Temeljni kamen za poslovno stavbo Dars na ljubljanskem Griču so položili septembra 2021.
Gre za območje nekdanje opekarne SCT, kjer bi v tleh lahko pričakovali industrijske odpadke zaradi dejavnosti Zidarjevega gradbenega podjetja.
Toda raziskave o onesnaženosti izkopane zemljine v projektu sploh niso bile predvidene.
V naši raziskavi ugotavljamo, da je prišlo do pomembnih metodoloških pomanjkljivosti in zamikov pri raziskavah terena, kar je kasneje vodilo do naključnega odkritja nevarnih odpadkov in drastičnih podražitev.
Preverjali samo ponovno uporabnost zemljine
Podjetje Eurofins ERICO iz Velenja je oktobra 2021 opravilo vzorčenje zemljine na območju gradbišča.
Med analizo so izvedli štiri sondažne izkope, pa še to največ do globine 2,5 metra.
Analize zemljine so pokazale prisotnost težkih kovin, PAH, PCB in drugih nevarnih snovi, vendar pa jih laboratorij ni zaznal v preseženih mejnih vrednostih.
ERICO je izmeril vsebnost mineralnih olj 90 mg/kg suhe snovi, kar je bilo tik pod takratno mejno vrednostjo 100 mg/kg. V zemljini je bilo samo 10 miligramov manj strupenih snovi od kritične meje.
Na podlagi teh ugotovitev je ERICO podal pozitivno mnenje, da zemljina ni nevarna in je primerna za ponovno uporabo, torej za vnos na stavbna zemljišča.
Celotno količino materiala pa so kot »čisto« ocenili na podlagi enega samega združenega reprezentativnega vzorca, sestavljenega iz 32 podvzorcev. Takšna metoda pa lahko dejansko koncentracijo onesnaženja tudi prikrije.
Niso raziskovali nevarnih odpadkov
Kot so za Preiskovalno pojasnili na Darsu, s to analizo niso preverjali dejanskega onesnaženja območja z nevarnimi odpadki, ampak samo primernost izkopanega materiala za ponovno uporabo. Namen raziskave je torej bilo preverjanje, ali material lahko ponovno uporabijo pri nasipavanju.
Zaradi omejenega vzorčenja laboratorij tako ni zaznal večjega onesnaženja, ki se je pokazalo šele pri kasnejših globljih izkopih.
Mastni madeži, smrad in rakotvorna zemlja
Glavni gradbinec v projektu izgradnje poslovne stavbe CGP je že v naslednjem mesecu po raziskavi začel z izkopom gradbene jame. Med temi gradbenimi deli pa so delavci takoj opazili vidno onesnaženje.
Kot piše v Tehnološkem elaboratu za odvoz nevarne zemljine, so med izkopavanjem naleteli na umetni nasip, kjer so se v plasteh pojavljali kosi opeke, hkrati pa je bil zaznan izrazit vonj po ogljikovodikih. Na površini vode, ki se je nabrala ob izkopu, pa je bil viden masten sloj oziroma madež. Odkritje je bilo uradno dokumentirano z vpisom v Gradbeni dnevnik.
Zaradi suma na nevarne odpadke, so naročili vzorčenje. Podjetje Ikema je vzorce zemljine odvzela na petih mestih na globinah 2 in 4 metre.
Preverjali so, ali je onesnaženje iz zgornjih plasti umetnega nasutja in opeke prodrlo tudi v spodnje plasti gline.
Laboratorijske analize Ikeme so pokazale bistveno drugačno sliko kot predhodno plitvejše vzorčenje.
Na večjih globinah so zaznali in potrdili onesnaženje s širokim spektrom ogljikovodikov v razponu C10-C40, ki jih prej niso zaznali v tako močno preseženih koncentracijah.
IKEMA je ugotovila masivno onesnaženje. Laboratorijsko so potrdili, da je vrednost mineralnih olj več kot 31-krat presegla dovoljeno mejo nevarnih lastnosti zemljine!
