Na Preiskovalno.si dajemo prostor strankam, ki nimajo prostora v osrednjih medijih, saj demokracija ne pomeni le izbire med istimi obrazi, temveč možnost, da javnost sliši tudi glasove, ki odstopajo od prevladujočih političnih in ideoloških tokov. Danes objavljamo intervju s stranko Nič od Tega.
Ankete javnega mnenja vam ne napovedujejo prestopa v parlament. Čemu to pripisujete?
Ankete javnega mnenja? Saj se hecate? Že vrabčki na vejah čivkajo o tem, kako in na kakšen način se lahko pojavite v anketah. Kolikor denarja, toliko muzike, bi lahko rekli. Plačevanje anket je postala folklora slovenske politike. Etablirane stranke in premožni posamezniki si lahko privoščijo enormna plačila za rezultate anket. Posamezniki iz čiste ničle kar naenkrat postanejo »favoriti«, etablirane stranke pa si tako ali tako lahko privoščijo visoke zneske za promocijo in pozitivne odstotke.
A tudi ankete se zadnje čase katastrofalno motijo! Ali je to nenamerno ali namerno, pa je vprašanje. Do pričetka kampanje nas niso niti merili, torej volilci sploh niso imeli informacije, da obstajamo. Ker smo majhna stranka in nimamo finančnih proračunskih sredstev za plačevanje anket, računamo na predvolilno kampanjo, kjer bomo lahko s svojim programom pridobili volivce in s tem dosegli zadovoljiv rezultat.
Če grem po cesti in začnem ljudi spraševati, ali so slišali za stranko NOT, mi bo večina odgovorila, da ne (subjektivna ocena). Kako se je torej v zadnjem letu uresničil »smrtno resen politični projekt«?
Zakaj ljudje ne poznajo stranke NOT (Nič od tega)? To je predvsem problem medijske blokade, ki traja vse od lanskih evropskih volitev. Kot je znano, nas povsod odrivajo zaradi dejstva, da imamo povsem drugačen pogled na domačo in zunanjo politiko Slovenije, še bolj pa zaradi drugačnega pogleda na vojno v Ukrajini, izstop iz Nata in zaradi skepse glede članstva v EU. To pa so stvari, ki so v današnjem času skoraj »heretične« oziroma bogokletne.
V začetku smo se deklarirali kot satirična stranka, a smo v letu in pol obstoja prišli do zaključka, da sploh nismo tako zelo satirični, saj taki meri satire in »humorja«, ki jo zmore trenutna politična scena, nikakor ne moremo konkurirati. To pomeni, da se vračamo na »smrtno resen politični projekt«, saj situacija ni niti malo smešna, poleg tega pa je Slovenija na zgodovinski prelomnici tako glede domače kot zunanje politike.
Kako aktivni ste na družabnih omrežjih?
Več kot na družabnih omrežjih smo prisotni na terenu. Osebni pogovori zaležejo več kot objave na družabnih omrežjih. Res je, tak način je počasnejši, a je bolj pristen in uspešnejši kot objave na FB, X itd. Pa smo spet pri medijski blokadi. Mi lahko objavimo marsikaj, a kaj pomaga, če te mediji ne povzamejo. Ker smo skoraj »odpadniki«, nas po nareku politike ne želijo objavljati.
Ampak če si trmast, vedno obstaja pot in način!
S čim nas lahko prepričate, da vas volimo? Katere so tri glavne stvari, za katere se boste zavzemali? Kaj je tisto, o čemer druge stranke po vašem molčijo?
Lahko ste prepričani, da vam ne bomo prodajali megle in lepih želja. Ko zadnje čase poslušamo politične liderje, se lahko človek le smeje. Kot bi bili na lepotnem tekmovanju, ko favoritke govorijo, da se borijo za mir v svetu, proti lakoti v Afriki in podobne nesmisle.
Etablirane stranke nam vsaka štiri leta prodajajo programe, ki nimajo nikakršne realne podlage, po volitvah pa ti programi končajo v predalih ali celo v smeteh. Potem imamo tu še fenomen »novega mesije«, ki naj bi Slovenijo in njen narod popeljal v lepšo prihodnost.
Vedno znova padamo na isto igro, kjer se delajo iste stvari oziroma se ponavljajo iste napake, pričakujemo pa drugačne rezultate. To je definicija politične norosti!
