Upokojenka Kristina je na pragu 85 let. Je aktivna upokojenka, ki pa zase pravi, da so jo načele tegobe staranja. Nekaj pomoči bi že potrebovala pri težjih opravilih, zato je zaprosila za pomoč na domu. Vlogo je oddala pred pol leta, »kup papirjev«, na kratko strne, »pomoči pa ni, ni odziva.« Znajti se mora sama, ob hvalevredni pomoči dobrih sosedov je življenje lažje. Pomoč pa, poudari, tudi plača.
Namesto 80 ur oskrbe mu ponujajo denar za 20 ur
87-letni Vili živi sam. Oskrbuje ga hčerka, v primeru njene odsotnosti ali bolezni, pa je prepuščen samemu sebi. Ima težave pri hoji, večkrat pade. Potrebuje pomoč pri umivanju, preoblačenju, uporabi pripomočkov za inkontinenco. Tudi pri drugih opravilih, kot so nakupovanje, pospravljanje, urejanje financ, priprava toplega obroka, je v celoti odvisen od drugih. Je pozabljiv in večkrat ne vzame tablet. Ker ne želi v dom starejših občanov, je junija zaprosil za pomoč na domu.
Uvrščen je v 4. kategorijo, pripada mu 80 ur pomoči na mesec. A še kar čaka, saj za storitev, kot so povedali hčerki, ni ustreznega kadra. Z zneskom, ki mu ga ponujajo v zameno za storitve, pa lahko poravna samo 20 ur oskrbe pri zasebniku ali na sivem trgu.
Po plačilu storitev ji ne ostane niti za kavico
Mama Renate Jenko šteje 90 let. Kot najemnica je nastanjena v oskrbovanem stanovanju v Kopru. Renata je za mamo že sklenila osebni načrt za pomoč na domu v okviru dolgotrajne oskrbe. A v praksi, ne skriva, ta ne deluje. »Dejstvo je, da v Kopru dolgotrajna oskrba na domu ne deluje in še ne bo nekaj mesecev, ker ni kadra.« Mami so v zameno za storitve ponudili denarno nadomestilo v višini 352 evrov. Ta znesek pa, razloži Renata, »ne pokrije zneska pomoči na domu, ki za 2,5 ure dnevno znaša okoli 480 eur mesečno.«
Odhoda v dom si mama kljub obljubljenim nižjim položnicam ne more privoščiti. Zanjo bi morala doplačati hči. »Država pa trdi, da otrokom ne bo več potrebno doplačevati za starše.«
Renatina mama ni bila zaposlena, zavarovana je bila preko moža in po njegovi smrti prejela njegovo pokojnino. Dobi 504 evre in varstveni dodatek v višini nekaj manj kot 200 evrov. To ji ne zadostuje za pokritje mesečnih stroškov.
Po svoje ima srečo, da prebiva v oskrbovanem stanovanju v Kopru, kjer ji najemnino subvencionira občina in pokrije tudi stroške kosila.
Za stanovanje doplača 80 evrov in za pomoč na domu 480 evrov. Ostalo gre za položnice za komunalne storitve, elektriko, telefon in upravnika. Drobiž, ki ji ostane, pa ne zadostuje za mesečno nabavo živil in higienskih pripomočkov ter za zdravila, ki jih mora plačevati. Pomaga ji hčerka Renata, ki je učiteljica in v letošnjem letu tudi sama na pragu upokojitve. Boji se za svojo prihodnost. »Zamišljeno na papirju je lepo, realnost pa mislim, da bo težko na dolgi rok šlo skozi.«
Še najmanj pol leta brez pravic
Renatina Mama spada v četrto kategorijo – to pomeni, da ji pripada 80 ur pomoči ali manj kot tri ure na dan. »Je še toliko pokretna, da gre lahko sama na stranišče s hojco. Ponoči pa ima plenico in pomoč rabi tudi pri vsakodnevnih opravilih, oblačenju, umivanju, osebni negi.«
Renati so že povedali, da mama brezplačne pomoči na domu ne bo prejela še najmanj pol leta – ker ni kadra. Lahko pa prejme denarno nadomestilo v znesku 354 evrov, a ji bodo ukinili dodatek za pomoč in postrežbo, ki znaša 170 evrov,.
Če bi prejela pomoč na domu v okviru zakonsko predvidene dolgotrajne oskrbe, bi ji po hčerkinih izračunih ostal večji del pokojnine za hrano in medicinske pripomočke. »Lahko bi si privoščila kavico, sadje in kakšen priboljšek. Ne bi nam bilo treba iskati na črnem trgu oziroma pri zasebnikih. Če si navaden smrtnik pa te pomoči ne dobiš – kljub temu da ti pripada zaradi zdravstvenega stanja. Ker enostavno ni dovolj zaposlenih, ni primernega kadra.«
Subvencije za dostojno starost
Občina Koper se po površini med slovenskimi občinami uvršča na 7. mesto. Je med gosteje poseljenimi občinami, z velikim zaledjem na podeželju. Povprečna starost občanov je po podatkih statističnega urada nad slovenskim povprečjem (Koper: 44,6 leta, Slovenija: 44,1 let); na 100 oseb, starih 0–14 let, je prebivalo 156 oseb, starih 65 let ali več. Vrednost indeksa staranja za to občino je tako višja od vrednosti tega indeksa za celotno Slovenijo.
