*Fotografiji DZ, STA
Če je kdaj obstajal trenutek, ko Slovenija potrebuje resno, zbrano in analitično opozicijo, potem je to zdaj. Vsaj tako nam vsak dan pripovedujejo poslanke in poslanci Gibanja Svoboda. Pravijo, da so njihovi politični nasprotniki nateguni. Da lažejo. Da zavajajo. Da so kradli. Da imajo največ afer. Da predstavljajo nevarnost za demokracijo. Da so problem praktično vsega, kar se je v Sloveniji kadarkoli zgodilo narobe. Če je vse res in bomo morali vsi skupaj biti na okopih pri domnevnem razkrajanju javnega zdravstva, dogovorjenih poslih dobaviteljev, spornih javnih naročilih, Sovinem prisluškovanju novinarjem itn., zakaj se torej ukvarjamo s »pocestniškim obnašanjem«? Zakaj se ukvarjamo z interpretacijami ene izjave? Če bi sodili po reakcijah poslank Gibanja Svoboda na izjavo Zorana Stevanovića, bi človek pomislil, da smo bili priča enemu največjih političnih pretresov v zgodovini države. Medijski aparat je zblaznel. Nek urednik nekega medija je pristal na to, da so klicali sloveniste, da so interpretirali to izjavo medtem, ko so še Golobovi nastavljenci podpisovali sporne dokumente in sporno kadrovali. Zblaznelo medijsko in politično stanje.
Besede Zorana Stevanovića sta Lena Grgurevič in Janja Sluga raztegovali, obračali, preoblikovali in interpretirali do neprepoznavnosti. V nekaj urah je nastala zgodba, ki z izvirno izjavo skoraj ni imela več nobene zveze. Najbolj fascinantna pri vsem skupaj pa ni Stevanovićeva izjava, pač pa so dvojna merila.
In še bolj fascinantna je popolna odsotnost samorefleksije pri poslancih, ki že vsaj drugi mandat moralizirajo na račun davkoplačevalcev. Viharji užaljenosti, histerični izbruhi in teatralno zgražanje dveh poslank Svobode spominjajo na nastope Urške Klakočar Zupančič in njeno vodenje državnega zbora, ki je bilo mnogokrat povsem neprimerno. Pa je okoli nje vladala medijska evforija.
»Drzna! Drugačna! Samorasla! Nekonvencionalna!«
To so bili njeni opisi. Takrat so nam prodajali zgodbo o avtentičnosti. O spontanosti. O pogumu. O novi politiki. O svežini.
Ko je poslancu SDS Mahniču zabrusila, »da ni dovolj alkohola, da bi ga naredil bolj možatega,« ni bilo nacionalne moralne panike. Ni bilo izrednih tiskovnih konferenc. Ni bilo govorov o seksizmu. Ni bilo razprav o dostojanstvu funkcije. Nasprotno. Poslušali smo predavanja o neposrednosti. Pisali so se veliki, dvojni intervjuji. Portreti. Hvalnice. Danes pa isti politični tabor pade v kolektivno histerijo zaradi izjave, ki je sploh niso sposobni korektno citirati. To je osnovni mehanizem sodobne politične propagande in medijskega ustroja, ki še vedno deluje po nareku leve scene.
Lena Grgurevič, Janja Sluga in spremljevalni politični zbor Gibanja Svoboda reagirajo na način, ki bolj spominja na užaljeno aktivistično skupino, ne pa na odgovorne predstavnike oblasti, ki imajo svoje naloge. Po poslovniku, po zakonu in ustavi.
Poslanke prevzele značaj svojega voditelja
In morda to ni naključje. Politične organizacije očitno prevzamejo značaj svojega voditelja. Robert Golob je v politiko vstopil z ogromnim egom in še večjo samozavestjo. Kar samo po sebi ni problem, če ne bi njegova samozavest začela nadomeščati politične modrosti. Golobova lastna nezmotljivost je bila pomembnejša od poslušanja drugih. Golobov problem je bil štiri leta ta, da je v sobi, polni ljudi, slišal predvsem samega sebe in na koncu nastopa spraševal druge, če se je odrezal? Nobene kritike ni prenesel in to se mu je maščevalo. Spomnimo se samo dolge vrste sodelavk, ki so v zadnjih letih odšle iz njegove bližine. Ministrice. Sodelavke. Politične zaveznice. Toliko konfliktov je imel in za vse so bili krivi drugi. Tipičen kalimero sindrom, ko so za vse krivi drugi. Golobu pač ni uspela agenda vse graditi na sentimentu antijanša, izgubil je zaradi lastnega ega. Tistega ega, ki je govoril, da lahko Janez Janša o oblasti samo sanja, in tistega ega, ki je govoril, da bo “ta vlada barko varno pripeljala v pristan”. Kako je vse pod nadzorom. Medtem pa je Janša dovolj samozavestno, da ne rečem predrzno, javno pisal Emmanuelu Macronu: »Not so fast.« Ne glede na to, kaj si kdo misli o Janši, je bilo sporočilo jasno. Na politični šahovnici se igra precej bolj zapletena igra, kot jo je bil pripravljen priznati Golob. In ravno tu se skriva težava. Vsakega, ki ne misli kot on, ima za sovražnika. Preveč energije se porabi za vsakodnevne prepire, za lovljenje kritik, za obračune z nasprotniki in za dokazovanje, kdo ima prav. Premalo pa za strateški pogled. Golob nikoli ni znal oceniti naslednjega tedna, ni videl dlje od danes.