Poglavitne stvari, ki jih bomo izpostavljali:
- izstop iz zavezništva Nato,
- izstop Slovenije iz koalicije voljnih, ki samo podaljšuje nesrečno vojno v Ukrajini; vse bolj pa je vprašljivo tudi članstvo v EU, ki že sama po sebi razpada,
- zdravstvo, ki je ključnega pomena za državo in njene državljane,
- uvedba cerkvenega davka,
- preiskava zločinov zoper ljudstvo v času covida in zahteva po odgovornosti vpletenih,
- uvedba sankcij proti Izraelu in aktivno zavzemanje za ustavitev genocida v Gazi,
- neuvrščenost in gospodarsko približevanje BRIKS.
Obstaja še precej točk, a smo našteli le najpomembnejše.
Kako ocenjujete delo stranke Levica, zlasti njihov pristop k zaposlovanju po strankarski liniji in posledično izjemnemu nagrajevanju?
Levica je žal pokazala svoj domet in razkorak med deklarativnim »demokratičnim socializmom« in dejanskim kruhoborstvom. Nepotizem, starizem, trešing in mobing so metode, ki jih nažirajo od znotraj.
Na žalost je stranka Levica ostala le pri obljubah, posebej na področju zunanje politike. Deklarira se kot stranka miru, ki nasprotuje novi militarizaciji Evrope, vendar kot vladna stranka glasuje za brezglavo povečevanje oboroževalnih stroškov in vojaško pomoč Ukrajini. Povsem so pozabili na to, da več orožja ne pomeni več miru, ampak samo še več smrtnih žrtev in vsesplošne destrukcije Ukrajine. Ocena, ki se pojavlja v javnosti, da so postali kaviar levičarji, ki jim ugaja razkošje ministrskih funkcij, v veliki meri drži.
Naša stranka bo ostala zvesta programu miru, pa tudi osebni skromnosti.
Kdo so ljudje, ki predstavljajo vašo stranko? Kdo so tisti strici v ozadju?
V pravnem prometu kot predsednik stranko NOT predstavlja Boris Žulj, kot podpredsednica pa stranko predstavlja Violeta Tomić. To so uradni nazivi, čeprav sta v bistvu sopredsednika in sta povsem enakovredna.
Strici iz ozadja! Kdaj pa kdaj bi si res želeli kakšne tete ali strica iz ozadja, samo ne vemo, kje se skrivajo, he he. Od prvega dne stojimo za svojimi načeli in prepričanji, brez podpore kogarkoli. Ta pot ni lahka, je pa častna.
Treba je imeti pokončno hrbtenico! Ravno zato združujemo tudi neomadeževane in neodvisne politične akterje, kot so Uroš Lipušček, Tomaž Mastnak, Jure Pogačnik, Gregor Jankovič, Tomaž Uštar, Žiga Pavšič … Veliko jih je in še se nam pridružujejo, saj smo edini z jasno začrtanim programom, ki odstopa od pogubne smeri, v katero nas pehajo utečene politične elite.
Ali obstajajo stranke, s katerimi v primeru izvolitve sploh ne bi sodelovali?
Nobena od sedanjih etabliranih strank nam ni blizu, ne po prepričanju in ne po dejanjih, pa tudi izvenparlamentarne stranke so precej vprašljive. V primeru izvolitve bi morali sodelovati z drugimi strankami, vsaj na projektnem nivoju. Žal pa so razlike med nami in ostalimi strankami velike. Trenutno potekajo pogovori o skupnem nastopu na volitvah s stranko Za zdravo družbo, pa z nekaterimi gibanji, kot so Slovenija proti rusofobiji, Naprej ipd. Skupaj bomo verjetno zmogli narediti dober rezultat.
S kom pa nikakor ne bi sodelovali, je jasno. Stranki SDS in NSi sta sigurno tisti, s katerima si ne delimo istih vrednot, torej ne obstajajo niti minimalni pogoji za sodelovanje.
Kakšen je vaš pogled na razrez proračuna? Kam po vašem mnenju sredstev ne bi smeli usmerjati (npr. v orožarski holding)?
