79-letna Dragica Lenac živi v Bosljevi Loki v občini Osilnica. Ta leži v ozki dolini, skriti med strme gozdnate hribe ob reki Kolpi, na skrajnem jugu Slovenije.
Dragica še lahko skrbi zase, a kot pravi, bo kmalu potrebovala dodatno pomoč pri pospravljanju. Dolgotrajna oskrba bo v te odmaknjene kraje verjetno prišla nazadnje, meni. Obmejna občina, ki je geografsko zajedena v sosednjo Hrvaško, je že leta pozabljena od politikov in gospodarstva. Tu ne najdeš niti najmanjšega »najboljšega soseda« ali drugih trgovcev, da bi najstarejši prebivalci, ki nimajo avtomobila, lahko kupili kaj več kot kruh, mleko ali moko.
Občina je morala odkupiti prostor in sama poiskati najemnika, da je odprla majhno trgovino. Ta je vsakodnevno edini vir osnovnih življenjskih potrebščin za številne starostnike v tej občini, ki ima največji delež starejših prebivalcev nad 65 let v Sloveniji (38,9 %).
Županja Alenka Kovač pravi, da so v Osilnici rešili trgovino, pošto in bankomat. »Pošta Slovenije je želela zapreti poslovalnico. Če Občina ne bi odkupila njihovega prostora in prispevala ene svoje zaposlene, ki ji morajo plačevati polovico prispevkov, bi bili tudi ob pošto.«
Banke nimajo, bankomat pa so jim zaprli že trikrat. Na osebno prošnjo je Gorenjska banka pustila bankomat.
Alenka Kovač, županja Osilnice
Spomnimo samo na zgodbo Petrolove črpalke v sosednjem Kostelu, edine bencinske postaje daleč naokoli. Ko je podjetje Petrol sporočilo, da jo bo zaprlo, ker se »ne izplača«, je v teh krajih završalo. Dobički bi spet prevladali nad potrebami ljudi. Nihče tam spodaj ob Kolpi ni razmišljal o številkah, ampak o tem, kako se bodo vozili po gorivo čez mejo ali 45 kilometrov daleč do prve slovenske črpalke.
V Osilnici ljudje preživijo zaradi sočutja, ne zaradi sistema. Zaradi solidarnosti, ne zaradi zakonov. Živijo, ker Občina Osilnica z županjo ne sledi samo paragrafom in sporočilom iz Ljubljane, pač pa prisluhne ljudem. Kot nam je zaupala županja Alenka Kovač, prebivalcem omogočajo brezplačno pomoč na domu, brezplačen prevoz iz trgovine, brezplačen prevoz do zdravnika in brezplačno dostavo kosila iz bližnje gostilne.
Takole so Dragici včeraj malo pred 12. uro dostavili kosilo iz bližnje gostilne, obrok plača sama, prevoz in dostavljalca pa občina.
Oskrbo starejših tu namreč že dolgo poganjajo ljudje in ne računalniški sistemi z odločbami.
V vsako hišo tako mimo čakalnih vrst vsakodnevno pride najbolj prijazna patronažna sestra Danica Štimac, če jo potrebujejo. Enkrat na teden pa je na zdravstveni postaji na voljo tudi zdravnica. Sestra Danica vsak dan nese vzorce krvi do ZD Kočevje, opravlja dela, ki niso zapisana v njenih delovnih obveznostih. In tako je tam za ljudi za osnovno oskrbo, vez med temi prebivalci in svetom zdravja. Vez zaupanja in tople besede, pravi županja.
Danica Štimac je med krajani priljubljena patronažna sestra.
Tudi dolgotrajno oskrbo tu brezplačno poganjata sočutje in medsoseska pomoč, mlajši pomagajo starejšim. Občina pa je tista, ki vse to tiho, a vztrajno drži pri življenju – daleč od oči Maljevčevih praznih besed, da »so naredili nekaj, kar 30 let ni nihče.«
A ti ljudje ne pristajajo na to, da bi bili zgolj številke v tabelah. So obrazi potrpežljivih ljudi, ki leta čakajo na končanje doma za starejše občane. To ostaja neizpolnjena obljuba številnih vlad. Do zdaj tudi aktualne. Županja sicer pravi, da se nekaj premika, a da načrtov še ne more razkriti. Za prebivalce in nas obiskovalce vidnega napredka pač ni. Niti pod to vlado ne, pa čeprav velikokrat omenjajo skrb za ljudi.
Prišli so le dodatni ukrepi, dodatno plačilo prispevka, ki se starostnikom v Osilnici, ki je po kupni moči med revnejšimi, pozna. Te ljudi potiska še globje v revščino. A kljub vsemu v teh zapostavljenih krajih ostajajo pokončni. To je občina, kjer se resnična moč skupnosti meri v srčnosti in ne v statistiki.
Skoraj 80-letna Dragica Lenac upa, da bo čimdlje ostala samostojna. Kot pravi, jo razveseljujejo branje in drobne navade ter njen kuža, s katerim gre počasi na sprehod. »Kuža me pelje na sprehod, ne jaz njega,« šaljivo pove. Vesela je tudi, da ima še nečakinjo in njeno družino za pomoč, a obremenjevati kogarkoli je težko. Vlogo za dolgotrajno pomoč je oddala in upa, da bo dobila vsaj kdaj kakšno pomoč v gospodinjstvu. Tudi v več domov za starejše občane je že pred časom oddala prošnje. A odgovorov ni. Bo dočakala kakršnokoli pomoč, za katero ji vnaprej odtegujejo sredstva?
Država je zbrala miljone. Bodo obljubljene storitve prišle do najbolj oddaljene in pozabljene Osilnice?
*************************************************
PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker so nama najpomembnejši ljudje in njihove pravice. V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da informacije pridejo na dan, je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice. Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo – pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav, in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
Hvala, Barbara in Nataša
Hvala vsem tistim, ki ste najino delo že prepoznali in nama donirate sredstva.
