Na mestnem robu, kjer se že ujame stik s podeželjem, poiščemo naslov. Rožna ulica. Hiša je pravo nasprotje svojega imena.
Stara, okrušena stavba z napol odprto streho in luknjami v oknih. Seseda se vase. Odpahnemo težka vhodna vrata in se po škripajočih lesenih stopnicah vzpnemo proti podstrešju. Prostor prežemajo mraz, tema in smrad. V edini sobi na postelji leži moški, star med 60 in 65 let. Andrej
Otopel izraz na obrazu. Oči bolščijo v luknjast strop, televizor pa je njegovo edino okno v svet. Štiri mesece je že, odkar je zadnjič vstal in zapustil posteljo. Noge ga bolijo, pokaže na modre lise na suhi koži, ki se lušči. Ne more vstati. Ni več sledu o mišicah, ki so zaradi dolgotrajne negibnosti splahnele. Leži nepremično. Sam. Ne ve niti tega, ali je zunaj sneg, saj njegov pogled ne seže dlje kot do okenske police. Šipa, ki je na več mestih počena, je prelepljena z lepilnim trakom, s katerega se vijejo ledene rože. Hlad, ki pronica skozi razbita stekla, se širi po sobi. Pogled po prostoru razkrije eno samo bedo. Plesen v kotih se že zažira omaro z nekaj redkimi oblekami, vlaga vdira iz razpok v stenah, skozi razbite strešnike pa pronica deževnica naravnost skozi strop. Andreju pada omet dobesedno na glavo.
»Kako je s higieno, z osnovnimi potrebami,« naju zanima, ko opaziva, da v sobi niprenosnega stranišča, do stranišča pa sam ne zmore. Zadržano pokaže na goroplastenk ob postelji, v katere spusti urin. Veliko potrebo opravi v plastičnovrečko, ki jo razprostre v kuhinjski lonec, tega pa si podstavi pod zadnjico.Vse dela leže. Na dosegu roke je tudi zaprto plastično vedro, v katerega odlagavrečke z blatom.
Potem čaka na usmiljenje katerega od redkih prijateljev, ki se še odzovejo njegovemu klicu, da izpraznijo posode z izločki. Vode in mila na koži ni občutil že od septembra, ko je obležal. 147 dni se ležeč v postelji obriše z vlažnimi robčki.
Le nekaj centimetrov stran od posod z urinom in blatom zagledava štruco kruha, sadje in vodo. Osnovna živila, ki mu jih prinaša dobrosrčna soseda Slavica. Toplo hrano pove, uživa zadnji teden dni, ko mu je soseda zaradi lastne vztrajnosti uspela izboriti po nenehnem pisanju, klicih, prošnjah in moledovanju, naj se javne socialne ustanove vendarle zganejo in pomagajo osamljenemu in zanemarjenemu človeku. Človeku, ki že štiri mesece ždi v postelji brez sleherne oskrbe, osnovne zdravstvene in socialne pomoči. Ki lula in kaka v postelji, v kuhinjske posode. »Do pritličja slišim njegove krike. Nikogar ne prikličem. Človek v tej državi je sam, če nima družine, če nima sočloveka je pozabljen. Tako je od septembra, ko je obležal. Do danes ni bilo nikogar k njemu, da bi ga pogledal, očedil, mu nudil zdravstveno oskrbo,« v solzah pripoveduje upokojenka, ki po težki operaciji sama ne zmore skrbeti za bolnega soseda. Uspela je le toliko, da so mu iz zavoda za pomoč in nego na domu prvič prinesli topel obrok. Čeprav je menila, da mu bo socialna delavka tudi pomagala pri hranjenju, ga za silo uredila in umila, je ženska kovinsko posodo s hrano samo odložila na mizico in še to brez krožnika in pribora, se obrnila na petah in odšla brez besed. Tudi kot človeku, ki za razliko od živali premore vsaj kanček empatije, ji pogled na nemočnega Andreja ni prebudil sočutja.
