Odvetniška zbornica Slovenije (OZS) naj bi bila krovna organizacija vseh odvetnikov. Kot je zapisala direktorica Odvetniške akademije OZS in odvetnica Alenka Košorok ob praznovanju 155. obletnice OZS leta 2023, nas je bilo skupaj s kandidati in pripravniki več kot 2000 članov zbornice, »kar predstavlja velik del pravniškega možganskega ‘trusta’«. Na ta njen evforičen zapis v reviji Odvetnik sem se spomnila, ko sem pretekli mesec prejela mnenje Komisije za etiko pri OZS (Komisija), katere predsednica je bila, s katerim me je dodatno prepričala o neutemeljeni odvetniški samohvali.
Nevenka Šorli je upokojena odvetnica in nekdanja sodnica
Poleg številnih sodnih afer, ki odmevajo iz medijev in s cest, se te pojavljajo tudi med odvetniki – le da so v zatišju organov zbornice, eden od teh je Komisija. Njeni člani so trije odvetniki, izbrani po meni neznanih strokovnih kriterijih, ki pogosto žal kar po domače, pristransko presojajo skladnost ravnanja odvetnikov z načeli in pravili Kodeksa odvetniške poklicne etike (KOPE). To velja zlasti v primerih, ko so prijavitelji ‘naši’ kolegi. Med te ‘naše’ pa nikoli nisem spadala, ker včasih izstopim iz tihe večine, zmotim pravila igre in napišem kaj kritičnega o delu odvetnikov – kot nazadnje o nezakonitem ravnanju odvetnika v sodnem postopku, ki ga ne bi smelo biti.
Kolega me je presenetil s prijavo Komisiji 23. 1. 2024 zaradi dveh člankov v strokovni reviji Pravna praksa (PP) z dne, 24. 8. 2023 in 18. 1. 2024. Komisija se je na prijavo neobičajno hitro, že po nekaj mesecih, 5. 9. 2024, odzvala s pisnim mnenjem in stališčem, da sem v obeh člankih ‘z neprimernimi in neutemeljenimi navedbami, usmerjenimi proti odvetniku na osebni ravni’ tega očrnila ter posegla v čast odvetniškega poklica, ki jo varuje 8. člen KOPE. V stališču pa Komisija mojih navedb ni konkretizirala, ocenila jih je kot neutemeljene, ne da bi se opredelila do glavne trditve, ki je povod za članka, da je odvetnik kršil načelo pravnomočnosti v sodnem postopku, ker ga je sprožil o že pravnomočno rešeni zadevi. Sodnica njegovega zahtevka ni zavrgla, kot ji nalaga zakon. Nekritično mu je sledila, kar kaže na njuno nedopustno povezavo v ozadju. Predlogi za njeno izločitev so bili pavšalno zavrnjeni.
Po navedenem stališču komisije naj bi torej PP objavljala poleg strokovnih tudi tekste, ki črnijo odvetnike in bi zato sodili v rumeni tisk? Ne! Problem je površno odločanje Komisije, ki se ji je tako mudilo, da je odložila v nedogled obravnavo mojega prikaza nasprotnih dejstev iz njegove prijave. Ker pa se nasprotna dejstva nanašajo na nepošteno sojenje v korist odvetnikove stranke, sem Komisiji predlagala, naj kot predhodno vprašanje ugotovi primernosti tega odvetnika za opravljanje odvetniške dejavnosti. O predlogu se ni izrekla, ker morda mojih pisanj niti ni utegnila prebrati. Brez sence dvoma je sprejela enostranski prikaz dejstev v njegovi prijavi, jo v mnenju zgolj povzela in zaključila:
– da sem odvetnika ‘javno in osebno napadla’,
– presegla meje strokovne kritike in še,
– da z neposrednimi napadi na delo drugega odvetnika spodkopavam zaupanje javnosti v odvetništvo in s tem tudi v pravosodje.
Sledi, da za Komisijo ni problem nezakonito, škodljivo delo odvetnika, ki je sprožil sodni postopek o že pravnomočno odločeni zadevi. Problem sem jaz, ki o zlorabah zakona obveščam strokovno javnost. Zaradi naklonjenosti odvetniku je prezrla zahtevo iz preambule KOPE, da naj odvetniki pri svojem delu uresničujejo ustavna načela, med katerimi je tudi načelo pravnomočnosti, ter ostala določila ustave in zakonov v skladu s spoštovanjem resnice in ostalih vrednot.