Oprostite, kaj?! Holding! V Sloveniji? To pomeni samo eno stvar: firma za kanaliziranje javnega denarja v zasebne žepe prek treh svetovalcev, petih svetnikov in osmih nečakov. Ja, če je kdo res pokazal »briljantnost« pri upravljanju državnega premoženja, so to Slovenci. SDH! Pravljica o »strokovnosti« je že zdavnaj zgorela v dimniku korupcije, kjer se vsaka pogodba začne z besedo »sorodnik ali prijatelj«. Zdaj pa naj nekakšen holding razporeja vojaški denar?!
Nedopustno je, da mnogi državljani životarijo, vlada pa pošilja milijone na bojna polja in v države, ki niso članice niti Nata niti EU.
Kako bi se lotili boja proti korupciji? Leta 2019 je oddaja Tarča razkrila, da so v Stožicah prodajali kubične metre prostora – torej »zrak«. Od leta 2019 do danes se na tožilstvu in policiji postopek praktično ni premaknil. Kako bi to rešili?
Ko smo začeli politično delovati kot stranka, smo imeli slogan: Korupcija za vse, ne le za peščico. Kakor se je to takrat zdelo smešno, je zdaj postalo žalostno realno.
Korupcija je edina hitro rastoča panoga pri nas. V drugih državah imajo mafijo, v Sloveniji pa ima mafija svojo državo! Zato smo zapisali v satiričnem delu našega programa, da bi bila edina in najboljša rešitev legalizacija in obdavčitev korupcije.
Bolj resna rešitev pa bi bila uvedba davčne policije, posebnih neodvisnih sodišč, rigorozne kazni za koruptivna dejanja in na koncu ponovna uvedba SDK.
Imamo ustavo in zakone, ki jih nihče ne spoštuje. Zato menimo, da bi morala biti zloraba in nespoštovanje ustave kaznivo dejanje!
Vse ostalo so le pobožne želje in nerealno nakladanje!
Kakšen odnos imate do institucij pravne države?
Najprej bi bilo potrebno vse institucije pravne države spremeniti iz ODVISNIH v NEODVISNE, ker vsi vemo, da se politika na veliko vmešava v vse institucije in da stroka nima zadostnih kompetenc.
Sodstvo in policija na primer dajeta vtis, kot da med njima ni nikakršnega sodelovanja, ali poenostavljeno: policija lovi storilce kaznivih dejanj, sodišča pa jih spuščajo na prostost. Na tak način se izgublja zaupanje državljanov.
Občutek imamo, da se kaznuje le male tatove, velike ribe pa so na prostosti. Vsaka vlada pred volitvami obljublja, da bo uredila ta resor, a po volitvah zmanjka politične volje in poguma.
Medijska krajina: kako bi uredili financiranje RTV in financiranje manjših medijev, kot je Preiskovalno.si?
Z Zahoda – ne samo iz ZDA, ampak tudi iz največjih evropskih držav – se je tudi v Slovenijo priplazila cenzura. Vodilni mediji objavljajo predvsem informacije, ki so v skladu z uradnimi resnicami, zato je pluralnost medijske krajine resno ogrožena. Po eni strani zasebnim medijem dirigirajo njihovi lastniki in strankarski šefi vodilnih strank, po drugi pa je medij, kot je RTV, ki bi moral zadovoljevati splošne interese, primer stroge cenzure, ki jo urednikom in novinarjem (s plašnicami na očeh) zapoveduje vsakokratna vladna koalicija. Komentatorji, ki zagovarjajo pogajanja in mir v Ukrajini, so skoraj v celoti izključeni iz programov RTV Slovenija, kar je flagrantno kršenje ne samo zakonodaje, ampak tudi novinarskih profesionalnih kodeksov. Demokratični procesi so zato v Sloveniji ogroženi. To velja tako v primeru, če je na oblasti leva ali desna vlada. Omenjena ocena velja za informativne programe. Brez pluralnosti v medijih se bo Slovenija spremenila v avtoritarno državo, kamor vse bolj drsi tudi EU.
Popolnoma jasno je, da je javna RTV ustanova nacionalnega pomena in kot taka mora uživati posebno zaščito. A žal se politične stranke borijo za njeno obvladovanje in podreditev. Zanima jih predvsem informativni program, kar je popolnoma neodgovorno do nacionalnega interesa, saj RTV presega zgolj dnevno politično poročanje. Skrbi za ohranjanje slovenskega jezika, kulturni in igrani program, otroški program, manjšine, glasbeni in zabavni program itd. Podrejanje javnega interesa strankarskim interesom je nedopustno in povzroča razkroj družbe. Ustvarjalci programov so ustrahovani in se tako samocenzurirajo – pa smo spet pri vmešavanju politike v strokovno delo urednikov in zaposlenih. Redki popolnoma neodvisni mediji, kot so Preiskovalno.si in Insajder, bi morali dobiti status medija v javnem interesu in s tem financiranje s strani Ministrstva za kulturo. Le tako bi lahko ohranili pluralnost in objektivnost informiranja, ki je zdaj močno okrnjena.