A drugače je, ko se vključi medij. Takoj po najinem prihodu k Andreju pokličeva župana, socialno službo, direktorja zdravstvenega doma. Vsi pridejo isti dan do pozabljenega Andreja.
»Nihče si ne zasluži živeti v takem. To so nezaslišane, katastrofalne razmere! Presenečen sem in žalosten, da se kaj takega dogaja v naši občini. Ugotovili bomo, kdo je vse zatajil,« je ob pogledu na onemoglega Andreja, priklenjenega na posteljo, dejal kočevski župan dr. Vladimir Prebilič, ki je bil letos izvoljen v evropski parlament. Akcija je stekla. Istega dne smo kolesje birokracije premaknili do te mere, da so bili naročeni služba za dezinfekcijo, zdravnik, medicinska postelja, Andrej je bil obravnavan za oskrbo na domu.
Po dolgem dnevu in pogovoru z odgovornimi o tem kako je mogoče, da država ne ve koliko starejših od 60 let je samih, osamljenih, zapuščenih, greva domov. Piševa. Zgodbo je potrebno spraviti v medije. Naslednjega dne sva se vrnili k Andreju. Po najinem poročanju sobile tam naročene že ekipe televizije.
Zavestna opustitev pomoči zavoda za oskrbo in 11 dni od prvega odziva centra za socialno delo
Da je Andrej »len in sam kriv za svojo usodo, ker se mu ne da delati,« je bilo slišati obsodbe, tudi iz ust tistih, ki bi po pooblastilu države ali občine morali skrbeti za starejše. Dobili sva klic novinarke, da kaj delava zgodbo o človeku, ki si je sam kriv za svojo usodo. Pregledava dokumente in izbrskava, da je lokalni zavod za nego in skrb na domu, ki mu za izvajanje oskrbe starejših Občina plača okoli 300.000 evrov na leto, za Andreja vedel pa dvignil roke?!
Zakaj?
Ko so mu začeli dostavljati edini topel obrok v dnevu, jim pogled na neumitega, nebogljenega in nepokretnega človeka ni zbudil empatije. Zanimal naju je razlog za to brezbrižnost in opustitev dolžnosti, ki je lahko podlaga za kazenski pregon. Med intervjujem direktorja zavoda za oskrbo na domu, ki dobi državni denar za skrb starejših, izveva, da »niso bili izpolnjeni pogoji varnega dela za zaposlene,« da je »tam umazano« in da so pravice zaposlenih nad pravico uporabnika do pomoči.
Zato je Andrej ostal dobesedno zavržen. Andrejevo stanovanje je bilo res vsaj 4 mesece zapuščeno, polno smeti, zažgane posode. Vsak ,ki je stopil notri je dvignil roke. Bilo je kot na smetišču.
A zgodba 61 letnega Andreja, ki se ni nikoli poročil in ni našel sorodne duše je zgodba, ki je vredna vsakega glasu. Skrbel je za bolnega brata, ki je umrl, bil je navezan na mamo in ko so vsi umrli in se je ponesrečil in ni mogel več delati je obležal. Sam. Le glasni kriki zaradi bolečin so k njemu priklicali zlato sosedo Slavi, ki je priklicala naju. Najmanjši medij v državi.
