»Tast je star 83 let. Novembra je zbolel za pljučnico. Že med zdravljenjem v bolnišnici so nam povedali, da ne bo več mobilen in da domača oskrba zanj ne bo več mogoča. Na noge več ne gre. V dom za starejše je bil sprejet 4. decembra lani. Samo deset dni pozneje se mu je v domu pridružila tudi 80-letna tašča, pri kateri je demenca tako napredovala, da ne more biti več brez nadzora.«
To je zgodba, ki je čez noč doletela Majino družino. Mesec dni po sprejemu tasta in tašče v domu je sledil nov šok. Prejeli so položnico – skupaj 3000 evrov! »Eden je 1.550 evrov, drugi malo manj kot 1.500.«
»Tole pa sta položnici za plačilo oskrbe za tasta. Ena položnica je do 12. januarja, druga od 12. januarja do konca meseca, ko je bil premeščen v drug dom. Če seštejete dneve na obeh položnicah, je imel januar 32 dni. Žalostno in za razjokati se, pravi snaha Maja.«
»Oba z možem delava, imava šoloobvezne otroke in iz službe ne moreva kar oditi. A oba skupaj ne zasluživa toliko, kot znašata obe položnici,« pripoveduje snaha , ki poleg tašče in tasta skrbi še za otroka, ki je dolgotrajno bolan, kar zahteva dodatno skrb, čas in finančna sredstva.
Plačujejo s prihranki
Družina se je znašla v primežu nedelujoče dolgotrajne oskrbe, čeprav je vlogo na Center za socialno delo Celje za oba pravočasno oddala že novembra. »Do danes še nisem prejela nobenega odgovora, nobene odločbe ali kakršnekoli informacije o statusu obravnave. Povedali so mi le, da nimajo navodil, kako obravnavati te vloge, da jim sistem ne dela, da program ne dela in da se bo čakalo tudi do pet mesecev. Sprva sem mislila, da gre za nesporazum. A ko sem ponovno poklicala, sem dobila enak odgovor. Vse, kar je povezano z dolgotrajno oskrbo, stoji.«
Za oskrbo obeh starostnikov plačujejo polno ceno. »Tašča je nameščena na oddelku za demenco, kjer je dnevna cena približno 49 evrov, tast potrebuje stalno oskrbo, saj ni več samostojen. Ima kateter, plenico, ne more vstati. Oba sta 24 ur na dan pod nadzorom in potrebujeta celodnevno oskrbo.«
Maja in mož sta redno zaposlena pri zasebnih delodajalcih, a tako visokih stroškov ne zmoreta pokriti. »Edini prihodek v njunem primeru je tastova pokojnina, tašča nima nobenih lastnih prihodkov. Jaz take plače nimam, da bi to zmogla. Zdaj črpam prihranke.«
Obrnila se je na različne institucije, a brez pravega učinka. Na ministrstvu Simona Maljevca ni dobila odgovorov. »Kljub vsemu se z možem trudiva pomagati po najboljših močeh, vendar brez sistemske podpore postaja situacija nevzdržna. Prispevek za dolgotrajno oskrbo nam trgajo že od poletja. Človek bi pričakoval, da sistem potem deluje. Ampak sistem ne dela.«
Zgodba s Štajerske ni osamljen primer, temveč del širšega sistemskega problema. Starejši, ki po 1. januarju vstopajo v sistem domske oskrbe brez odločbe za dolgotrajno oskrbo, so v dom sprejeti po starem zakonu in so prisiljeni plačevati polno ceno oziroma plačujejo od 50 do 70 odstotkov več za enako oskrbo kot stanovalci, ki so bili v nov sistem konec decembra prevedeni avtomatično.
V sistem dolgotrajne oskrbe bodo prišli šele, ko bodo v roke prejeli odločbo. Rok za izdajo odločb pa se vedno bolj zamika zaradi premalo kadra na centrih za socialno delo, nedelujočega informacijskega sistema in zapletenega procesa obravnave vlog. To so res absurdne situacije.
Diskriminatorno in neenakopravno
V DSO Ljubljana Bežigrad so po 1. januarju brez izdane odločbe o upravičenosti do dolgotrajne oskrbe sprejeli 11 novih stanovalcev. Vsi ti plačujejo oskrbne stroške po starem sistemu, skladno z Zakonom o socialnem varstvu (ZSV), saj odločbe v okviru novega sistema dolgotrajne oskrbe še niso bile izdane.
»Svojci pričakujejo, da bodo odločbe prejeli v naslednjih mesecih. Vendar v primeru, da bi se postopki zavlekli do konca leta, obstaja realna možnost, da bodo nekateri začeli iskati dodatne informacije oziroma pomoč zaradi vse težjega pokrivanja višjih zneskov položnic,« pravi direktorica Marjeta Maruša Kerč, univ.dipl. soc. del.
