»Čakalne vrste so dolge, ljudje dobesedno jokajo pred našimi vrati, da bi jih sprejeli,« pripoveduje direktorica ljubljanskega Doma upokojencev Center Zlata Marin.
To pa ni edina težava, ki pesti starejše, ki poskušajo vstopiti v sistem dolgotrajne oskrbe. V ljubljanskem domu so tudi pred nemogočo izbiro: ali nuditi stanovalcem nujno potrebno oskrbo, čeprav zanjo nimajo ustrezno priznane kategorije in financiranja – ali pa kršiti strokovne standarde in ogroziti zdravje ljudi.
Navaja primer stanovalke z demenco. Z odločbo so jo razporedili v 4. kategorijo. V to kategorijo so umeščeni tisti, ki potrebujejo obsežno pomoč pri večini osnovnih dnevnih opravil (higiena, oblačenje, gibanje), imajo kognitivne motnje ali druge zdravstvene težave.
A gospa ne potrebuje nege, kot je hranjenje, menjava plenic, posedanje v postelji. Potrebuje pa 24-urni nadzor in strokovno vodenje. Tega ji z odločbo niso zagotovili, pravdi direktorica Marin.
In tu se razkrije sistemska napaka, ki vpliva na delo v domovih za starejše po vsej Sloveniji. Osebe z demenco izenačili z nepokretnimi bolniki. Spregledali pa so, da oseba potrebuje varovani oddelek. Kar je nujno zaradi zagotavljanja varnosti.
»To je zanjo življenjsko ogrožajoče«
»Zdravniško mnenje za gospo jasno navaja, da gospa zaradi demence potrebuje varovani oddelek, kar ustreza 5. kategoriji dolgotrajne oskrbe. Kljub temu ji je bila z odločbo priznana zgolj 4. kategorija, kar pomeni namestitev na odprti oddelek. To pa je zanjo življenjsko ogrožajoče. Stanovalko smo morali sami preseliti iz navadnega oddelka na varovani oddelek, saj bi drugače resno ogrozili njeno varnost,« pove direktorica.
Če je oseba dementna, a je nameščena na odprti oddelek, je v domu za starejše ne smejo omejiti z zaklepanjem. Ker pa se lahko prosto giba, lahko odide na cesto, se izgubi, obstaja realno tveganje za njeno življenje. »Če takšno osebo sprejmemo kot navadnega stanovalca, jo v bistvu pošljemo na cesto. Če smo v centru mesta, je to lahko smrtno nevarno,« pripoveduje direktorica.
Kam je izginila posebna obravnava oseb z demenco?
Enako pomembna kot varnost oskrbovanke je tudi vodenje dementne osebe. V novem sistemu pa je 5. kategorija združila dve povsem različni skupini, ki sta bili v starem sistemu ločeni: osebe z demenco (nekdanja kategorija 4) in najbolj nepokretne in pogosto paliativne bolnike (nekdanja kategorija 3b).
Osebe v najvišji, 5. kategoriji potrebujejo pomoč pri večini ali vseh osnovnih dnevnih opravilih. Ta kategorija pa nikjer ne omenja vsakodnevnega izvajanja programov za ohranjanje kognitivnih sposobnosti dementnih oseb, izpostavlja direktorica: »Te storitve v aktualnem naboru storitev dolgotrajne oskrbe sploh niso opredeljene. O tem, katere storitve morajo domovi zagotavljati stanovalcem z demenco na varovanih oddelkih, ni nobene konkretne sistemske odločitve. S tem je izginila posebna obravnava oseb z demenco.«
V ljubljanski Roza kocki že pet let skrbijo za dementne, imajo pa tudi stanovanja za starejše, ki so ločena od oskrbovalnega dela. / Dom upokojencev Center
Višja zdravstvena kategorija, manj denarja za domove
Z novimi odločbami je demenca obravnavana enako kot nepokretnost ali paliativa – čeprav gre za povsem drugačen tip oskrbe. »Največja težava, da so bile potrebe dementnih oseb izenačene s potrebami najbolj nepokretnih, ležečih bolnikov, ki potrebujejo hranjenje, dvigovanja, umivanje, menjavo plenic. Če bi pri dementnih izvajali samo osnovno nego, bi ljudje hitro onemogli, psihično propadli in bistveno prej umrli.«
Dementni potrebujejo stalen nadzor in prisotnost osebja, strukturiran dnevni program, aktivnosti za ohranjanje kognitivnih sposobnosti.