Mineralna olja so na globini 4 metre dosegla vrednost 3.130 mg/kg, mejna dovoljena vrednost pa je maksimalno 100 mg/kg.
Ikema je potrdila onesnaženost z derivati, ki izvirajo iz nafte.
Zemljino so zaradi visoke koncentracije mineralnih olj klasificirali kot nevaren odpadek z ekotoksičnimi (HP14) in rakotvornimi lastnostmi (HP7).
Po Uredbi EU Komisije rakotvorni odpadki HP7 »povzročajo raka ali povečujejo njegovo pojavnost; ekotosične lastnosti HP14 pa imajo odpadki, »ki predstavljajo ali lahko predstavljajo takojšnje ali kasnejše tveganje za enega ali več sektorjev okolja«.
Rakotvorni odpadki v Avstrijo?
Nevarne odpadke je prevzelo in odvažalo podjetje Saubermacher iz Lenarta. Dva šoferja, s statusom s. p., sta kot podizvajalca za Saubermacher vozila nevarne odpadke z gradbišča Darsa. Čeprav nista želela javno spregovoriti, sta za Preiskovalno.si povedala, da sta nevarni material oddala v Kidričevem. Tam ima podjetje Saubermacher sodoben obrat za predelavo (nevarnih) odpadkov.
Saubermacher naj bi po načrtu nevarne odpadke vozil v Avstrijo v nadaljnjo obravnavo.
V podjetuj so na prošnjo, da pokažejo račune za oddane nevarne odpadke v Avstriji, odgovorili:
»Vsi odpadki so bili prepeljani na lokacijo v Kidričevo, kjer je bilo organizirano začasno skladiščenje v skladu z veljavnimi dovoljenji. Po zaključku faze začasnega skladiščenja so bili odpadki odpremljeni v specializiran center za nadaljnjo obdelavo v Avstriji, kjer je bila izvedena njihova ustrezna končna obdelava. Ob tem pojasnjujemo, da podjetje Saubermacher Slovenija pri navedenem projektu ni imelo sklenjenega neposrednega pogodbenega razmerja z družbo DARS, temveč je bilo v projekt vključeno kot podizvajalec drugega naročnika. Kot zasebno podjetje podrobnosti pogodbenih razmerij in poslovnih dogovorov z naročniki ne razkrivamo.«
Obrnili smo se na glavnega izvajalca del CGP, ki je za prevoz nevarnih odpadkov nominiral podjetje Saubermacher.
»Ravnanje z odpadki je potekalo skladno z veljavnimi predpisi, in sicer preko subjektov, ki imajo za to ustrezna dovoljenja in pooblastila. Za podrobnejša pojasnila glede klasifikacije odpadkov, morebitnih laboratorijskih analiz, natančne sestave odpadkov, nadaljnje obdelave, začasnega skladiščenja ter morebitnih prevozov v tujino predlagamo, da se obrnete neposredno na družbo Saubermacher, ki je kot pooblaščeni prevzemnik nevarnih odpadkov tudi prevzel te odpadke.«
Dokumenti kažejo drugačno sliko
Posebej nenavadna je dikcija CGP o »morebitnih« prevozih v tujino. Tehnološki elaborat za odvoz nevarnih odpadkov sicer omenja končno destinacijo Lannach Avstriji. Prav tako Dars.
Vendar pa vsi evidenčni listi za sledenje odpadkov kot končni kraj prejema in stalno lokacijo nevarnih odpadkov navajajo Center za ravnanje z odpadki Kidričevo.
Na podlagi uradnih evidenc še ugotavljamo, da je na nekaterih evidenčnih listih kot predviden postopek ravnanja navedena fizikalno-kemična obdelava odpadkov po postopku D9 in D13.