Kako komentirate lastništvo medijev v Sloveniji?
Kdor ima medije, kontrolira informacije, in takšni usmerjajo javno mnenje. Zato prihaja do zlorab. Če želimo živeti v demokratični družbi, je nujen pluralizem medijev, lastništvo pa mora biti transparentno.
Kateri medij vam je po vašem mnenju naredil največ krivic?
Težko rečemo, saj živimo v času enoumja in copy-paste novinarstva. Kar »izumi« eden, to potem ponavljajo in prepisujejo vsi drugi. Vir so jim FB strani in drugi sumljivi podatki. Diskreditacije političnih nasprotnikov so priljubljeno orožje, ko brez argumentov širijo izmišljene zgodbe. Ta praksa je dosegla vrhunec v času t. i. covid histerije, ko so mediji prikazovali grozljive prizore in posnetke ponavljali vsakič z drugim komentarjem. Pri tem športu vsekakor prednjačijo t. i. desni pisuni in njihovi portali. Smešno je, da nam včasih ravno oni s svojim sovraštvom in omejenostjo naredijo še največ reklame.
Kako komentirate dejstvo, da je eden glavnih onesnaževalcev v zgodbi Dosje Dobrunje – odlaganje smeti na kmetijska zemljišča – hkrati vpleten tudi v medije? Gradbeno podjetje, ki je gradilo zapor Dobrunje, naj bi imelo vpliv na medijsko poročanje. Kako bi vi presekali takšen vpliv?
Kot smo že omenili: lastniki medijev nadzorujejo informacije in kot taki usmerjajo javno mnenje. Medijske hiše bi morale biti neodvisne ali pa v lasti zaposlenih novinarjev. Gradbeniki, podjetniki, politiki in lobisti v medijih nimajo kaj iskati. Tam so izključno zato, da ščitijo lastne interese, kar je v popolnem nasprotju z interesom javnosti, medijsko svobodo in zahtevo po obveščenosti.
Kako zagotoviti, da takšne zgodbe sploh pridejo v javnost? Kako to sistemsko rešiti?
Sistemsko se lahko to reši le prek sprememb v lastništvu medijev. Redki raziskovalni novinarji bi morali biti zaščiteni v javnem interesu. STA in RTV kot medijski hiši nacionalnega pomena bi morali njihove izsledke povzemati in jih tako ponuditi širši javnosti.
Janis Varufakis je vašo stranko podprl na volitvah. Kako komentirate njegove besede, da Evropa nima načrta ne za mir ne za vojno, da se EU razkraja in da 80 % ljudi na bogati celini ne more dostojno preživeti?
Janis je lani podprl našo stranko in jo bo podpiral še naprej. Delimo si iste vrednote: mir, demilitarizacijo in neuvrščenost. EU se razkraja, kar je neizpodbitno dejstvo, in niti en scenarij ne bo dober za Slovenijo. Namesto da poiščemo možne alternative, se Slovenija obnaša kot orkester na Titaniku, ki je neumorno igral, ko se je ladja potapljala. Konec je unipolarnega sveta. Ko bo EU začela razpadati, bodo majhne države, med njimi tudi Slovenija, potegnile krajši konec. A zgleda, da to naših političnih elit ne moti prav dosti.
Ne samo sedanje, tudi prejšnja vodstva EU niso imela nikakršnega načrta za razvoj EU, ker niso rešena bistvena vprašanja obstoja in razvoja EU. Najprej: ali bo ostala zveza neodvisnih držav, ki uresničuje nekatere skupne cilje, ali pa bo postala nadnacionalna, centralizirana in avtoritarna tvorba, ki bo v nasprotju z zgodovinskimi težnjami evropskih narodov. Sedanje vodstvo EU deluje v nasprotju z Lizbonsko pogodbo, saj poskuša odpraviti temeljno načelo odločanja – to je konsenz – in ga nadomestiti z večinskim odločanjem, v katerem male države ne bodo imele več nobene besede pri odločanju. Komisija bi morala biti voljena, parlament pa bi moral dobiti več pristojnosti. Če se to ne bo zgodilo, bo EU razpadla. Dejstvo, da večina prebivalcev EU vse težje shaja z dohodki, kaže, da je EU že na tej poti.