»Gre za diskriminatoren pristop, neenakopravno obravnavo, ki ljudi peha v revščino,« meni Petra Boh, vodja službe za dolgotrajno oskrbo na CSD Ljubljana.
Ker nekateri vlagatelji čakajo na sprejem v dom tudi več let, nastajajo razlike pri sprejemu po starem ali novem zakonu. »Pogosti so primeri, da so novo sprejeti stanovalci v domovih v slabšem položaju kot tisti, ki so bili vključeni v sistem po prehodnih določbah – dokler čakajo na odločbo, morajo plačevati tudi do 2.000 evrov mesečno. Na primer oseba, ki je dala vlogo pred petimi leti, je bila sprejeta decembra, zdaj pa zaradi zamika pri odločanju plačuje precej več kot sosed, ki je vstopil v sistem preko nove ureditve. To povzroča občutek nepravičnosti in nezadovoljstvo med uporabniki.«
Trenutno imajo na CSD Ljubljana, ki je vstopna točka za območje od Ljubljane do Logatca, Grosuplja in še širše, približno 5.000 vlog za sistem dolgotrajne oskrbe in šest svetovalk, ki delajo terenske ocene, zato so čakalne dobe zelo dolge – več kot zakonsko določenih 2 mesecev. Realno pa se postopek lahko zavleče tudi do enega leta. Samo administrativno delo zahteva od 8 do 10 ur na posamezno vlogo, če bi se svetovalka ukvarjala le z enim uporabnikom. Vloge rešujejo kronološko, po datumu prejema – na CSD Ljubljana trenutno še obravnavajo lanskoletne poletne vloge. Enaka situacija pa je tudi na drugih vstopnih točkah CSD.
»Jaz se bom kar v Dravo zapeljal«
Še en primer, ko je dolgotrajna oskrba privilegij in ne pravica, nam osvetli Mariborčanka Franka Kresič: »Pričakovala sem, da bo položnica nižja, pa je bil šok – 2067 evrov. Mož je bil tudi obupan. Rekel mi je: ‘Nič ne skrbi, jaz se bom kar v Dravo zapeljal.’ Tak šok je bil!«
Obnemela je, ko je odprla ovojnico doma Danice Vogrinec, kjer je že štiri leta nastanjen njen mož. Nadejala se je nižjih stroškov za njegovo oskrbo, ne pa podražitve. Položnica je bila višja za 600 evrov.
To pa sta računa od prej.
Mariborčanka Franka, ki je še redno zaposlena, se je znašla v finančni stiski. Mesečna oskrbnina za moža po novem znaša toliko kot njun skupni dohodek, pove. »Sama zaslužim 1200 evrov. Prav toliko zmanjka možu za plačilo doma. Kako naj plačam položnico? Kako si naj to privoščim? Kako? Lahko obremenim hčerko, ampak tudi ona zasluži malo več kot tisoč evrov. Kako naj preživiva? Saj veste, kakšni so danes stroški. Že mesec dni ne spim. Krivično se mi zdi vse skupaj, čeprav za dolgotrajno oskrbo vsi dajemo od plače.«
Frankin mož Dragan je star 63 let in invalid. Ima multiplo sklerozo in je nepokreten. Deluje mu samo desna roka. Lahko pa upravlja voziček. Zaradi invalidnosti ne spada v sistem dolgotrajne oskrbe, ampak v posebno kategorijo oskrbe C4.
V to kategorijo so razvrščeni gibljivi oziroma delno gibljivi stanovalci, ki potrebujejo delno ali popolno osebno pomoč ter osebno spremljanje ali nadzor. Potrebujejo stalno nego, varstvo, pomoč in vodenje. So omejeni v gibanju, prisotne so težke dodatne motnje, bolezni in obolenja.
Ker potrebujejo več nadzora, varnosti ali zahtevnejšo obravnavo, več terapij in rehabilitacije, je njihova oskrba dražja in ceno določi država. Takih oseb je v Sloveniji več kot 1500.
Franka plačuje za moža 72,10 evra na dan. Biva v dvoposteljni sobi. A za tako ceno, pravi, »bi mož moral prejemati še terapije, pa ima enako oskrbo kot vsi ostali v domu. Ni deležen niti posebne nege, tretiran je kot vsak starostnik. Tudi vsak dan ne potrebuje previjanja, ker ima kateter. Odvajanje ima samo vsak četrti dan. Edino delo je, da ga morajo posaditi na voziček, da lahko je.«
Franka trenutno v postopku prestavitve moža v dom na Hrvaškem, kjer bo zanj plačevala polovico manj.
