Ležim v vreči na plaži, skozi gosto drevje me po obrazu boža žarek sonca. Veter piha in rahlo me ziba. V misli se mi nehote zavleče slika o mami. O tem, kako sva julija, točno tistega 10. julija 2022, skupaj ležali in se pogovarjali o tem, kako lepo nama je. Kako pomembno je, da se med seboj razumemo in da si povemo, da se imamo radi. Da smo tukaj eden za drugega. Večkrat sem jo pobožala po ličku in ona mene in večkrat sva se stisnili. To je bila za naju čista normalnost. Da 43-letnica leži ob 73-letnici in se z njo crklja. Mama. Tistega julija sva bili zadnjič na morju. Avgusta sem jo pokopala.
Tri leta kasneje razmišljam o odnosih. S starši in odnosih z drugimi. O osamljenosti. O tem, kako se človek počuti, ko nima več staršev, ki te imajo edini brezpogojno radi. Razmišljam o tem, kako kruta je tišina neizrečenih besed, ki bi jih delila z njima. Nikomur drugemu. Vem, točno vem, kaj vse bi vprašala atija in kaj vse mami. Nikogar nisem zanimala tako kot njiju. In vem, kako srečna sem, da sem ju imela tako dolgo, kako zelo so prikrajšani nekateri …
Ko sva tako z mami ležali v vreči in lizali sladoled, sva se večkrat pogovarjali o osamljenosti, o tem, da je vesela, da ni sama in da nas ima. Nikoli nisem tega razumela kot neko čustveno izsiljevanje, ker vem, kako rada je bila sicer sama. Ker je vedela, da ni osamljena, da ni nevidna, zapuščena. Da nas ima.
Ima vsak nekoga?
Spomnila sem se, kako sem v novembrskem dežju na Žalah nekega popoldneva videla starejšega gospoda, ki je potiskal invalidski voziček. Na njem je sedel še starejši gospod. Imel je slušni aparat, koža se mu je luščila, njeni delci so padali na ovratnik jakne, ki je bil posut s suho kožo. Med seboj nista govorila. Ob pogledu na dva starostnika sem razmišljala, komu gre sedeči prižgat svečko? Kdo vse ga je že zapustil? Koga pogreša?
Pomislila sem, da je srečen. Srečen zato, ker ga je danes nekdo pripeljal do Žal. Da ima nekoga, ki zanj pospravi voziček, ga dvigne, ga odpelje. Nekoga, ki si kljub svojim načrtom vzame čas. Čeprav je vedel, da ga mora preložiti z vozička v avto, da mora pospraviti in zložiti invalidski voziček, narediti prostor v prtljažniku avtomobila in vse enako potem na ciljni destinaciji ponoviti ter ga še odpeljati nazaj, je to naredil. Nekdo si je vzel zanj čas, da je devetdesetletnik prižgal svečo nekomu, ki ga je imel rad.
In tako sem danes v senci dreves, v vrvežu ljudi, razmišljala o osamljenosti. Ne le na stara leta, ko nihče na koncu poti – po besedah direktorja Lekarne Ljubljana dr. Marjana Sedeja – ne sme biti sam, pač pa o osamljenosti v življenju. Za koga si sama vzamem čas in kdo si ga zame? Kdo je tisti, ki me pokliče in vpraša, kako sem, in kdo so tisti, ki jih jaz pokličem brez razloga? Kdo je tisti, ki si želi biti v moji družbi, ki me ima rad z vsem, kar sem? Kdo pozna samo moje ime in kdo moj notranji svet? Kdo se ne umakne, ko postane hudo? Komu dovolim, da mi pride blizu in koga spustim le na površje?
Koliko toplih src imaš?
Malo jih je, tistih mojih. Prgišče toplih src, ki se jih oprimeš, ko ostaneš sam. Prgišče tistih, ki jih lahko pokličeš, ko nimaš nikogar. In polno tistih, ki pridejo in gredo. Ki so sopotniki, del skupne poti, trenutkov, smeha, bolečine … A z rokom trajanja. A tudi ti, ki jih odnese čas brez slovesa, ostanejo del tebe. Kot spomin na del lepih postankov v življenju, ki bodo nepozabno ostali v tvojem “hard disku”. Življenje gre naprej. In lepota življenja je, ko veš, da si bil ali da si del postanka nekomu drugemu. In novemu. Morda nekomu, ki je zares potreboval tvoj postanek. Morda nekomu, ki tvoj postanek ceni bolj kot vsi prej.
Morda starejšemu, ki nima nikogar. Morda nekomu, ki je že obupal … Čez misli mi gredo vsi tisti, ki sva jih z Barbaro obiskali v preteklem letu. Tisti, ki so na starost brez vode. Tisti, ki so pozabljeni v domovih za starejše občane. Ali pozabljeni, kot je bil Kočevec Andrej. Če sva vsaj enemu z najinim postankom polepšali življenje, je imelo smisel. Koliko postankov v življenju naredimo in koliko jih ostane za vedno?
Osamljenost nima obraza. Ima tišino. Ima praznino.
Osamljenih vseh starosti je na milijone. Mlada Tamara Misirlić jih na Balkanu obiskuje dnevno in posnetke deli na Instagramu. Pomaga jim. Kupuje, gradi, poljublja, objema. Le na Balkanu, rečem. Toliko topline je težko zaigrane. In toliko žalosti. Presune me vsakič, ko slišim njihove tresoče besede: »Da nihče več ne pride. Da jih ne obišče. Da so na starost čisto pozabljeni. Da niso videli človeka že tedne. Da jih nihče ne vpraša, kako so.«
In vsakič znova presune, ko ti to pove star in prereže, če je še mlad. Osamljenost ni kategorija starih. Zaboli, ko jo razkrije nekdo, za katerega si prepričan, da je obkrožen z množico ljudi.
Osamljenost je v svetu hitrosti interneta, najlažje povezljivosti, postala tiha epidemija. Epidemija, ki prebiva med ljudmi kot senca. Človek se med tisoči počuti nevidnega. Toplina človeškega glasu pač nikoli ne bo nadomestila tišine zaslona. Kdo okoli nas je sam? Samo en glas, en obisk, eno vprašanje, ki pride iz srca: »Kako si danes?« Znamo slišati tiste, ki jih nihče več ne kliče? Razumemo tiste, ki so morda v soju žarometov prekleto sami? Vidimo, prepoznamo osamljene?
En klic, en stisk, en pogled – in bliskovit čustven vrtiljak jim lahko obrne dan. Čustev zato, ker je osamljenost v svoji biti razumljena kot subjektivna. Gre za notranje doživljanje pomanjkanja želenih socialnih stikov ali občutka pripadnosti. Kot pravi Svetovna zdravstvena organizacija, je čustvena bolečina pri osamljenosti primerljiva s telesno. Posledice osamljenosti pa prinašajo s seboj tveganja za demenco, depresijo, samomorilnost in povečano umrljivost. Pri samomorilnosti smo v vrhu. Je torej osamljenost stopnja prej? Pogosto ostane spregledana in kot rečeno ni nujno posledica starosti, ampak posledica izgube socialnih mrež in odnosov.
Bodimo nekomu postaja. Postanek. Bodimo njegovo prgišče. V tej kratkosti poti, srečanj in površnih odnosov, bodi nekomu trdno sidro. Pristan.
Novinarka Nataša Markovič
