Kdo se ne spomni Primorke Zlatke Olah, ki je skupaj s hčerko in dvema vnukoma čez noč ostala brez doma in lastnine? Koprska sodnica Tina Benčič je zaradi vsega štirih tisočakov dolga pod ceno prodala njeno stanovanje. Po letih sodnih bitk, deložacij in izvršb, je Ustavno sodišče odločilo, da so bile Zlatki Olah kršene človekove pravice iz 33. in 36. člena Ustave (pravica do zasebne lastnine in nedotakljivosti stanovanja) in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. To je mala zmaga na poti do poprave krivice, ki je pustila velik črn madež v ravnanju pravne in socialne države. Ves ta čas, ko je bila Zlatka Olah brez strehe nad glavo, pa je država gledala stran ob črni gradnji, ki jo je ista sodnica postavila na državnem zemljišču!
Kalvarija Zlatke Olah, ki jo je pred leti spremljala cela Slovenija, traja že 11 let. Nekdanji gostinki iz Lucije so na javni dražbi leta 2014 prodali stanovanje. Piranska okrajna sodnica Tina Benčič, ki je vodila njen primer, je vztrajala pri prodaji, čeprav je Zlatki Olah ostalo vsega 4000 evrov dolga do zadnjega upnika – Petrola. Vse prejšnje obveznosti je uspela postopoma pokriti.
Kljub plačevanju je pri 53 letih, skupaj s hčerko in mladoletnima vnukoma, ostala brez strehe nad glavo. Njeno dvosobno stanovanje s pripadajočo kletno shrambo v Luciji, ki je bilo ocenjeno na 138.280 evrov, je na dražbi doseglo vrednost komaj 80.000 evrov. Po plačilu upnika, so preostanek denarja – okoli 74 tisočakov – vrnili Zlatki Olah, ki si je v Piranu kupila kletno sobico in z denarjem pomagala še hčerki in vnukoma.
Potem ko sta kar dve sodišči presodili v prid deložiranki Zlatki in ji priznali odškodnino, je državno odvetništvo na vrhovno sodišče vložilo zahtevo po reviziji. Uspeli so in Zlatki Olah naložilo, da mora vrniti denar državi. Kot so tedaj zapisali vrhovni sodniki, se je »očitno premalo zavedala, da je izvršilni postopek strogo formaliziran postopek, v katerem lahko premajhna skrbnost dolžnika v ključni fazi postopka pripelje do nepovratnih posledic – prisilne izvršitve terjatve z izpraznitvijo in izročitvijo stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom«.
Sodišče kršilo človekove pravice
Po več letih sodnih sag pa je ustavno sodišče letos ugotovilo, da je Zlatka Olah terjatve upnikov postopno odplačevala in da je bila prodana nepremičnina njen edini dom! Nesorazmerje med vrednostjo prodanih nepremičnin in višino terjatev je bilo po ugotovitvi ustavnih sodnikov »razmeroma veliko«, približno 1 : 20 ali celo 1 : 30, če se upošteva terjatev samo do zadnjega nepoplačanega upnika.
Ustavno sodišče ugotavlja, da bi izvršilno sodišče lahko storilo in moralo storiti več za varstvo pritožnice. Ponujalo se je več alternativnih možnosti ravnanja za preprečitev prodaje stanovanja in shrambe, s čimer bi lahko Zlatka Olah dobila dodatno in razumno dolgo obdobje za izvensodno poplačilo vseh dolgov. Bistvenega pomena pa je, da bi »tudi brez sporne prisilne prodaje stanovanja in shrambe zelo verjetno v razmeroma kratkem času poplačala svoj preostali dolg, ki je bil nesorazmerno nizek v primerjavi z vrednostjo prodanih nepremičnin, ki sta poleg tega bili dom pritožnice«.
Po presoji Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče pri odločanju o odškodninski odgovornosti Zlatki Olah »prekršilo človekovi pravici iz 33. in 36. člena Ustave«. Ti dve pravici zagotavljata pravico do zasebne lastnine in nedotakljivosti stanovanja. Odvzem stanovanja je bilo tako iz ustavnopravnega vidika napačno dejanje, saj sodišče »ni pravilno pretehtalo teže konkurirajočih si človekovih pravic pritožnice in upnikov«.