Kdo je kriv za nastalo situacijo?
Za to situacijo so krive evropske politične elite, ki so skupaj z večino političnih strank vse bolj odtujene od ljudi in njihovih problemov. Namesto vladavine strankokracije bi morali uvesti neposredno demokracijo po švicarskem vzoru.
Tako mi kot Yanis Varufakis menimo, da za fašizem v Evropi niso krivi toliko skrajna desnica kot oportunizem socialne demokracije in konformizem levice. Tudi mediji nosijo levji delež krivde, a tudi novinarji so samo ljudje, ki se v strahu pred izgubo službe in socialne varnosti vdajo v usodo in pristanejo na ponavljanje laži. Že leta 2019 smo na volitvah v EU poudarjali, da se mora EU demokratizirati, ali pa je ne bo. Mediji so o tem molčali, in zato imamo danes neizvoljeno elito (Ursula von der Leyen, Kaja Kallas itd.), ki nas vodijo v propad. V rusofobni histeriji so pripeljali Evropo na rob nuklearnega spopada in najhujše gospodarske krize od leta 1938. Ti očitno še nikoli niso slišali za diplomacijo, temveč se obnašajo kot v domači kuhinji, kjer vladajo z ultimati. Nedorasli so funkcijam, ki jih zasedajo. Razvajeni, neodgovorni in nesposobni.
Bi morala Slovenija po vašem mnenju izstopiti iz Nata?
Definitivno. Nato je postal izrazito ofenzivna, imperialistična organizacija, ki je s svojim širjenjem proti vzhodu ogrozila mir v Evropi. Nato nima bodočnosti niti zato, ker se ZDA, ki so ga po drugi svetovni vojni ustanovile, umikajo iz vodstva in se preusmerjajo v Azijo. Zaradi vse večjih nasprotij med članicami Nata in pogledov na reševanje ukrajinske krize ter vse večje militarizacije Nemčije in arogantnosti njenega vodstva se bo kriza Nata vse bolj stopnjevala.
V skladu s tem bi morala Slovenija zavzemati vse bolj nevtralna stališča. V nasprotju s tem je sedanja Golobova vlada v skupini držav, ki so najbolj rusofobne, kar bo zelo negativno delovalo na naš mednarodni položaj.
Je po vašem mnenju razpad vrednot EU razlog za porast neofašizma, rasizma in islamofobije?
To je brez dvoma eden glavnih razlogov. Vladajoče evropske elite so sprejele ideologijo neokonzervativizma, ki v veliki meri temelji na neofašizmu ali pa ga vsaj tolerira, skupaj z drugimi radikalnimi desničarskimi ideologijami.
Kako bi pristopili k reševanju migracijske politike?
Tukaj je viden dvojni pristop do migrantov iz arabskega sveta in tistih iz Ukrajine. To je znak dvojne morale in politikantstva, kjer se jasno postavljamo na neko stran v konfliktih, ki niso naši. Upajmo le, da ne pride dan, ko bodo naši sinovi poslani na tuje fronte, da se borijo za neke tuje interese, ki jih niti sami ne razumejo. Ravno zato je osnova našega programa miroljubna politika in sožitje med narodi. Takoj je treba ustaviti vojaške spopade in ljudem pomagati, da se vrnejo domov. Denar, ki ga zdaj vlagamo v orožje, ki seje smrt, raje vložimo v obnovo infrastrukture razrušenih držav. Tako bomo zagotovili delovna mesta in porast blaginje.
Kako vidite reševanje romske problematike?
