Freepic
Gledam Odmeve, voditeljica Tanja Starič izzove predsednika uprave Darsa Andreja Ribiča z vprašanji o gnečah na slovenskih avtocestah in pripombah voznikov, predsednik uprave pa ji mirno odgovori nekaj v stilu, da so gneče na cestah zato, ker se v ceste ni vlagalo 10 let.
Pred dnevi minister Jože Novak v intervjuju vehementno reče, da se je trideset let delo na vodah zanemarjalo, češ, da jim je uspelo, kar drugim ni. Pred meseci je minister Simon Maljevac dejal: »V teh dneh nam je uspelo doseči korak, ki ga do danes ni storila še nobena vlada pred nami.« Enako je povedal še za dolgotrajno oskrbo. Predsednik vlade pa prav tako v intervjuju, da so naredili reforme, ki jih ni nobena vlada doslej.
Predsedniku uprave Darsa bi seveda predlagala, da si prebere nekaj literature o vlaganju v ceste, kjer izsledki kažejo, da tudi izjemna vlaganja ne zagotavljanja zmanjšanja gneč, saj številne študije opozarjajo, da same širitve in investicije v ceste ne vodijo do trajnega zmanjšanja zastojev. Ključni razlog je pojav – induced demand (inducirani promet), kjer večja dostopnost cest privabi še več vozil. Raziskave potrjujejo potrebe po nadzoru (avtocestno policijo so ukinili), zmanjševanje ozkih grl (namesto ene dve cevi predora), izobraževanje (cestna kultura). Pozabil pa je morda tudi na dejstvo, da smo tranzitna država in da je avtomobilov več, kot jih je bilo včasih. A kaj to pomaga mecenu Svobode, očitno je, da jih je vse po vrsti ena od vladnih piar agencij, o katerih so govorili, da jih ne bo, poučila, da je potrebno vsakič ponoviti: »Nihče ni naredil kot mi, oni prej niso nič.«
In tako že nekaj klikov na spletu razkrije, kako zavajajoče in neresnične so izjave politikov te vlade. Najbolj nevarna so Maljevčeva pretiravanja in zavajajoče izjave. Kako lahko minister Maljevac reče, da so zagotovili milijardo evrov, za stanovanja, če je v resnici za to in naslednje leto zagotovljen denar, za naprej pa ne, saj lahko vsaka naslednja vlada spremeni prioritete. Od kje ti populizmi in zakaj nihče nič ne reče ob takšnih zavajanjih?
Glede na agencije, ki povečano delajo za vlado, ugibam, da so jim tam svetovali, da morajo poveličevati svoja dejanja in graditi svojo podobo na način, da pretirano poudarjajo lastne zasluge, medtem ko dosežke drugih zmanjšujejo ali celo zanikajo. Tak način samopromocije je sicer pri politikih še posebej izrazit, uspehe predstavljajo kot edinstvene in brez primere, da bi ustvarili vtis, da so oni tisti, ki prinašajo spremembo, medtem ko so vsi pred njimi domnevno le stali križem rok. A vendar sta ta napihnjenost in samohvala moteči, gre za kompleks večvrednosti, kjer se napredek meri tudi v poniževanju drugih – pa sploh ne govorimo več o Janši.
Politike desnih
Trump se pogosto hvali, da je edini, ki lahko reši to nacijo (I’m the only one who can save this nation), da je največ naredil na določenih področjih migracij, vojske, gospodarstva, hkrati pa straši pred tujci, migranti in »globoko državo«. Njegov diskurz temelji na tem, da je on edini rešitelj Amerike, medtem ko so vsi predhodniki po njegovih besedah samo propadli.
Viktor Orbán poudarja, da je njegova vlada tista, ki je zaščitila Madžarsko pred »globalnimi elitami«. Vsa odgovornost za težave je preusmerjena na Bruselj ali prejšnje vlade. Tako kombinira lastno veličino s strahom pred zunanjimi grožnjami.
Aleksander Vučić redno poudarja, da brez njegove politike ne bi bilo gospodarskega napredka v Srbiji. Ob tem pa prebivalce straši z možnostjo vojn, tujim vmešavanjem ali »notranjim sovražnikom«, ki želi destabilizirati državo.
Tudi zgodovina pozna primere voditeljev polnih napuha in lastne glorifikacije.
Napuh, samohvala sta orodje napačne politične komunikacije
Samohvala in napuh v politiki zato nista le osebnostna lastnost, ampak postaneta orodje politične komunikacije. Ko se združita s strategijo zastraševanja (ponavljajoče strašenje, da bo prišel na oblast Janez Janša), dobimo nevarno kombinacijo, ki ustvarja iluzijo voditeljeve /vladne nepogrešljivosti. Zgodovina pa nas uči, da so družbe, ki podležejo takšni retoriki, pogosto plačale visoko ceno v obliki izgubljene demokracije, zatiranja drugače mislečih in zamujenih priložnosti za skupni razvoj. Zatiranja drugače mislečih smo pri tej vladi že doživeli, saj se je Golob znebil vseh, ki so mu stopili na žulj, šlo je za maščevanje, odpovedi služb ali verjetna naročila za medijske diskreditacije političnih nasprotnikov te vlade, ki smo jim priča dnevno. O tem smo pisali v člankih o izključitvah poslancev, odstopih ministrov itd.
Slovenija si zasluži več od navidezne glorifikacije in strašenja. Vlada, ki drugače mislečim ne omogoči preživetja, uvaja cenzuro, drži pod nadzorom izbrane medije in jih skozi razpise in državna podjetja izdatno financira, ter vlada, ki ne prisluhne stroki (helikopterji), si ne zasluži popravnega izpita!
Izkoriščanje družabnih omrežij za zavajanje
Naši otroci si zaslužijo več – politiko, ki gradi prihodnost s sodelovanjem, dialogom in odgovornostjo, ne pa z napuhom, narcizmom in kompleksom večvrednosti. Veliko zaigranega in namišljenega sodelovanja, solidarnosti ter sladkih besed kažejo s posnetki na družabnih omrežjih, kjer z režiranimi gestami ustvarjajo podobo bližine in sočutja. Tudi to je oblika političnega marketinga, kjer je videz pomembnejši od resničnosti. Takšna instant solidarnost na družbenih omrežjih ne rešuje problemov ljudi, temveč jih zavaja z iluzijo, da jim nekdo stoji ob strani, čeprav jim ne. Poplavljenci niso rešeni, podjetništvo je v primežu davkov, za dolgotrajno oskrbo ni ljudi, manipulacije s čakalnimi dobami se niso končale.