Ustavno sodišče je zaradi te ugotovljene kršitve izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in vrnilo v novo odločanje. V ponovnem postopku pa bo sodišče moralo tudi upoštevati, da je sodišče pri prodaji premoženja Zlatke Olah delovalo v nasprotju z Ustavo.
Po prebolelem raku spet vsak dan protestira pred piranskim sodiščem
A kalvarija Zlatke Olah kljub zadnji odločitvi ustavnih sodnikov še ni končana. Danes 63-letno Primorko lahko vsak dan srečate pred sodiščem v Piranu. Tam, po navadi v družbi svojih dveh psov, s tihim protestom išče pravico zase in svoje potomce. Bori se sama. Ostala je brez odvetnika, saj ji je koprsko okrožno sodišče, kjer je zaposlena tudi sodnica Tina Benčič, ki je izvršila postopek deložacije, prošnjo za brezplačno pravno pomoč zavrnilo. Živi od socialne podpore – upa na skorajšnjo upokojitev.
Vztrajala je, čeprav jo je vmes ustavila bolezen. Rak. Zlomilo jo je zaradi stresa. »V enem letu sem bila desetkrat v bolnišnici. Psihično sem bila uničena, zbolelo je tudi telo.« Počasi se spet postavlja na noge. Uspelo ji je nabrati celo nekaj kilogramov. Zdaj lažje prenaša dnevne napore pred sodiščem, kjer s plakati opozarja na svoj primer. Opozarja pa tudi na očitni pravni razkorak pri tolmačenju pravice do lastnega doma. Zlatka Olah je večkrat izpostavila, da je bila sama ob dom, »medtem ko je sodnica, ki je izvršila deložacijo, svojo hišo zgradila na črno«. V tožbi proti državi želi dokazati, da bi lahko ohranila dom, če bi piranska okrajna sodnica Tina Benčič v izvršilnem postopku drugače postopala.
Črna gradnja sodnice ne zanima inšpektorjev
Ime sodnice Tine Benčič je postalo medijsko razvpito najprej zaradi nelegalne gradnje na kmetijskem zemljišču, ki je bilo v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, kjer je sodnica na tuji zemlji gradila brez vseh zakonskih soglasij. Gre za parcelo obsega 750 m2 v Vinjolah nad Lucijo, s katere se vije prekrasen pogled na morje.
Sporna vila sodnice Tine Benčič / M. Č.
Črno gradnjo na svojem zemljišču je Sklad inšpektorjem prijavil že leta 2011. Zgodilo se ni nič. Kljub dokazani črni gradnji pa proti sodnici Benčič niso bili sproženi nobeni inšpekcijski postopki ali deložacija. Še več, sodnici je v času, ko Zlatka Olah prebiva v vlažni kletni sobi, uspelo od Sklada kupiti zemljišče in en del hiše ob pomoči katastrske telovadbe legalizirati. Iz dokumentov namreč izhaja, da so hišo razdelili na tri samostojne stavbe in glavni del objekta legalizirati.
