Foto: Vir
Tage in Aina Erlander sta bila eden najbolj spoštovanih političnih parov v zgodovini Švedske. Spoznala sta se med študijem na univerzi Lund, kjer je Aina študirala matematiko in kemijo, Tage pa politologijo in ekonomijo. V kemijskem laboratoriju sta začela sodelovati že leta 1923, poročila pa sta se leta 1930. Njuna zgodnja leta niso bila lahka, saj sta zaradi službe nekaj časa živela ločeno. Aina je poučevala v Karlshamnu, Tage pa delal v Lundu, zato sta se videvala predvsem med počitnicami.
Ko je bil Tage Erlander leta 1938 imenovan za državnega sekretarja, se je družina preselila v Stockholm. Aina kljub moževi politični karieri ni opustila svojega poklica. Ostala je učiteljica, pozneje pa je vodila mladinsko organizacijo Unga Örnar. Oenem je skrbno varovala svojo neodvisnost in se izogibala aktivni strankarski politiki, čeprav je bila kot žena predsednika vlade skoraj četrt stoletja neuradna »prva dama« Švedske.
Tage je kasneje postal predsednik vlade in vladal kar 23 let (1946–1969), vendar pa družina ni živela razkošno. Večino njegovega mandata so prebivali v navadnem stanovanju v stockholmski četrti Bromma. Šele leta 1964 so se preselili v stanovanje v večstanovanjski stavbi v Gamla Stanu, starem mestnem jedru Stockholma. Erlander ni imel niti vozniškega dovoljenja. Na delo je pogosto hodil z metrojem, pozneje pa sta z Aino kupila osebni avtomobil, ki ga je praviloma vozila ona. Zjutraj ga je odpeljala v vladno palačo, nato pa nadaljevala svojo pot v šolo, kjer je poučevala. Kadar tega ni mogla storiti, so ga v službo pogosto peljali sosedje. Zanimivo je tudi, da ni imel stalnega službenega avtomobila, zato so bili tuji državniki večkrat presenečeni, ko je na uradne dogodke prihajal sam, brez spremstva in državnega protokola.
Vrnila svinčnike
Za počitnice je premijejeva družina uporabljala podeželsko rezidenco Harpsund, ki jo je švedski državi leta 1953 podaril industrijalec Carl August Wicander kot uradno počitniško rezidenco predsednikov vlad. Tam so Erlanderjevi preživljali božične praznike, Veliko noč, poletne dopuste in številne konce tedna. Hiša ni bila njihova zasebna last, temveč državna rezidenca, namenjena vsakokratnemu predsedniku vlade. Po odhodu iz politike leta 1969 se Tage in Aina nista preselila v razkošno vilo. Švedska socialdemokratska mladinska organizacija jima je v znak hvaležnosti zgradila skromno hišo v Bommersviku južno od Stockholma, kjer sta preživela pokoj in kjer je Tage Erlander napisal svoje obsežne politične spomine. Te je po njegovi smrti Aina uredila ter z njegovimi dnevniki in rokopisi prispevala k ohranjanju zgodovine njegovega dela.
Da sta živela skromno in brez razkazovanja privilegijev in z izrazitim spoštovanjem do javnega premoženja, je dokazala prav Aina ko je po moževi smrti pospravljala njegove stvari med katerimi je našla škatlo kemičnih svinčnikov na katerih je pisalo »last države«. Brez pomisleka jih je vrnila državni upravi, s svojo potezo pa je poskrbela za eno največjih zgodb o intergriteti na Švedskem. Ta dogodek je postal simbol švedskega razumevanja javne službe: tudi najmanjša državna last ni last politika, temveč pripada državljanom.
Njena razlaga je bila preprosta: »To ni naše.«
Bistven je odnos do javnega zaupanja
Na Švedskem politična integriteta ni vprašanje vrednosti predmeta, ampak odnosa do javnega zaupanja. Prav zato so tam ministri odstopali zaradi minorne, neplačane televizijske naročnine, neprijavljene varuške ali nekaj tisoč evrov zasebnih stroškov na službeni kartici. Ne zato, ker bi jih v to prisililo sodišče, temveč zato, ker so izgubili zaupanje javnosti. To je bistvena razlika med pravno odgovornostjo in politično integriteto.
Transparentnost ni razumljena kot ovira za delo oblasti, ampak kot način ustvarjanja zaupanja. Javni uslužbenci vedo, da so njihova dejanja lahko predmet nadzora javnosti, zato ravnajo bolj previdno, zadržano, saj se od politkov pričakuje ne le zakonito ravnanje temveč popolna zglednost pri upravljanju javnih in zasebnih zadev.
