To je epilog zgodbe o Maji Zajec, ki smo jo kot edini medij objavili na Preiskovalno.si. Maja se je zaradi krivice zelo trudila, da bi prišla do medijske pozornosti, pisala je na različne medije, a večinoma ji novinarji in uredniki niso odpisali ali pa jih zgodba ni zanimala. Maja nas je bila zelo vesela, ko smo jo poklicali in ji prisluhnili. Več kot dvakrat smo poročali o njenem primeru – o zapletenem zdravljenju, dolgotrajnem čakanju in bolečinah, ki so ji skoraj v celoti odvzele normalno življenje.
Danes objavljamo zaključek zgodbe, ki razkriva ne le osebno stisko mlade ženske, temveč tudi sistemske pomanjkljivosti slovenskega javnega zdravstva, predvsem na področju odgovornosti in odnosa do pacientov.
Operacije, ki naj bi bile uspešne – stanje pa se je drastično poslabšalo
Maja Zajec je bila leta 2023 dvakrat operirana na nevrokirurškem oddelku UKC Ljubljana. Julija 2023 je bila operirana zaradi hernije diska (HD L4–L5 desno), novembra istega leta pa še zaradi zarastlin v predelu( L3–L4 in L4–L5). Drugo operacijo je opravil mag. Igor Tekavčič, ki je bil mnenja, da je bila operacija uspešna. A resničnost je bila povsem drugačna. Po drugi operaciji so se pri Maji pojavile hude, stalne bolečine v križu, občutek zbadanja v hrbtu, težave s hojo, sedenjem in ležanjem, ponoči se je zbujala zaradi bolečin. Pojavila se je tudi urinska inkontinenca – težava, ki je pred posegom ni imela.
Magnetna resonanca razkrije tujke v telesu
Na rehabilitaciji v URI Soča so ji predlagali dodatni samoplačniški pregled in drugo mnenje. Ne pri nevrokirurgih ampak pri ortopedih! Izvidi so pokazali nekaj, kar bi moralo sprožiti takojšnje ukrepanje: V njenem telesu so bili prisotni artefakti kovinskega materiala, ostanki po operaciji z diamantnim brusilcem. Tega tudi kirurg ni zanikal, vendar pa je Maji razložil, da se bodo kovinski delci “sami izločili”.
Več drugih specialistov, s katerimi se je posvetovala samoplačniško, je bilo nad to izjavo odkrito presenečenih. Po njihovem mnenju kovinski delci v telesu ne izginejo sami, temveč lahko povzročajo vnetje, pritisk na živce in hude bolečine. Točno to, kar je Maja doživljala.
Ortopedi enotni: potrebna je reoperacija
Maja je po pridobitvi izvidov obiskala več ortopedov, ki so bili jasni, da operacija nevrokirurga ni bila uspešna in da je potrebna ponovna operacija – reoperacija, s katero bi odstranili kovinske delce, stabilizirali hrbtenico s spondilodezo. Nevrokirurški del stroke pa je vztrajal, da “ni videti vzroka za tako izrazite bolečine” in Maji predlagal telovadbo ter celo psihoterapijo. Maja pravi, da ji je telovadba stanje samo poslabšala, psihoterapija pa se ji je zdela žaljiv predlog zdravnika.
Zaradi dolge čakalne dobe v Ljubljani je poskušala dobiti operacijo v Splošni bolnišnici Jesenice, a jo je tamkajšnji ortoped zavrnil z obrazložitvijo, da je do napake prišlo v Ljubljani in da jo mora odpraviti ista ustanova.
Triletna čakalna doba in življenje v bolečini
Kljub vsem ugotovitvam je bila Maja uvrščena na triletno čakalno vrsto za reoperacijo – nekje do leta 2027. V tem času je bila večkrat na urgenci, kjer je prejela zgolj protibolečinske infuzije. Tablete že zdavnaj niso več pomagale ali pa so povzročale hude stranske učinke. Maja se je znašla v začaranem krogu. Ležati je bilo težko, sedeti ni mogla, hoja ji je povzročala bolečine. Protibolečinske tablete pa niso pomagale. Delati ni mogla. Zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža je prejemala zgolj minimalno nadomestilo, zaradi samoplačniških pregledov, prevozov in terapij pa so stroški močno naraščali.
