Včeraj sem imela čast sodelovati na panelu o Konvenciji o varstvu odvetniškega poklica, ki ga je pripravila Pravna fakuletata v Mariboru. Dokument o katerem bomo še pisali v prihodnjih dneh mnogi vidijo kot suhoparno pravno zavezo, je v resnici nekaj globljega – je simbol obrambe pred vmešavanjem, grožnjami in pritiskom, ki ga doživljajo tisti, ki stojijo na prvi liniji pravne države.
Konvencija predvideva vzpostavitev varoval, ki naj bi omogočala odvetnikom opravljanje njihovega poklica brez političnih, ekonomskih ali medijskih pritiskov. Vključuje tudi mehanizme nadzora nad njenim izvajanjem. Toda naj se ne slepimo: čeprav v Sloveniji na videz živimo v pravni državi, se z vsakim letom ti pritiski poglabljajo – tudi v osrčju Evropske unije.
Odvetniki so – tako kot novinarji – branik pravne države. Ko pade neodvisnost enega, začne razpadati tudi drugi. Zato me je še posebej ganilo, da sem bila na ta panel povabljena kot novinarka, da spregovorim o povezavi, ki je v resnici vseživljenjska: sodelovanje med novinarji in odvetniki. Skupaj smo zavezniki resnice.
Poklicati najprej odvetnika ali novinarja?
Na panelu sem izpostavila tri zgodbe, ki so bile povezane z odvetniki. Prva – o Andreju iz Kočevja – vam je bralcem Preiskovalno.si dobro znana. To je zgodba človeka, ki je živel v nepredstavljivih razmerah, pozabljen od vseh sistemov, dokler nismo dobili klica v uredništvo. Njegovo zgodbo smo objavljali v nadaljevanjih, razgaljali nefunkcionalnost sistema, neuspeh institucij in predvsem – njegovo človečnost.
Spraševala sem se: kaj bi se zgodilo, če bi tisti dan Ana Petrič poklicala odvetnika namesto naju z Barbaro? Morda Andreju nikoli ne bi v zameno za pomoč vzeli stanovanja? Morda bi imel pravno zaščito, svetovanje, možnost pritožbe. Zagotovo ne bi bila tako razgaljen, kot sva ga z njegovim privoljenjem razgalili na Preiskovalno.si. Popisali sva vsak kotiček njegovega doma, vsak gib, vsak napredek, vsak korak. Vse na poti do zmage. In zato dvomim, da bi odvetnik imel čas spremljati njegov primer leto dni, dan za dnem, kot sva ga midve. To omogoča le neodvisno novinarstvo – ko si sam svoj urednik in imaš čas. A če bi delali skupaj z odvetnikom, bi bil izplen za Andreja še boljši. Moč je v sodelovanju.
Zato sem na panelu izrazila jasno pobudo Odvetniški zbornici: Lahko najdete enega odvetnika, ki bi bil pripravljen pro bono sodelovati pri primerih, kot je bil Andrejev? V njegovem primeru bi kak dopis pomagal. Povezava med odvetniki in novinarji je lahko močnejša od marsikatere zakonodaje – če temelji na sočutju in odgovornosti do ljudi, ki nimajo glasu.
Ko je državna odvetnica v stiski
Druga zgodba, ki sem jo izpostavila je bila osebna. Bila sem – kot kaže – edina novinarka, ki jo je pod vlado Roberta Goloba tožila država. Zakaj? Ker sem zavrnila objavo popravka, ki ni bil v skladu z Zakonom o medijih. Tožba je imela jasen namen: finančno in psihološko me stisniti v kot. Ta vlada! In kje so bile vse tiste zagovornice pravic žensk, splava, demokratičnih postulatov? Tišina je bila zgovorna, ko sem sama stala proti državi in branila zgodbo.
