Končno poročilo KPK v zadevi Golob–Bobnar je razburkalo notranjepolitično dogajanje pred prihajajočimi volitvami, čeprav smo vsi v nizkem štartu pričakovali odločitev Šumijeve komisije pred dnevom D. Pozoren opazovalec dogajanja se kljub temu ne more znebiti občutka, da je tudi včerajšnja objava novice dneva še en poskus t. i. damage control vladajoče strukture, da bi v tem pregretem predvolilnem času ohranila vsaj nekaj kredibilnosti.
Premier je namreč že dan pred tem v pogovoru z novinarko nacionalne televizije pomenljivo omenil, da bo javnost sama videla in presodila, kakšni so očitki v tej zadevi. Kot prvi je novico o odločitvi KPK objavil portal, ki praviloma zelo nekritično poroča o trenutni vladi, in ne KPK, ki je postopek vodil. Zanimivo je bilo opazovati previdnost osrednjih medijev, kako so informacijo, ki bi praviloma morala zagoreti, postopoma vključevali na svoje spletne portale. Nacionalni medij – STA je zaostajal, čeprav bi pričakovali, da bo novico med prvimi delil z javnostjo.
Zastonj kosila ni
Objava se vsekakor ne zdi naključna. Zgodila se je le nekaj ur po tem, ko je premier kot »veliki povezovalec in leader leve sredine« na kosilu gostil predsednike strank, na katere računa, da mu bodo stale ob strani. Lahko smo opazovali pretendente za prihodnjo vladajočo garnituro, kako so, z izjemo predsednika Resni.ce, migrirali k avtoriteti politične moči na levi, zadovoljni, da so bili opaženi in povabljeni v krog zaupanja.
Kosilo se je poleglo, vezi so se utrdile, in potem je odjeknilo. In v tem kontekstu je »povezovalno kosilo«, na katerem so si stranke leve sredine obljubile spoštljivo in konstruktivno predvolilno komunikacijo, dobilo povsem drug prizvok. Zastonj kosil ni. Robert Golob je levosredinske stranke uspešno utišal tik pred dvanajsto.
Kosilo je očitno doseglo svoj namen: po objavi novice so se njihovi voditelji znova izkazali za poslušne in previdno tihe. Namesto jasne obsodbe ravnanj premierja so ponujali izgovore in se zatekali k obrabljenemu »antijanšizmu«.
Nihče si ni upal glasno zavrniti korupcije in kršenja integritete – razen takrat, ko to ni politično tvegano. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da tudi izvenparlamentarna levosredinska scena ne zmore zavzeti načelnega stališča in spoštovati odločitev institucij, kadar te zadenejo njihove. Vprašanje je zato preprosto: ali levosredinski prostor sploh še premore zdravo, kredibilno alternativo?
Temu verjamejo samo najbolj naivni – in seveda zapriseženi podporniki Gibanja Svoboda, ki še naprej računajo na različne privilegije s strani vladajoče politike. Politike brez jaza in vsebinskih rešitev.
To ni politika meritokracije, ki jo je obljubljal pred volitvami.
Modus operandi
Premier se je po svoji ustaljeni navadi zatekel k taktiki, ki jo zelo dobro obvlada in mu je tako ali drugače omogočila, da je politično preživel zadnja štiri leta: manipulacija, minimalizacija dogodka in seveda nadzorovana širitev novice v javnem prostoru. Avtokracija. Papirnata svoboda. Vsakdan ljudi pa vsak dan bolj omejujoč.
Golobov prvi nastop, v katerem je povedal, da po njegovem v tem primeru ne gre za kršitev integritete, kar bosta z odvetnikom dokazala s tožbo pred Upravnim sodiščem, je bil začetek relativizacije celotnega dogajanja, ki ima bistveno širši kontekst. V nadaljevanju se je trudil poudarjati, da končno poročilo KPK sloni »samo na dveh SMS sporočilih«, v vseh ostalih zadevah pa je bil postopek ustavljen.
Ne pozabimo: razloga za ustavitev postopka v ostalih delih javnost ne pozna. Obudimo tudi spomin, da je vložena zahteva za uvedbo preiskave zoper premierja zaradi »utemeljenega suma storitve korupcijskih kaznivih dejanj« v vsebinsko isti zadevi. Razlog za ustavitev postopka pred KPK je tako lahko tudi postopek, ki teče pred ljubljanskim sodiščem.
Besedne igre in napačno razumevanje konteksta
Premier je kot gost v večerni oddaji pri Urošu Slaku ubral taktiko naivca. »Integritete si nisem predstavljal tako.« Povprečen državljan ve, kaj pomeni integriteta javnega uslužbenca, očitno pa tega ne ve predsednik vlade. Vsekakor je v svojem mandatu večkrat dokazal, da ima s pojmom »integriteta« težave – tudi zastonj bivanje v apartmaju človeka, ki mu v zameno predsednik vlade omogoči imenovanje na položaj v nadzornem svetu bolnišnice, ni kršitev integritete.
Premier je že nekajkrat trčil ob slovnico in jezik, ki ga očitno sam govori in razume drugače. Svojo dvoumno izjavo sestankih z Bobnarjevo in Lindavom je pokril z izgovorom, »da Primorci ne znajo uporabljati dvojine«.