Finančni pritisk jo je prisilil v najtežjo odločitev – prodajo stanovanja v Ljubljani in selitev v Celje.
Pravna pot in pritisk javnosti
Ker mediacija z Ministrstvom za zdravje ni prinesla rezultatov, se je obrnila na odvetniško družbo. V imenu Maje je bil na UKC Ljubljana poslan uradni pravni dopis, ki je opozarjal na kršitve Zakona o pacientovih pravicah, nestrokovno izveden poseg in dolžnost izvajalca, da odstrani vir nevarnosti, ki povzroča škodo. Po domače. Majo je treba operirati. Dogovor do katerega so prišli na ortopediji je bil, da jo lahko operirajo prej, vendar samo v primeru če nekdo odpove operacijo. A to se ni zgodilo.
Hkrati je sprožila postopek pred Komisijo RS za varstvo pacientovih pravic. Postopek se je vlekel, obravnave so bile preložene, medtem pa je Maja vsak dan živela z neznosno bolečino.
Po objavi primera na Preiskovalno.si se je v zgodbo aktivno in pozitivno vključil pravnik Ministrstva za zdravje, ki je priznal, da je takšna čakalna doba nedopustna. Ortopedski kliniki je bilo tako naloženo, da mora v 15 dneh določiti datum operacije.
Končno – zdravnik, ki je videl človeka
Septembra 2024 je Maja končno dočakala novice, da bo lahko operirana pri ortopedu dr. Juretu Lebanu. Sama ga opisuje kot mladega, srčnega in človeškega zdravnika, ki ji je pokazal, da pacienti niso le številke. A tudi do te operacije je minilo še leto dni. Septembra 2025 je dočakala dolgo pričakovano operacijo, stabilizacijo in fiksacijo hrbtenice, ki ji je odvzela bolečine in jo vrnila v normalno življenje. Takole se je javila iz UKC Ljubljana po operaciji.
Rezultat? Po skoraj dveh letih neprekinjenega trpljenja je bolečina po operaciji počasi izginila.
Danes Maja ponovno normalno sedi, stoji in hodi. Prvič po dolgem času živi brez stalne bolečine. Zelo je hvaležna svojemu ortopedu za ponovno življenje brez bolečin.
Zgodba, ki bi morala biti opozorilo
»Včasih se vprašam, ali morajo zdravniki res imeti takšen ego, namesto da bi opravili svoje delo,« pravi Maja, ki tako okrca nevrokirurga, ki ji je prizadejal večletne bolečine. » Če bi napako priznal, me operiral pravočasno, bi lahko bila že zdavnaj nazaj v službi, brez izgubljenega zdravja, finančne stiske in prodanega doma.«
Maja Zajec v svoji zgodbi ni imela zvez, poznanstev in ni pripadala nobeni kliki. Z bolečinami je ostala popolnoma sama. Njena zgodba jasno pokaže, kaj se zgodi, ko sistem zataji, ko ostaneš sam in nimaš nikogar, ki bi slišal tvojo zgodbo. Zdravnik pa so jo preprosto ignorirali.
Edina svetla točka v najtežjih mesecih so bili posamezniki: fizioterapevt Mit Bračič, ki ji je po naši objavi zgodbe brezplačno pomagal lajšati bolečine, sklad Anite Ogulin, ki ji je omogočil dodatne terapije, Fundacija Radia 1, ter prijatelji, ki so ji priskočili na pomoč, ko je potrebovala oskrbo ali čuvanje njenega kosmatinca Bobija, ki je tudi v času bolečin potreboval sprehode. Tudi na Pošti Slovenije, njeni službi so ji pomagali z izplačilom denarne socialne pomoči.
Na Preiskovalno.si smo veseli, da smo bili del te zgodbe.
*************
PODPRITE NAJU, PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker so nama najpomembnejši ljudje in njihove pravice. V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da informacije pridejo na dan, je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice. Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo – pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav, in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
Zavod za Preiskovalno novinarstvo in raziskave
Nanoška 3
1000 Ljubljana
Nova Ljubljanska banka: Števika računa
SI 56 0284 3026 6324 932
Donacija
Hvala, Barbara in Nataša
Hvala vsem tistim, ki ste najino delo že prepoznali in nama donirate sredstva.