Prvi poskusi reševanja Andreja poteptali človeško dostojanstvo
Po našem razkritju so Andreja najprej želeli na hitro premestiti med brezdomce, kjer bi v majhnem prostoru za štiri osebe potrebo prav tako moral opravljati v postelji in to en meter od drugega stanovalca. Na to ni pristal. Raje je še naprej sam, je rekel. In to so mu zamerili. Ker ni sprejel »velikodušne ponudbe «,da gre med brezdomce in kaka in lula pred njimi. Da je pod nadzorom in po 4 mesecih v vrvežu, ki bi bil zanj šok. Obrnil se je k nama. » Vem, da želita pomagati, a tega ne morem sprejeti«. Razumeli sva. Potem je prišla druga ponudba, da gre v dom za starejše občane. Takoj so mu tudi povedali, da zaradi pomanjkanja kadra njegova rehabilitacija ne bo mogoča in da bo prav tako ležal oziroma odvisen od lastne volje. Povedali so, da ga bodo dali v plenice, da bo še naprej oropan samostojnosti. Z namestitvijo v instituciji pa bi mu odvzeli tudi finančno podporo, sčasoma pa bi postali lastniki njegovega stanovanja, saj je zaradi bolezni ostal brez dohodka in si doma za starejše občane ne bi mogel privoščiti. Andrej si je želel ostati doma, a želel je ozdraveti. Je to prevelika želja? »Ni,« sva mu prigovarjali, enako tudi soseda Slavi. In ker ni želel vse te omenjene pomoči in krčenja osnovnih pravic so začeli širiti govorice, da zavrača pomoč. Andrejeva edina želja pa je ves čas bila, da bi spet stopil na noge in še poprijel za kakšno delo. Soseda Slavi je bila odločena, da bo uredila pomoč, da bo Andrej spet shodil.
Zdravniški izvidi
Čez nekaj dni so prišli izvidi. Andrej nima posebnih ogrožujočih bolezni, lahko bi spet shodil. A čakalne vrste so neznosne. Fizioterapevte se čaka. A Slavi ni čakala. Iz sosednje Hrvaške je poklicala fizioterapevtko, ki je začela z Andrejem najprej v leže telovaditi potem pa postopoma sedeti. Pot do hoje je bila dolga. Fiziterapevtko je plačevala Slavi, kmalu je dobil prvo tudi s strani države. Okrevanje se je pospešilo…
Kako pomemben je vpliv medijev pri opozarjanju na temeljne človekove pravice, se je pokazalo ko sva vztrajali, da najdejo drugačno, primernejšo rešitev za Andreja. Po najinem prvem obisku pri njem so le nekaj ur pozneje ob njegovi postelji že stali župan in podžupan Kočevja ter direktor zdravstvenega doma. Stekla so resna dogovarjanja za njegovo rešitev. V manj kot 24 urah je Andrej dobil pravo bolniško posteljo, ki je bila potrebna za njegovo oskrbo.Direktor zdravstvenega doma se je zavzel, da je Andreja obiskal zdravnik in ga poslal na specialistične preglede v Ljubljano. Občina je naročila čiščenje podstrešnih prostorov, ki so jih deratizirali, prostovoljci rdečega križa pa so stanovanje spravili v razmere, ki ustrezajo vsaj minimalnim standardom bivanja. Lokalni obrtniki pa so, ko so za Andrejevo zgodbo izvedeli v našem mediju, kar sami začeli prihajati. Največ zaslug pa gre nesebični sosedi in njenemu možu, ki je obljubil, da bo Andreju z delavci in nekaj prostovoljci uredil novo sobico.
Dela so se začela, Andrej pa je v nekaj mesecih iz postelje preselil na invalidski voziček. Midve sva zgodbo vsakič redno popisali in ji sledili. Obljubili sva, da bova z Andrejem do njegove nove življenjske priložnosti. Nova soba je tako dobivala vedno svetlejše tone, nova tla, nov umivalnik, lesene dele.
Izgledalo je, da Andrejevo življenje dobiva nove dimenzije. Prvič po nekaj mesecih so ga počesali, postrigli.
Ko je Andreju kazalo bolje sva se začeli spraševati koliko Andrejev je še v isti občini Kočevje, ki ima 15 tisoč prebivalcev. Koliko v najini Sloveniji, Evropski uniji?
Sledilo je presenečenje.
Kočevje 15.650 prebivalcev
Slovenija 2 milijona prebivalcev
Romunija 19 milijonov prebivalcev
Evropa 450 milijonov prebivalcev
Kočevje, Slovenija, Romunija, Evropa
Po Andreju so v občini Kočevje našli še štiri starejše osamljene. Tako so nama sporočili iz centra za socialno delo. Zgodil se je preboj. Pet Andrejev sva rešili, sva si drznili zapisati. Ker nisva odnehali, ko so rekli, da je len in da si je sam kriv.
