»Kar delajo z oskrbovanci, ni človeško. Z njimi ravnajo grobo, verbalno, fizično in psihično. Kar sem doživljala, me je spravilo na dno človeškega dostojanstva,« izkušnjo v Domu Janeza Krstnika v Ljubljani, ki ga vodi trnovski župnik Anton Kompare, opiše nekdanja zaposlena, ki jo je, kot pravi, tudi psihično zlomila.
V trnovskem domu se je zaposlila kot čistilka, a je opravljala tudi delo negovalke, varuške in pomočnice pri oskrbi, čeravno je to presegalo njene kompetence in pogodbene obveznosti. V mislih se nerada vrača v tisto obdobje, a so ji spomine obudila pričevanja Nevenke Mihelčič, ki je po materini smrti v domu javno spregovorila o domnevnih zlorabah in jih podkrepila s fotografijami ter prijavo na policijo in tožilstvo (o tem smo pisali tukaj).
Nevenka Mihelčič s svojo mamo Cecilijo Avanzo / Osebni arhiv
Prvi dan iz službe v joku
Že prvi dan službe je šla domov v joku. »Na oddelku z dementnimi sem doživela prvi pretres. Oskrbovanci so bili v prostorih z umazanimi tlemi in mizami, na katerih so jedli. Nosili so slinčke, ki so bili umazani. Videla sem izživljanje nad oskrbovanci, kričanje, grobost, pomanjkanje sočutja pri negi. Vemo, kako ranljivi so dementni ljudje, pa si vseeno zaslužijo spoštljivo in čisto okolje. Bila sem tiho, mislila sem, da tako pač mora biti, a na poti domov sem zajokala.«
Nega oskrbovancev je bila pogosto groba, nadaljuje. »Varčevali so s kremami, zato so imeli mnogi vnete zadnjice. Vsak je imel le tri plenice na dan, ne glede na potrebe. Videla sem, kako so enega oskrbovanca kar vrgli v posteljo, ker je bil težak in nejevoljen. Drug je bil dve uri v lastnih iztrebkih in se je poskušal sam preobleči. Dajali so jim uspavala, da so imeli mir.«
Tudi prehrana in higiena sta bili po njenih besedah ponižujoči. »Hrana je bila pogosto postrežena ob vrečkah s plenicami in fekalijami. Med obroki se je znašla celo pokvarjena salama. Termovke so bile oprane redko, ostanki starega čaja so se mešali z novim. Spomnim se oskrbovanke, ki je pozvonila, ker je bila žejna. Medicinska sestra pa je rekla, da bo že počakala, da skadi cigareto. Onemogli ženski sem sama dala piti. Direktor Anton Kompare pa je imel zase postrežbo kot v hotelu s petimi zvezdicami.«
Obvezna molitev in črna pika
Že na razgovoru za službo je morala najprej moliti. »Očenaš in Zdrava Marija. Vsako jutro smo morali vsi k maši v kapelico, sicer si dobil črno piko. Molili smo tudi ob truplu umrlega oskrbovanca. Občutek je bil izjemno neprijeten; bila sem pretresena in prestrašena.« Delo v domu, pravi, jo je psihično zlomilo.
»Čistila sem tri nadstropja, klet, avlo, pisarne in celo župnišče. Včasih sem prihajala že ob petih zjutraj, čeprav se je delo začelo ob šestih, da sem lahko vse opravila. Čistil ni bilo dovolj, zaščitne rokavice pa sem si morala kupiti sama. Ob vikendih sem pomagala še pri negi, pranju, hranjenju. Za vse to sem prejela okoli 830 evrov. Ob podaljšanju pogodbe mi je direktor po molitvi predlagal, naj prostovoljno prihajam prej. Zavrnila sem, pogodbe pa mi niso podaljšali.«
Človeško dno
»Moja izkušnja v tem domu je bila stresna in žalostna. Počutila sem se, kot da bi vse to doživljala moja mama, oče ali kdo od mojih bližnjih. Zlomila sem se. Šele po treh letih in s pomočjo psihiatra sem spet človek.« Svoje izkušnje je posredovala več inšpekcijskim službam, a zgodilo se ni nič, pravi. Zato se javno ne želi izpostavljati, njene podatke pa hranimo v uredništvu.
