačanih obveznih prispevkih bo takemu upokojencu po izplačilu pokojnine za julij 2025 ostalo 1.087,72 evrov. To pomeni, da bo državi moral plačevati 4,27 % od svoje povprečne pokojnine.
Upokojenec, ki je maja 2025 prejel najvišjo pokojnino v znesku 4.387,75 evrov, je moral za obvezno prostovoljno zdravstveno zavarovanje plačati 37,17 evrov in od 1. 7. 2025 dalje bo za dolgotrajno oskrbo plačeval še 1 % od svoje pokojnine ali 43,88 evrov – kar skupaj znese 81,05 evrov. Po plačanih obveznih prispevkih bo takemu upokojencu po izplačilu pokojnine za julij 2025 ostalo 4.360,70 evrov. To pomeni, da bo državi moral plačevati 1,85 % od svoje pokojnine.
Vlada naj odpravi nepravičnost
Že samo na teh treh primerih se vidi, da je sistem plačevanja obveznega prostovoljnega prispevka za zdravstveno zavarovanje skrajno nepravičen do vplačnikov in bi vlada morala (najbrž ministrstvo za zdravje ali pa ministrstvo za finance) poskrbeti za to, da se ta nepravičnost odpravi. Ker vlada ni pokazala pravega interesa (saj takšen sistem koristi predvsem tistim z visokimi prejemki), da bi to nepravičnost odpravila, je civilna iniciativa Glas ljudstva 19. maja letos vložila v parlamentarno proceduro Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prispevkih za socialno varnost, s katerim odpravlja nepravično stanje na področju plačevanja prispevkov za obvezno prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Če bo zakon sprejet v predlagani obliki, bo to pomenilo bistveno izboljšanje socialnega položaja tistih upokojencev in zaposlenih z najnižjimi prejemki. Tako bi na primer upokojenec, ki prejema zagotovljeno pokojnino za 40 let delovne dobe, moral plačati za obvezno prostovoljno zdravstveno zavarovanje 11,30 evrov ali 25,87 evrov manj, kot plačuje sedaj. To pomeni, da bi mu po plačilu obveznih prispevkov od julija 2025 dalje (obvezno prostovoljno zavarovanje 11,60 evrov in obvezen prispevek za dolgotrajno oskrbo 7,82 evrov) za življenje ostalo 756,07 evrov, kar je 96,7 % od zagotovljene pokojnine.
Kajtimir Kunc je upokojenec, aktivni državljan in publicist, ki se bori za pravice svojih stanovskih kolegov in kolegic.
Usoda dolgotrajne oskrbe po poti zdravstvene reforme?
Kar zadeva dolgotrajno oskrbo starejših občanov je popolnoma jasno, da jo slovenska družba potrebuje. Danes, ko se na vsakem koraku srečujemo z izkoriščanjem zaposlenih s strani delodajalcev, si je praktično nemogoče zamisliti, da bodo ti zaposleni še zmogli skrbeti za svoje starše. Prvič zato, ker zaradi zahtev delodajalcev enostavno nimajo časa, saj morajo biti delodajalcu praktično stalno na razpolago, drugič pa zato, ker so njihove plače tako nizke, da ne morejo poskrbeti niti za svoje eksistencialne potrebe, kaj šele, da bi svojim onemoglim staršem mogli plačevati storitve, ki jih potrebujejo, pa si jih s svojimi pokojninami ne morejo privoščiti.
V zakonu so opredeljene storitve, ki jih Slovenija kot družba zagotavlja starejšim v okviru dolgotrajne oskrbe. V zakonsko opredeljenih storitvah nisem našel ničesar, kar bi morali dodati v popis storitev za dolgotrajno oskrbo starejših. Torej, po mojem mnenju, je področje dolgotrajne oskrbe normativno dobro urejeno. Vprašanje pa je, kako bo sistem dolgotrajne oskrbe deloval v praksi. Bojim se, da se bomo pri dolgotrajni oskrbi srečevali s podobnimi težavami, kot se srečujemo na primer v zdravstvu, ko državi nikakor ne uspe zmanjšati čakalnih vrst za specialistične preglede, kakor tudi znižati števila zavarovancev, ki so brez pripadajočega jim osebnega zdravnika. Kljub številnim finančnim injekcijam, ki jih je država usmerila v zdravstveni sistem, se čakalne vrste niso skrajšale, niti se ni zmanjšalo število tistih, ki nimajo svojega osebnega zdravnika.