Koper je ena redkih občin, ki je za starejše prebivalce poskrbela še pred državo. Za socialno varstvo starejših je lani namenila več kot milijon evrov ter zagotavlja tudi denarne pomoči za ogrevanje, hrano, higieno, položnice, zdravila in pripomočke. Pri starejših in invalidnih osebah se ta pomoč poveča še za 15 %, so nam pojasnili.
V občini izvajajo in sofinancirajo pomoč na domu ter doplačujejo institucionalno varstvo za več kot 150 uporabnikov.
Direktorica Obalnega doma Koper, mag. Neva Tomažič, pa pojasnjuje, da je trenutno na čakalni listi za pomoč na domu v občinah Koper in Ankaran evidentiranih 210 oseb, storitev pomoči družini na domu pa že prejema 188 oseb v obeh občinah. Uporabnike trenutno oskrbuje 33 zaposlenih.
»Tudi pri nas se soočamo s kadrovsko stisko, ki je posledica zahtevnosti dela, visokih delovnih obremenitev ter splošnega pomanjkanja kadra v socialnem varstvu. To se neposredno odraža v čakalnih dobah in omejenih možnostih širitve storitve.«
Oddaljevanje pomoči poguba za starejše
To so zgodbe posameznikov, ki so zaupali državi. Temeljna pravica – oskrba na domu, ki bo ljudem omogočila dlje ostajati v domačem okolju – po šestih mesecih veljavnosti še ne živi, kot opozarjajo zavodi, ki se ukvarjajo s socialnovarstvenimi storitvami. Po nekaterih projekcijah naj bi se dostopnost pravic celo podaljšala na eno do dve leti.
Kaj to pomeni za vse starejše, ki oskrbo že plačujejo od lanskega poletja in jo potrebujejo takoj? »Na plan prihajajo vse anomalije tega sistema. Na terenu je namreč vedno več ljudi, ki od izvajalcev pričakujejo konkretne odgovore: zakaj jim dolgotrajne oskrbe na domu dejansko ne moremo zagotoviti v obsegu, ki jim pripada po odločbi. Od uporabnikov v čakalni vrsti, ki so v različnih kategorijah, pa skoraj nihče ne želi denarnega prejemka. Vsi želijo ure, ki jim pripadajo glede na kategorijo – torej da jim storitve na domu dejansko opravlja človek, ne da dobijo denar in se znajdejo sami,« slišimo enake zgodbe pri različnih izvajalcih storitev pomoči na domu.
Kaj pomeni izračun za 5. kategorijo – 110 ur mesečno?
Po novih kategorijah imajo upravičenci v najtežji, 5. kategoriji pravico do 110 ur na mesec, v 4. kategoriji do 80 ur. Uporabniki 1. in 2. kategorije pa 20 in 40 ur mesečno.
Za uporabnike 5. kategorije to pomeni:
- od ponedeljka do petka vsak dan 5,5 ur ene oskrbovalke pri uporabniku doma, ali
- od ponedeljka do nedelje vsak dan 3,5 ure.
Drobljenje minut razčloveči
Oskrbovalci so tempirani na minute. Direktor Zavoda Pristan Martin Kopatin javno opozarja, da so minute na papirju lahko videti smiselne, v realnosti pa pomenijo absurden pritisk na zaposlene.
Pri hidriranju starejših ima oskrbovalka včasih na voljo samo dve minuti –pa ne potrebuješ osnovnega znanja kemije za izračun, koliko časa traja, da zavre voda. Situacije na terenu so še hujše. Mnogi živijo v mrzlem. Ob umivanju je treba poskrbeti za toplo okolje in vodo – vse to pade na pleča oskrbovalca.
Predstavniki zavodov opozarjajo, da drobljenje pravic na minute pomeni odvem pravice nekje drugje. Če uporabnik potrebuje kopanje več, to lahko pomeni odvzem minut za pitje ali drugo osnovno pomoč.
»»Ljudje niso stroji in oskrba ni proizvodni proces. Osredotočanje na norme in minute vodi po našem mnenju v izgubo človečnosti in dostojanstva, zato takšen pristop ni sprejemljiv,« je k urejanju še nerazrešenih vprašanj dolgotrajne oskrbe pozvala Valerija Lekić Poljšak, predsednica skupščine Skupnosti socialnih zavodov.
Drobiž v zameno za storitev
Še huje je tam, kjer storitev v praksi sploh ne morejo zagotoviti v polnosti, ker ni kadra. V teh primerih uporabnikom urejajo denarni prispevek. Sistem se tako lomi v svoji osnovi.