Nekdanja čistilka je že sedma, ki nam je povedala, kaj je doživela v tem domu. Svojo izkušnjo je pred njo za preiskovalno.si javno izpovedala tudi nekdanja zaposlena Nada. Vse osebe, s katerimi smo do zdaj opravili pogovore, niso povezane.
Zbornica – Zveza: ugotovljene nepravilnosti, a podlage za nov nadzori ni
Zbornica – Zveza zdravstvene in babiške nege Slovenije kljub novim pričevanjem o domnevnih zlorabah, vprašljivi negi in higieni ter domnevni zlorabi uspaval ne bo sprožila izrednega nadzora v Domu Janeza Krstnika. Pojasnili so, da so v domu opravili dva nadzora v zadnjih petih letih – leta 2020 in 2024 –, zato za nov postopek po njihovem ni podlage. Oba nadzora pa sta razkrila sistemske in strokovne pomanjkljivosti, ki so se ponavljale skozi leta.
V nadzoru iz leta 2020 so ugotovili: premalo diplomiranih medicinskih sester, neustrezno nadomeščanje vodje nege s tehnikom, pomanjkljivo dokumentiranje negovalnih aktivnosti, nezadostno strokovno izobraževanje ter kršitve osnovnih higienskih standardov.
Zavodu so izdali 21 priporočil, od katerih je po navedbah zbornice izpolnil 93 odstotkov, zato so takrat ocenili, da je »odgovorno pristopil k odpravi pomanjkljivosti«.
V nadzoru iz leta 2024 pa so ugotovili:
• manjka sistem za evidentiranje pritožb in protokol njihovega reševanja ter sledljivost pritožb;
• pomanjkljivosti v komunikaciji, profesionalnem odnosu in pri zagotavljanju strokovne izvedbe posameznih aktivnosti;
• prekoračitev pristojnosti pri pridobivanju informacij in odločanju glede vnaprejšnje volje uporabnikov in svojcev oziroma skrbnikov;
• prekoračitev kompetenc izvajalcev zdravstvene nege pri oskrbi ran; oskrba ran ni potekala skladno s kliničnimi smernicami;
• razdeljevanje zdravil opravljajo izvajalci zdravstvene nege, ob prepoznanih napakah pri rokovanju z zdravili pa dogodek ni bil sporočen kot varnostni incident in posledično ni prišlo do obravnave varnostnega incidenta;
• neprofesionalna komunikacija med zaposlenimi in svojci (zasebni klici, osebni stiki),
• premalo strokovnega usposabljanja in neurejena organizacija dela.
Zavodu je bilo izdano 12 priporočil, po nadzoru pa je bilo izvedenih 77 % priporočil, zbornica pa je kljub ugotovljenim odstopanjem ocenila, da »ustrezno in odgovorno pristopa« k odpravljanju težav. Neuresničena priporočila se nanašajo predvsem na organizacijo dela, takojšnje strokovno usposabljanje negovalnega osebja in zagotavljanje dela skladno s kompetencami.
Uspavala, čistilke kot negovalke in dostojanstvo oskrbovancev
Zbornica trdi, da pri dosedanjih nadzorih ni prepoznala uporabe uspaval za pomiritev stanovalcev, kot navajajo pričevanja. A dejstvo je, da nadzor ne poteka anonimno. Glede očitkov, da naj bi čistilke opravljale delo negovalk, priznavajo, da bi bilo to v nasprotju s kompetencami, a poudarjajo, da sami tega niso ugotovili. Na vprašanja o zanemarjanju dostojanstva, pomanjkanju higiene in neprimerni hrani pa zbornica odgovarja, da se njihova pristojnost omejuje izključno na zdravstveno nego, ne pa na splošne pogoje bivanja, prehrano ali organizacijo doma.
