»Moja 75-letna mama je bila po hudi možganski kapi 75 dni hospitalizirana na Nevrološki kliniki v Ljubljani. Doživela je ishemično možgansko kap, nato pa še zakrvavela v možgane. Posledice so hude – gre za izrazit kognitivni upad in popolno odvisnost od pomoči druge osebe. Mama se hrani po sondi, je nepokretna, potrebuje stalno nego, zdravila, fizioterapijo. Ob sebi potrebuje človeka 24 ur na dan,« o življenju, ki se jim je v hipu obrnilo, pripoveduje Martina iz okolice Ljubljane, ki se je kot na tisoče drugih svojcev soočila z nedelujočim sistemom dolgotrajne oskrbe na domu.
Martinina mama je bila pred kapjo samostojna in vitalna ženska. Možganska kap jo je povsem onemogočila. Po zaključenem bolnišničnem zdravljenju je pristala v hčerkini oskrbi.
»V bolnišnici je bila oskrba slaba. Obračali so jo le tri- do štirikrat dnevno. V vseh teh 75 dneh ni dobila protidekubitusne blazine ali posebne postelje, kljub mojim opozorilom. Domov so jo odpustili s preležaninami druge stopnje. Šele ko sem zahtevala pregled pri kirurgu, ki se ukvarja s preležaninami, so se v zadnjih dneh toliko potrudili, da se stanje ni poslabšalo v tretjo stopnjo. Mama je bila na oddelku zelo prestrašena. Pogosto sem videla poškodbe okoli ust zaradi grobe ustne nege. Na opozorila se ni nihče odzval. Ko je prišla domov, je bila povsem drugačna. Danes je mirna, sproščena, čeprav skoraj ničesar več ne zmore. Včasih razume vprašanja, drugič ne. Pridejo trenutki jasnosti, potem spet popolne zmedenosti.«
Ni prednostnih obravnav
Ko je mamo pripeljala domov, je družina naletela na naslednjo oviro, dolgotrajno oskrbo. Vlogo za pomoč in nego na domu je Martina oddala že novembra. Kot so ji povedali na centru za socialno delo, rešujejo še junijske vloge.
»Nihče mi ne zna povedati, kdaj bo odločba. Povedali so mi, da ni nobenih prednostnih obravnav. Vse vloge se rešuje po datumu oddaje. Ne glede na to, ali nekdo potrebuje pomoč pri socialnih stikih ali pa je popolnoma nepokreten in potrebuje 24-urno oskrbo. To se mi zdi popolnoma nesprejemljivo,« je ogorčena Martina, ki je v brezizhodnem položaju.
Če bi mamo dala v dom, bi v sistem vstopila po starem zakonu, kar bi jo stalo več kot 1700 evrov mesečno. Ker je mama v domači oskrbi, vse stroške za njeno zdravljenje ali preventivo, plačujejo sami. Tudi ko bo odločba enkrat izdana, jim povračilo za nazaj ne bo pripadalo.
Za pripomočke več kot 1200 evrov mesečno
»Od države ali sistema dolgotrajne oskrbe nismo dobili praktično ničesar. Posteljo in antidekubitusno blazino smo dobili iz Soče, vse ostalo plačujemo sami: posebna oblačila, dodatne plenice, ker zakonsko predpisane tri na dan ne zadostujejo, podloge, higienski material, pene za umivanje, prehranske napitke za zdravljenje preležanin, fizioterapijo na domu in še bi lahko naštevala,« sešteva Martina, ki na koncu pride do osupljive številke več kot 1200 evrov mesečno, ne da bi pri tem vštela svoje delo 24 ur na dan, tudi med vikendi in prazniki, ter neprespane noči.
To je del pripomočkov, ki jih morajo kupiti sami:
Fizioterapevt, ki je sicer predviden kot del dolgotrajne oskrbe, Martinino mamo obiskuje dvakrat tedensko. Plačujejo pa ga sami. »Ne zato, da bi mama hodila, ampak zato, da sploh lahko izvajamo nego brez bolečin. Iz doma starejših pride gospa eno uro zjutraj in še enkrat popoldne – to delno sofinancira občina, a tudi tu doplačujemo.«
Kam gre polovica denarja?
Po lestvici dolgotrajne oskrbe bi Martinina mama spadala v najvišjo – 5. kategorijo. To pomeni 110 ur pomoči mesečno ali približno 492 evrov. Ta znesek pa ne bi zadostoval komaj za polovico ur, če bi družina pomoč na domu najela na trgu. Ena ura nege v zasebnem zavodu na območju Ljubljane stane okoli 20 evrov. Za polno storitev bi morali odšteti vsaj 1100 evrov. Vprašanje, zakaj država ponuja manj kot polovico, ostaja neodgovorjeno?