Plastnično nam predstavijo: »Če uporabnik prejme 110 ur dolgotrajne oskrbe mesečno, to pomeni približno 3,5 ure oskrbe na dan, in to od ponedeljka do nedelje. Gre za ljudi, ki pomoč res potrebujejo več ur dnevno. Hkrati pa je treba vedeti, da oskrba praviloma ne poteka v kosu. Uporabnik pogosto potrebuje pomoč zjutraj, opoldne in zvečer – kar pomeni razdrobljene obiske, ki so kadrovsko in logistično skoraj nemogoči. V praksi smo ugotovili še nekaj: za to, da bi enemu uporabniku res zagotovili 110 ur mesečno, potrebujete praktično eno oskrbovalko na enega uporabnika. V izračun je namreč treba vključiti še dopuste, bolniške odsotnosti in omejitve delovnega časa. Sistem se zato že na začetku sesuje – razen če bi država uvozila množice delovne sile, kar pa ni realen načrt.«
Težava je, da imajo na papirju pravico do 110 ur storitev, v praksi pa jim sistem ponudi 491 evrov denarnega prejemka. Da je denarni prejemek nizek in nesorazmeren glede na ceno storitve, poudarja tudi Tatjana Milavec iz Skupnosti centrov za socialno delo.
Na prostem trgu sledi šok za uporabnike. Pogled na cenike pokaže, da je pri težji obliki nege v 5 kategoriji urna postavka okoli 25 evrov. Uporabnik si za 491 evrov ne more privoščiti zakonsko predpisane oskrbe niti v okviru 20 ur na mesec, kaj šele v polnem obsegu 110 ur!
»Kako dolgo bodo ljudi z odločbami v rokah še vodili za nos?«
To je ena ključnih anomalij dolgotrajne oskrbe: uporabnikom se na odločbah obljublja obseg pravic, ki jih sistem ne more zagotoviti, nato pa jim ponudi znesek, s katerim si na trgu ne morejo zagotoviti niti petine storitev, ki jim pripadajo.
Kdo bo na koncu odgovarjal za razkorak med zapisano pravico in dejansko izvedbo? »Jasno je, da država ne bo mogla zagotoviti oskrbe na domu v obsegu odločb, saj bi to pomenilo tudi realne stroške dela. V praksi bi bilo treba oskrbovalko plačati bistveno več, kot zdaj, saj za minimalno plalo ne bomo uspeli dobiti novega kadra. Kako so si predstavljali, da bodo ljudi z odločbami v rokah lahko tako dolgo vodili za nos?«
Strošek na eno oskrbovalko za socialni zavod pomeni vsaj 1.800 evrov bruto na mesec. Uporabniku pa je v zameno ponujenih 491 evrov. Ostaja pa vprašanje: kje bo končal preostali denar in komu je v resnici namenjen.
Starejši ne želijo denarja, želijo pa pomoč
»Moja neposredna izkušnja s terena kaže, da uporabniki in svojci v večini ne želijo denarja, temveč dejanske storitve na domu. Ko jim pojasnimo, da je zagotovitev 110 ur v praksi neizvedljiva, pogosto vprašajo, ali je mogoča kombinacija: na primer 50 ur pomoči na domu (čeprav jim pogosto ne moremo zagotoviti niti tega), preostanek pa v denarju. Zakon te kombinacije ne omogoča. To se mi osebno zdi izjemno sporno, saj bo v praksi pomenilo, da bo del sredstev preprosto ostal v blagajni, uporabniki pa bodo ostali brez storitev.«
Ministrstvo gasilske akcije prevalilo na izvajalce
Ministrstvo za solidarno prihodnost nam na vprašanja, kako bodo uredili te razkorake v dodeljenih in konkretnih pravicah, ter še na kup drugih vprašanj ne odgovori že od 15. decembra lani.
Ključne dileme reforme pa se prelagajo v t. i. pavšalno obdobje do 30. 9. 2026. Do takrat bo sistem deloval v hibridnem režimu: formalno nov, vsebinsko pa z množico neodgovorjenih vprašanj. Breme zmede, informiranja uporabnikov in gasilske organizacije kadra bo na koordinatorjih dolgotrajne oskrbe, domovih za starejše in izvajalcih na terenu.
Dolgotrajna oskrba je pravica na papirju in ne pa pomoč, ki bi jo človek dobil, ko jo res potrebuje.
*************
PODPRITE NAJU, PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker so nama najpomembnejši ljudje in njihove pravice. V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da informacije pridejo na dan, je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice. Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo – pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav, in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
Zavod za Preiskovalno novinarstvo in raziskave
Nanoška 3
1000 Ljubljana
Nova Ljubljanska banka: Števika računa
SI 56 0284 3026 6324 932
Donacija
Hvala, Barbara in Nataša
Hvala vsem tistim, ki ste najino delo že prepoznali in nama donirate sredstva.
