Objavljamo izpovedi nekdanjih in sedanjih zaposlenih, stanovalcev in svojcev oskrbovancev Doma Janeza Krstnika v Ljubljani, ki ga vodi župnik Anton Kompare – ki se izpovedim posmehuje. Več strokovnih pomanjkljivosti v trnovskem domu je ugotovila Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije. Tožilstvo pa v tem trenutku še preverja domnevno sporno ravnanje z eno od oskrbovank.
Nevenka Mihelčič Semolič, hči pokojne Cecilije Avanzo, ki je enajst let preživela v trnovskem domu, je zaradi suma kaznivih dejanj zanemarjanja in opuščanja dolžne skrbi za mamo vložila prijavo na policijo, ta jo je predala naprej tožilstvu. V prijavi je opozorila na hudo zanemarjanje, fizične poškodbe, pomanjkljivo zdravstveno nego in celo verbalno nasilje s strani osebja, o čemer smo na Preiskovalno.si pisali pred pol leta. Zadeva je po več mesecih še vedno v fazi zbiranja obvestil, so nam odgovorili na Okrožnem državnem tožilstvu v Kranju.
Nevenka Mihelčič Semolič z mamo Cecilijo Avanzo / Osebni arhiv
Nad Cerkveni dom in njegovega zastopnika, župnika Antona Kompareta, se zgrinjajo nove obtožbe nekdanjih in sedanjih zaposlenih ter tudi oskrbovancev. Župniku, ki se je, kot smo že poročali, do hčerke pokojne oskrbovanke vedel nespoštljivo in nedostojno funkciji in ustanovi, ki jo predstavlja, očitajo pohlep in brezsrčnost. Zbrali smo nekaj pretresljivih izpovedi, vse kontakte hranimo v uredništvu.
Zmanjkalo kisika, oskrbovanec umrl
»Spominjam se, da smo v dom sprejeli bolnika, ki je dihal skozi kanilo. Lepo smo ga oskrbovali in mu redno čistili dihalno pot, dokler se stanje ni poslabšalo in je potreboval kisik. V domu smo takrat imeli samo dve kisikovi jeklenki, ki smo ju prenašali sem in tja, kdor ju je potreboval. Bilo je sredi tedna, ko je bila ena od jeklenk že prazna, druga pa na pol. Omenjeni gospod pa je potreboval vedno več kisika. Glavno sestro in direktorja sem opozoril, da ga bo premalo do konca tedna in naj zagotovijo polno jeklenko. Posluha ni bilo. Ko je prišel vikend in je kisika zmanjkovalo, se je stanje pri oskrbovancu slabšalo in slabšalo. Poklical sem dežurnega zdravnika, ki je odredil zvišanje kisika. V jeklenkah ga ni bilo dovolj, zato sem odhitel v UKC, da so mi jih napolnili. Ravno ko sem sedel v avto s polnimi jeklenkami, pa je zazvonil telefon, urgentni tehnik na drugi strani pa mi je povedal, da naj se mi več ne mudi … Izgubili smo oskrbovanca. Bil sem besen, ker se ni uredilo prej, ko sem opozarjal na pomanjkanje kisika,« je tragični dogodek opisal zaposleni, ki je v Domu Janeza Krstnika vztrajal šest let. Pove, da so po tem dogodku v domu kupili dva tako imenovana koncentratorja kisika. Odnosi, nadaljuje, so se še zaostrili potem, ko se je župniku uprl, da bi obiskoval mašo. »K maši sem moral voziti tudi oskrbovance. Zgodilo pa se je, da niso bili pripravljeni za odhod, ker so ravno odvajali. Ampak to gospoda ni motilo. Ker sem se postavil za oskrbovance, župniku ni bilo prav,« nam je povedal nekdanji zaposleni.