To pa ni nikjer posebej ovrednoteno. Nova dolgotrajna oskrba teh programov ne priznava kot storitve!
»Delovni terapevt je za dementne uradno predviden – enkrat mesečno! Kaj lahko naredi v eni uri na mesec? To nima nobenega učinka,« opozarja direktorica doma. »Zato dodatne storitve domovi izvajamo na lastne stroške. Če bi sledili novemu katalogu storitev dobesedno, bi dementne pustili same, izvajali bi le osnovno nego, ljudje pa bi hitro propadli. To bi bilo neodgovorno in nevarno. Zato zaposleni rešujejo ljudi – brez plačila.«
Freepik
Za bolnike skrbijo po starem
Zato v domovih izvajajo oskrbo dementnih oseb po starem. Bolnike spremljajo 24 ur na dan, spodbujajo gibanje, psihično stimulacijo, dnevne aktivnosti za preprečevanje kognitivnega propada. »Drugače ne bi bilo strokovno niti etično sprejemljivo,« pove direktorica: »Če stanovalcu ne bi nudili potrebne oskrbe, bi dom neposredno škodoval njegovemu zdravju.«
Stroški nadzora in dodatnih dnevnih terapevtskih programov tako v celoti padejo na dom, razlika v financiranju, ki pri tem nastane, pa ostaja nepokrita.
V tem ljubljanskem domu imajo celo tri primere z neustreznimi odločbami in so že sprožili postopek za spremembo kategorije. Ta pa je dolgotrajen kot izdaja odločbe o dolgotrajni oskrbi. Do danes niso prejeli nobene povratne informacije centra za socialno delo.
»Če se to ne zgodi kmalu, opozarja direktorica Marin, bodo domovi kmalu zdrsnili v likvidnostne težave.«
Retroaktivno kritje stroškov ni možno
Podobne težave imajo v več kot 20 domovih z negovalnimi oddelki po Sloveniji, ki se morajo namesto s starejšimi ukvarjati z vprašanjem: Kdo plača ljudi, ki morajo biti ves čas ob takšnem stanovalcu?
Domovi te storitve ne morejo opustiti iz strokovne odgovornosti ter načel, zato to storitev izvajajo brezplačno – v svojo škodo, z upanjem, da bo sistem to potrebo zaznal.
ZZZS pri tem odgovarja, da plačuje storitve dolgotrajne oskrbe izključno v obsegu in kategoriji, določeni v veljavnem osebnem načrtu, ki temelji na odločbi CSD. »Sprememba kategorije oskrbe zaradi poslabšanja stanja upravičenca je možna le z izdajo nove odločbe CSD-ja in sklenitvijo novega osebnega načrta med izvajalcem in upravičencem. ZZZS bo plačal storitve po novi odločbi z višjo kategorijo šele od dneva začetka koriščenja pravic, ki je naveden na novem osebnem načrtu, ki mora biti sklenjen potem, ko je izdana nova odločba za upravičenca.«
ZZZS torej za nazaj ne bo povrnil razlike za oskrbo v višji kategoriji.
Ob tem še enkrat poudarimo, da so 140 milijonov naših prispevkov za dolgotrajno oskrbo, ki jih zaradi pomanjkanja storitev niso mogli porabiti za pomoči potrebne, romalo na poseben račun, kjer denar obračajo.
Osem stanovalcev z napačnimi odločbami
Enaka zgodba se ponovi v DSO Ljubljana Bežigrad, kjer imajo trenutno »osem stanovalcev, ki bi glede na zdravstveno stanje potrebovali višjo kategorijo dolgotrajne oskrbe. Nobeden od njih še nima izdane odločbe,« pravi direktorica Marjeta Maruša Kerč, univ. dipl. soc. del.