Iz takšnega uradnega zapisa bi lahko sledilo, da je bila končna obdelava odpadkov opravljena v Sloveniji. Če bi material v Kidričevem čakal na prevoz v Avstrijo, bi morala biti uporabljena oznaka za začasno skladiščenje D15.
Očitna neskladja
Nevarni odpadki v primeru stavbe Dars odpirajo vprašanje sledljivosti. Pot odpadkov mora vsak prevzemnik zapisati v evidenčni list. Evidenčni listi so torej dokument za spremljanje ravnanj z odpadki in njihovo sledljivost od začetka do konca. So uraden dokument, ki je edino merodajno sredstvo za sledljivost odpadkov v republiki Sloveniji. Trditve vseh vpletenih so v tem primeru v neskladju z izpostavljenimi pravno zavezujočimi dokumenti.
Evidenčni listi so v uradnem državnem sistemu IS ODPADKI zaključeni in se jih naknadno ne sme popravljati ali spreminjati. Podobno anomalijo smo denimo zaznali pri raziskavi Dosje Dobrunje, ko so prav zaradi prirejanja evidenčnih listov padle kazenske ovadbe.
Zaključeni evidenčni listi v primeru Saubermacherja ne omenjajo začasnega skladiščenja nevarnih odpadkov.
V primeru, da so bili nevarni odpadki v Kidričevem le »začasno skladiščeni«, bi morali obstajati novi evidenčni listi za prevoz iz Kidričevega v Avstrijo.
Medtem ko v Saubermacherju poudarjajo, »da se za čezmejni prevoz odpadkov evidenčni listi ne izdajajo, izdajajo se transportni obrazci, zato njihova odsotnost ne predstavlja nepravilnosti.« Pojasnili so še, da je potrdilo o sprostitvi bančne garancije uradni dokument, ki potrjuje, da so bili odpadki ustrezno in zakonito prepeljani v Avstrijo, v skladu z vsemi potrebnimi dovoljenji.
Na vprašanje, ali so bili odpadki ustrezno oddani in obdelani ter kje so dokazi, smo z Darsa prejeli odgovor: »Oddaja nevarnih odpadkov je dokumentirana z evidenčnimi listi, na katerih je naveden pooblaščeni prevzemnik Saubermacher. Po spremljajoči dokumentaciji so bili odpadki po tehtanju in predobdelavi odpeljani na nadaljnjo obdelavo; dokumentacijo o nadaljnji obdelavi vodi pooblaščeni prevzemnik.«
Ob tem spomnimo na naše razkritje v zadevi Dosje Dobrunje, da je inšpektorat za okolje kazensko ovadil podjetje Saubermacher zaradi domnevnih nezakonitosti pri sanaciji nevarnih odpadkov.
Klic s Saubermacherja
Danes zjutraj so nas poklicali s podjetja Saubermacher, ker so videli oglas za nadaljevanje dosjeja o stavbi Dars, in da nam bodo poslali zahtevane dokumente. Slabo uro pred objavo so nam poslali sporočilo z opisom ravnanja z nevarnimi odpadki in potrdilo o sprostitvi bančne garancije:
»Družba Saubermacher Slovenija d.o.o. je v obdobju od 08.03.2022 do 30.06.2022 prevzela na lokaciji DARS, ACB Ljubljana, Grič 54, 1000 Ljubljana 1.138.600 kg odpadkov s klasifikacijsko oznako 17 05 03*. Vse prevzete pošiljke odpadka so bile ustrezno stehtane na odmerjeni tehtnici in kasneje pripeljane na lokacijo Saubermacher Slovenija d.o.o., Tovarniška cesta 10, Kidričevo, v naš Center za ravnanje z nevarnimi odpadki.