Tako sva ugotovili, da Andrej ni osamljen primer zanemarjanja starejših v naši dvomilijonski državi. Koliko jih je, je bilo vprašanje, ki naju je kljuvalo. Najprej je treba ugotoviti, koliko starejših živi popolnoma samih. Ima država sploh te podatke? To so ljudje, ki so lahko brez zdravnika, brez oskrbe. Brez stika. Statistični podatki, so bili na voljo le za leto 2021, ko so nazadnje popisovali prebivalstvo in so kazali, da je živelo samih v gospodinjstvu 114.887 prebivalcev starih 65 let ali več. To je četrtina ali 26 % oseb starih 65 let in več. Čeprav so skriti za anonimnost statistike, so to ljudje, naši sosedje, znanci, vrstniki. Se je kdo od odločevalcev vprašal, ali imajo koga, ki bi jim prinesel kozarec vode, ponudil krožnik tople juhe, jih umil ali obrnil v postelji? Morda samo pobožal ali jim izrekel besedo sočutja?
Kako počasen je birokratski aparat, če dobiva podatke o letu 2021 in če so Andreja pristojne institucije začele obrovanavati 11 dni od prvega klica sosede na center za socialno delo. In to kljub temu, da imamo v Sloveniji unikum, ministrstvo za solidarno prihodnost, ki je namenjeno starejšim. Odpisali so nama, »da te ljudi redno obiskujejo centri za socialno delo, ki izvajajo programe, med katerimi je najpomembnejši Projekt starejši za starejše, ki ga izvaja Zveza društev upokojencev Slovenije (ZDUS). Ta projekt vključuje obiskovanje starejših, kjer prostovoljci preverjajo njihove bivanjske pogoje in po potrebi obveščajo pristojne službe o težavah.« A to je zgolj leporečje na papirju. Sistematičnega preverjanja osamljenih ni. In to v naši mlad državi, ki se je kot celotna Evropa zapisala človekovim pravicam. Kot članica Sveta Evrope smo se zavezali, da bomo »uveljavljali socialne standarde, zapisane v Socialni listini in drugih aktih Sveta Evrope.« Če država z enim klikom do preglednice prebivalstva ne pride do podatkov o osamljenih, kako je šele v veliki, devetnajst milijonski Romuniji, sva se začeli spraševati. Koliko Andrejev pa je tam? Tudi Romunija se je zavezala k spoštovanju človekovih pravic. Če Slovenijo prevoziš v dobrih treh urah in praktično v enem dnevu dosežeš vsak njen kotiček, je biti star v Romuniji prava žalost. Slikovita pokrajina, razložena med gore, nižine in vmesna gričevja, zaradi svoje velikosti onemogoča nadzor nad starejšimi, ki od rojstva do smrti ostajajo na svojih domovih v odmaknjenih predelih. V romunski fundaciji The Margareta of Romania Royal Foundation, kjer skrbijo za starejše, so nam pojasnili, da je pri njih 3,7 milijona starejših od 65 let, 1 milijon jih živi popolnoma samih, še dodatna dva milijona pa so vdovci, ločenci ali neporočeni. Kdo drži roko nad usodami teh ljudi? So res le statistika Eurostata? V Romuniji namreč povprečna pokojnina znaša 400 evrov!Samo malo močnejša protibolečinska zdravila pa stanejo več kot 4 evre. Kdo jih kupi in dostavi? Kdo jim zloži tablete v razdelilno škatlo, po dnevih? Kdo kontrolira medsebojno učinkovanje? Romunska fundacija je ena redkih, ki skrbi, nadzira in pomaga tem ljudem. Verjetno tudi leta 2026 in 2027 ne bodo prišli do vseh osamljenih in pomoči potrebnih starejših, ki nimajo nikogar več na svetu. Milijoni Andrejev sredi najbolj razvitega koščka sveta.