To pa še ni vse o pristranskem delu Komisije, ki je ni zanimalo,
– zakaj se odvetnik ni odzval na moja članka v PP in ni ugovarjal njuni vsebini ter si sam opral čast,
– zakaj ni izkoristil ustavne pravice do popravka in odgovora iz 40. člena Ustave in je kar izpustil priložnost, da bi bralcem sam predstavil svojo resnico, si povrnil zatrjevani ugled in zavrnil moje ‘neprimerne in neutemeljene navedbe na osebni ravni’?
Odprta vrata pravni anarhiji
Vprašanja se kar vrstijo: sta ga članka res očrnila in prizadela njegov ugled? Morda pa ugled zgolj zatrjuje, ker se zaveda svoje kršitve načela pravnomočnosti? Edina možna razlaga opisane pasivnosti bi lahko bila, da se javnosti ni hotel razkriti, se ‘ovaditi’, saj ga v zanj spornih člankih sploh nisem imenovala. Opisala sem le njegova zavržna ravnanja, nevredna odvetnika in njegov vpliv na sodnico, ki mu je sledila, podobno kot zatem Komisija in celo predsednik OZS.
Slednji se je odzval le na prvi članek in to kar namesto prizadetega kolega – ne le v PP – ampak še v reviji Odvetnik? V njem sem opozorila na kršitve ustavne pravice do poštenega sojenja in dodala vprašanje o korupcijskih tveganjih, če ima odvetnik, ki je hkrati predavatelj, možnost izobraževati sodnike o zakonu, ki ga uporabljajo pri svojem delu, in potem ti sodniki (obogateni z njegovimi navodili) rešujejo tudi primere njegovih strank. Predsednik je žal izrazil le neobrazloženo trditev avtoritete, da v ‘v opisanem primeru’ ni korupcijskega tveganja!! Ve pa se, da pri korupciji največkrat ni trdnih dokazov. Če pa se med seboj povežejo vsa dejstva v zvezi s spornim postopkom, ni težko prepoznati omrežja, ki nakazuje na zatrjevana tveganja.
Da predsednik ni prav ocenil tveganj, kaže dejstvo, da so se pozneje ta tveganja realizirala! Odvetnikova stranka je slavila zmago. Z odločbo je isto sodišče povozilo svojo že pravnomočno odločbo skupaj s 158. členom Ustave. S tem judikatom je odprlo vrata pravni anarhiji, v kateri so ‘naši’ že vnaprej določeni za zmagovalce – vključno z vsemi poraženci iz že pravnomočno končanih sodnih postopkov. To še posebej zato, ker imajo ‘naši’ tudi na pritožbenem sodišču med sodniki svoje ljudi.
In še se najdejo ‘naši’: omenjeno odločbo je v bistvenem delu pomagala spisati sodnici kar izvedenka Manca Plazar, tudi iz kroga predavateljev. Namesto sodnice je kar na terenu zasliševala anonimne priče in sodnici močno olajšala delo, da je v letu 2024 izdala odločbo po eni sami obravnavi v postopku, ki se je začel 2018 in bi se moral isto leto tudi končati z zavrženjem predloga po uradni dolžnosti sodišča! Tako pa sedaj ta odločba, ki nezakonito spreminja lastništvo pripadajočega zemljišča k stavbi, v praksi vznemirja lastninsko pravico zemljiškoknjižnih lastnikov, da ne omenjam njihovih nepotrebnih astronomskih stroškov, ki so hkrati nagrada za nepoštenje odvetnikov in izvedencev.
Po 6. členu KOPE imam zaradi nestrinjanja s Komisijo možnost predlagati širšo obravnavo pred častnim razsodiščem OZS, vendar me je ta del pravniškega možganskega ‘trusta’ že prepričal, da z njim samo izgubljam čas. Domnevam tudi, da sta me zaradi njegovega vpliva zavrnila kot avtorico tudi urednika PP in Odvetnika – a nič zato, če si vztrajen, vedno najdeš pot.
**************************
Kolumna je mnenje avtorja in ne odraža stališč uredništva.