Na omenjeni lokaciji je bilo obdelanih 688.440 kg odpadkov. Produkt obdelave odpadkov so odpadki s klasifikacijsko oznako 19 03 04*. Nastali odpadki 19 03 04* so bili v okviru veljavnega soglasja za čezmejno premeščanje odpadkov 19 03 04*, št. 35475-124/2021-9 (Prijava SI009365) odpeljani v Avstrijo na končno obdelavo. Preostalih 450.160 kg odpadkov s klasifikacijsko oznako 17 05 03* je bilo prav tako premeščenih v Avstrijo, na podlagi soglasja za čezmejno premeščanje odpadka 17 05 03*, 35475-7/2022-8 (Prijava SI010014).«
Čeprav dopisa potrjujeta, da je Saubermacher predložil papirje za izvoz določene količine odpadkov pod navedenimi številkami prijav, še vedno ostaja neskladje z evidenčnimi listi. Sledljivost odpadkov s tem ni utemeljena.
Manipulacije z javnim denarjem
Nevarnih odpadkov je bilo okoli 55 tovornjakov ali 1.098 ton (če upoštevamo povprečno prostornino 12 m³ na tovornjak).
Prav odkritje nevarnih odpadkov je služilo kot opravičevanje za drastične podražitve projekta, ki se je z Aneksom št. 1 podražil za več kot 5 milijonov evrov.
Tako je 21. oktobra 2024 podražitve razlagal predsednik uprave Dars Andrej Ribič (za 24ur): »Aneks je bil podpisan, ker smo ugotovili, da je bila zemljina zelo kontaminirana. Voziti smo jo morali v Avstrijo.«
Z Aneksom številka 1 je kot podizvajalec v projekt vstopil Saubermacher. Predvidena vrednost del za »odvoz in prevzem nevarnih odpadkov« je bila 603.600 € brez DDV (736.400 € z DDV).
Poskusili smo se dokopati do cen za obdelavo nevarnih odpadkov in kako imajo to urejeno v Avstriji. Vendar pa podjetja nimajo javno dostopnih cenikov za predelavo rakotovnih in ekotoksičnih odpadkov. Glede na plačani znesek bi lahko bila cena za prevzem in obdelavo 550 evrov na tono. Ni pa jasno, ali ta cena odstopa od običajnih tržnih cen, saj se, kot smo izvedeli, nevarni odpadki obračunavajo individualno glede na sestavo in način obdelave.
Odgovore in dokaze odgovornih terjamo naprej.
Zavajanje z nevarnimi odpadki?
Cena za odvoz nevarnih odpadkov v celotnem aneksu št. 1, ki je gradnjo podražil za 5,2 milijona evrov, dejansko znese dobro desetino zneska podražitev. Večina denarja pa je šla za druga dela in ne za nevarne odpadke. To lahko pomeni, da bi lahko bila Avstrija uporabljena za priročen izgovor za opravičevanje drugih visokih stroškov, ki so nastali zaradi strokovnih pomanjkljivosti v projektu.
Skupno je bilo že pred podpisom prvega aneksa podanih 61 zahtevkov za dodatna dela, kar kaže na to, da so se nove potrebe in napake v projektu pojavile takoj po začetku gradnje.
Kontaminirano opeko obravnavali kot nenevaren odpadek
Pri gradbenem izkopu za poslovno stavbo Dars so naleteli tudi na »mastno opeko«.
Toda pozor, kontaminirane opeke niso analizirali. Laboratorijsko analizirani so bili izključno vzorci gline pod opeko.
IKEMA je v svojem poročilu izrecno poudarila, da »vzorčenje glin ne predstavlja reprezentativnega območja celotnih tal na celotnem območju, ampak zgolj stanje gline pod umetnim nasutjem zemeljskih izkopov, plastmi opeke in plastmi opeke, onesnažene z ogljikovodiki.«
To pomeni, da opeke kljub vidnim mastnim madežem in smradu po ogljikovodikih oziroma nafti, niso preverili glede nevarnih lastnosti.