Dva nova prizidka, ki sta bila zgrajena pozneje, pa ostajata črni gradnji – pojasnjuje načelnik UE Piran Bojan Žiberna: »Upravna enota Piran je pod št. 351-/83-2023-15 izdala dovoljenje za objekt daljšega obstoja, in sicer le za enostanovanjsko stavbo št.7601 k.o. Portorož na parceli 6286/3. Za gradnjo na parcelah 6286/1 in 6287/1 pa ni prejela vloge za izdajo dovoljenj, niti ni vodila nobenega postopka.« Dodaja še, da so bile v času izdaje dovoljenja na navedenih parcelah evidentirane tri stavb, ki so se nahajale ali se nahajajo na kmetijskem zemljišču. Če bi želeli vse prizidke in glavno hišo združiti v eno samo stavbo in jo tako tudi uradno evidentirati, pa bi za to potrebovali gradbeno dovoljenje. »V kolikor gre za enovito stavbo, ki ima prizidke, je to mogoče legalizirati le kot celoto. Iz dokumentacije in priloženih dokazil pa je razvidno, da gre v tem primeru za samostojno stavbo, ki se stika z dvema sosednjima. Dejstvo je, da je investitorka pridobila dovoljenje le za eno od treh stavb in v kolikor je stanje sedaj drugačno, je tako ponovno vzpostavljeno stanje – nelegalno.«
Da sta prizidavi k objektu resnično brez zakonskih soglasij, nam preko predsednice piranskega okrajnega sodišča potrdi tudi sodnica Tina Benčič. »Prizidavi s številkama stavbe 7600 in 7602 bosta predmet nadaljnje ureditve, takoj ko bo znana odločitev Ustavnega sodišča RS glede gradnje na kmetijskih zemljiščih ter sprejet ustrezen občinski prostorski načrt. Ker je Ustavno sodišče začasno zadržalo izvrševanje 146. člena GZ-1, postopki v zvezi z objekti daljšega obstoja trenutno niso možni.« Dodatno je pojasnila, da sta obe prizidavi k hiši gradbeno nespremenjeni od leta 2010 oziroma 2017. Načelnik UE Piran Bojan Žiberna pa ob tem opozarja, da legalizacija objekta daljšega obstoja ni možna, če je bil ta po letu 2005 še dodatno spremenjen. Pogoj je, da objekti od 1. januarja 2005 obstajajo v bistveno enakem obsegu in bistveno enake namembnosti, »kar pa v tem primeru ni bilo preverjeno, ker takšna zahteva ni bila vložena«.
Ustavno sodišče pa je v torek razveljavilo 146. člen gradbenega zakona, katerega izvajanje je do svoje končne odločitve zadržalo že decembra 2023 in ki je omogočal izdajo dovoljenja objektom daljšega obstoja brez gradbenega dovoljenja. Presodilo je, da občinam ni omogočal izvrševanja njihove izvirne pristojnosti upravljanja prostora.
Nedovoljeni posegi se nadaljujejo tudi na zemljiščih v lasti republike Slovenije, s katerimi upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, v zakupu pa jih ima sodničin tast Sergij Benčič. Kot pojasnijo na Skladu, gre »še vedno za nedovoljene posege: tlakovane poti skozi oljčnik, letno kuhinjo, pesjak in zabojnik. Večji gradbeni posegi, kot je na primer stanovanjska hiša, so del nepremičnine, ki je v lasti Tine in Denisa Benčiča. Na terenskem ogledu je bil ob ugotovljenih nedovoljenih posegih na zemljiščih v lasti Republike Slovenije izrečen tudi ustni opomin. Sklad bo ob ponovnem pregledu stanja na terenu v primeru, da nepravilnosti niso bile odstranjene, ukrepal v skladu s Pravilnikom o zakupu kmetij in kmetijskih zemljišč,« pojasnjujejo na Skladu.
Na Inšpektoratu za naravne vire in prostor pravijo, da na območju obalne regije zaznavajo povečano število objektov, pri katerih se pojavljajo dvomi glede njihove legalnosti. Trenutno pa nimajo evidentiranih pobud za ukrepanje glede spornih objektov Benčičevih. Dodajajo še, »Inšpekcijski nadzor varuje predvsem javni interes. Vprašanja, ki zadevajo razmerja med posamezniki – kot so motenje posesti ali varstvo lastninske pravice – pa so predmet sodnega varstva v pravdnem postopku, ne upravnega postopka. Sklad kmetijskih zemljišč lahko v okviru svojih pristojnosti sproži ustrezne postopke, kot to omogoča veljavna zakonodaja.«
Kazen: enoletna premestitev
Kljub odstopanju od zakonitih postopkov gradnje in legalizacije objektov na posestvu Benčičevih in posegih na državnem zemljišču pa institucije, ki imajo v rokah moč nadzora in ukrepanja, odgovornost prelagajo ena na drugo. Sodničino ravnanje ostaja etično sprejemljivo tudi glede na funkcijo, ki jo opravlja v javnem interesu. Njena nadrejena, predsednica okrožnega sodišča v Kopru, mag. Samanta Nusdorfer, je odgovorila, da »ni seznanjena z osebnimi okoliščinami iz življenja sodnikov (gre namreč tudi za osebne podatke), saj za kaj takšnega nima pravne podlage.« Dodala pa je, da je bila sodnica Tina Benčič zaradi črnograditeljstva »skladno z odločbo Sodnega sveta (tukaj) za obdobje od 1. 5. 2018 do 1. 5. 2019 disciplinsko premeščena na Okrajno sodišče v Postojni. Disciplinska sankcija v zvezi s kršitvijo je bila torej izvršena, sodnica pa je bila kasneje premeščena na Okrajno sodišče v Kopru in razporejena na pravdno in nepravdno področje. Torej ni vodila postopkov v izvršilnih zadevah.« Za vse slovenske sodnike veljajo enaki standardi, objavljeni v Kodeksu sodniške etike. Presojo ravnanj v tem smislu pa opravlja Komisija za etiko in integriteto, ki deluje pri Sodnem svetu. Glede na nova dejstva in nelegalna prizidka k hiši, ki ju sodnica Benčič niti ne skriva, smo se zato še enkrat obrnili na Sodni svet. Skladno s prvim odstavkom 52. člena Zakona o sodnem svetu z vidika presoje ravnanja, ki lahko pomeni kršitev kodeksa sodniške etike, so naše vprašanje šteli kot pobudo za obravnavo zadeve pred komisijo. »Ta bo zadevo obravnavala na eni od naslednjih sej in vas s svojim stališčem tudi seznanila,« so nam sporočili.