Župnik in direktor Doma Janeza Krstnika Anton Kompare / Youtube
Zaželeli so si stročji fižol z ocvirki, a je bilo predrago
Nekdanja kuharica pripoveduje, da je varovancem želela ustreči pri hrani. »Zelo spoštujem stare ljudi, ker si tudi jaz želim, da bi tudi mene na starost spoštovali. Stari ljudje so kot otroci. Moraš jim prisluhniti. Iz srca sem jim stregla in jim želela usteči tudi pri hrani. Najraje so imeli stročji fižol z ocvirki – to jih je spominjalo na mladost. Pa sem bila klicana na zagovor, če vem, koliko to stane. Uvedla sem tudi vakuumsko pakirano salamo, da bi obroki ustrezali higienskemu minimumu. Prej sem se seveda pozanimala v drugem domu in pridobila ugodnega dobavitelja. Pa sem spet prejela očitek, da preveč stane. Poklicali so me na zagovor, prisoten je bil tudi župnik Kompare. Vztrajala sem, da naj potem sam prevzame kuhinjo in odgovarja za standarde v prehrani. Pa ni prevzel.«
Ko je stanovalcem skuhala puding, je, nadaljuje, dobila ukaz, »naj stanovalcem dajem čim manj sladkorja, da kdo jih bo pa prenašal! V dementni oddelek, kjer je bilo osem ljudi, pa sem morala poslati samo tri obroke z razlago, da samo serjejo. Slabe izkušnje imam. Psihično nasilje, mobing, podtikanja, nagajanje,« se kuharica z ogorčenjem spominja še več let po odhodu iz Doma, v katerem, pravi »ni nič iz srca in ljubezni, kot je doktrina vere. Vse je problem. Nestrokovno. Neka gospa je namesto sadja želela jogurt, pa so se drli nanjo, kaj da se izmišljuje. Drug gospod je s putiko leto dni čakal na dieto, pa je komaj še hodil zaradi bolečin.
To pa je pesem ene od oskrbovank, ki je v verze prelila ravnanje zaposlenih s starejšimi:
Kdo je stanovalcem razrezal oblačila
Eden od oskrbovancev, ki že dlje časa biva v trnovskem domu, pravi, da je župnika enkrat opozoril, da je hrana preslana, »pa mi je pokazal, da sem neumen«.
Z grenkobo v glasu svojo zgodbo izpove nekdanja perica, ki je doživela skoraj neverjetno izkušnjo: »V pralnici je nekdo razrezal oblačila stanovalke, jaz pa sem morala odgovarjati.«
Nada je že štiri leta upokojena. Na dom nima lepi spominov, pove, v videu pa spregovori tudi o fizičnem nasilju. »Hoteli so se me znebiti. Ker nisem hotela podpisati, koliko členov pogodbe sem kršila, so mi zvili zapestje.«
Do danes je dom zapustilo že devet sester in bolničarjev. Ena od bolničark nam pove, da je v domu doživela verbalno nasilje, ko je samovoljno oskrbela gospoda v ranah, »ker ga nisem mogla gledati v bolečinah. So me nadirali, da nimam kompetenc. Potem pa je zdravnica odobrila izvajanje moje oskrbe naprej. Vem, kaj rabi človek, zato sem tam, da jim ustrežem,« pripoveduje.
Prepoved komuniciranja
Povejo, da so imeli tudi »prepoved komunikacije z Nevenko Mihelčič Semolič«, ki da je niso smeli niti pozdraviti, ko je prihajala k svoji mami, da ji je pomagala pri hranjenju ali pri oskrbi ran. Sogovorniki v en glas potrdijo resničnost njenih navedb, o katerih smo pisali tukaj, in pohvalijo njeno skrb do matere: »Bolj skrbne hčere, kot je ona, domala ni. Vsak dan je prihajala k mami, tudi dvakrat. Hranila jo je, se z njo pogovarjala, jo vodila na sprehode. Bila je tudi zelo prijazna do zaposlenih. Vodilni v domu pa so trdili, da ni pri pameti, in da je vedno, ko je bila na obisku pri mami le oprezala, kje bi našla kaj slabega, da bi se lahko pritoževala. To je laž!« Pohvalne besede o skrbi za mamo so tudi zapisali v elektronskem sporočilu.