Pred sodno dvorano je do mene pristopila državna odvetnica. Bila je v stiski. Tiho mi je rekla: “Rada vas berem. Ne bi smelo iti tako daleč.” Bila je razpeta med vestjo in službenim nalogom. Vedela je, da se izvaja nedopusten pritisk, a tudi sama je bila pod pritiskom. Ponudila je nesmiseln kompromis, in sicer da objavim stavek, ki je bil že napisan v članku. To ni bil pravni predlog, to je bila birokratska rešitev. Nisem se upirala. Raje sem izbrala pot razuma, saj sem čutila, da sva obe stisnjeni v kot. A obe človeški. Toda ostalo je vprašanje: Kje je bila zaščita te države do odvetnice? Kje je bila institucija, ki bi ji omogočila, da reče ‘ne’ političnim pritiskom?
Neodvisnost odvetnika ni prestiž – je nuja za preživetje pravne države. Če ga prisilijo, da molči, ko bi moral govoriti, smo vsi naslednji na vrsti.
Ko medij napade odvetnico – in vsi gledajo stran
Tretja zgodba je ena najbolj zaskrbljujočih. Napad POP TV na odvetnico Nino Zidar Klemenčič z objavo avdio posnetka dveh oseb, ki sta jo obtoževali -brez dokazov. To ni bil zgolj novinarski spodrsljaj, bil je sistematičen linč brez vsakršnega preverjanja dejstev o katerem smo pisali. In ta je trajal mesec za mesecem. Do danes nismo videli dokazov.
Odziva javnosti na napad odvetnice ni bilo. Niti ene javne besede podpore, enega glasu razuma, ki bi rekel, ali smo res slišali dve osebi, ki se pogovarjata o tretji, nihče pa ne ponudi dokazov? Vse, kar smo videli, je bil pogrom na družbenih omrežjih in pohvale novinarki. Sem bila res jaz edina, ki sem videla povsem drugo zgodbo. Pogovor je sprovocirala in posnela oseba, ki je bila konkretni odvetnici nasprotna stranka v eni od zadev (Samo Feštajn). Od stanovske organizacije, kot je OZS, bi pričakovali, da bo v takem primeru odvetnico zaščitila in javno opozorila na pomen in vlogo odvetništva. Ko sem včeraj predsedniku odvetniške zbornice Janezu Starmanu to omenila, mi je dejal, da odvetnica ni bila nikoli problematična in da proti njej niso nikoli prejeli nobene prijave. Še enkrat: Proti Nini Zidar Klemenčič ni bilo nobenih prijav v zadnjih 15 letih, na podlagi katerih bi Zbornica morala ukrepati! Zakaj ta informacija ni bila javno objavljena, ko je Nina Zidar Klemenčič to najbolj potrebovala? Niti en medij?!
Nina Zidar Klemenčič svojo pravico prav te dni išče na sodišču, nasproti ji stojijo kolegi odvetniki, ki zagovarjajo svojo stranko. Medij. Kako se bo razpletlo? Na Preiskovalno.si bomo to zgodbo, kot druge spremljali do konca. Novinarski primer, ki bi moral iti v učbenike novinarstva in učbenike prava.
Včeraj sem tako slišala, da bo prav Konvencija, o kateri smo govorili, postavila pogoje za večjo zaščito odvetnikov. Za povezovanje, za mednarodno podporo.
Sodelovanje
Sodelovanje novinarjev in odvetnikov je v zgodovini prineslo družbene spremebe. V primeru razkritij Panamskih dokumentov (Panama Papers) je sodelovanje med novinarji (ICIJ – Mednarodnim konzorcijem preiskovalnih novinarjev) in pravnimi strokovnjaki omogočilo ne samo objavo, ampak tudi pravne posledice za številne politične in poslovne elite. Brez razumevanja pravnega okvira razkritja ne bi bila mogoča – brez novinarjev pa tudi ne vidna.
Zgodovina nas skozi številne razkrite afere uči, kako so odvetniki in novinarji odigrali ključno vlogo pri uveljavitvi zakonitosti. Novinarji so odprli vrata resnici, pravni sistem pa jih je zadržal odprta. Politika se menja, mi pa smo skupaj nepremagljivi. Braniki resnice in pravice.
Nataša Markovič
