Bi tudi za vzpostavitev dobro delujoče RTV koalicija potrebovala dva mandata?
Zakaj bomo gledali le tri nadaljevanja Inšpektorja Vrenka, najuspešnejše igrane serije TV Slovenija v zadnjem času? Zakaj namesto lastne dobro sprejete razvedrilne oddaje ob petkih zvečer gledamo Japajade? Odgovor je pravzaprav preprost, ker se zdi, da sta tako politika kot RTV odpovedali pri borbi za ustrezno financiranje javne RTV. Odgovorno trdim, da se predvsem politika ni poglobila v problematiko javne RTV in tako ni našla skupnega imenovalca, kakšno javno RTV si Slovenija zasluži in koliko denarja ter napora za dosego tega je potrebno narediti. Tako smo bili predlani priča poskusu reševanja s 5 mil. € za programa narodnosti, pa je imela RTV vseeno 7 mil. evrov izgube. Lani z 10 namenskimi milijoni pa je imela vseeno 2 milijona izgube. Letos ji, kljub dvigu RTV prispevka za 10 %, grozi, da bo, če ji vlada, ki naj bi ji gledali pod prste, ne bo ponovno namenila nesistemskih sredstvev, imeli 11 mil. € izgube.
Pri tem pa se čas za priprave ustrezne zakonske podlage opredelitve nalog in denarja izteka. Sam vidim odgovornost za stanje v nesposobnosti prepoznave stanja in delovanja RTV ter posledično odsotnost dogovora koalicijskih strank. Pa naj bi bile levosredinske, ki bi morale biti v svojem bistvu zainteresirane za dobro delovanje javne RTV.
So javne radiotelevizije še temelj demokracije?
Za vsako presojo moramo poznati osnovne zakonitosti. V vsaki državi so se javne RTV razvijale drugače, ker je bil tudi odnos raznoraznih politik drugačen. Ali kdo pri nas pozna, da imajo v ZDA sicer zelo skromno razviti mreži neodvisnih in neprofitnih televizijskih postaj (PSM) in National Public Service? Seveda pa vsi »poznamo« BBC. Kako pa je recimo na Slovaškem? No, tu pa imamo že težave. Ali pa po ukinitvi javne RTV v Grčiji?
Seveda nas ta vprašanja ne motijo, ko je potrebno kaj povedati ali celo zapisati o RTVS. Zaradi tega le nekaj ključnih splošnih poudarkov. Velike države imajo praviloma večje RTV organizacije, ki pa imajo pogosto kar močne regionalne centre. V Nemčiji imamo celo več javnih RTV organizacij. Majhne države pa imajo običajno dva, največ tri TV programe in več radijskih. Zelo malo je javnih TV postaj, ki bi zagotavljale posebne programe za narodnosti. Imajo oddaje, ne pa programov.
Velja pravilo, ki je bistveno, in to je, da se pri nakupih oddaj skoraj vedno najde korelacija med številom gledalcev in ceno akvizicije. Pri lastni pripravi programov pa te korelacije ni. Torej, če pripravljamo TV ali radijska poročila, nas bo priprava stala praktično enako, če jih bo gledalo 10 milijonov gledalcev (ali poslušalcev), ali za 500 tisoč, ali za nekaj sto! So sicer manjša odstopanja, ker pripravljalci v velikih v osnovi dobijo nekaj več denarja kot producenti v manjših organizacijah. Popolnoma enako velja tudi recimo za pripravo dokumentarnih filmov ali pa igranih serij. Seveda upoštevaje, da honorarji za ekipe niso enaki pri nas kot recimo v Avstriji, da ne omenjam UK ali Francije. Pa ne gre le za države, ampak je potrebno upoštevati tudi jezikovno področje. Karkoli naredi BBC, z lahkoto ponudi na svetovnem tržišču, RTV Slovenija pa pri prodaji svojih igranih serij in filmov ni bila najbolj uspešna.
Drugo nesporno pravilo je, da je delež, ki ga dosegajo nacionalni radiji in televizije, značilno odvisen od višine RTV prispevka (uporabljam ta izraz, čeprav se praviloma uporablja angleški izraz »licence fee«). To je sicer zelo logično, vendar se žal tega v diskusijah ne upošteva, kaj šele poudarja. Iz tega izhaja tudi drugo pomembno pravilo. Želje komercialnih medijev (oziroma lastnikov) so, da se prihodki (in s tem delovanje) javnih RTV čim manjši. Ker se jim bo le tako njihov dobiček povečeval. Pri tem je pomembno, da je EU z Amsterdamsko pogodbo že leta 1997 določila, da lahko države praktično neomejeno podpirajo javne medije, ne da bi se to štelo kot državna pomoč. Omejitev je, da se ne smejo agresivno širiti na tržne segmente, kjer prevladuje zasebni sektor. Zaradi tega imajo v mnogo državah omejitve za širjenje s programi nepovezanih vsebin na spletih straneh javnih RTV.
