Predsednik vlade dr. Robert Golob zaposlenim že prodaja predvolilne bombončke. Obvezna božičnica bi dvignila izdatke države, saj bi morali javni zavodi izplačati dodatek vsem zaposlenim. Strošek bi se kril iz proračuna – kar pomeni večje breme za javne finance in s tem za davkoplačevalce. Učinek na javni sektor je še bolj občutljiv, ker plače po lanskem dogovoru s sindikati v njem rastejo hitreje kot v zasebnem sektorju.
Pet delodajalskih organizacij (ZDS, GZS, TZS, OZS, ZDOPS) že ostro nasprotuje uvedbi obvezne božičnice, saj menijo, da ukrep krši socialni dialog. Obvezna božičnica za podjetja pomeni novo administrativno breme, višje stroške dela in slabšo konkurenčnost, posebej v industriji in turizmu. Gospodarstveniki opozarjajo na selitev podjetij v tujino, zapiranje obratov in trgovin ter na že obstoječo visoko obremenitev z davki in prispevki.
Upokojenci in »božičnica za kavo«
Medtem pa se lahko upokojenci, če bo zakon ZPIZ-20 sprejet v predlagani obliki, nadejamo božičnice v višini 150 evrov že z izplačilom pokojnin za november. Kot je dejal predsednik vlade, naj bi bil regres za letni dopust 13. plača, božičnica pa 14. plača. Mi, upokojenci, pa dobimo letni dodatek, s katerim si lahko privoščimo malo boljše kosilo. Božičnica nam bo zadostovala za kapučino, če bodo tisti z nižjimi pokojninami od nje odšteli še 12 prispevkov za dolgotrajno oskrbo, ki jih bodo morali plačati v letu dni.
Naša vlada je očitno spregledala, da države, kjer je povsem normalno izplačilo 13. in 14. plače, poznajo enako prakso tudi pri pokojninah. Minister Luka Mesec pa medtem z izsiljevalsko taktiko grozi, da letos božičnice ne bo, če bo prišlo do naknadnega zakonodajnega referenduma o pokojninski reformi. S tem je v resnici že začel referendumsko kampanjo.
Dolgotrajna oskrba – prispevki brez storitev
Te dni se bodo v parlamentu dogajale pomembne stvari za upokojence in tudi za druge državljane. Na dnevnem redu bo interpelacija zoper ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca. To bo posebej zanimivo zato, ker bomo v tem mesecu že tretjič vplačali obvezen prispevek za dolgotrajno oskrbo, ne da bi bili za vplačani denar deležni kakršne koli storitve.
Kot je poročal portal Preiskovalno.si, minister namerava porabiti še 200.000 evrov za oglaševalsko kampanjo o dolgotrajni oskrbi tik pred volitvami – čaka samo še na odobritev vlade.
V zakonu piše, da smo upokojenci dolžni plačevati 1 % od svoje neto pokojnine za dolgotrajno oskrbo. In tu se pojavi prvo vprašanje, na katerega ne država ne njeni odločevalci ne poznajo odgovora. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje upokojencem odteguje 1 % od pokojnine, pri tem pa predhodno ne odšteje zneska za obvezni zdravstveni prispevek, ki trenutno znaša 37,17 evra. Tako nekomu, ki ima pokojnino 1.000 evrov, ZPIZ odtegne 10 evrov za dolgotrajno oskrbo, čeprav bi moral po mojem mnenju od pokojnine najprej odšteti 37,17 evra, in bi bila v tem primeru osnova za odtegnitev 962,83 evra, prispevek za dolgotrajno oskrbo pa bi znašal 9,63 evra. Tu ne gre za velik denar, če gledamo posameznega upokojenca, če pa pogledamo celotno upokojensko populacijo, pa ZPIZ v tem primeru vsak mesec od upokojencev pobere okoli 240.000 evrov več, kot bi jih sicer.
