Foto: Gašper Lešnik
Ne razumem, zakaj Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) naših kritik postopka nabave helikopterjev ne sprejme dobronamerno in ne prizna, da je bilo z razpisom skoraj vse narobe. Kljub pravnomočni odločitvi nekompetentne komisije bi moralo ministrstvo najti način, da odstopi od podpisa pogodbe in pripravi nov razpis, v katerem bi bila oba dobro poznana helikopterja za HNMP obravnavana enakovredno. Namesto tega ponavljajo navedbe, ki logične presoje ne zdržijo, s čimer se le še globlje zapletajo. To velja tudi za popravek napačnih trditev namestnice vodje Službe za odnose z javnostjo MNZ, objavljen 27. avgusta. V nadaljevanju podajam pojasnila, zakaj njene navedbe ne držijo.
Res je, da k ponudbi v tem razpisu ni bilo treba priložiti z vsemi podatki dopolnjenega osnutka pogodbe. Spregledal sem namreč določilo, da lahko ponudnik na vsa določila osnutka pogodbe brezpogojno pristane tudi s podpisano izjavo. V naglici sem v osnutku izjave spregledal stavek, da »v celoti sprejemajo vsebino osnutka pogodbe, ki je sestavni del razpisne dokumentacije«. Po mojem mnenju je to pravno povsem enakovredno, kot če bi podatke vnesli neposredno v osnutek pogodbe in jo podpisano priložili prijavi. Zato se Sabini Langus Boc zahvaljujem za popravek.
Ni pa mi jasno, kakšno povezavo imajo moje navedbe z zahtevom, da mora ponudnik pred sklenitvijo pogodbe predložiti izjavo o lastniški strukturi. Kaj ima to sploh opraviti z zapisanimi argumenti v mojih kolumnah?
Ali je bila razpisna komisija strokovna ali ne, imamo pač različna mnenja. Dejstvo pa je, da je iz »Odločitve v zvezi z oddajo naročila« na strani 3 razvidno, da Airbus po oceni komisije ni izpolnil kar štirih zahtev iz razpisa. Navajate, da bi Airbus lahko pridobil napravo Tetra, če bi prodajalcu zgolj predložil potrdilo končnega uporabnika (t. i. end user certifikat), s katerim bi pojasnil, da napravo naroča za končnega uporabnika. Toda v razpisni dokumentaciji nikjer nisem zasledil, da bi bilo naročnik pripravljen ponudnikom takšno potrdilo izdati.
Sam, če bi bil član komisije, Airbusove ponudbe zaradi tega ne bi izločil kot neustrezne. Airbus je namreč jasno zapisal: »Ni upravičen do neposrednega nakupa CARLS, ker ni vladni organ. Kupiti ga mora kupec, Airbus pa ga bo namestil v BK117D-3 kot opremo, ki jo dobavi kupec.« Torej beseda proti besedi. Da bi prišli do skupnega imenovalca in korektne ponudbe, bi komisija lahko k ponujeni ceni 30.365.087,52 evra preprosto prištela strošek nakupa dveh oddajno-sprejemnih postaj Tetra. Bi bila cena višja za 500 ali morda 1.000 evrov?
To samo potrjuje, kako nujno je, da se pripravi nov razpis, kjer bo tudi ta dilema razčiščena. Airbus je jasno ponudil, da bo napravo vgradil – torej zaradi zapleta, vrednega največ nekaj tisoč evrov, je bila njegova ponudba označena kot »nedopustna« in izločena iz postopka. Mimogrede: če je bila izločena, zakaj so jo sploh ocenjevali?
Drži pa, da ostali trije razlogi za izločitev ostajajo: dva tehnična (HOPE – lebdenje izven učinka tal in sistem HUMS za spremljanje stanja helikopterja) ter en, po mojem mnenju, najbolj bizaren. Gre za zahtevo po točno določenem, očitno zastarelem zaporedju filtrov na reflektorju (»1=IR, 2=red, 3=yellow, 4,5,6=white«). Airbus pa je pojasnil, da je razporeditev filtrov nekoliko drugačna – zaradi boljših zmogljivosti in večje varnosti kot tudi, da je prvi filter bel, da se ohrani vidljivost ob morebitni nenamerni aktivaciji. Zakaj bi to predstavljalo problem, če helikopterje za HNMP upravljajo posebej izurjeni piloti, mi res ni jasno. O tem v popravku niti besede torej pomeni, da moje trditve držijo.