Premier zadnje tedne svojo taktiko nerazumevanja nadgrajuje še s populističnim sejanjem strahu – isto orodje, ki ga sicer stalno očita političnim nasprotnikom, a ga ob potrebi brez zadržkov uporabi tudi sam. V javnem nastopu je v vlogi »predanega zaščitnika naroda« poudaril, da ne bo odstopil, ker bi to odprlo vrata desnemu političnemu polu. S tem je znova posegel po preverjeni in že večkrat prežvečeni paroli antijanšizma, kot da je strah pred opozicijo dovolj dober nadomestek za politično odgovornost.
Diskreditacija in nato likvidacija?!
Ne pozabimo: premier je že ob zaslišanju na KPK predstavnikom medijev jasno povedal, da je »celoten postopek pred KPK ena sama farsa«. Diskreditacija neodvisne institucije ni nov izum pozicije moči. Je pa, kot se zdi, prikladen manever takrat, ko se nočeš ugrizniti v lasten jezik.
Kljub temu da je Golob še pred izvolitvijo leta 2022 zelo suvereno odgovarjal, da bi v primeru, da bi ta ista KPK pri njem ugotovila kršitev integritete, zagotovo odstopil, je zdaj ugotovil, da je obrazložitev odločbe neutemeljena in sloni samo na dveh SMS, zaradi česar jo bosta z odvetnikom izpodbijala v tožbi pred Upravnim sodiščem. Še en dokaz, kako se besede, izrečene z lahkoto, pozneje vračajo z obrestmi.
Po objavi poročila so se v bran premierju hitro postavili tudi njegovi politični sateliti – ljudje, ki jim je oblast omogočila udobne položaje in dolgoročne posle, zato zdaj v strahu pred izgubo privilegijev napadajo institucije nadzora. Najglasneje je reagiral Damir Črnčec: KPK je na svojemm FB profilu obtožil vmešavanja v predvolilni boj in ji ob tem še odkrito zagrozil.
V slovenski politiki se vedno znova ponavlja isti vzorec: ko ugotovitve zadenejo naše, postane KPK nenadoma pristranska; ko zadenejo njihove, pa je KPK čez noč sveta avtoriteta.
Spomnimo se odzivov na delo komisije pri Golobovem prijatelju in zavezniku Zoranu Jankoviću in Janezu Janši, ki je leta 2013 ugotovila kršitve integritete in nepravilnosti pri poročanju o njunem premoženju. Janković kot župan ni odstopil, je pa sestopil z vrha Pozitivne Slovenije. Janša je bil takrat v opoziciji in je še danes predsednik SDS.
Siljenje k nezakonitostim
Tisti, ki danes govorijo o »samo dveh SMS-sporočilih«, namerno spregledajo bistvo: ta sporočila niso nepomemben detajl, ampak vrh ledene gore. Šele v povezavi s pričanjem Tatjane Bobnar in Boštjana Lindava pred parlamentarno preiskovalno komisijo dobijo pravo težo – oba sta javno povedala, da je premier pričakoval kadrovske menjave v policiji, vključno z razrešitvami ključnih ljudi.
Ko premier piše, da je »zaskrbljen nad kadrovsko situacijo v Policiji« in da »nič od dogovorjenega ni bilo narejeno«, to ni nedolžen komentar, ampak pritisk. Bobnarjeva in Lindav tega nista želela izvesti, ker bi bilo nezakonito.
To je bistvo zgodbe, ki ga zagovarja tudi KPK: »Pomemben je celoten kontekst, v katerem je ta komunikacija nastala, kar je Komisija v postopku ugotavljala na podlagi zbranih dokazov, dokumentacije in opravljenih razgovorov. Dejstvo je, da mora biti policija pri svojem delovanju neodvisna. Prav zato je zakonodajalec jasno določil, kakšne pristojnosti ima kdo glede policije in na kakšen način se te pristojnosti lahko izvršujejo. To opredeljujeta Zakon o Vladi Republike Slovenije in Zakon o organiziranosti in delu v policiji. Povsem vseeno je, o koliko SMS-sporočilih govorimo – kršitve zakona ni dopustno relativizirati.«
Pritiski – četudi »samo v dveh SMS sporočilih« – skozi celotno sliko dogajanja okoli ljudi, ki Golobu niso bili po volji v policiji, niso imeli nič z zlorabami policijskih pooblastil zoper protestnike. V tem delu je obljubo volivcem gladko pretrgal.
Epilog je zgovoren: direktor PU Nova Gorica Evgen Govekar je po njunem odhodu odšel v pokoj, direktorja UKP GPU Davida Antoloviča je razrešil nezakonito imenovani generalni direktor policije Senad Jušić, vodja Specialne enote Damjan Žagar je bil premaknjen drugam, direktor UPS Martin Jazbec pa je ostal – očitno zato, ker bi bil poseg vanj po javnem pričanju preveč očiten. In ključno: noben od teh ljudi ni bil osumljen zlorab pooblastil nad protestniki.
************
PODPRITE NAJU, PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker so nama najpomembnejši ljudje in njihove pravice. V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da informacije pridejo na dan, je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice. Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo – pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav, in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
Zavod za Preiskovalno novinarstvo in raziskave
Nanoška 3
1000 Ljubljana
Nova Ljubljanska banka: Števika računa
SI 56 0284 3026 6324 932
Donacija
Hvala, Barbara in Nataša
Hvala vsem tistim, ki ste najino delo že prepoznali in nama donirate sredstva