In to se te dni odraža tudi na poslankah, ki ne razumejo, da ob opisih najbolj »katastrofične vlade« potrebujemo modrost, analitiko, premišljenost in tišino. Potrebujemo opozicijo, ki bo znala igrati šah namesto namiznega nogometa, kjer se vse konča z avtogoli opozicije, ki en dan kričijo, kako so se tujci vmešavali v volitve (afera Black cube) na drugi strani pa poslanci Svobode nasprotujejo temu, da se tujcem odvzame volilna pravica.
Potrebujemo opozicijo, ki vidi od drevesa gozd. Poslanke, ki bodo razumele, da moč ni v glasnosti, ampak v sposobnosti, da v pravem trenutku narediš pravo potezo. Ker so porušili sorazmernost z napovedanimi tožbami glede pocestniškega obnašanja. Spet avtogol, s katerim so napihnile zgodbo in razvrednotile pomembnejše zgodbe. Še enkrat. Ob napovedih, ki jih dajejo glede vlade, bi namesto političnega performansa potrebovali nekaj več analitičnega uma. Ker če je vlada res tako problematična, kot jo opisujejo njeni kritiki, potem potrebuje predvsem nadzor. Natančen. Neizprosen. Argumentiran. Potrebuje ljudi, ki bodo gledali pod prste ministrom, državnim podjetjem, porabi javnega denarja in zakonodajnim rešitvam. Ne pa ljudi, ki se vžgejo hitreje, kot komentarji pod objavo na Facebooku. Poslanka Grgurevič je s svojimi agresivnimi, neargumentiranimi nastopi naredila največ škode parlamentu, Svobodi in nam. Ob tem pa ne morem mimo dejstva, da je ta hitrojezičnost umanjkala, ko je bilo treba transparentno povedati kaj o računu v Romuniji, pa ponarejenem računu z Ugljana, kjer je Tarča kasneje ugotovila celo, kako so se vozili s čolni in menda vse skupaj skrili v postavko državnega proračuna.
Neverjetno je, da je Svoboda postala tako enako gostilniška kot najbolj neizobraženi poslanci, ki smo jih nekoč gledali. In siti smo že pridig o etiki. Ko gre za svoje, poslušamo predavanja o zasebnosti. Ko gre za politične nasprotnike, zahtevamo popolno transparentnost. In ko gre za naše, se izgubimo v močvirju političnega relativiziranja in shizofrenije. Zato bi bilo morda koristno, da vsi skupaj nekoliko normaliziramo državni zbor.
Mijič naj odstopi
Ni bilo državnega udara. Ni se zrušila ustavna ureditev. Ni se končala demokracija. Bil je politični spor. Eden izmed mnogih. Živčni medijski stampedo je treba ustaviti. Veliko ogorčenje pa prihraniti za velike stvari. Ena izmed teh velikih stvari je gotovo primer poslanca Borisa Mijića.
Če držijo navedbe o dolgovih do države in drugih upnikov, potem nima kaj iskati v državnem zboru. Če je res, da dolguje državi in če je res, da išče obvode za izogibanje obveznostim preko svoje žene, potem bi moral prevzeti odgovornost in odstopiti. Ker to pa ni vprašanje ideologije, leve ali desne strani, naših ali vaših, pač pa vprašanje politične integritete. Politična integriteta pomeni, da človek ne uporablja državnega zbora kot varnega pristana pred posledicami lastnih ravnanj. Odgovornost se namreč začne pri sebi. Težko bo državljanom razlagal o poštenosti, odgovornosti in spoštovanju zakonov, če sam išče obvode, odloge ali izgovore za lastne obveznosti. Poslanec, ki ne zmore prevzeti odgovornosti za svoje dolgove, težko prepričljivo odloča o usodi državnega proračuna, zakonodaje in davkoplačevalskega denarja. In to meče slabo luč na celotno stranko Resnica. Moral bi zbrati pogum in sam odstopiti. Tako bi bilo prav.
PODPRITE NAJU, PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker nisva del nobene medijske in gradbene hobotnice. Ker so nama najpomembnejši ljudje in njihove pravice. V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da informacije pridejo na dan, je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice. Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo – pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav, in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
Zavod za Preiskovalno novinarstvo in raziskave
Nanoška 3
1000 Ljubljana
Nova Ljubljanska banka: Števika računa
SI 56 0284 3026 6324 932
Donacija
Hvala, Barbara in Nataša
Preiskovalno.si je neodvisen medij. Ne financira nas noben bogat posameznik, nobena politična stranka.