Predstavniki MNZ (in MZ) pa so naravnost neverjetni, ko trdijo, da je bil razpis brezhiben, ker »niso prejeli zahtevka za revizijo«. Lahko bi dodali še, da ni bilo pritožbe na vsebino razpisa. Toda to nikakor, res nikakor ne pomeni, da je bil razpis pripravljen pravilno in da je bilo ocenjevanje izvedeno korektno. Ravno obravnavana primera (Tetra in stikalo filtrov) dokazujeta nasprotno. Leonardo se ni imel razloga pritožiti, Airbus pa se verjetno ni, ker možnosti za uspeh praktično ni imel. Tudi če bi mu uspelo izpodbiti ta dva očitna razloga za izločitev, bi mu ostala še dva tehnična pogoja, ki jih ni izpolnil.
Pri točkovanju pa je bila zadeva jasna. Če je zunanji prtljažni prostor AW-169 prinesel štiri točke kot »bistven prispevek k varnosti«, se Airbus pač ni mogel pritoževati – njegov helikopter tega nima. A štiri točke pomenijo ogromno, če primerjamo s tem, da je 1,6-milijonska razlika v ceni prinesla le 2,25 točke več. Prav tako Airbus ni mogel dobiti niti desetinke točke za veliko bolj optimalno oskrbo pacientov in dostop skozi dodatna peta vrata. Če se je politični vrh odločil, da bo HNMP izvajala LPE z obstoječim tipom helikopterja, potem je bil razpis, kot je razvidno iz brifinga 25. januarja, le formalnost. Da okretnost helikopterja in za tretjino nižji stroški obratovanja (okoli milijon evrov prihranka na leto) niso prinesli niti stotinke točke, pa pove vse.
Zato res ne morem razumeti, kako lahko še danes kdo trdi, da je bilo z razpisom vse v redu samo zato, ker ni bilo pritožb. Že iz dejstev, navedenih v mojih prvih dveh kolumnah, jasno izhaja, da je bil razpis pripravljen tako, da je izrazito favoriziral Leonardov AW-169.
Še huje pa je, da na MNZ še zdaj niso zaznali neverjetne napake. V razpisu so kot pogoj navedli standard EN 13718, ki sploh ne obstaja! Ponudnik je moral dokazati skladnost s tem neobstoječim standardom tako, da predloži »EASA-odobrene priročnike helikopterja in njihove dodatke, kjer je jasno označeno izpolnjevanje kriterija«. To je Airbus – po njihovih navedbah – tudi storil. Navajanje, da naj bi Leonardo skladnost dokazoval s »certifikatom o izpolnjevanju standarda EN 13718«, pa je povsem absurdno. Iz odgovora Sabine Langus Boc bi lahko celo sklepali, da gre za standard, ki določa nekaj glede »kabine« – nikakor pa ne postavitve nosil, dostopa do pacienta in razporeditve opreme.
Vsi vemo, da uporaba vitla sploh ni predmet tega standarda, ki ureja notranjost kabine za medicinske namene. A certifikat BSI, ki ga je v kamere pokazal predstavnik policije, ne potrjuje skladnosti s standardom EN 13718. Poleg tega je bil izdan za AW-169 brez navedbe, ali gre za verzijo EMS T ali EMS L. Slednja (EMS L) brez dvoma izpolnjuje zahteve standarda SIST EN 13718-2:2015+A1:2020, medtem ko jih EMS T (s prečnimi nosili) brez dodatnih ukrepov iz točke 4.10.2 ne. Ta namreč jasno določa: »Dimenzije, funkcionalnosti in oblika območja za zdravljenje pacientov so opredeljene na slikah 1 in 2 ter v preglednicah 2 in 3. Možne so alternativne postavitve in minimalne dimenzije območja, če zagotavljajo enakovredno raven delovanja, kot je podrobno opisano v točki 4.10.1.« Alternativa pa zagotovo ni možnost uporabe videolaringoskopa – saj je bil ta že leta 2015, ob sprejemu standarda, množično v uporabi.
Naj ob tem dodam še osebno izkušnjo. Že 14. avgusta sem BSI preko njihovega kontaktnega obrazca (e-naslova sploh nimajo navedenega) poslal prošnjo za pojasnilo prav glede tega vprašanja. Do danes nisem prejel niti potrditve, da so sporočilo prejeli – skrajno neprofesionalno.
Zato ponovno sprašujem MNZ in vse vpletene strokovnjake, predvsem člane komisije: ali in kako je ponudnik dokazoval skladnost s standardom SIST EN 13718-1:2015+A1:2020? Tudi ta ima namreč v nazivu isto zmedeno oznako EN 13718.
Če po vsem navedenem še komu ni jasno, da Leonardo z ustreznimi dokumenti ni – in niti ni mogel – dokazati izpolnjevanja zahteve iz točke 1.5 tehnične specifikacije, potem mu, žal, ni pomoči. Boste torej zmogli pripraviti in objaviti popravek popravka?
Igor Kadunc je nekdanji generalni direktor RTV in direktor STA