Čeprav so se mineralna olja prav preko te opeke stekala v spodnje plasti gline in povzročila onesnaženje z rakotvornimi in ekotoksičnimi snovmi.
Nasprotno: skoraj 4.000 ton opeke so obravnavali kot nenevaren odpadek.
Kršili lastne predpise in protokol
V dokumentih, ki smo jih podrobno preučili, so celo dokumentirani specifični opisi opeke in različni dokazi o onesnaženju. Ta slika prikazuje kontaminacijo z mineralnimi olji.
Kljub temu je bila ta opeka na koncu označena kot 100 % čista, nenevarna.
Tehnološki elaborat je tudi jasno predvidel, da se vidno onesnažena opeka loči za kasnejše analize: »V primeru vizualne ocene, da je opečni material onesnažen, se ga ločuje na gradbiščni deponiji za kasnejše analize in nadaljnje postopke odvoza.«
Predpisanih analiz niso opravili. Čeprav je Ikema laboratorijsko potrdila, da so v glini pod opeko rakotvorne in ekotoksične snovi za kar 31-krat presegle zgornjo dovoljeno mejo.
Po vseh fizikalnih zakonih je nemogoče, da bi bila opeka, skozi katero so se cedila rakotvorna in ekotoksična olja, povsem čista.
Iz končnega Poročila o odpadkih celo izhaja, da je bila vsa opeka oddana kot čista oziroma kot nenevaren odpadek.
Kot je zapisano v Tehnološkem elaboratu, so bili poleg izkopa vedno prisotni Darsovi nadzorniki. Torej so tudi sami morali opaziti umazano opeko in jo zavohati. Zakaj so dopustili odvoz tega materiala pod oznako neoporečnosti, je torej najmanj neodgovorno in v neskladju z lastnimi protokoli. Dali so svoj strokovni podpis, da odgovarjajo za očitno nepreverjeno in vidno onesnaženo opeko.
Zakaj? Ker bi nadaljnja analiza lahko še podaljšala gradnjo in podražila projekt? Bo po našem razkritju kdo na Darsu sprožil revizijo in zahteval odgovore? Odgovore, kdo je odločil in podpisal, da opeka ni nevarna, še čakamo.
Kje je potencialno rakotvorna opeka?
Skoraj 4.000 ton opeke je prevzelo podjetje Šuštar Trans in jo recikliralo.
To pomeni, da so iz kontaminirane opeke nastali novi gradbeni materiali, ki so potencialno rakotvorni in ekotoksični. Na papirju pa so kot čisti. Če so iz vidno onesnažene opeke nastali reciklirani produkti, ki so jih ponovno uporabili pri gradnji, se odpira tehtno vprašanje njihove varnosti, kakovosti in ustreznosti.
Kje so končali novi produkti iz take opeke, v podjetju Šuštar niso pojasnili.
Šuštar Trans je v posel vstopil z Aneksom št. 1. Predvidena vrednost del za »izkope in transport zemljine« je znašala 560.792,42 evrov. Za to, da danes ni jasno, ali je bila opeka rakotvorna in ekotoksična in kje so končali njeni morebitni produkti.
CGP, ki je kot glavni izvajalec neposredno odgovoren za ravnanje svojih podizvajalcev, je odgovorili: »Vsi gradbeni odpadki, vključno z izkopnim materialom, so bili predani pooblaščenim prevzemnikom odpadkov, skladno z veljavno zakonodajo in predpisi. Navedeno velja tako za nevarne kot tudi za nenevarne gradbene odpadke, ki so bili odpeljani z gradbišča.«
Ena najdražjih in najbolj škodljivih napak
»Primer gradnje poslovne stavbe DARS razkriva eno najdražjih in najbolj škodljivih napak pri izvajanju javnih investicij: zanemarjanje temeljnih strokovnih pravil in kakovostnih predhodnih geoloških raziskav, pravi upokojeni gradbenik Dušan Divjak, ki nam pomaga pri analizi dokumentov.