Poleg tega pa nam ZPIZ odteguje 1 % prispevka tudi od davka (obvezni zdravstveni prispevek), kar po mojem mnenju pomeni dvojno obdavčitev državljanov, ki pa po evropski zakonodaji ni dovoljena. Pri prispevku za dolgotrajno oskrbo, ki ga moramo upokojenci plačevati v višini 1 % od naše neto pokojnine, je sporna tudi akontacija dohodnine, ki jo ZPIZ odteguje tistim upokojencem z višjimi pokojninami. Pri odtegljaju akontacije dohodnine se ta ne odšteje pri določanju osnove za plačilo prispevka za dolgotrajno oskrbo, kar kaže na to, da je bil prispevek za dolgotrajno oskrbo odtegnjen od bruto in ne od neto pokojnine, kot je to določil zakonodajalec. Morda bi moral tudi o tem spregovoriti minister za solidarno prihodnost, ko se bo v Državnem zboru zagovarjal pred interpelacijo.
Pokojninska reforma in vzdržnost blagajne
V parlamentu je v obravnavi novi zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-20), ki ga bolje poznamo pod imenom »pokojninska reforma«. Proti predlaganemu zakonu na seji Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide ni glasoval nihče, čeprav ostaja kar nekaj odprtih vprašanj, ki jih je predlagatelj zakona pometel pod preprogo.
Najprej je treba omeniti vzdržnost pokojninske blagajne, ki ostaja vprašljiva. Predlagatelj zakona ZPIZ-20 navaja, da bo s to reformo dosežena vzdržnost pokojninske blagajne, ob tem pa državni sekretar Igor Feketija poudarja, da mora država vsako leto doplačati iz proračuna v pokojninsko blagajno in na ta način ohranja njeno vzdržnost. Ob tem pa na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pozabljajo na 161. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki taksativno navaja kategorije upokojencev, za katere mora država iz proračuna zagotoviti sredstva. Takih kategorij je več kot 40. Predlagatelj ga je nekoliko spremenil oziroma dopolnil v 93. členu predlaganega zakona ZPIZ-20.
Vzdržnost pokojninske blagajne ostaja pod vprašajem, dokler bo za delodajalce veljal bistveno nižji prispevek v pokojninsko blagajno kot prispevek, ki ga v pokojninsko blagajno vplačujejo zavarovanci. Slovenija je (po mojem vedenju) edina država v EU, kjer zavarovanci vplačujejo skoraj dvakrat več (15,5 %) kot delodajalci (8,85 %). Reforma tega nesorazmerja ni popravila. Predlagatelj zakona je v pogajanjih s socialnimi partnerji prehitro popustil delodajalcem in s tem ohranil dosedanjo zakonsko ureditev.
Pri tem pa je posebej ironično, da predlagatelj zakona, minister za delo, prihaja iz stranke Levica, ki je v svojem programu zapisala nasprotovanje razslojevanju, krhanju solidarnosti in neoliberalnim praksam:
»Zato moramo na volitvah sporočiti tudi, da zavračamo vrnitev v staro normalnost – normalnost naraščajoče prekarizacije dela in družbenega razslojevanja, siromašenja javnih storitev, krhanja družbene solidarnosti in privatizacije javnega zdravstvenega sistema ter normalnost, v kateri nam zavoljo zadovoljevanja nenasitnega apetita kapitala po neskončni akumulaciji grozi zlom podnebja in biosfere. Proti sovraštvu se ne moremo boriti z malodušjem, temveč le z upanjem, da so radikalne spremembe ne le mogoče, temveč nujne. Zgolj ambiciozna politika, ki si bo za cilj zadala odpravo revščine in izkoriščevalskih delovnih pogojev ter krepitev ekonomske demokracije, ki bo zagotovila, da dostop do zdravstva in strehe nad glavo ne bosta privilegij premožnih, temveč temeljna pravica, in ki bo razumela, da brez varovanja okolja in odločnega boja proti podnebnim spremembam človeštvo na tem planetu nima prihodnosti, je lahko resnična in trajna alternativa mračnjaštvu.«
A reforma je pravzaprav potrdila obstoječi model financiranja.
Kajtimir Kunc, upokojenec, aktivni državljan in publicist, ki se bori za pravice svojih stanovskih kolegov in kolegic.
Dostojne pokojnine?
Predlagatelju pokojninske reforme očitno ni jasno, da se dostojne pokojnine ne dosežejo zgolj z zviševanjem odmernega odstotka. Res je, da se odmerni odstotek dviguje na 70 %, vendar se istočasno podaljšuje obdobje za izračun pokojninske osnove na 35 let. S tem se učinek višjega odmernega odstotka praktično izniči.
