Rek, da so redko stvari takšne, kot se zdijo na prvi pogled, mi hodi na misel ob odločitvi Ustavnega sodišča glede dopustnosti referenduma o interventnem zakonu in odzivih nanjo.
Dopustnost referenduma o interventnem zakonu je pomembna, vendar se prava bitka za državo, v kateri bomo razvoj zagotavljali tudi z vlaganjem v kakovostne javne storitve in inovacije, šele začenja. Se bodo proti že prisotnemu velikemu zavajanju z lepo zvenečimi floskulami borili samo sindikati? Zanje je to po napadu z izničenjem avtomatskega odtegovanja članarine morda bitka za preživetje. Tako se pojavlja vprašanje, ali se bodo stranke opozicije vendarle zbrale in ugotovile, da gre zares. Da si poraza na referendumu preprosto ne morejo privoščiti. Se bo Gibanje Svoboda po velikem porazu uspelo kadrovsko konsolidirati? Bodo vsi skupaj uspeli preprečiti našo različico referenduma o brexitu? Da je bil ta napaka, je v Veliki Britaniji že prevladujoče mnenje. Le poti nazaj praktično ni!
Orkestrirani napadi ministrov
Ali vsi, ki razglabljate o sklepu Ustavnega sodišča, s katerim je razveljavilo sklep Državnega zbora o nedopustnosti referenduma, res mislite, da Janez Janša tega scenarija ni predvidel že takrat, ko se je pridružil navdušencem v njemu bližnjih strankah in jim z umikom amandmajev SDS omogočil izjemno hiter sprejem omnibus zakona, ki spreminja, reci in piši, deset sistemskih zakonov?
Da stvari niti ni bilo težko predvideti, bi moralo biti jasno skoraj vsakomur. Sestava Ustavnega sodišča je bila znana, prav tako tudi, česa vsega v omnibus zakonu ne bi smelo biti, če naj bi ta zagotovo prestal ustavno presojo. Zato menim, da je Janez Janša zavestno tvegal, ker je imel praktično dobitno (win-win) kombinacijo.
Prepričan sem, da je zelo dobro vedel, da sta proračuna za leti 2026 in 2027 že obremenjena z izdatki, ki se jim brez novega, vsaj mini ZUIF-a, ni mogoče izogniti. Zaradi tega tudi orkestrirani napadi skoraj vseh ministrov in prikazovanje »lukenj« oziroma primanjkljajev v njihovih proračunih.
Seveda je tudi Janez Janša vedel, da se bo interventni zakon znašel na Ustavnem sodišču in da bo prišlo do zamika. Tako sem prepričan tudi, da sta se z Andrejem Šircljem uskladila, da se bo uveljavitev interventnega zakona toliko zavlekla, da se ni bati takojšnjega zmanjšanja prilivov niti v državni proračun niti v ZZZS in ZPIZ. Tako sta lahko pripravila tudi razrez rebalansa proračunov za leti 2026 in 2027 s še znosnim povečanjem primanjkljaja.
Zdaj si lahko oba, vsaj kar zadeva posledice začetka veljavnosti interventnega zakona za proračuna, oddahneta. Ob tem tudi odločitev, da naj se namesto mini ZUIF-a, za katerega bi bila kriva vlada, z rezanjem ukvarjajo po ministrstvih. Zmanjševanje delovanja podsistemov države se že vidi iz razreza sredstev po ministrstvih. Saj se spomnite ustavljenih dveh razpisov za podporo medijem ministrice za kulturo!
Nov spopad ideologij
Janez Janša pa je dobil še eno pomembno politično bojišče za spopad z »levico«. To, da referendum bo, namreč še ne pomeni nobene zmage levice ali sindikatov. Sedaj, ko se je v nekritično podporo vključilo tako delodajalske organizacije kot celo Ministrstvo za evropske in zunanje zadeve, se lahko samo vprašamo, ali je Tone Kajzer le želel kot prvi ugajati Janezu Janši, potem ko nas kar veliko verjame, da je res najprej podprl kandidaturo Tanje Fajon, nato pa se odpravil v Canosso.
Že sama referendumska kampanja bo izjemna podlaga za spopad ideologij. Na neki način me to spominja na odločnost Margaret Thatcher. Če bo Janez Janša skupaj s svojimi političnimi sateliti, vključno z bogatimi delodajalskimi organizacijami, uspel prepričati večino ljudi, da bodo prav oni največ pridobili z nižjimi davki ter da bodo do zdravstvenih storitev prišli hitreje, ker se bodo lahko naročali pri zasebnih izvajalcih brez koncesij, potem bo to za sedanjo opozicijo in sindikate zelo boleč poraz.