Inšpektorat – nadzor zgolj formalnost
Domove starejših nadzira samo en socialni inšpektor. Če svojci ne prijavijo zlorabe, ko je ta še v teku, njihovih navedb naknadno večinoma ne morejo preveriti zaradi onemoglosti ali smrti oskrbovanca. Zato tudi ob prijavi domnevne zlorabe oskrbovanke v Domu Janeza Krstnika (DJK) niso ugotovili nepravilnosti.
Tudi Inšpektorat za delo, ki je v DJK letu 2024 izvedel dva inšpekcijska pregleda iz spoštovanja delovnopravne zakonodaje in varovanja dostojanstva delavcev, ni ugotovil pomanjkljivosti. Dejstvo je, da inšpekcijski nadzori delovne zakonodaje potekajo predvsem na formalni ravni – inšpektorji praviloma preverjajo zgolj dokumentacijo, interne akte in njihovo skladnost z zakonodajo. Tudi papir prenese marsikaj. Kaj se dejansko dogaja med delovnim časom, kako se izvajajo navodila vodstva in kakšni so odnosi do zaposlenih, pa praviloma ni predmet neposrednega nadzora.
Priče zaslišane javno
Po skoraj letu dni je tudi tožilstvo zavrglo prijavo Nevenke Mihelčič, ki jo je podala zoper direktorja DJK Antona Kompareta in glavno medicinsko sestro zaradi kaznivega dejanja zapustitve slabotne osebe. Prijava se je nanašala na zanemarjanje njene mame Cecilije, ki je med bivanjem v domu utrpela globoke rane in domnevno neustrezno oskrbo. Zaslišanih je bilo devet prič. Tožilstvo ni našlo razloga za pregon.
Dejstvo pa je, da so priče zaposleni v DJK in so bili javno zaslišane, odločitev tožilstva z vsemi navedenimi pričami pa je bila posredovana tudi župniku Komparetu, ki je njihov delodajalec. V takšnih razmerah je iluzorno pričakovati, da bi zaposleni odkrito spregovorili proti svojemu delodajalcu, saj bi s tem ogrozili svoje delovno mesto in poslabšali odnose z vodstvom.
Prav ta občutek nemoči in strahu pojasnjuje, zakaj svojci in zaposleni redko prijavljajo domnevne zlorabe ali trpinčenje v domovih za starejše – postopki so dolgotrajni, priče so javno razkrite, rezultatov pa ni. Na koncu vse potihne: svojci se umaknejo, oskrbovanci, zlasti najbolj ranljivi in nemočni, pa tiho prenašajo svoje trpljenje. V sistemu, kjer nadzor temelji na dokumentih, ne na vsakdanjem življenju oskrbovancev, zlorabe pogosto ostanejo nevidne.