Zlatka Olah med protestom pred piranskim sodiščem / Preiskovalno.si
Zlatka Olah: »Ostali smo goli, brez vsega«
Zlatka Olah danes živi v kletni sobi v eni od piranskih uličic, kjer si je uspela urediti vsaj elektriko in vodo. V garaži, na vsega 20 kvadratnih metrih, spi, kuha in opravlja higieno. »Počutim se kot v zaporu, brez svobode.« Na pročelju stavbe je podoba Marije, zavetnice, ki jo je Zlatka ozaljšala s cvetjem.
Vhod je oblepila s stranmi iz časopisov, na katerih je predstavljena njena zgodba. Soba je tako rekoč brez pohištva. Ima samo raztegljiv kavč, ki se spremeni v posteljo, majhen štedilnik, omaro in kuhinjsko mizo. Na mizici je namesto rož šopek peteršilja. Vse pohištvo, pa tudi oblačila, otroške igrače in ostale predmete, ki so jih rubežniki zasegli in pospravili v skladišče, so zgrizle podgane in miši. Soba je temačna in vlažna, omet odpada, a jo Zlatka Olah vzdržuje z ljubeznijo do edinega doma.
»Ostala sem brez vsega, praktično smo bili goli, morali smo si izposoditi denar, da smo se vsaj oblekli. A ves čas sem v sebi ohranila upanje, da bom zmogla.« Družbo ji delata dva psa; brez njiju, pravi, ne bi zdržala. Sta njena uteha in varnost. Z glasnim laježem naženeta vse, ki poskušajo z brcami poškodovati njeno lastnino ali vdreti ključavnico. Posamezni mimoidoči, pravi, brcajo v vrata, na katerih zevajo luknje.
Ni ji lahko, strah jo je, a jo misel na poplačilo krivic, žene naprej. Težke misli preusmerja v pletenje. Namesto dragih dizajnerskih oblačil si modne kose ustvarja sama.
Primer Zlatke Olah je simbol sistemske krivice. Enajst let izgubljenega življenja, borbe za vsakdanje preživetje brez lastnega doma, kljubovanje bolezni in krivicam.
Ohranja dostojanstvo, čeprav se je vmes večkrat zlomila in s strani predstavnikov socialne države, ki bi jo morali kot ranljivo zaščititi, doživljala razčlovečenje. Njena borba še zdaleč ni končana. Z odločitvijo ustavnih sodnikov je Zlatka Olah dobila nov zagon in cilj. Upa na dosojeno odškodnino za trpljenje, za 11 let životarjenja, – če bo potrebno, bo pravico zahtevala tudi pred evropskim sodiščem.
Zgodba Zlatke Olah pa ni le zgodba o deložaciji. Je zgodba o tem, kako je lahko pravna in socialna država – namesto da bi zaščitila ranljive – z birokratsko hladnostjo odločala o življenju posameznika. Medtem ko je ista država mižala, ko je sodnica, ki jo je deložirala, gradila brez dovoljenj na tuji zemlji. Če želimo pravično družbo, je čas, da se tudi za sodnike začnejo uporabljati ista pravila kot za vse druge.