Kaj dela družbo z razvitimi PSM drugačno od tistih z manj razvitimi
Kljub temu da so geneze nastanka in sedanjega stanja zelo različne od države do države, pa strokovnjaki ugotavljajo korelacijo med dobro delujočimi demokracijami in vlaganjem v javno RTV. No, vsaj do nedavnega je to veljalo. Namreč, na že omenjeno zakonitost, da morajo majhne države relativno več vlagati v svojo javno RTV, med prvimi 11 državami, ki merjeno z višino proračuna v primerjavi z BDP relativno največ vlagajo, najdemo na prvem in drugem mestu ravno Nemčijo in ZK, potem pa na 10. mestu Španijo in 12. Francijo. Med njimi pa so »majhne« države na čelu s Hrvaško, Avstrijo, Slovenijo, Švico, Belgijo, Madžarsko in Finsko. Na koncu z veliko relativnimi vložki najdemo Bolgarijo, Malto, Litvo, Romunijo, Luksemburg in malo presenetljivo Irsko (morda, ker ima relativno visok BDP ali pa, ker je prebavljena s programi z velikega sosednjega otoka in severnega dela otoka).
Iz povedanega izhaja, da se moramo (oziroma politiki v našem imenu) odločiti, ali želimo imeti dobro delujočo javno RTV ali pa bomo kot država usodo objektivnega informiranja, kulture in jezika prepustili v roke komercialnim interesom. In to ne le tistim s sedežem v Sloveniji, ampak globalnim. Kot so jih v Luksemburgu in še kje.
Kaj se dogaja okoli nas
Žal zahteve za krčenje denarja za RTV sovpadajo z dogajanji v okolici. Kaj se je dogajalo v Grčiji, poznamo, kaj se je zgodilo na Madžarskem in Slovaškem, že malo manj. Precej smo pozabili tudi na referendum v Švici, kjer so hoteli zelo omejiti javne RTV vseh konstitutivnih narodov. Referendum leta 2018 ni uspel (proti je glasovalo kar 71,6 %), verjetno tudi zaradi samoomejitve, da bodo zmanjšali svoje delovanje. Če so njihovi izdatki še leta 2018 predstavljali 0,23 % BDP, je bil leta 2023 le še 0,19 %. Vendar za nekatere tudi to ni bilo dovolj in se že pojavljajo ideje za ponovni referendum.
Sedaj so nas tudi iz Francije dosegli opozicijski glasovi o ukinitvi javne RTV (»ne bi smelo biti tabujev glede morebitne privatizacije«). Znano je zaukazano hujšanje HRT, pa tudi velikega BBC. Od leta so se proračuni javnih RTV, merjeni z deležem BDP, v povprečju 27 držav EBU znižali z 0,16 % 2018 na 0,14 % v letu 2023. Je to za družbo (zelo) nevarno? Eden od razlogov, da se zniževanju sredstev s strani politikov ne nasprotuje, je tudi, da je sedaj skoraj vsem jasno, da se pomen javnih RTV hote ali nehote zmanjšuje. Mlade radijski in TV programi zanimajo vsem manj in manj. Morda posamezne oddaje še, vendar zagotovo ne v »linearni« obliki. Se bo trend obrnil? Dvomim!
Ob tem pa mi, starejša in srednja generacija, kljub temu zahtevamo dobre oddaje! Imajo informativne oddaje še najpomembnejšo vlogo pri informiranju državljanov? Recimo, da ja, gotovi pa ne moremo biti več. Za velike javne RTV me ne skrbi, kajti ti imajo za izpolnjevanje osnovnih funkcij še veliko sala, tako, da lahko brez velikih pretresov postanejo »vitkejši«. Pri majhnih javnih RTV pa te rezerve praviloma ni.