Sam sem prepričan, da zavrnitev zakona na referendumu še zdaleč ni zagotovljena. Ne smemo pozabiti, da bomo približno v istem času odločali tudi o tem, ali bi ukinili obvezno plačevanje RTV-prispevka. Koliko priložnosti za demagogijo in zavajanje! In kako težko je sicer totalne, vendar všečne manipulacije zavračati s strokovnimi argumenti.
Priložnost za Prebiličev Prerod
Seveda je to priložnost tudi za opozicijske stranke in Prerod. Slednjega omenjam po prebiranju zapisov dr. Klemna Grošlja, ki je bil tudi delni povod za ta zapis.
Pridružujem se njegovi želji po razvoju Slovenije, ki bi temeljil na sposobni razvojni državi, sodelovanju z gospodarstvom ter vlaganju v znanje, inovacije in višjo dodano vrednost. Le tako bi namreč lahko dolgoročno zagotavljali kakovostne javne storitve in ohranjali socialno državo. Pri tem sem prepričan, da ima prav, ko izpostavlja tudi problem, kdo bi lahko po fiaskih z vlado v senci postal vodilna osebnost, ki bi ji sredinsko-levi blok (vrstnega reda nisem zapisal po naključju) lahko sledil. In ki bi ji sicer »naporno« volilno telo zaupalo.
Volivci ponujene voditelje ocenjujejo po tem, kaj so naredili, ko so bili na vodilnih mestih v politiki, in po njihovi prezenci. Bojim se, da je dr. Robert Golob svojo priložnost kar veličastno zapravil. Pa ne zaradi spremembe frizure! Izgubiti dvanajst poslancev stranke v času, ko si v vladi in bi se lahko izkazal, bo pač pečat, ki se mu ne bo mogel izogniti. Žal je tudi po izgubljenih volitvah zapravil skoraj vse, kar se je zapraviti dalo, vključno z idejo in izvedbo vlade v senci.
Padec zaupanja
Žal so zaupanje izgubili tudi nekateri njegovi sodelavci. Recimo Klemen Boštjančič, za katerega se sedaj jasno vidi, da dejansko ni obvladoval proračunskih apetitov konec leta 2025. Ali pa Nataša Avšič Bogovič, ki bi zaradi ciljev energetskega lobija ne le lagala v predreferendumskem času, ampak je pripravljena za dosego njihovih ciljev sodelovati tudi s SDS. Kako se je to končalo v Šaleški dolini, vemo. Ali pa izrečena nedopustna opazka, ki je zapečatila ugled še enega poslanca GS.
Ali bodo »strici« iz ozadja, ki po mojem mnenju niso videli vseh napak Golobove vlade, še naprej stavili nanj, ne vem. Vidim pa ogromno egov, ki mislijo, da prav oni vedo, kako rešiti opozicijo iz godlje po volilnem porazu. Kot da se do zdaj niso naučili, da se morajo medsebojno podpirati, pa čeprav se morda ne marajo. Vem, da je to predvsem pri izdelanih osebnostih z veliko znanja težko, ampak je nujno. Če slučajno delajo interne ankete razpoloženja volilnega telesa, bi to verjetno že morali uvideti tudi sami. Veliko preveč je bilo metanja čez ramo, raznoraznih izstopov, premikov v neizvoljive položaje, prepirov, češ da ni vse po mojem …
Zakaj nas lahko skrbi?
Bodo torej vodstva, ne le vodje, že v tej kampanji sposobna najti kompetentne politike, ki bodo izkoristili trenutek in enkratno priložnost? Ob tem pa bodo sposobna sodelovanja tudi prek dosedanje koalicije. In to brez spotikanja. Ali pa bo vse slonelo predvsem na sindikatih? Soočili se bodo (bomo) z izjemno organizirano in finančno dobro podprto kampanjo. Le kdo bi lahko bil proti nižjemu DDV, nižjim obremenitvam za sto tisoč s. p.-jev in kmetov, zdravstvu brez čakanja, polni pokojnini ob delu tudi po izpolnitvi pogojev …
Če dodamo še pravilo, da ni tako pomembno, kaj poveš, ampak kako poveš, potem smo tisti, ki si želimo državo, kot jo je tako lepo opredelil Klemen Grošelj, lahko resnično zaskrbljeni. Kajti cena morebitnega poraza bo zelo visoka in dolgotrajna. Samo nezadovoljstvo ljudi z ukrepi te vlade po mojem mnenju ne bo zadosten pogoj za uspeh čez štiri leta. Še posebej ob že začetem uničevanju (prikrajanju) medijskega prostora.