Od nastopa svojega mandata pa do danes vlada še ni definirala pojma »dostojna pokojnina«, zato si bom dovolil, da govorim o dostojni pokojnini le, če ta dosega vsaj prag tveganja revščine za polno pokojninsko dobo. In če gledamo tako današnje kot tudi prihodnje pokojnine, ki se bodo odmerjale po predlagani pokojninski reformi (ZPIZ-20), potem smo še zelo daleč od dostojnih pokojnin.
Povprečna neto plača leta 2024 je znašala 1.526 evrov, prag tveganja revščine pa 981 evrov. Če bo pokojninska osnova 1.400 evrov, bo pokojnina nižja od praga revščine. Le redki bodo imeli osnovo na ravni povprečne plače in bodo dosegli pokojnino nad pragom revščine.
Približno dve tretjini vseh zaposlenih ne dosega povprečne neto plače v Sloveniji. Tisti, ki jim bo ob upokojitvi izračunano 35-letno povprečje na ravni slovenske povprečne neto plače, bodo prejeli pokojnino nekoliko višjo od praga revščine. Glede na lanske podatke bi tak upokojenec prejel 1.068,21 evra pokojnine ali pokojnino, ki bi bila za 8,9 % višja od praga tveganja revščine. Glede na izkušnje pa lahko zatrdim, da bo za večino upokojencev pokojninska osnova pod povprečno slovensko plačo. Iz tega lahko sklepamo, da bo večina slovenskih upokojencev imela težave s preživljanjem svojega tretjega življenjskega obdobja, ker bo še naprej prejemala pokojnine na robu revščine. Reforma koristi predvsem tistim z visokimi plačami – tistim, ki večino svojega življenja preživijo kot poslanci v poslanskih klopeh, državni svetniki, dobro plačani funkcionarji in državni uslužbenci.
Letni dodatek in dvig upokojitvene starosti
Država je brez kančka sramu že leta kršila 95. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki določa, da se mora letni dodatek upokojencem izplačevati v dveh višinah. S kršenjem zakona ZPIZ-2, ki je bil sprejet decembra 2012, je začela Janševa vlada že leta 2013 ob uveljavitvi zloglasnega ZUJF, nadaljevali pa sta tako Šarčeva kot tudi Golobova vlada. Kljub jasnim določilom zakona je izvršna veja oblasti zakon ZPIZ-2 kršila že od njegovega sprejema v Državnem zboru dalje. Letni dodatek, ki je bil namenjen oddihu in rekreaciji upokojencev, je tako spremenila v socialni transfer. Jaz sem na to večkrat opozoril aktualno vlado, pa je vsa moja opozorila ignorirala. Zdaj pa je letni dodatek v petih višinah tudi dejansko legaliziran v predlaganem pokojninskem zakonu ZPIZ-20. Višine dodatka pa so glede na namen – milo rečeno – sramotne.
Zakon predvideva tudi pogoja 40 let pokojninske dobe in starost 62 let. To pomeni, da bodo fizično najbolj izčrpani delavci, ki so vstopili v delo zelo mladi, delali bistveno dlje od formalne meje. Predlog ne rešuje teh anomalij, zato bo zakon za mnoge nepošten.
Ne razumejo
Kot je na Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide dejal Dean Premik (Svoboda), je reforma kompromis. Med cilji je na prvo mesto postavil dostojne pokojnine, navedel pa tudi vzdržnost pokojninske blagajne in solidarnost. Sandra Gazinkovski (Svoboda) prav tako verjame, da bo reforma »omogočila dostojno starost brez strahu pred revščino«. Pomen sporazuma s socialnimi partnerji je poudaril tudi Matej Tašner Vatovec (Levica). Po njegovem mnenju je zakon dober, ker upošteva okoliščine, v katerih je nastal.
Navedeni, kot tudi nekateri drugi, očitno ne razumejo, za kaj v bistvu pri tej pokojninski reformi gre. V vsakem primeru ne gre za skrb za malega človeka, zato tudi razumem stališča nekaterih sindikalnih central, ki napovedujejo zbiranje podpisov za naknadni zakonodajni referendum o predlaganem zakonu ZPIZ-20.