Kot smo poročali, je župniku Komparetu šla njena skrb pošteno na živce, ko je dokumentirala poškodbe in domnevno neustrezno oskrbo – med drugim globoke praske, črno odmrlo peto in nezaceljene rane na materinem telesu. Kljub številnim opozorilom in pritožbam je bila večkrat zavrnjena ali obravnavana z zaničevanjem, ker se bori za dostojanstvo svoje mame. Direktor doma, župnik Anton Kompare, jo je celo osebno napadal in njene pritožbe označil kot sovražne in neutemeljene, na različne naslove pa je poslal pismo, v katerem zapiše: »Po celem domu je hodila in oprezala, kje bi našla kakšno potrditev za svojo slaboumno naravnanost … Vsak dan ustvarja nesproščeno in sovražno razpoloženje. Trdil je tudi, da ima »verjetno duševno motnjo«.
Župnik Anton Kompare: To so pravljice za Pavliho
Župnik Anton Kompare na očitke sogovornikov, ki mu jih predstavimo v telefonskem pogovoru, odgovarja: »Take pravljice so zanimive za Pavliho.«
In dodaja: »Ta gospa (Nevenka) si izmišljuje zgodbe, nenehno ustvarja težave in nas napada. Njeno mamo smo oskrbovali 12 let – z vso skrbjo, predanostjo in ljubeznijo. Ona pa nam za to ni rekla niti hvala. Boli, ko ljudje nasedajo njenim lažem. Te zunanje zgodbice so izjemno škodljive in popolnoma izkrivljajo resnico. Za takšne pripovedi človek potrebuje bujno domišljijo – ali pa ga vodi zgolj hudobija. Obrnila se je na vse možne institucije – od ministrstva do policije, medijev … A šlo je za čiste laži, zares nizkotne trditve. Kar zadeva domnevne nepravilnosti: vse je bilo urejeno, pregledano, preverjeno. Lahko se le nasmehnem. Ko gre za duševno prizadetega človeka, mu ne moreš kar zamenjati glave. Gre za resno motnjo – nekaj, kar normalen človek ne bi nikoli počel. Zdi se, kot da se je po mamini smrti v njej prebudil hudič, ki zdaj napada dom in išče, kako bi nam škodoval. A ne bo ji uspelo. Tudi če piše, nam ne bo nič škodovalo – to je izguba časa in predvsem norčevanje iz same sebe. Človek, ki nima osnovnih človeških in etičnih norm, se na koncu diskreditira sam. Najhuje pa je to, da gospa s svojim ravnanjem svoji mami povzroča rane še po njeni smrti. Namesto miru, spoštovanja in žalovanja – sovraštvo. Pogovora, takrat ko bi bil možen in potreben, pa ni bilo.«
V domu v preteklosti ni bilo vse nedolžno. »Ureditev zdravstvene nege v domu je po izrednem nadzoru zahtevala Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, ki je po smrti Nevenkine mame ugotovila več strokovnih pomanjkljivosti, kot so neustrezna oskrba ran, neupoštevanje zdravniških navodil, pomanjkanje kompetenc pri zaposlenih in napačno rokovanje z zdravili. Zbornica – Zveza je za odpravo ugotovljenih odstopanj izdala 12 priporočil, ugotovljena pa je bila 77-odstotna skupna skladnost realizacije priporočil, so nam sporočili iz Zbornice. Kot pa pravi župnik, naj bi vse nepravilnosti odpravili, zdravniki, ki sprejemajo njihove oskrbovance, pa naj bi po njegovih besedah poročali, da take skrbne nege ne srečajo v nobenem drugem domu.
Soba v zameno za stanovanje?