Boris Mijić
V slovenskem prostoru se ob tem neizogibno odpira vprašanje političnih standardov tudi v primeru poslanca Borisa Mijiča. Njegovo podjetje Progros je od avgusta 2025 uvrščeno na seznam davčnih dolžnikov, po javno objavljenih podatkih pa naj bi dolg do FURS znašal najmanj 30.000 evrov. Necenzurirano je izčrpno poročalo o več stvareh: o neizplačanih plačah in prispevkih delavcem, policijski ovadbi zaradi suma kršitve pravic delavcev in ponarejanja listin ter o ugotovitvah Inšpektorata za delo glede kršitev delovne zakonodaje. Ob tem je podjetje kljub neporavnanim obveznostim objavljalo oglase za zaposlovanje novih delavcev, delo na državnem projektu pa naj bi potekalo tudi prek podjetja njegove soproge, medtem ko je imel Progros blokiran račun.
Mijić je medtem sicer prenehal opravljati funkcijo direktorja podjetja, katerega vodenje je prevzel njegov oče, ostaja pa njegov edini lastnik. Stranka Resni.ca je zaradi razkritij uvedla notranji nadzor, njen predsednik Zoran Stevanović pa je napovedal, da bo dolgove do delavcev poravnal iz lastnih sredstev, davčni dolg pa naj bi podjetje poravnalo po prejemu plačil za opravljena dela. Vendar to ne odpravlja ključnega vprašanja politične odgovornosti.
Razlika v politični kulturi
Pravni strokovnjaki opozarjajo tudi na morebitno nezdružljivost poslanske funkcije z opravljanjem pridobitne dejavnosti, predvsem pa primer odpira vprašanje integritete. Stranka Resni.ca namreč kot eno svojih temeljnih programskih izhodišč izpostavlja boj proti korupciji in poštenost v javnem življenju. Prav zato je razkorak med javno zavezo in ravnanjem njenega poslanca še toliko izrazitejši.
Bistvena razlika med Švedsko in Slovenijo je v politični kulturi. Tam lahko že najmanjši dvom o pošteni uporabi javnega zaupanja pomeni konec politične kariere, tudi brez pravnomočne sodbe. Boris Mijić ni postal poslanec zaradi osebnega preferenčnega glasovanja volivcev, temveč zaradi načina razdelitve mandatov znotraj volilnega sistema. Četudi ga predsednik stranke noče zamenjati, to ne pomeni, da sam ne bi mogel prevzeti politične odgovornosti in odstopiti. Tako pa igra dvojno vlogo. Imel bi »fino plačano državno službico«, zraven pa bi vodil še ženino »kozmetično-gradbeno« podjetje. Namesto argumentaciji smo priča otroškemu peskovniku v stilu: »Saj so še slabši od nas, na njih pa ne reagirate.«
Zaupanje je višji standard
Zgodba o Aini Erlander ni samo simpatična anekdota o vrnjenih kemičnih svinčnikih, temveč ponazarja temeljno razliko med pravno in politično odgovornostjo. Zakon določa najnižji standard dopustnega ravnanja, politična integriteta pa od izvoljenih predstavnikov zahteva bistveno več. Politik lahko ne stori kaznivega dejanja, pa kljub temu izgubi zaupanje javnosti, če njegovo ravnanje vzbuja dvom o poštenosti, odgovornosti ali spoštovanju javnega interesa. Prav zato so v državah z razvito politično kulturo odstopi pogosto posledica izgubljenega zaupanja in ne pravnomočne sodbe.
Takšni standardi niso pomembni zaradi vrednosti posameznega predmeta ali višine posameznega dolga, ampak zaradi zaupanja, na katerem temelji demokracija.
Državljani lažje spoštujejo zakone, plačujejo davke in zaupajo institucijam, kadar vidijo, da enaka pravila veljajo tudi za tiste, ki odločajo v njihovem imenu. To ni zgodba proti stranki Resni.ca, kot hoče to prikazati predsednik stranke, pač pa je zgodba o zlorabah. Tak človek, če vzamemo stran ves novinarski balast in osebno užaljenost Stevanovića, pač ne more biti poslanec. Prevzeti mora odgovornost in oditi.
************************************
PODPRITE NAJU, PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker so nama najpomembnejši ljudje in njihove pravice. V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da informacije pridejo na dan, je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice. Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo – pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav, in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
Zavod za Preiskovalno novinarstvo in raziskave
Nanoška 3
1000 Ljubljana
Nova Ljubljanska banka: Števika računa
SI 56 0284 3026 6324 932
Donacija
Hvala, Nataša in Barbara