»Poleg tega so ukinili dodatek za pomoč in postrežbo še preden sistem dolgotrajne oskrbe sploh deluje. Ker smo vložili vlogo, mama tega dodatka ne more več dobiti. Socialni transferji ne delujejo. Enkratne pomoči ne dobimo, ker ima mama več kot 450 evrov pokojnine. Kdo danes lahko živi s tem zneskom? Sama kot invalidska upokojenka ne morem biti uradno oskrbovalka. Če bi hotela enkratno denarno pomoč, bi morala plačati 500 evrov za skrbništvo, da bi dobila nekaj sto evrov pomoči. To je absurden sistem. Vse, kar ti nekje dajo, ti drugje vzamejo nazaj.«
Martino najbolj boli nepravičnost. »Enako se obravnava ljudi z minimalnimi potrebami in tiste, ki so popolnoma nepokretni. Brez prioritet. Brez človečnosti. Ko sem prosila za možnost hitrejše odločbe zaradi hudega kognitivnega upada, so mi rekli, naj nevrolog napiše en stavek. Nevrolog pa se ni želel izpostaviti, čeprav vse piše v odpustnem pismu.«
»Družine ostajamo same«
To so vloge, oddane do 2. 3. 2026:
7.546 vlog za uveljavljanje pravice do e-oskrbe.
5.388 vlog za oskrbovalca družinskega člana.
21.284 vlog za uveljavljanje pravice do dolgotrajne oskrbe.
Po podatkih ZZZS (na dan 28. 2. 2026) je bilo:
– sprejetih 1.148 osebnih načrtov za denarni prejemek,
– sprejetih 129 osebnih načrtov za ODČ (storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti),
-po podatkih IRSSV je bilo do 2. 3. 2026 izdanih 1.879 obvestil o sklenjenih osebnih načrtih pri izvajalcu dolgotrajne oskrbe na domu, izmed teh je bilo na ZZS sprejetih 235 osebnih načrtov za dolgotrajno oskrbo na domu, medtem ko so ostali še v procesu potrjevanja. Poleg tega uporabniki lahko v skladu z Zakonom o socialnem varstvu koristijo tudi storitve pomoč družini na domu.
Čeprav zakon o dolgotrajni oskrbi formalno velja in minister Simon Maljevac govori o vključenih pravicah, je pravica do dolgotrajne oskrbe na domu v praksi za mnoge nedostopna — medtem je ministrstvo prekinilo pogodbo s podjetjem, ki bi moralo izdelati informacijski sistem. Na odločbe bo treba še dolgo čakati. Manjka tudi izvajalcev.
Da dolgotrajna oskrba na domu ne deluje, je priznal tudi predsednik vlade Robert Golob v enem zadnjih intervjujev za televizijo.
»Tudi socialni sistem ne deluje. Družine ostajamo same. Danes plačujemo oskrbo, obenem pa še naprej plačujemo prispevek za dolgotrajno oskrbo – za storitev, ki je ni. Vse, kar delamo, delamo zato, da mami olajšamo čas, ki ji je še ostal. Nihče nam pri tem ne pomaga – sistem pa nas finančno izčrpava. To ni človeško. To je sistemska krivica,« pravi Martina.
Čaka jih na tisoče, do pomoči pa le peščica
ZZZS je za storitve dolgotrajne oskrbe na domu do 2. marca izvajalcem izplačal 192.402,80 evrov. »Do tega dne smo od izvajalcev dolgotrajne oskrbe prejeli (in potrdili) 235 osebnih načrtov za dolgotrajno oskrbo na domu, na podlagi katerih 235 upravičencev že prejema dolgotrajno oskrbo na domu,« so nam odgovorili na ZZZS. Na odločbe še vedno čaka več tisoč prosilcev.
V tabelah je realizacija poslovanja obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo po javno dostopnih podatkih ZZZS. V razdelku pomoč na domu je okence za obdobje letošnjega in lanskega leta – prazno.
Poročali smo že, da so v osrednjeslovenski regiji razmere katastrofalne. Število novih prosilcev za vključitev v sistem dolgotrajne oskrbe raste, en koordinator dolgotrajne oskrba pa naj bi pokrival tudi do 700 prosilcev. Vmes se na centrih kopičijo tudi nove vloge zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja pri obstoječih uporabnikih. Gre za starejše ljudi, ki se jim zdravstveno stanje lahko hitro poslabša, to pomeni, da ocena upravičenosti več ne drži in bi hitro potrebovali nove odločbe. Informacijski sistem ne deluje, kadra ni, na razpise pa se nihče ne prijavlja, pravijo na ljubljanskem CSD.