V domu za starejše na Fužinah imajo štiri primere, kjer se je stanovalcem zdravstveno stanje trajneje poslabšalo do te mere, da bi potrebovali prekategorizacijo v višjo kategorijo dolgotrajne oskrbe. O vseh primerih so že obvestili pristojni center za socialno delo. Nobeden od teh stanovalcev nove odločbe še ni prejel, kljub temu pa jim v domu že zagotavljajo storitve, ki jih zaradi poslabšanega stanja potrebujejo.
Podobno stanje je v domovih po vsej Sloveniji. Dodatnih stroškov zaradi večjega obsega oskrbe stanovalcem pa vsaj do aprila ne bodo zaračunavali, saj so se o tem dogovorili v okviru Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Ministrstvu za solidarno prihodnost so tudi predlagali spremembo zakonodaje, po kateri bi pravica do večjega obsega storitev zaradi spremenjenega zdravstvenega stanja veljala že od dneva vložitve predloga oziroma od ugotovljene spremembe stanja, podobno kot to že velja pri dodatku za pomoč in postrežbo.
Tretjina vlog za spremembo kategorije
Samo na območju, ki ga pokriva CSD Ljubljana, je v čakalni vrsti približno 1.000 tako imenovanih popravnih vlog – to so vloge za spremembo kategorije, ker se je stanje uporabnikov že poslabšalo, prizna Petra Boh, vodja službe za dolgotrajno oskrbo.
Še 1.000 popravnih vlog obravnavajo drugi centri po državi.
»Približno 20–30 % vlog se nanaša na poslabšanje zdravstvenega stanja. Postopki pa so zaradi obremenjenosti tudi tu počasni. Od svojcev že slišimo, da nekateri domovi oklevajo s sprejemom oseb z nižjimi kategorijami, ker nosijo tveganje, da bo pozneje prišlo do poslabšanja in spremembe kategorije.«
S terena prihajajo tudi informacije o dodatnih zaračunanih storitvah svojcem, kar predstavlja kršitev zakonodaje. »Upravičenec je do storitev dolgotrajne oskrbe v instituciji upravičen ne glede na kategorijo, domovi pa so dolžni sprejemati vse, ki izpolnjujejo pogoje. V praksi pa sistem pogosto vodi do neenakopravne obravnave in povečevanja tveganja revščine.«
Bojazen je tudi, da bodo domovi zaradi finančne nevzdržnosti v prihodnje sprejemali predvsem stanovalce s 5. kategorijo dolgotrajne oskrbe. Če se namreč stanovalcu nenadoma poslabša zdravstveno stanje, odločba pa mu priznava nižjo kategorijo, dom ostane brez kritja dejanskih stroškov.
Dolgotrajno, zapleteno in težko razumljivo
Vstopne točke so do 2. februarja skupno prejele 28.976 vlog za uveljavljanje pravic iz naslova dolgotrajne oskrbe. Do tega dne je bilo zaključenih 11.549 zadev. Trenutno je v reševanju več kot 17.00 vlog, pripad novih vlog na tedenski ravni pa ostaja približno enak, so sporočili s Skupnosti CSD Slovenije.
Odgovora, koliko časa bo potrebnega, da bodo oskrbovancem, pri katerih se je zdravstveno stanje poslabšalo, izdali novo odločbo, nimajo. »Prav tako manjka podzakonski akt, ki bi opredeljeval obravnavo vlog glede na njihovo vsebino oz. stopnjo nujnosti.«
Celoten postopek je zahteven, dolgotrajen in pogosto težko razumljiv – še posebej starejšim, razlaga Petra Boh: »Svetovalci gredo na teren, ocenijo stanje posameznika in ugotovijo, za katero obliko oskrbe se želi opredeliti. V odločbi je zapisano, ali je upravičen do denarne ali nedenarne pravice, na CSD pa odločbo razvrstimo po ustrezni kategoriji. V obrazložitvi se natančno opredeli, ali gre za vključitev v institucijo, dom starejših ali denarni prejemek.«
Potem pripravijo načrt priporočenih storitev in dopis s kontakti, kam se lahko posameznik obrne glede na občino prebivališča. »Oseba vstopi v sistem šele, ko podpiše osebni načrt. Po izdaji odločbe upravičenec pogosto stopi v stik z domom starejših občanov, kjer se začne nova čakalna vrsta. V določenih primerih se lahko z izvajalcem oziroma koordinatorjem DO dogovori za prejemanje denarnega prejemka.«
Vprašanja za ministrstvo
Ali dolgotrajna oskrba res zagotavlja dostojanstvo najranljivejših ali pa so v resnici postali nevidni?
