Freepik
Vlada je s skrivanjem podatkov o dejanskih lastnikih podjetij pred volitvami uvedla cenzuro medijev. Na portalu AJPES so prejšnjo nedeljo objavili sporočilo, da omejujejo javni dostop do podatkov o dejanskih lastnikih pravnih oseb iz Registra dejanskih lastnikov (RDL). Register dejanskih lastnikov je uradna baza podatkov o lastnikih družb, ki je bil ustvarjen prav z namenom zagotavljanja preglednosti lastništva podjetij, preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma ter razkrivanja zlorab – npr. slamnatih lastnikov, fiktivnih podjetij.
Sprememba izhaja iz novele Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT-2C), ki omejuje splošni javni dostop.
Zakon določa, kdo je dejanski lastnik v gospodarski družbi
»Podatki o dejanskih lastnikih so javni z namenom zagotavljanja višje pravne varnosti pri sklepanju poslovnih razmerij, varnosti pravnega prometa, integritete poslovnega okolja ter preglednosti poslovnih razmerij posameznikov s poslovnimi subjekti, ki delujejo v poslovnem okolju in pravnem prometu,« je zapisano na strani Ajpes.
S tem, ko je vlada preprečila ali omejila dostop do podatkov o dejanskih lastnikih podjetij, je bistveno okrnila medijsko svobodo in možnost javnega nadzora. Novinarji, civilna družba in drugi raziskovalci, ki so kritično oko oblasti in nadzora nad finančnimi tokovi, ne bodo ali bodo težje razkrivali povezave med politiko, gospodarskimi lobiji in kriminalnimi strukturami. Prav to, čemur je bila RDL dejansko namenjen.
Novinarji na povodcu in finančni bonbončki
Medijska svoboda ni samo pravica do objave, ampak vključuje tudi pravico, da do informacije sploh lahko dostopaš. Z omejevanjem te pravice pa Golobova vlada uvaja cenzuro medijev, četudi ni neposredne prepovedi poročanja. Z omejevanjem medijske svobode in raziskovalnega novinarstva na način, da oblast otežkoča ali preprečuje dostop do ključni informacij, je država stopila še korak globlje v cono avtokracije in netransparentnega delovanja.
Z natikanjem nagobčnikov novinarjem se odpira okno za politične in gospodarske zlorabe: pranje denarja, financiranje političnih kampanj iz neznanih virov, izogibanje sankcijam in izogibanje davkom. Hkrati se s »podkupovanjem« dotičnih medijskih družb, ki jih Svoboda obvladuje z izdatnim finančnim podpiranjem preko državnih podjetij pod okriljem Slovenskega državnega holdinga, v katerem od februarja letos sedi politični operativec Damir Črnčec, ki mu pripisujejo tudi moč nad policijskim in obrambnim resorjem, ustvarja navidezna družbeno-politična resničnost, v kateri imajo informacije kontroliran prizvok. Še posebej je cenzura prikladna v obdobju, ko se nakazuje ustanovitev državnega orožarskega holdinga, ko se bo delil obrambni denar med politično ‘prave’ prejemnike, ko se bodo v ta namen lahko verižila nova podjetja.
Na kožo je uredba pisana podjetjem z večjo koncentracijo lastništva. Dostop do informacij z omejevanjem pa lahko postane tudi ekskluzivno tržno blago za posebej izbrane novinarje. Zlasti pa je to priročno v obdobju pred volitvami, ko se bo lahko targetiralo in torpediralo politične nasprotnike.
To ni samo v nasprotju standardi transparentnosti, ampak tudi ruši osnovne postulate temeljne človekove pravice do obveščenosti. Novela pa daje vtis, da se skuša javnosti zakriti lastniške povezave in zmanjšati možnost, da bi novinarji odkrivali nepravilnosti. Kot smo jih na Preiskovalno.si v primeru hobotnic v energetiki in izogibanju plačila davkov covid dobičkarjev. Ravno na podlagi novinarskih razkritij lastniških povezav in grozda podjetij so tudi organi pregona marsikdaj pridobili pomembne informacije za kazenski pregon. Dostopnost podatkov o dejanskih lastnikih ostaja za novinarje minimalni standard za transparentnost družbe.