»Podcenjevanje pomembnosti predhodnih raziskav posledično škoduje investitorju-naročniku, kar smo posredno pravzaprav mi davkoplačevalci. Podobno zgodbo smo v Sloveniji že videli pri gradnji Šentviškega predora. Iz preteklosti pa se nismo ničesar naučili.
Napaka pri projektiranju temeljenja objekta predstavlja resen strokovni spodrsljaj projektanta. Še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da so na spletnih straneh in v predstavitvah projekta izpostavljene zgolj arhitekturne rešitve, priznanja in nominacije, medtem ko o ključni napaki, ki je sprožila verižno reakcijo dodatnih posegov, zamud in podražitev, ni mogoče najti niti besede.
Prav tako ni pojasnil o pomanjkljivi izvedbeni dokumentaciji, ki je povzročila bistveno povečanje pogodbene vrednosti projekta. Ni pojasnil o razlogih za spremembo temeljne blazine. Ni pojasnil o slabih rezultatih testiranj nosilnosti elementov temeljenja. O odgovornosti pa sploh ne.
Samopromocija je legitimna, vendar ne more prikriti dejstva, da je projekt zaradi strokovnih napak ustvaril dodatne in nepredvidene stroške. Pri javnih investicijah bi morala biti preglednost pomembnejša od marketinga.
Vsemu temu bi se bilo mogoče izogniti z ustrezno izvedenimi geološkimi raziskavami pred začetkom projektiranja. Te bi z veliko stopnjo zanesljivosti pokazale dejanske lastnosti terena in omogočile pravilno zasnovo temeljenja. Z veliko verjetnostjo bi se pridobili podatki o kontaminaciji, onesnaženosti zemljine. Namesto tega pa se ponovno soočamo s scenarijem, v katerem se napake projektiranja rešujejo z dodatnimi deli, aneksi in višjimi stroški.
Vprašanje je, zakaj za napake pri javnih investicijah vedno znova plačujemo davkoplačevalci, odgovornosti pa ni nikjer.«
Dušan Divjak je kot gradbenik deloval v Jedrski elektrarni Krško.
Ustavna pravica do zdravega in varnega okolja
Divjak še dodaja, da ustavna pravica državljanov do zdravega in varnega življenjskega okolja zahteva tudi popolno transparentnost pri ravnanju z gradbenimi odpadki.
»Javnost bi morala biti seznanjena z njihovo sledljivostjo in končno usodo. Posebno skrb vzbuja nepojasnjena sledljivost izkopane opeke, saj gre za porozen material, ki se lahko po postopku predelave R5 kot necertificiran gradbeni proizvod pojavi vgrajen tudi na javnih površinah.
Če določbe ustave o pravici do zdravega življenjskega okolja razumemo kot resno zavezo države, je treba na morebitne nenadzorovane manipulacije z gradbenimi odpadki pri izvajanju gradbenih del ukrepati nemudoma. Davkoplačevalski denar ni neomejen vir sredstev in ne sme podpirati praks, ki poleg finančne povzročajo tudi okoljsko škodo. Takšni primeri zahtevajo odgovornost, transparentnost in učinkovit nadzor vseh pristojnih institucij.«
Odziv CGP
Ne drži, da bi CGP, d.d. nevarne odpadke prikrival ali jih obravnaval kot nenevarne. Po zaznavi suma onesnaženja so bila izvedena dodatna vzorčenja in kemijske analize, material z zaznanimi znaki onesnaženja pa je bil začasno deponiran na za to predvidenem ločenem mestu na gradbišču. Onesnažena zemljina je bila na podlagi strokovne ocene razvrščena kot nevarni odpadek s klasifikacijsko številko 17 05 03* — zemljina in kamenje, ki vsebujeta nevarne snovi — ter oddana pooblaščenemu prevzemniku nevarnih odpadkov. Iz navedenega jasno izhaja, da je bil onesnažen material prepoznan, ločen, analiziran, klasificiran in obravnavan po pravilih za nevarni odpadek.
