Živimo v bizarni realnosti. Upravičeno nas skrbi – za druge, za družbo, zase, za otroke, za prihodnost. Zaradi vojn, izkoriščanja, strelskih pohodov, podnebnih sprememb, neenakosti. Skrbi nas, kaj država počne – in še bolj, česa ne, pa bi morala.
A država – to smo mi. Skupnost, ki – če si jo predstavljamo kot telo (v našem primeru bolj kot očitno kokoš) – ima državni aparat kot živčni sistem. Ta naj bi skrbel, da se ne spotikamo sami obse. A ko začne živčevje pošiljati napačne signale, telo ohromi ali se začne boriti samo proti sebi – dela samomor iz zasede.
Tudi v tem smo Slovenci precej vešči. Imamo dolgoletno tradicijo, čeprav se s tem ne hvalimo. Kot da je tabu govoriti o duševnem zdravju. O korupciji. O nepotizmu. O nepreglednosti. Bog ne daj, da bi si drznili zahtevati vsaj osnovno funkcionalnost državnega živčevja v telesu kokoši, ki nas definira.
Včasih telo sproži močan imunski odziv. Spomnimo se ne tako oddaljene intenzivne lekcije iz imunologije in virologije. Obdobja, ki je dokazalo, da ljudem je mar. Da hočejo državo, kjer oblast služi ljudem – in ne obratno. Ko je zakon deloval proti pravici, je civilna družba delovala. A vse se je umirilo – kot da so s skladiščenjem »zadnjega golfa« pospravili še zadnjo iskro upora.
Osebno imam to (ne)srečo, da imam močan imunski odziv. Včasih zadošča že en SMS, da postaneš glasen borec za nekaj ali proti nečemu. Po sili razmer, ne iz ambicije. In drugič – lahko prosiš mesece, pa se ne zgodi niti tisto, kar bi se moralo. Ker če ni interesa – ali je ta na napačni strani – potem javnosti ni. In to, kar ni javno, kot da ne obstaja.
Ko slišite besedi »svoboda« in »demokracija«, se vprašajte, ali je to res potrebno razlagati ljudem, ki naj bi že bili svobodni? Jacque Fresco je že zdavnaj napovedal našo politično realnost. Medtem ko poslušamo novice o stranki Svoboda in Demokracija, dejanja govorijo drugače – ali pa o njih ne slišimo nič. Še huje – slišimo samo propagando. Jasno znamenje, da je naš kokošji živčni sistem v odpovedi.
‘Svoboda’ za avtokracijo in prikrito lobiranje! Ker bolje je, da delamo slabo, kot da ne delamo nič! Ta logika je postala normalizirana – in nihče se ne trudi več, da bi jo prikril. Ker jim je mar. Zase. Tako kot tistim pred njimi. In tako bo ostalo – dokler ne bo tudi nam.
Po zadnjem imunskem odzivu na avtoritarnost in netransparentnost sem si, priznam, privoščila nekaj politične ignorance. Kritično mišljenje je postalo nezaželen hobi amorfne gmote. Po sili razmer sem si omislila kokoši – terapevtsko – da ne bi zasovražila vse perutnine zaradi frustracij, ki jih je bilo varneje potlačiti kot pa tvegati obtožbe nelojalnosti.
In potem pride predlog zakona o konoplji.
Žal ni edini z enakimi simptomi. A to področje poznam. In prav to poznavanje me je pripeljalo do psihološke točke, kjer bi potrebovala zakon o psihoterapiji. Kajti »situacijska shizofrenija« morda ni medicinsko priznana, a je v tem trenutku zelo resnična.
Ko dve desetletji delaš v panogi, kjer je že umik ponarejenega prevoda mednarodne konvencije uspeh, potem pa po osmih letih končno pride napredek – pa ga moraš zavrniti? Ker si priča šolskemu primeru netransparentnosti, nelegalnega lobiranja in izigravanja volje ljudi? In ker zakon koristi predvsem tistim, ki so sodelovali pri njegovem oblikovanju – in so povezani s podjetjem, ki bo od tega zaslužilo?
Zakon ni bil predmet javnega naročila. Povezave niso bile prijavljene kot lobistični stiki. Nihče ni preveril, kaj že imamo, kaj manjka, kako je z dostopnostjo zdravil.
Zadevo zdaj obravnava KPK. Kar je prav. A realna pričakovanja – glede na splošno stanje moralnega zdravja – so skoraj nična.
Mediji kljub opozorilom nimajo prostora za zgodbo. Ker bolj privlačno je poročanje na ravni razkrojene amigdale. Več prostora je za »nedolžne sladkarije« sredi epidemije debelosti in za medicinske sestre, ki jokajo nad zadetimi otroki – kot pa za vprašanje, zakaj takšne razmere sploh dopuščamo. Ker bi to pomenilo razpravo o odgovornosti.
Licencirana pridelava konoplje ne pomeni boljše dostopnosti za bolnike. Le večje tveganje. In višjo ceno.
Zakon je votel. Zavrnili so skoraj vse vsebinske pripombe. Ohranjena je morda desetina predloga. Ne bo odpravil pomanjkljivosti ali neskladij. Le pospešil bo ustvarjanje pravnih praznin.
Votlo pa je tudi zaupanje v državo, ki ne zna več slišati. Ki ne zna več služiti ljudem – razen, ko gre za to, da služi z ljudmi.