Zakaj v medijih ne zvonijo alarmi?!
Vlada je ravnala po sodbi evropskega sodišča iz leta 2022 (zadevi C-37/20 in C-601/20), v kateri je bila razveljavljena pristojnost iz 5. direktive o preprečevanju pranja denarja (AMLD5), ki je predvidevala splošno javno dostopnost registra dejanskih lastnikov. Razlog: Javna dostopnost pomeni resen poseg v pravico do zasebnosti fizične osebe in varstva osebnih podatkov, zagotovljeno v členih 7 in 8 Listine EU. Po razsodbi Sodišča EU je nesorazmerno dostopanje do podatkov, kot so osebno ime, država prebivališča in višina lastniškega deleža. Sodišče je sicer priznalo, da je cilj preprečevanja pranja denarja upravičen, vendar je odločilo, da lahko do informacij o lastnikih dostopajo le tisti s preverjenim upravičenim interesom – ne pa široka javnost.
Države članice EU so se nemudoma odzvale in omejile javni dostop – vključno z Luksemburgom, Nemčijo, Belgijo, Avstrijo, Malto, Nizozemsko, Ciprom. Sodba je ustregla državam, kjer delujejo davčne oaze. Kot lahko izvemo na strani uveljavljene raziskovalne organizacije z mednarodnim dosegom Tax Justice Network, so registre pustile odprte: Estonija, Slovaška, Francija, Danska, Bolgarija, Češka, Slovenija, Latvija, Poljska. Latvija je posebej poudarila pomen odprtosti za boj proti korupciji in zagotavljanje varnosti države.
V nekaterih državah pa so uvedli mehanizme za pristop po preizkusu legitimnega interesa. Temu zdaj sledi tudi Slovenija. Novinarji in določen krog uporabnikov, ki izkaže upravičen interes, lahko pridobi podatke, a samo pod določenimi pogoji. Dostop do podatkov o dejanskih lastnikih je organom in upravičenim vlagateljem omogočen na podlagi vloge pri AJPES.
V praksi to pomeni, da bo novinar moral vsakokrat, ko bo želel dostopati do podatka o dejanskem lastniku določenega podjetja, z vlogo zaprositi za dostop. Vlogo bo mogoče oddati po elektronski poti ali preko stacionarne pošte. Odvisno pa je, koliko časa bodo dotični organi vlogo obravnavali in ali bodo sploh dovolili dostop. Po neuradnih informacijah naj bi odločali pet (!) dni!
Tudi z zavlačevanjem se lahko omejuje novinarjeva pravica do dostopa do informacij in pravica javnosti do obveščenosti. Namesto da bi v medijih zazvonili vsi alarmni zvonci, so novinarji pomenljivo tiho.
Dostop do podatkov RDL Ajpes lahko odobri:
| Kategorija | Upravičenci | Namen dostopa |
| Na podlagi upravičenega interesa ali zakonskega pooblastila | Novinarji in mediji | Poročanje v zvezi s preprečevanjem pranja denarja, povezanih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma |
| Znanstveno-raziskovalne in izobraževalne ustanove, založniki, nevladne organizacije | Dejavnosti povezane s preprečevanjem pranja denarja, povezanih kaznivih dejanj ali financiranja terorizma | |
| Zavezanci po 4. členu ZPPDFT-2 (npr. banke, notarji, odvetniki, računovodski servisi) | Izvajanje ukrepov preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma | |
| Državni organi (organi odkrivanja in pregona, sodišča, preiskovalne komisije DZ RS, nadzorni organi iz 152. člena ZPPDFT-2) | Uradni postopki, nadzor in preiskave | |
| Za poslovne in lastniške namene | Fizične in pravne osebe | Odkrivanje in preprečevanje pranja denarja, financiranja terorizma in povezanih predhodnih kaznivih dejanj |
| Pravne osebe | Pridobitev podatkov o lastnih dejanskih lastnikih | |
| Fizične in pravne osebe, ki želijo skleniti poslovno razmerje s pravno osebo iz 51.a člena ZPPDFT-2 | Utemeljena zahteva z ustrezno dokumentacijo |
Transparentnost kot pogoj za delovanje demokratične družbe
Dr. Marko Milosavljevič, eden vodilnih strokovnjakov v Sloveniji za medijsko svobodo, dostop do informacij javnega značaja in regulacijo medijev in profesor na FDV, meni, da bi pri vprašanju dejanskega lastništva podjetij, še posebej medijev in sorodnih komunikacijskih akterjev (recimo platform), morala biti transparentnost nujen pogoj za delovanje demokratične družbe. »Če nimamo niti minimalne transparentnosti lastništva, ne moremo vedeti, kdo stoji za določenimi vsebinami in sporočili. Ali prihaja dejanski lastnik – in z njim tudi interesi – iz Rusije, Kitajske, Turčije ali Savdske Arabije? V času, ko se Evropa sooča z valom dezinformacij, je transparentnost financiranja in lastništva ključna za zaščito nacionalnih komunikacijskih interesov in preprečevanje širjenja lažnih vsebin, ki prihajajo iz tujine ali seveda od (včasih zgolj navidezno) domačih akterjev, pogosto prek podjetij, katerih lastniki se skrivajo za kompleksom posredniških firm.