In ko postane javna RTV programsko šibka, jo komercialne TV enostavno odrinejo na margino. Začne se nehvaležna spirala, čemu financirati nacionalno RTV, če jo gleda malo ljudi. In potem jo, osiromašeno s še manj denarja, gleda še manj gledalcev. Edini razlog, da se ne zavrti do konca, je običajno informativni program. Za tega ima politika interes in je zaradi tega pripravljena nameniti ravno še dovolj denarja, da javne RTV preživijo. Še najbolje je, da se jim ne zagotovi stabilno financiranje. Da bodo tudi vnaprej odvisne od volje vlad.
Javna RTV v Sloveniji na prepihu
Preteklost je pomembna za sedanjost. Kljub bojazni, da bo prispevek predolg, se mi zdi potrebno nekaj povedati o genezi, ki je pripeljala RTV Slovenijo v položaj, v katerem je danes. RTV je zašla v veliko eksistenčno krizo leta 1995 in 1996, ko se je pojavila močna TV postaja s tujim kapitalom, ob objektivnih omejitvah tedanje vlade. Zaradi bitke proti inflaciji (ki je determinirala tudi obrestne mere) tedanja oblast kljub naklonjenosti ni bila pripravljena povečevati »naročnine«. Tedaj smo odgovorili z razmišljanjem »izven okvira« (naročnina ni storitev, torej ne bomo plačevali prometnega davka, pripravili smo spremembo zakona, da se predpostavlja, da ima vsak lastnik električnega števca tudi sprejemnik – rast števila plačnikov je bila več kot 20 % – in da smo izkoristili nenavadno priložnost in vložili v mednarodno organizacijo EUTELSAT 11 milijonov evrov, kar je v nadaljevanju prineslo več kot 120 mil. € dobička). To vse skupaj, z občasnim povečanjem prispevka, je zagotovilo osnovo za delovanje RTV brez nekih velikih pretresov vse do leta 2012. Pri tem so se sredstva porabila za nabavo oddajne in druge opreme ob prehodu na digitalizacijo. V skoraj vseh drugih državah so denar za to namenile vlade iz proračunov.
Že leta 2012, ko je bil določen prispevek v višini 12,75 evra, ki je veljal do letos, ni pokrival vseh »potreb« delovanja programov ob tem, da se je vzelo 2 % prispevka za podporo produkciji filma. Za delovanje je bilo treba prodajati delnice privatizirane mednarodne organizacije. Zaradi tega se je že tedaj začela racionalizacija poslovanja. Število zaposlenih in stalnih sodelavcev smo znižali z 2.550 na 2.100. Zaposlilo vse prekarce tudi zaradi tega, ker je tako zahtevalo sodišče. To je povzročilo precej večje stroške dela. Kljub realno več kot 20 % manj denarja, smo ohranjali nivo in v glavnem tudi količino programov in ob tem sledili razvoju.
Do leta 2021, ko je razkorak med inflacijo (s povezano rastjo plač) in praktično nominalnimi prihodki postal prevelik. Tedaj je bila prvič izkazana pomembna izguba v višini 4,7 mil. €. V letu 2022, ko se je začelo varčevati tudi na programu in prodalo skoraj vse še preostale delnice (med 2017 in 2020 nismo prodali nobene, ker NS ni soglašal, da bi jih »pretopili« v primerne prostore za skupno delovanje in začetek potresne sanacije!), je bila izguba 3 mil. €, in leta 2023, kljub prvič občutnejšemu pokrivanju programov narodnosti z dodatnimi 5 mil. €, kar 7 mil. €! Da bi letos kljub še dodatnim 5 mil. € (skupaj 12,5 mil. €) za programe narodnosti bila izguba 2,1 mil.€. Ob nadaljevanki z le tremi deli!
Sprememba zakona, ki je spremila upravljanje in nadzor, ni naslovila vprašanja delovanj in financiranja
Ena prvih nalog izvoljenih poslancev leta 2022 je bila izpeljava obljube, da bodo popravili obstoječi zakon tako, da se ne bo moglo zgoditi, da bi lahko katerakoli politična opcija preko imenovanj članov v programski in nadzorni svet praktično prevzela upravljanje in nadzor nad RTV. Ker je tedaj RTV s tedanjimi člani in generalnim direktorjem katastrofalno izgubljala zaupanje javnosti (iz – 4 se je znižal na – 46!), je bilo hitenje s spremembami razumljivo. Zaradi tega se tedaj niso ukvarjali s problemom zagotovitve zadostnih sredstev. V nadaljevanju je bilo kakršnokoli razmišljanje blokirano s predreferendumsko obljubo, da se prispevek zaradi sprememb ZRTVS (vsaj eno leto) ne bo povečal. Referendum decembra ni zavrnil sprememb, tako, da je zakon, ko je maja 2023 ustavno sodišče odločilo, da spremembe začnejo veljati, postal veljaven.