Posebno izkušnjo z direktorjem Karitasovega doma za starejše v Ljubljani ima tudi Ljubljančanka Brigita. To, kar se po tihem govori, je povedala na glas. »Ko sem hotela svojo mamo premestiti iz Karitasovega doma v Logatcu v Ljubljano, sem poklicala župnika, če se lahko oglasim. Ker ni imel časa, sem ga kar po telefonu vprašala, če bi sprejel mojo mamo. Pa me je hitro vprašal, če ima moja mama kakšno nepremičnino. V nobenem drugem domu, kjer sem spraševala za prostor za mamo, me tega niso vprašali. Ko sem mu povedala, da ima stanovanje, mi je namignil, da bi takoj dobila svojo sobo, če bi njeno nepremičnino podarila Cerkvi. Ko sem ga vprašala, če bo potem mama v domu brezplačno, mi je rekel: »Ne, nikakor!« Mislim, da je skrajni čas, da poslovanje in tudi skrb za starejše v tem domu in tudi v drugih pristojne službe natančno pregledajo. In da kakšnega tudi zaprejo ali mu odvzame koncesijo ter kršitelje pokličejo na odgovornost!« Dvomi okoli pridobivanja premoženja cerkvenih dostojanstvenikov so se v preteklosti že pojavljale v medijih. Tukaj je zapisano, da je upokojena učiteljica po srečanju z župnikom ostala brez svojega doma.
»Kar se tiče govoric o prepisu nepremičnine – gre za popolno laž,« pa se je na izrečeno odzval župnik Kompare. »Takšna možnost sploh ne obstaja. Toliko pa sem vendarle razumen, pa tudi že 35 let se ukvarjam s temi zadevami. Trditev je skregana z vsako pametjo. Lahko sicer vzamete denar od ljudi in zgradite dom, pa bodo potem pričakovali brezplačne usluge – ampak jaz nikoli nisem delal na tak način. Nikoli nisem vzel kuverte. Toliko pameten pa sem, da si ne bom delal škode. Zgradil sem dva domova – na lastne stroške in lastno tveganje – pa še nikoli nisem doživel tolikšne hudobije in nelogične želje, da bi nekdo dom očrnil in uničil. A naj bo jasno: tega doma ne bodo uničili.«
Dom Janeza Krstnika je zasebni zavod s cerkvenim zaledjem. Prejema milijonska javna sredstva in izvaja javno službo. Po podatkih EBONITETE.SI je imel v letu 2023 več kot 1,6 mio. € prihodkov. Zavod Župnije Trnovo, pod katero spada, pa je od 2015 do danes prejel preko 5 milijonov evrov javnih sredstev (Erar).
Nevenka Mihelčič Semolič, ki pravi, da je za materino oskrbo plačala toliko, kot stane garsonjera v Ljubljani, vztraja, da njena mama ni prejela storitev, ki jih je plačevala, ter meni, da brez njene vsakodnevne prisotnosti mama ne bi preživela.
Odgovor Cerkve: Če kdo ni zadovoljen, naj prepusti svoje mesto drugemu
Za mnenje in kakšna je njihova pristojnost, smo se obrnili tudi na Nadškofijo Ljubljana, kamor spada omenjeni dom. Zanimalo nas je, ali so katoliške institucije za varstvo starejših pod nadzorom Cerkve ali so direktorji samostojni pri upravljanju domov? Zanimalo nas je tudi, ali so prejeli pritožbe glede ravnanja direktorja Antona Kompareta in njegovega zdravstvenega osebja ter kako komentirajo ravnanja župnika Kompareta, ki svojcem piše pisma in jih obklada z »motenimi osebami, psihopati, norci«, za kar obstajajo pisni dokazi? Ali je to v skladu z doktrinami vere in sočutja, ki ga pooseblja RKC?