Zato se zdi nerazumljivo, da se je v primeru dejanskega lastništva podjetij dalo prednost domnevni zaščiti zasebnosti in osebnih podatkov pred pravico javnosti do obveščenosti in ustrezne transparentnosti. Lastnik podjetja mora biti znan in javno razkrit.«
Dr. Marko Milosavljevič
Pritiski iz davčnih oaz?
Pri dejanskem lastništvu je problem pogosto v lastniških verigah, ki vodijo do podjetij, registriranih v davčnih oazah. Tudi politiki ali ljudje, povezani z aktualno vlado, uporabljajo davčne oaze ali tam ustanavljajo podjetja. Mediji so v preteklosti že ugotovili, da je v davčno oazo Belize denar nakazal tudi minister Klemen Boštjančič preko svojega podjetja, ki ga je pred volitvami prenesel na ženo. Z omejevanjem dostopa do podatkov se novinarji verjetno tudi ne bi mogli dokopati do dejanskega lastništva podjetij družine Janković in off-shore podjetjih v davčnih oazah.
Dr. Milosavljevič: »Nekatere države so ekonomsko zainteresirane za netransparentno lastništvo, saj imajo od tega neposredne koristi. To niso nujno države, ki jih pogosto izpostavljamo, kot denimo Madžarska, temveč tudi druge članice EU, ki so v praksi ‘parkirišča’ podjetij in veljajo za davčne oaze. Po mojem mnenju je bil pritisk tega lobija izjemno pomemben pri prepričevanju evropskih institucij, da je treba skriti dejansko lastništvo pod pretvezo zaščite zasebnosti.
Po eni strani stalno govorimo o potrebi po demokratičnosti, transparentnosti in preprečevanju korupcije, a velik del tega ostaja zgolj retorika in odnosi z javnostmi. Osnovna načela EU bi morala biti jasna: transparentnost lastništva je temelj preprečevanja korupcije in zaščite demokratičnega sistema.«
Paradoks: z omejitvijo dostopa do večje preglednosti
Bizarna je trditev, da se bo s skrivanjem podatkov o dejanskih lastnikih podjetij po verigi navzgor povečala preglednost in preprečevanje pranja denarja. Kako bi omejevanje dostopa povečalo preglednost?
Po drugi strani ima splošna javnost dostop do podatkov v zemljiški knjigi, javna je tudi delniška knjiga. Vsak lahko pogleda vanjo. Bo zdaj sledil stampedo zapiranja podatkov? Tudi vse kandidature na volitvah so javne, dostopni so vsi osebni podatki kandidatov, ki na spletu ostanejo. Ljudje sami množično javno objavljajo zasebne informacije na Facebooku ali Instagramu. Problem pa je, da bi vedeli, kdo je dejanski lastnik podjetja, ko gre za podatek v javnem interesu!
»Slovenija ima tudi pri vprašanju medijskega lastništva dolgo zgodovino netransparentnosti, še od časa privatizacije medijev,« pravi dr. Marko Milosavljevič. »Poznamo primere ‘parkirišč’ – oseb, ki so bile formalno vpisane kot lastniki v zameno za nekaj sto evrov na mesec. Spomnimo se brezplačnikov pred volitvami 2008, kjer so bili formalni lastniki celo brezdomci. Obstajajo tudi številna ‘parkirišča’ brez neposrednega političnega ozadja, temveč zgolj z ekonomskim interesom.