Ob katastrofalnem padcu zaupanja je konec leta 2023 RTV izkazala rekordno izgubo v višini 7 mil. €, ob tem, da se je znesek sofinanciranja povišal za 5 mil. € in da so bili prihodki od prodaje delnic zaradi višje prodajne cene od knjigovodske vrednosti 2,7 mil. €. Od tega je šlo za odpravnine, ki jih je kot sporne opredelilo tudi Računsko sodišče, 1,2 mil. €. Torej bi brez teh dogodkov znašala izguba 13,5 mil. €! Vlada je zaradi nevzdržnega stanja, ko je morala RTV po desetletjih najemati kredite, v letu 2024 povečala prispevek za programe narodnosti še za 5 mil. €. Vendar tudi to ni bilo zadosti, da bi se v lanskem letu izognila izgubi v višini 2,1 mil. €. Težava pa je, da ostaja RTV kar 9 mil. nepokrite izgube, visoka stopnja odpisanosti osnovnih sredstev, potresno nevarna stavba radia in pomanjkanje sodobnih prostorov za redakcije informativnih programov.
Sedanja koalicija sploh nima strategije, kaj z RTV Slovenija
Kmalu po uveljavljanih spremembah, ki jih je prinesla novela zakona, je zanimanje za dolgoročno ureditev RTV Slovenija praktično popolnoma splahnelo. Čeprav je bila finančna situacija že kritična. Namesto da bi začeli s pripravami na spremembo zakona o delu, ki se nanaša na financiranje, ali celo pripravo novega zakona, se je ob vseh drugih prioritetah vlade pustilo, da se je RTV »namakal v lastnem soku«. Ob velikem izkazanem nepoznavanju delovanja RTV pri novih članih Sveta in finančnega odbora (FO) in neposrečenih kadrovskih rešitvah je to rezultiralo, da je bilo konec leta 2023 dodeljenih 5 mil. € denarja za dodatno pokrivanje programov manjšin in še dodatnih pet za leto 2024 (mimogrede: stroški obeh programov narodnosti so več kot 14 mil. €, torej še vedno niso v celoti pokriti).
Svet je od uprave zahteval, kaj naj bi prineslo ukinjanje določenih oddaj ali programov pa potem »reorganizacije«, namesto z ministrstvom za kulturo (MK) usklajenega strateško sanacijskega programa.
Tako ni ne na ministrstvo ne na vlado s strani RTV prišel noben pomemben document, razen dopisov v smislu, da naj vlada »zagotovi zakonsko in ustavno določeno primerno financiranje«. Pri čemer je vedno prisoten tudi grafikon inflacije in višine RTV prispevka, ki sicer res zelo veliko pove. Prikazan je iz letošnjega finančnega načrta:
Zakaj ni MK ustanovilo skupine, ki bi skupaj z vodilnimi na RTV pripravila ustrezni sanacijsko strateški načrt za recimo naslednjih pet let, mi ni jasno. Bi ga lahko pripravilo samo vodstvo RTV? Načeloma z angažiranjem strokovnjakov, ki se na delovanje RTV spoznajo, lahko. Vendar brez tega, da bi vedeli, kakšno RTV (s koliko programi, kakšnimi oddajami, koliko dopisništvi, kakšnim obsegom dokumentarnih in igranih filmov …) si vlada želi oziroma jo je pripravljena ustrezno financirati.
To, da se je bližal konec avgusta 2024, ko bi (je) lahko vlada sama povišala prispevek do 10 %, kakšnih res nujnih aktivnosti pri dolgoročnih dogovorih ni prineslo. Posledice pa so dramatične!
Imamo glede RTV konflikt znotraj vlade (koalicije)?