Kdo nas striže in kdo plačuje vnaprej
Samega sistema dolgotrajne oskrbe ne bom v naprej kritiziral, ker moramo najprej počakati, da vidimo, kako bo sistem deloval v praksi. Moram pa pri tem ugotoviti, da smo predvsem starejši precej skeptični, saj sistem ne bo začel delovati v skladu z zakonskimi določbami s trenutkom, ko bomo začeli plačevati za dolgotrajno oskrbo. Kot sem pred meseci izjavil, je to podobno, kot če bi šel k frizerju in plačal 20 evrov za striženje in bi po plačilu zapustil frizerski salon, ne da bi bil ostrižen. Vlada je vsekakor imela dovolj časa, da bi pripravila vse potrebno za izvajanje zakona s trenutkom, ko je vsem državljanom nastala obveznost za plačevanje obveznega prispevka za dolgotrajno oskrbo. Ker tega ni storila pravočasno, si je s tem zagotovila široko polje za izgovore, da se zakon še ne izvaja, ker ne deluje še to ali ono (programska oprema, informacijski sistemi, premajhno število zaposlenih v posameznih službah, prenizke plače negovalk v domovih za starejše in podobno). Upam samo, da v resnici ne bo tako in da bo sistem končno zaživel tudi v praksi.
Premjejeve izjave zasejale dvom v resnični namen dolgotrajne oskrbe
Glede na vedno glasnejše pritiske na države Evropske unije in na članice Nata, da čim več denarja vlagamo v oboroževanje, pa se tudi bojim, da bo zaradi splošne militarizacije trpela predvsem socialna država. Tudi pri nas. Finančni minister sicer zagotavlja, da socialna država ne bo trpela, ker se bo za vlaganje v obrambo država dodatno zadolževala. Ampak vsak povprečen državljan naše države ve, da je vedno treba vsak račun plačati in tudi, da je dolgove treba vrniti slej ali prej.
Predsednik vlade je 15.7.2025 v Državnem zboru izjavil, da njegova vlada skrbi za to, da daje ljudem in ne kapitalu, za razliko od opozicije, ki bi dajala kapitalu in jemala ljudem. Pri tem je omenil tudi jahte lastnikov kapitala, ki bi si lahko ob nižjih davkih privoščili nekaj metrov daljše jahte. Kako to zveni nam upokojencem, ki smo ob pokojninski reformi v nastajanju bili soočeni z dejstvom, da je država popustila pred pritiski delodajalcev, ko je hotela izenačiti prispevek delodajalcev v pokojninsko blagajno s prispevkom, ki ga vplačujejo zavarovanci. Kot posledica tega ostaja problem nevzdržnosti pokojninske blagajne, ki nam jo oblast kot našo slabo vest meče naprej ob rednem usklajevanju pokojnin vsako leto, kot da smo mi krivi, ko je takratna vlada dr. Janeza Drnovška leta 1996 delodajalcem znižala prispevek v pokojninsko blagajno za skoraj polovico in ga spremenila v davek na plače, da bi se s tem zabrisala stroga namenskost teh sredstev.
Ker take izjave lahko v primerjavi z realnostjo vnesejo dvome v resnični namen delovanja dolgotrajne oskrbe, nas ne more čuditi določena mera skepse ob začetku izvajanja samega zakona o dolgotrajni oskrbi. Z maksimalno mero optimizma zato dopustimo, da zakon o dolgotrajni oskrbi začne delovati v svojem polnem obsegu in videli bomo, s kakšnimi problemi na tem področju se bomo kot družba še srečevali. Vsekakor, tudi glede na mojo starost, upam, da bo teh problemov čim manj in da bo zakon dejansko prišel v vsak dom, kjer bodo dolgotrajno oskrbo tudi dejansko potrebovali.
Preiskovalno.si daje prostor različnim avtorjem.