Romska problematika je tempirana bomba, ki je načrtno konstruirana že desetletja. Rešitve so enostavne, potrebna je le politična volja. Noben izsiljen Šutarjev zakon ne bo rešil težav, ki so se nakopičile skozi generacije. Neizobraženost, slabe razmere, stigmatizacija in getoizacija so Rome potisnile na rob družbe. Večina jih želi živeti mirno življenje, a vedno znova trčijo ob zid nerazumevanja. Milijoni evrov, ki so bili namenjeni za reševanje te problematike, so se prelili v privatne žepe. To so neizpodbitna dejstva. Ta denar je bil namenjen legalizaciji naselij in vzpostavitvi infrastrukture, pa tudi spodbujanju zaposlovanja Romov. Ko bodo Romi imeli svojo lastnino, se bodo obnašali bolj odgovorno. Zdaj živijo v večnem strahu, da jim bodo oblasti porušile barake.
Diskriminacija – tako pozitivna (to pomeni, da lahko nekaznovano počnejo stvari, ki so za Slovence kaznive) kot negativna (to pomeni, da so odrinjeni iz družbenega življenja skupnosti) – je nedopustna in vodi v nastali položaj. Zakoni in pravni red morajo veljati za vse državljane RS, brez izjeme. Zato morajo predstavniki romske skupnosti enako odgovarjati za svoja dejanja kot predstavniki večinskega prebivalstva. A v praksi je tako, da jih tožilstvo največkrat odpusti z navedbo, da imajo drugačno »kulturo«. Toda incest, pedofilija, kraja … niso kultura. Kultura je jezik, kulinarika in glasba.
Tudi obiskovanje šole bi moralo biti ravno tako obvezno, kot je za slovenske otroke. Brez izobrazbe ostanejo v vrtincu revščine in socialne izključenosti. Toda žal nekaterim ustreza, da je tako, zato so vedno onemogočili vsakršen dialog, ki bi vključeval dobre rešitve za lažje sobivanje dveh svetov.
Večkrat ste bili kritični do vmešavanja Slovenske RKC v delovanje države?
Slovenija se uradno rada predstavlja kot sekularna država. Ustava to celo izrecno določa. A ko pogledamo razmerje med državo in Slovensko rimskokatoliško cerkvijo (RKC), postane jasno, da gre v praksi za mehko simbiozo, v kateri ima ena verska institucija bistveno več vpliva – ne po naključju, temveč sistemsko. Leta 2001 je Slovenija s Svetim sedežem podpisala sporazum (konkordat) o pravnih vprašanjih, ki RKC podeljuje poseben pravni položaj. Ne gre zgolj za simboliko, ampak za mednarodno pogodbo, ki jo je bistveno težje spremeniti kot domačo zakonodajo. Država si je s tem prostovoljno zvezala roke in eni verski skupnosti zagotovila status, kakršnega nima nobena druga.
Posledica tega je, da RKC posega v razprave o šolstvu, družinski politiki, reproduktivnih pravicah, evtanaziji ali spolni vzgoji – in to ne počne zgolj kot ena izmed interesnih skupin, temveč kot institucija z institucionalnim privilegijem. Zagovorniki obstoječega stanja radi poudarjajo, da država ne financira cerkve. To preprosto ne drži.
Republika Slovenija že leta redno sofinancira socialne prispevke za verske uslužbence, predvsem duhovnike. Ta znesek se je pred epidemijo covida gibal okoli 1,5 do 2 milijona evrov letno, med covidom pa se je zvišal za približno 1,2 milijona evrov leta 2020 in kar 4,1 milijona evrov leta 2021. Tudi po spremembah zakonodaje je leta 2024 ta postavka znašala okoli 2,6 milijona evrov. To ni drobiž. To je redno, sistemsko financiranje kadrov ene verske organizacije iz javnega proračuna.
Sem dodajmo še zneske za obnovo cerkvenih objektov, ki so sicer razglašeni za kulturno dediščino, a hkrati ostajajo v izključni rabi Cerkve, ter financiranje cerkvenih zasebnih šol po posebnem režimu. Slika postane jasna: država RKC ne le tolerira, temveč jo aktivno podpira.
Tukaj pa se postavlja povsem legitimno vprašanje: zakaj ena verska skupnost prejema sistematično podporo, medtem ko druge (protestantske, islamske, judovske itd.) niso enako zavezujoče vključene v sistem financiranja? Če je državno financiranje omejeno na kulturno dediščino ali socialne storitve, mora biti to jasno in enakomerno določeno.
Problem ni vera. Problem ni niti to, da se verniki organizirajo. Problem je, da ima RKC vpliv na politiko brez finančne in politične odgovornosti. Ko Cerkev poziva volivce, kako naj glasujejo. Ko lobira proti zakonodaji, ki temelji na človekovih pravicah. Ko njeni predstavniki sedijo za mizami, kjer se oblikujejo državne politike.