Da je kot nujna osnova za delovanje nujno izkoristiti možnosti 10-% povečanja, minimum od minimuma je bilo ob sprejetju prenove plač v javnem sektorju vsakemu jasno. Ocena je bila, da bo že za leto 2025 imel RTV iz tega naslova okoli 8 mil. € dodatnih stroškov. To je, ob ocenjevani izgubi za 2024 več kot 2 mil. €, pomenilo, da bo učinek povišanja 9,7 mil. € le delno saniral te dodatne stroške. Da ne bo niti za evro zmanjšana nepokrita izguba, niti ne bo mogoče nameniti kaj več za izboljšanje programov, smo vedeli vsi. No, skoraj vsi, kajti junija in avgusta, ko se je o povišanju prispevka začelo govoriti, sta tako predsednik vlade kot minister za finance govorila o tem, da bi se dalo višje stroške dela pokriti z boljšim vodenjem. Postalo je očitno, da vsaj med tremi člani vlade in dvema predsednikoma strank koalicije ni enotnega mišljena o stanju, kaj šele možnih smereh razvoja RTV. Enostavno se je ponovila situacija iz 2019, ko je tedanji predsednik vlade Marjan Šarec mislil, da ve več kot z analizami oboroženo ministrstvo za kulturo.
To se je jasno pokazalo sredi avgusta, ko je Asta Vrečko na vlado posredovala predlog sklepa za povišanje RTV prispevka za 10 %. No, pred javnostjo je ostalo skrito še konec avgusta, ko je bilo po sprejetju povišanja na tiskovki slišati lepe besede, da bo lahko ustrezno financirana RTV opravljala svoje poslanstvo. Pa je že tedaj zelo verjetno Asta Vrečko vedela, da ne bo tako! Predsednik in podpredsednik Gibanja Svobode sta se odločila uveljaviti svojo voljo. Namreč, da ima RTV dovolj denarja in naj se racionalizira za nič manj kot 10 mil. €! V predlogu proračuna namreč nista zagotovila podobne vsote, kot so jo na koncu namenili za RTV za leto 2024 (12,5 mil €). Ob tem pa sta izsilila zavezo ministrice, da bo do konca 2024 pripravila spremembe zakona v delu, ki zadeva financiranje.
Pri tem je zame oglašujoč molk poslancev koalicije. Sam sem jih skušal zbuditi, ko so znotraj zakona o sanaciji po poplavah sprejeli spremembo zakona o javnih financah, ki je prepovedal finančne načrte posrednih uporabnikov, ki bi izkazovali izgubo, in jih ob tem pobaral, kako si zamišljajo zagotavljanje ustrezne višine sredstev za delovanje RTV. Prejel sem samo dvoje izredno skopih odgovorov! Pa tudi nobene seje odbora za kulturo DZ ni bilo. Če se ne motim, je bila zadnja marca 2023, ko smo obravnavali računovodske mahinacije, da je lahko tedanje vodstvo izkazalo (lažni) pozitivi rezultat. Sprememba zakona je odnesla obvezo seznanjanja DZ s poslovanjem RTV.
Pa seveda teh sprememb ni, RTV pa nima nobenega strateškega ali sanacijskega programa. Ima le programsko poslovni in finančni načrt, ostaja pa brez zavezujočega dokumenta vlade, da bo res dobila 12,5 mil € od Urada za narodnosti. Prav tako je zelo verjetno, da so v želji zagotoviti vendarle vsaj približno spodoben program predvideli preveč prihodkov od oglaševanja, saj naj bi bili za 2,7 % višji kot v letu 2024 (glede na doseženo 2023 naj bi bili višji za 16,1 %), ko je RTV prenašala evropsko prvenstvu v nogometu, Olimpijske igre Tour de France … Tudi če se bo vlada milostno odločila in ponovno iz proračunske rezerve na jezo Računskega sodišča namenila 10 ali celo 11,5 mil. €, bo to le zakrpalo poslovanje v 2025. Brez pokrivanja nepokrite izgube, brez predvidljivih dodatnih stroškov dela leta 2026 in naprej …
Čas za postavitev osnov delovanja RTV pa se izteka. Do rednih volitev je le dobro leto. Brez pomembne spremembe zakona pa se temeljev ne bo dalo urediti. Prvi, žal verjetno odločilni poraz je že to, da je morala ministrica priznati, da ta vlada ne bo sprejela edino logične spremembe pri načinu plačevanja. Sedanji sistem, čeprav je dokaj učinkovit in stroški pobiranja nizki, ni najboljši. Namesto da bi vsi državljani s prihodki (proporcionalno?) prispevali za javno RTV, jo sedaj neodvisno od prihodkov plačujejo gospodinjstva. Ta so pogosto enočlanska (upokojenci). Tako ni dvoma, da bi bil t. i. skandinavski model, ko se za RTV namensko plačuje ob ali celo znotraj dohodnine, veliko boljši.