Brez odprtih registrov in jasnih pravil bodo skrita kanaliziranja državnega denarja v žepe političnih strank ali javnih uslužbencev in politikov ostala tudi v prihodnje.
Pravo lastništvo podjetij je zato ključno za zdravje demokracije,« zaključi dr. Milosavljevič.
Zgodbe o kanaliziranju milijonov evrov, od trgovine z orožjem v devetdesetih, do tihotapljenja in financiranja političnih strank, so v Sloveniji ostale neraziskane tudi zaradi pomanjkanja transparentnosti.
Grafika s pomočjo ChatGPT
Zaslužki odvetnikom in notarjem
Na nogah so tudi gospodarstveniki. Takšno omejevanje podatkov ne koristi svobodni podjetniški pobudi, temveč jo zavira. Podjetniki bodo ostali brez ključne informacije pri sklepanju poslov in nastopanju na trgu. Vlada podjetnikom onemogoča neposreden dostop do zanje ključnih informacij ter jih sili v dodatno administracijo in zapleteno dokazovanje t. i. »upravičenega interesa«. Takšna ureditev ne povečuje preglednosti, temveč ustvarja nepotrebne birokratske ovire in dodatne stroške – predvsem v korist odvetnikom in notarjem, ki bodo za pridobivanje teh podatkov zaračunavali svoje storitve.
Zakaj ni bolj odločen gospodarski minister Matjaž Han, ki javno zastopa interese gospodarstva?
Se je pa v boj proti preprečevanju dostopa do ključnih informacij podala tudi Komisija za preprečevanje korupcije in njen predsednik Robert Šumi, ki je zaradi preiskave o kršenju integritete in korupciji predsednika vlade Roberta Goloba pri oblasti in v vladi naklonjenih medijih v nemilosti. Opozoril je, da omejevanje dostopa javnosti do določenih informacij pomeni korak nazaj pri transparentnosti poslovanja v družbi: »S postavljanjem dodatnih ovir za pridobivanje podatkov, ki so ključni za razkrivanje povezav, potencialnih nasprotij interesov in korupcijskih tveganj se zmanjšuje možnost javnega nadzora in transparentnosti postopkov.« Vlada je mnenje Komisije delno upoštevala, saj je prvotno načrtovala celo popolno blokado.
Veliki brat ve vse
Po drugi strani pa imamo situacijo, ko nas politika nadzira kot ‘veliki brat’. Slovenski državljani smo pod precejšnjim drobnogledom države in njenih institucij, predvsem zaradi kombinacije zakonodaje, digitalizacije in tehnologij nadzora.
Spomnimo se ukrepov med epidemijo covida-19, ko so bile dovoljene aplikacije za sledenje stikov in širša obdelava zdravstvenih podatkov. Z biometrijo zbirajo naše prstne odtise pri izdaji osebnih dokumentov, do naših zdravstvenih podatkov imajo dostop zdravniki, farmacevti, ZZZS in druge pooblaščene osebe. Transakcije na bančnih računih, prijave prihodkov, nakupi nepremičnin in vozil, gotovinska plačila nad določenim zneskom so pod davčnim nadzorom. Vsako nakazilo nad 15.000 € (ali več manjših sumljivih transakcij) gre tudi na Urad za preprečevanje pranja denarja. Sistemi množičnega nadzora obstaja tudi v prometu – elektronske vinjete, parkirne aplikacije, merjenje povprečne hitrosti, avtomatska obdelava registrskih tablic. Obvezna hramba prometnih podatkov kot splošen nadzor oz. masovni nadzor nad zasebno komunikacijo je bila razglašena za neustavno že leta 2014.
Kot nenadzorovano posegajo v našo zasebnost, po drugi strani razlagajo, da je pravica do skrivanja dejanskih lastnikov nekaj normalnega. S tem teptajo pravico do zasebnosti tje čim večja transparentnost, svobodno novinarstvo ter močna civilna družba. Zanima me, kje je 571 novinarjev?
Barbara Pance