MSP poudarja, da novi sistem ne temelji več na diagnozi, temveč na funkcionalni zmožnosti posameznika – torej na tem, koliko je oseba dejansko sposobna sama skrbeti zase. Po tej logiki sta lahko oseba z napredovalo demenco in oseba z napredovalo telesno boleznijo uvrščeni v isto kategorijo, če obe potrebujeta primerljivo stopnjo pomoči in nadzora. Ključno merilo je torej stopnja odvisnosti od pomoči druge osebe, ne vrsta bolezni.
»Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1) določa, da pravice iz dolgotrajne oskrbe obsegajo storitve pomoči pri osnovnih dnevnih opravilih, storitve pomoči pri podpornih dnevnih opravilih, storitve zdravstvene nege, vezane na osnovna dnevna opravila, ter storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti. Sistem je torej zasnovan na konkretno opredeljenih storitvah in aktivnostih, ki se izvajajo pri uporabniku glede na ugotovljeno stopnjo njegove funkcionalne odvisnosti. Nadzor kot tak ni samostojna storitev, temveč je integriran del izvajanja drugih storitev, zlasti kadar gre za zagotavljanje varnosti oseb s kognitivnim upadom ali visokim tveganjem. Samostojno normirana storitev »nadzor« v večini evropskih sistemov ni uveljavljena, temveč se potreba po nadzoru odrazi v višji stopnji upravičenosti oziroma večjem obsegu priznanih storitev. Ob tem je treba oskrbo oseb v domovih za starejše obravnavati celostno. Uporabnikom je poleg pravic iz dolgotrajne oskrbe na voljo tudi zdravstvena nega kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ), ki zlasti znotraj zdravstvene nege III vključuje tudi potrebo po varovanju, nadzoru in zdravstveni negi v vseh treh izmenah. Programi za ohranjanje kognitivnih sposobnosti se lahko izvajajo znotraj storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti.«
V primerih, ko se je stanovalcem domov za starejše po vključitvi v sistem dolgotrajne oskrbe zdravstveno stanje poslabšalo in bi potrebovali višjo kategorijo oskrbe, na ministrstvu poudarjajo, da sprememba kategorije ni avtomatična, temveč je mogoča le na podlagi nove ocene upravičenosti, in to le ob trajnejšem poslabšanju stanja (več kot 30 dni). Akutna poslabšanja stanja pa naj bi se reševala prek zdravstvenega sistema.
Dodajajo še, da domovi poleg sredstev za dolgotrajno oskrbo še naprej prejemajo tudi denar iz zdravstvenega zavarovanja, kar naj bi pomagalo pokriti povečane potrebe uporabnikov.
Dolgotrajna oskrba je s tem bližje proizvodnemu procesu. Programi za preprečevanje upada kognitivnih sposobnosti po dolgotrajni oskrbi niso predvideni. In zna se zgoditi, kot je povedala direktorica ljubljanskega doma Zlata Marin, da bodo oskrbovanci z demenco, pri katerih bodo zaradi anomalij v sistemu opuščali posebno varnost in aktivnosti, hitreje duševno propadali in prej umirali.
*************************
ODPRITE NAJU, PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker so nama najpomembnejši ljudje in njihove pravice. V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da informacije pridejo na dan, je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice. Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo – pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav, in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
Zavod za Preiskovalno novinarstvo in raziskave
Nanoška 3
1000 Ljubljana
Nova Ljubljanska banka: Števika računa
SI 56 0284 3026 6324 932
Donacija
Hvala, Barbara in Nataša
Hvala vsem tistim, ki ste najino delo že prepoznali in nama donirate sredstva.