Na ta in po mojem mnenju samo na ta način bi se lahko uveljavila primerna višina za delovanje in razvoj racionalne (vitke) RTVS. Ali mislite, da bo ta koalicija vložila v parlament spremembo zakona, ki bi še dodatno zvišal RTV prispevek? Bilo bi treba, verjetno pa ni! Bo ta vlada sprejela dokument ali celo v sprejemni ZRTVS zapisala, da bodo dogovorjeni stroški programov narodnosti v celoti pokriti iz proračuna? Glede na to, da tega niso predvideli v proračunih za 2025 in 2026, ne verjamem. Vedeli so, da je brez tega RTV klinično mrtva!
Problem je, da ni opredeljen obseg dejavnosti RTV po programih in dejavnostih
Ključno ostaja osnovno vprašanje, ki si ga zastavljajo skoraj vsi, pa nihče nima odgovora: koliko denarja bi RTV potrebovala za letošnji predvideni program ob vseh racionalizacijah. Oziroma, ali naj bi zaradi splošne »škrtosti« te in verjetno prihodnjih vlad RTV opuščala dejavnosti, oddaje, morda celo kakšen program, in za koliko bi se posledično lahko (realno) zmanjšala sredstva. In tako pridemo do osnovnega vprašanja, je kdor koli sposoben preveriti oddajo do oddaje, preveriti potrebnost (javni interes) vsake in iz tega potem izračunati ustrezno financiranje? Seveda ne!
Bilo bi tudi nepotrebno! V planiranju poznamo izraz planiranja od spodaj navzgor in od spodaj navzdol. Če vemo, da je v zadnjih letih močno zmanjkovalo denarja kljub racionalizacijam, potem vemo, da bo moral biti za uspešno sanacijo in delovanje proračun RTV vsekakor višji. Ker na bistveno povečanje prihodkov od oglaševanja ne gre računati, ker je (oziroma bo) financiranje programov narodnosti ustrezno, zmanjševanje zaposlenih pa glede na programske zaveze že zelo na meji, večmedialnost pa stroškov tudi ne zmanjša pomembno, je jasno, da bo potrebno povečati obseg financiranja bodisi s prispevkom ali iz proračuna. Ta višina pa se najbolje določi ravno skozi zavezo zagotovitve sredstev glede na odstotek BDP. Seveda ne moremo, da bi se ta dvignil nazaj na okoli 0,35 %, kolikor je bil okoli leta 2012, vendar se iz podatkov da z lahkoto ugotoviti, da bi moral biti 0,25 %. To bi bilo planiranje »od zgoraj«.
Ker bo to za vse želje znotraj RTV zagotovo premalo, pa nastopi faza planiranja »od spodaj«. Osnova za to sta PPN in Finančni načrt. Sedaj je skrajni čas, da strokovna skupina, sestavljena iz strokovnjakov ministrstva za kulturo (in finance, če bi bili pripravljeni sodelovati), zunanjih poznavalcev in vodilnih RTV, prične analizo, ali je v letošnjem PPN vse potrebno. Kaj bi morda kazalo opustiti, kaj dodati, povečati obseg. Leta 2019 smo pripravili podroben material z vsemi potrebnimi analizami in mednarodnimi primerjavami, vendar se mi zdi, da zdaj za to ni več časa. Tako bi morali vsi skupaj zagristi v letošnji PPN kot osnovo za PPN 2026 in naprej.
Menim, da bo potrebno kar nekaj stvari spremeniti, kajti sicer pridemo do znanega kmeta pod Šmarno goro. Nasveta, naj kravo namesto s senom krmi z žagovino. In ko se je krava ravno navadila, je poginila. »Šparanje« oziroma besede »ni denarja« ne smejo postati način vodenja znotraj RTV! Za vse (dogovorjene) potrebne aktivnosti mora biti na voljo zadosten denar in čas.
Kvaliteta upravljanja in nadziranja je pač takšna, kot je
Ker sem sam velikokrat kritičen tako do dela vodstva kot Sveta, naj povem, da to ne sme vplivati na dosego cilja, da se zagotovi primerno financiranje dejavnosti RTV v za pet let dogovorjenem obsegu. Vedno se da kakšna stvar delati boljše, ceneje, učinkovitejše, ampak to na ključne odločitve ne sme in more vplivati. Verjamem, da se bodo pomanjkljivosti odpravile in da bodo ob rešitvi problema financiranja na RTV dosegli večjo mirnost zaposlenih, da se bodo posvetili temu, kar znajo, delali čim boljše oddaje, izvedbe na koncertih, storitve za najemnike na objektih oddajnikov in vez …