Župnik: Tisti, ki ne moli, je manj ljubeč in spoštljiv
Župnik Anton Kompare, ki se je v vmesnem času, ko so na plano prihajale zgodbe o domnevnih zlorabah, slikal s predsednikom vlade Robertom Golobom, je vse navedbe o nepravilnostih, zanemarjanju in domnevnih zlorabah označil za laži. Tudi v molitev, pravi, nikogar ne sili. »Še nikoli nisem k nobeni stvari nikogar silil – vabim pa rad, povabim pa vsakega.« Na vprašanje, ali so tisti, ki se molitve ne želijo udeležili, zaradi tega v slabšem položaju, je odgovoril: »Zakaj bi koga šikaniral? Saj to je njegova škoda, če ni prišel k molitvi. Potem je tudi v odnosu do starejših manj ljubeč, manj spoštljiv. Tega nima iz sebe – mora imeti neko spodbudo, neko globljo utemeljitev, neko povabilo. Mati Tereza je vsako jutro dve uri molila, potem pa šla pomagat bolnim. Brez tega ne bi zmogla. Tudi tu gre za duhovno moč, da lahko človeku pristopiš s spoštovanjem.« Čeprav so vsa pričevanja zaposlenih, ki so se prostovoljni obrnili na preiskovalno.si, popolnoma neodvisna in neprisiljena, župnik Kompare še meni, da gre pri vsem za konstrukt in »gonjo, ki se vleče že leta. Vsi, ki so preverjali, so ugotovili, da so to neresnice in hudobija.«
V daljšem telefonskem pogovoru nam je še zatrdil, da njegovi zaposleni delajo pošteno in srčno. »Mi imamo izvrsten kader, z dobrimi referencami. Naše delo je težko, ljudje so slabo plačani, zato jih je treba spodbujati, da zdržijo. Sem ponosen na svoje sodelavce – so srčni, predani in dobri ljudje. Pri nas svojci lahko mirno zaupajo zaposlenim. Pritožb ni. Ne s strani zaposlenih, ne s strani svojcev. Imamo redne sestanke s svojci, na katerih lahko povedo svoje mnenje. To, kar kroži, so neke obvoznice laži. Če bi bilo tako slabo, kot se govori, bi ljudje odhajali. Pa ne odhajajo.«
Minister Simon Maljevac že leto dni brez odziva
V Koalicijski pogodbi aktualne vlade lahko beremo stavke o dostojnem bivanju v tretjem življenjskem obdobju, o ureditvi socialnih razmer, dolgotrajni oskrbi, pomoči starejšim na domu ipd. A Nevenka Mihelčič je leto dni prosila ministra Simona Maljevca, da bi jo sprejel na pogovor. Isti minister, ki je po incidentu v trebanjskem domu, ko je dijakinja na praksi napadla dementno varovanko in nasilje posnela s telefonom, javno napovedal ukrepe za preprečevanje tovrstnih zlorab.
Naposled so se je usmilili njegovi uradniki. »Zelo zanimivo in nedopustno, da ministra ali ljudi, ki so pravzaprav zadolženi in odgovorni za delo v institucionalnem varstvu NE ZANIMA, kaj se dogaja v domu starejših sredi Ljubljane,« je povedala po sestanku s predstavniki Direktorata za starejše, dolgotrajno oskrbo in deinstitucionalizacijo, kjer pa so lahko le prisluhnili njeni pripovedi in pripomnili, da jim trenutna zakonodaja ne dopušča pristojnosti nad koncesionarjem. Čeprav je Zavod župnije Trnovo, pod katerega spada DJK, od Maljevčevega ministrstva od avgusta 2023 prejel 86.916,88 €, od javnih institucij pa v desetih letih že 5,6 milijona € (Erar).
Prihodki se večajo in lani znašajo 1,7 milijona € (EBONITETE.SI).
Primer Doma Janeza Krstnika razgalja bistvo težav, o katerih minister Maljevac sicer govori v svojih nastopih – o dostojanstvu starejših, standardih nege in spoštovanju zaposlenih. S svojo neodzivnostjo pošilja jasno sporočilo svojcem, da je sistem dolgotrajne oskrbe pomanjkljiv, odgovornost pa se izgubi med institucijami. Dokler sistem dopušča, da so domovi podjetja, nadzor pa formalnost brez skrbne analize, bodo zgodbe, kot je ta, le opomin, da dostojanstvo ni pravica, ampak vsakodnevni boj.
*************************************
PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker so nama najpomembnejši ljudje in njihove pravice. V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da informacije pridejo na dan, je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice. Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo – pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav, in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
Hvala, Barbara in Nataša
Hvala vsem tistim, ki ste najino delo že prepoznali in nama donirate sredstva.