Zavajajoče so tudi navedbe o domnevno kontaminirani opeki. Članki iz posameznih opisov in fotografij v poročilu IKEMA izpeljejo zaključek, da naj bi bila skoraj celotna količina opečnega materiala kontaminirana, obravnavana kot nenevaren odpadek in nato predelana v potencialno rakotvorne oziroma ekotoksične gradbene materiale. Takšen zaključek iz dokumentacije ne izhaja. Tehnološki postopek je predvidel – in bil tako tudi izveden – ločevanje materiala glede na dejansko stanje na gradbišču. Material, pri katerem so bili zaznani znaki onesnaženja, se je ločil in obravnaval posebej, medtem ko je bil v predelavo oddan material, ki znakov onesnaženja ni izkazoval. Iz dejstva, da je bilo onesnaženje zaznano na posameznih mestih, ni mogoče sklepati, da je bila kontaminirana celotna količina opečnega materiala ali da so iz njega nastali nevarni reciklirani produkti. Zavajajoče so tudi navedbe glede vnosa zemeljskega izkopa na lokacijo opuščenega
kamnoloma Kamnik pod Krimom. Ne drži, da bi CGP, d.d. prekoračil dovoljene količine vnosa oziroma ravnal v nasprotju z okoljevarstvenim dovoljenjem. Ministrstvo za okolje in prostor je pred začetkom del izdalo odločbo o spremembi obstoječega okoljevarstvenega dovoljenja
za vnos zemeljskega izkopa na lokacijo kamnoloma, v kateri je bila na podlagi projektne dokumentacije navedena predvidena količina 44.000 m³. Po naknadno vloženi vlogi za širitev vnosa na območje celotnega opuščenega kamnoloma je bilo izdano novo okoljevarstveno
dovoljenje, ki je za projekt poslovne stavbe DARS dovolilo dodatni vnos 9.500 m³ zemeljskega izkopa. Skupna dovoljena količina vnosa je tako znašala 53.500 m³, dejansko evidentirana količina vnosa pa 52.417 m³, kar je manj od dovoljene količine.
Prav tako ne drži navedba v članku,, da naj bi bilo v enem dnevu izvedenih več sto voženj oziroma prevozov. Za več vnosov istega povzročitelja, istega prevzemnika in istega prevoznika se lahko skladno z Uredbo o odpadkih izdela skupen oziroma zbirni evidenčni list
za določeno obdobje. Zato količina, navedena na zbirnem evidenčnem listu, ne pomeni količine, prepeljane v enem dnevu, niti iz nje ni mogoče sklepati na število dnevnih voženj. Družba CGP, d.d. je gradbene odpadke, vključno z izkopnim materialom, oddajala
pooblaščenim prevzemnikom odpadkov oziroma z njimi ravnala skladno z veljavno zakonodajo, okoljevarstvenimi dovoljenji in predpisanimi postopki. Objavljeni članki zato neutemeljeno ustvarjajo vtis nezakonitega, prikritega oziroma okoljsko nevarnega ravnanja CGP, d.d., čeprav takšni očitki v dokumentaciji, niti v sami izvedbi projekta, nimajo podlage.
Kaj boste še izvedeli v nadaljevanju?
********************************************************
PODPRITE NAJU, PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker so nama najpomembnejši ljudje in njihove pravice. V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da informacije pridejo na dan, je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice. Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo – pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav, in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
Zavod za Preiskovalno novinarstvo in raziskave
Nanoška 3
1000 Ljubljana
Nova Ljubljanska banka: Števika računa
SI 56 0284 3026 6324 932
Donacija
Hvala, Barbara in Nataša
Preiskovalno.si je neodvisen medij. Ne financira nas noben bogat posameznik, nobena politična stranka.