Enake storitve, cena za uporabnike pa različna
Zgodbo tašče, ki bo letos dopolnila 90 let in je začasno nastanjena v domu starostnikov na Koroškem, nam je zaupala njena snaha Alenka. »Avgusta lani smo oddali vlogo za dolgotrajno oskrbo. Po informacijah, ki smo jih prejeli, lahko ocenitev pričakujemo do konca februarja, nato pa sledi še čakanje na odločbo.
Trenutno tašča plačuje približno 1.700 evrov za oskrbo v domu, hkrati pa plačuje tudi prispevek za dolgotrajno oskrbo. Ob tem se upravičeno sprašujemo: kako je mogoče, da nekdo sistem financira, do pravic iz tega istega sistema ne more dostopati?
Najbolj boleče pri tem je, da tašča koristi storitve, ki jih v domu prejemajo tudi drugi stanovalci – ne gre za nadstandard. Sistem, ki deluje tako počasi, in ki ljudi v najranljivejšem obdobju pušča v negotovosti, težko označimo kot pravičen ali učinkovit.«
Z vprašanji so se obrnili tudi na Urad varuha za človekove pravice, kjer odgovor še pričakujejo.
»Dolgotrajna oskrba ni abstrakten zakon, temveč realnost ljudi, ki so desetletja soustvarjali to družbo. Čas je, da sistem začne delovati v njihovo korist – hitro, pravično in dostojanstveno,« poziva Alenka.
Diskriminacija in neenakopravna obravnava
Ta sistemsko neenakost, na katero opozarjajo na centrih za socialno delo, po besedah Petre Boh, vodje službe za dolgotrajno oskrbo na CSD Ljubljana, povzroča resne socialne posledice. »Gre za diskriminatoren pristop in neenakopravno obravnavo, ki ljudi potiska v revščino,« poudarja.
Iz obveznih prispevkov za dolgotrajno oskrbo, ki jih zaposleni, delodajalci, espeji in upokojenci ter drugi zavezanci plačujejo od 1. julija, se je lani v zdravstveni blagajni ZZZS nabralo 270,6 milijona evrov prihodkov. Porabljena je bila več kot polovica manj, ker pravic praktično še ne uresničujejo. Naši prispevki so šli večinoma za povračilo dodatka za pomoč in postrežbo pokojninski blagajni in kritje zvišanja plač zaposlenih pri izvajalcih dolgotrajne oskrbe v instituciji. V blagajni je ostalo 140 milijonov evrov presežka.
Ker številni prosilci na sprejem v dom za starejše čakajo tudi več let, na CSD Ljubljana pa trenutno obravnavajo še vloge, vložene lansko poletje, prihaja do razlik med tistimi, ki so v sistem vstopili po starem zakonu, in tistimi, ki čakajo na odločbo po novi ureditvi. V praksi to pomeni, da so novo sprejeti stanovalci v slabšem položaju kot uporabniki, vključeni po prehodnih določbah.
Dokler ne prejmejo odločbe, morajo sami kriti celotne stroške oskrbe, ki lahko dosežejo tudi 2.000 evrov mesečno, sistem pa jim razlike ne krije za nazaj. Tako se dogaja, da oseba, ki je vlogo oddala pred petimi leti in je bila sprejeta šele decembra, zaradi zamika pri odločanju plačuje bistveno več kot sosed v isti ustanovi, ki je v sistem vstopil po novi ureditvi. Čeprav oba prejemata identične storitve, eden plačuje več, drugi manj. Takšne razlike med stanovalci ustvarjajo občutek nepravičnosti in povečujejo nezadovoljstvo ter pomenijo hudo finančno breme za družine.
Reforma je glede na starajočo se družbo vsekakor potrebna. A sistem bo deloval in bo pravičen do vseh šele takrat, ko bo dostopen, hiter in pravičen za vse – ne samo zapisan na papirju!
*************************
PODPRITE NAJU, PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker so nama najpomembnejši ljudje in njihove pravice. V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da informacije pridejo na dan, je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice. Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo – pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav, in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
Zavod za Preiskovalno novinarstvo in raziskave
Nanoška 3
1000 Ljubljana
Nova Ljubljanska banka: Števika računa
SI 56 0284 3026 6324 932
Donacija
Hvala, Barbara in Nataša
Hvala vsem tistim, ki ste najino delo že prepoznali in nama donirate sredstva.