Odgovoril nam je generalni vikar dr. Franc Šuštar: »Tako domovi za ostarele, kakor tudi šole in vrtci, ki delujejo v okviru Katoliške Cerkve so podvrženi vsem pravilom, ki veljajo za tisto področje dela. Imajo koncesije in tako so v odgovornosti pred vsemi javnimi službami. Znotraj župnij ali škofij pa nimamo posebnih nadzornih služb, ki bi urejale razmere v posameznih ustanovah. Direktorji so skupaj s svojimi nadzornimi sveti odgovorni za potek delovanja. Omenjena gospa je pisala tudi na nadškofijski e-naslov in predstavljala svoje videnje situacije. Pogovarjali smo se z gospodom župnikom Antonom Komparetom, ki je povedal, da so imeli v domu neizmerno veliko opravkov in težav s to gospo, saj je vstopala v vse prostore in procese dela v domu in nadlegovala zaposlene. Večkrat so ji rekli, naj svojo mamo vzame domov, če ni zadovoljna z oskrbo, kar pa ni hotela nikoli storiti. Zaradi nje in njenih pritožb so imeli v domu pogosto vse vrste inšpekcij. Poročila teh inšpekcij ne poznamo, vso dokumentacijo pa imajo zbrano na pristojnih mestih. Očitno niso našli nobene pomanjkljivosti, sicer bi že kaj ukrepali. Omenjena gospa se je obračala na vse mogoče naslove, da bi se pritoževala in zbujala pozornost. V vsakem domu in vsaki ustanovi so za sprejemanje pritožb konkretne službe in svojci se lahko obračajo nanje. Na škofiji tega nimamo. Zaposleni v tem domu in tudi v drugih ustanovah se še niso nikoli pritožili na Nadškofijo Ljubljana. Nekateri župniki so ustanovili v svojih župnijah domove za ostarele in župnijske vrtce. To je za njih dodatno delo, ki ga opravljajo iz ljubezni do ljudi, ki so jim poslani predvsem kot duhovniki. Za njihovo dodatno delo smo jim zelo hvaležni. Hvaležni so jim tudi oskrbovanci ali pa starši z malimi otroki, ki jih pripeljejo v katoliške vrtce. Seveda pa ni nihče prisiljen, da bi bil v teh domovih ali vrtcih in si lahko izbere druge možnosti, če z njimi ni zadovoljen. Običajno je za sprejem v katoliške domove za ostarele zelo veliko zanimanje in veliko ljudi čaka na možnost, da bi bili sprejeti. Če torej kdo ne bi bil zadovoljen, naj prepusti svoje mesto drugemu potrebnemu človeku.«
Trnovskega župnika Antona Kompareta, ki je direktor doma, je za velikonočne praznike obiskal predsednik vlade Robert Golob. Skupaj sta posnela praznično poslanico o vrednotah, medsebojni naklonjenosti in prizadevanju za skupno dobro in jo objavila na družabnih omrežjih. Vse to, česar naši sogovorniki, kot so povedali, v domu niso občutili. Brez odgovorov so ostali tudi pri nadzornih institucijah – od ministrstva za solidarno prihodnost Simona Maljevca naprej, kamor se Nevenka Mihelčič Semolič že mesece zaman obrača po pomoč, da bi izvajanju dolgotrajne oskrbe v javnih ustanovah namenili več pozornosti, strokovnosti in znanja z najbolj ranljivimi.
Sogovorniki sicer poudarjajo, da je v domu še vedno zaposlenih nekaj srčnih ljudi, a da je župnik Kompare po njihovem »neprimerna oseba za vodenje«. Skrajni čas je, da se pristojne službe odzovejo, da se pregleda poslovanje, odnose in oskrbe v tem in podobnih domovih, kjer so oskrbovanci pogosto odvisni od svojcev, da dobijo osnovno oskrbo.
Kritično je pomanjkanje nadzora in odgovornosti v institucijah za starejše, zato je nujna večja politična in družbena odgovornost za zaščito starejših. Pred skorajšnjo uvedbo novega davka za dolgotrajno oskrbo, 1. julija, je odgovornost vseh odločevalcev in izvajalcev, da zagotovijo, da bo sistem dolgotrajne oskrbe dostopen, kakovosten in pravičen za vse.
Pojasnilo: Vse izjave in pričevanja so zbrane v skladu z novinarskimi standardi. Identiteto sogovornikov in dokumentacijo hranimo v uredništvu. Domu Janeza Krstnika in župniku Antonu Komparetu smo omogočili odgovor, ki ga v članku v celoti objavljamo.
PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker so nama najpomembnejši ljudje in njihove pravice.V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da infomacije pridejo na dan je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice. Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov, ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo:
Pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
HVALA.
Barbara in Nataša