Na ministrstvu za solidarno prihodnost so nam pojasnili, da bodo o primerih invalidov v sistemu dolgotrajne oskrbe, ki spadajo pod Zakon o socialnem varstvu in ne Zakon o dolgotrajni oskrbi, odločali naknadno. Po tem ko bo osnovni sistem dolgotrajne oskrbe že vzpostavljen. Kdaj bo to, pa niso pojasnili oziroma se niti ne ve. Svojce pa med čakanjem na spremembe pošiljajo po pomoč na centre za socialno delo.
Medtem pa ministrstvo za finance iz naših prispevkov za dolgotrajno oskrbo, gre za 140 milijonov evrov, ki so bili naloženi v zdravstveni zavarovalnici, kuje obresti, ker jih ne more porabiti za še nedelujoče storitve.
Kdo dejansko poskrbi za ljudi – in kdo na koncu plača?
»Prepričan sem, da plačniki prispevka za dolgotrajno oskrbo – ki je v resnici davek – v 80 odstotkih tega nikoli ne bodo koristili. Sredstva iz dolgotrajne oskrbe lahko danes dejansko koristi le tisti, ki je nastanjen v domu za starejše. To pa zame ni dolgotrajna oskrba – to ni oskrba na domu. Čudim se tudi, da nobena parlamentarna stranka ni vložila pobude na ustavno sodišče in izpodbijala tega prispevka za dolgotrajno oskrbo. Ne moreš namreč plačevati nečesa, česar ne moreš koristiti.«
Tako ostro pa o zakonu Franc Čebulj, dolgoletni župan občine Cerkelj na Gorenjskem, ki prehiteva državo pri izvajanju dolgotrajne oskrbe.
Občina po njegovih besedah že danes deluje kot varovalka, ki preprečuje socialne zlome, medtem ko državni sistem dolgotrajne oskrbe po njegovem mnenju ustvarja nove pasti: od kadrovskega kolapsa do podaljševanja čakalnih vrst v domovih.
Realnost se razhaja z obljubami, pravi župan. »Ta zakon se je pripravljal z namenom, da bi razbremenili čakalne vrste v domovih za starejše po vsej Sloveniji. Z dolgotrajno oskrbo pa so samo podaljšali čakalno dobo, ker je še večje povpraševanje. Zakaj? Zaradi tega, ker na domovih ne morejo izvajati dolgotrajne oskrbe, ker ni kadra. In zakaj ga ni? Zaradi tega, ker je premalo plačan. In to je politika Luke Mesca. Tudi minister za javno upravo bi moral to rešiti. Mi smo kot regija posredovali tema dvema ministroma, da naj dvignejo plačilne razrede, da se bodo ljudje začeli prijavljati, da bodo izvajali dolgotrajno oskrbo, a ni odgovora.«
Dolgotrajna oskrba je bila po njegovem razumevanju zamišljena kot oskrba na domu, kot pomoč na terenu, v stanovanju ali hiši, pri človeku doma, v praksi pa se sistem dejansko premika v domove.
Vse bolj v ospredje stopa tudi vprašanje: kdo dejansko poskrbi za ljudi – in kdo na koncu plača? »Če starejši nima dovolj prihodkov, dom doplačuje občina. Ne država.« Dolgotrajna oskrba bi morala pomeniti dostojanstvo v starosti. Danes pa pomeni predvsem čakanje, negotovost in račun, ki pride prej kot pomoč.
V občini Cerklje so zgradili občinski dom starejših Taber. Župan Čebulj je oskrbnik trem starejšim domačinom, ki jih je rešil, kot sam pravi, »njihovega res bednega življenja. Enega sem celo rešil iz prikolice, kjer bi kmalu zmrznil.«
Teh ljudi ni rešila država, niso jih rešili obrazci, vloge in dolgotrajni birokratski postopki, ampak lokalna socialna mreža. Največja nevarnost dolgotrajne oskrbe je ta, da bo ostala koncept, ki ga bodo ljudje plačevali, občine pa bodo še naprej reševale najtežje primere.
***********************
PODPRITE NAJU, PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker so nama najpomembnejši ljudje in njihove pravice. V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da informacije pridejo na dan, je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice. Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo – pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav, in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
Zavod za Preiskovalno novinarstvo in raziskave
Nanoška 3
1000 Ljubljana
Nova Ljubljanska banka: Števika računa
SI 56 0284 3026 6324 932
Donacija
Hvala, Barbara in Nataša
Hvala vsem tistim, ki ste najino delo že prepoznali in nama donirate sredstva.