Vse to počne verska institucija, ki se hkrati financira iz davkov ljudi, ki se s temi stališči ne strinjajo ali sploh niso verniki.
Če že govorimo o evropskih zgledih, je ironično, da se slovenski konservativci radi zgledujejo po Nemčiji – razen tam, kjer bi to res bilo potrebno. V Nemčiji in Avstriji obstaja cerkveni davek. Plačujejo ga izključno tisti, ki so formalno člani cerkve. Če izstopiš, davka ne plačuješ več. Enostavno, pošteno in pregledno.
Ta sistem razbremeni državni proračun, vzpostavi jasno povezavo med vero in odgovornostjo, prepreči politično izsiljevanje z moralno avtoriteto in predvsem preneha obremenjevati neverujoče državljane.
Zakaj tega modela Slovenija noče resno obravnavati? Odgovor je povsem preprost: zato, ker trenutni sistem RKC omogoča najboljše iz obeh svetov – javni denar in zasebno avtoriteto.
Vprašanje ni, ali ima RKC v Sloveniji vpliv. Ima ga. Vprašanje je, ali smo kot družba pripravljeni priznati, da je ta vpliv nezdružljiv z načelom sekularne, demokratične države, dokler je financiran tudi z denarjem vseh.
Če Cerkev verjame v svojo moč, v svoje vernike in v svoje poslanstvo, potem se cerkvenega davka ne rabi bati. Če pa brez državnih subvencij ni sposobna preživeti, potem morda problem ni v državi, ampak v cerkvi sami.
Sekularnost ni sovraštvo do vere, ampak zahteva po poštenosti. In ta zahteva je v Sloveniji vedno glasnejša, kar so državljani jasno pokazali ob številnih podpisih pobude za uvedbo cerkvenega davka.
Kako reševati zdravstvo? Kako komentirate situacijo, ko zdravnik, ki ga v javnem sistemu izobražujemo in mu plačujemo prispevke, v zasebnem sektorju operira, v javnem pa podaljšuje čakalne vrste?
V primeru takšnega zdravnika lahko govorimo o namernem sabotiranju javnega zdravstva, kar je popolnoma nedopustno dejanje, ki bi se moralo sankcionirati! O reševanju zdravstva je bilo že ogromno povedanega, a skoraj nič realiziranega. V zdravstvu je nujna prenova sistema v smislu zmanjševanja administrativnih postopkov. Nujno je opredeliti medsebojno izključitev med delom zdravstvenega osebja v javnih in zasebnih zavodih, brez kadrovskega dopolnjevanja iz javne mreže. Pristojno ministrstvo bi moralo poskrbeti za povečanje študijskih kapacitet medicine in mestom primerno znižati vpisne pogoje. Zdravstvo se mora opredeliti kot kritična infrastruktura in na tej podlagi je treba urediti delovnopravno zakonodajo, primerljivo z vojsko in policijo. Sistem naročanja se mora centralizirati na državni ravni. Če so v privatnem zdravstvu določene norme za število pregledov in posegov, bi to moralo veljati tudi za javno zdravstvo.
Seveda pa je predvsem potrebno umakniti politiko iz vodenja zdravstvenih ustanov, kjer vsakokratna vlada postavlja direktorje zdravstvenih ustanov po politični liniji in na način, da ni pomembno, ali je sposoben – pomembno je, da je naš.
Kakšne Slovenije si želite v prihodnosti?
Želimo si strpne, napredne Slovenije, ki ne bo tako razdvojena, polarizirana okoli prav vsakega vprašanja. A za takšno Slovenijo bi se morali potruditi prav vsi in iskati tisto, kar nas združuje in nam je skupno. Želimo si gospodarsko uspešno Slovenijo, ki ne bo podlegala diktatu Bruslja, ampak bo nacionalni interes postavila kot svojo prioriteto. Takšno, kjer kapitalski interesi ne bodo mogli obvladovati javnega interesa na vseh področjih. Ostrejšo zakonodajo in sankcioniranje kriminala. Državo, kjer bodo humanitarni konvoji zamenjali vojaške, kjer bodo ljudje živeli v miru in blagostanju.
Ker si to zaslužimo. Ker to zmoremo!