Eurostat opozarja na socialno izključenost starejših Evropejcev
Pomanjkanje, bolezen in osamljenost so največje težave starejših v Evropski uniji, opozarja Eurostat. V času največjega tehnološkega stampeda in ob milijardah za oboroževanje, tisti, ki so gradili moderno Evropo miru, nimajo nikogar, da bi jim prinesel kozarec vode.
Andrej je simbol vseh osamljenih, zapostavljenih in pozabljenih Evropejcev. Je glas brezimnih množic od Španije, Nemčije, Poljske, Ukrajine do Grčije. Gre za generacijo, ki je našo Evropsko unijo branila, jo osamosvojila in obdržala v miru. Danes pa ima Nemčija malo manj od 20 milijonov ljudi starejših od 65 let. Poleg Nemčije imajo tudi Italija (13 milijonov) Francija (13 milijonov), Španija (9 milijonov) visoke deleže starejših oseb. To so naši starši, naši dedki in babice. Kar 21, 8 % moških starejših od 65 let po Evropi živi popolnoma samih. Kdo jih pokrije, kdo jim prinese tablete, kdo pripravi topel obrok, zamenja plenico?
58 % starejših moških od 65 let v Evropi si dom deli še z eno osebo, pri ženskah, starejših od 65 let, pa je številka malenkost nižja – 39 %. Tistih, ki so starejše od 65 let in živijo popolnoma same, pa je 40,2 %, so ocene Eurostata.
Starejši v EU nujno potrebujejo svojega komisarja
92 milijonov Evropejcev je starih! Gre za četrtino populacije, ki kljubuje paradoksu sodobnega časa. Na vsakem koraku občutimo ekspanzijo družbenih medijev, mreženj in všečkov, graditelji Evrope pa so družbeno, eksistencialno, zdravstveno in čustveno izolirani. Medtem ko 448,4 milijona prebivalcev Evropske unije lahko uresničuje svoje potrebe in pravice pod okriljem 27 komisarjev za različna področja, ostajajo starejši zapostavljeni. Bi bilo mogoče čez pet let dodati komisarja za starejše, poenotiti pravila, narediti in voditi evidence? Če imamo popise ljudi, avtomobilov, psov, bi lahko poskrbeli tudi za tiste, ki so sami, osamljeni? Za tiste, ki niso uspeli zgraditi osnovne celice-družine. Za tiste, ki so ostali brez te celice. Za solidarno Evropo, brez Andrejev. Bi lahko dodali ključnega komisarja? Za generacijo, ki je tlakovala pot miru, človekovim pravicam, napredku, tehnologiji. Vsak sleherni Andrej si to zasluži.
Andreja sva obiskovali skoraj leto dni. Ko je naredil prvi samostojen korak nama je poslal posnetek.
Kot da bi shodil lasten otrok, tako srečo sva občutili.
Dan za tem sva ga obiskali. In teden kasneje in mesec kasneje. Korak za korakom.» Ko boš lahko prišel do škripajočih stopnicah pa poklici gremo na kavo«
Mesec je bil naokoli, ko je zazvonil telefon. »Ajde novinarki, pridita, gremo na kavo«. Čakal naju je pred vrati hiše!
S sosedo Slavi smo se odpeljali do bližnjega jezera, kamor si je želel. Bil je nepopisen občutek sreče. Andrej je postal tudi vsem poznam, ljudje so ga ustavljali in pozdravljali.
Naslednja zelja? Avto, vožnja, občutek svobode.
Nekaj mesecev kasneje se je odpeljal na morje.
Država mu je omogočila tudi rehabilitacijo. Mahal je z bazena, fitnesa in krajev, kjer že dolgo ni bil.
Andrejeva zgodba ni zgodba o padcu, temveč o vstajenju. O tem, da včasih največjo moč pokažemo, ko smo najbolj ranljivi. In da življenje ni končano, dokler obstaja nekdo, ki še verjame vate.
