Že mesece spremljam debato o interventnem zakonu. Zakonu za bogate, tako so ga imenovali politiki Levice, Svobode in SD, ki drugim politikom (SDS, NSi, Demokratom in Resnici) očitajo, da delajo za bogataše. Prav zabavno je opazovati, kako se o gospodarstvu prepirajo ljudje, ki so večino svojega življenja preživeli svoje parazitsko življenje na državnih jaslih. Niso ustvarili enega delovnega mesta, kaj šele izplačali plače iz prihodkov lastnega podjetja. Ampak o tem, koliko sme zaslužiti nekdo, ki daje plače več družinam, imajo izdelano mnenje. Zakon za bogate, pravijo glasni politiki z leve in nekateri njihovi podaljški – nevladniki.
V zbirokratizirani Sloveniji imamo zakone za kup različnih skupin v državi. Za starejše, mlajše, slepe, zakon o zaščiti živali, divjadi, pogrebni dejavnosti, zakon o zaščiti pred utopitvami. Zakaj ne moremo imeti zakona za bogate? Veljal bi pač za 13 tisoč tistih, ki zaslužijo več kot 7.500 evrov bruto. Sodeč po avtomobilih, parkiranih na Golobovi poroki, so bili namreč vsi povabljeni na njegovo poroko. Zakaj jim Golobovi zdaj zarivajo nož v hrbet? Če bi se Golob poročil danes, bi bila poroka verjetno precej cenejša, saj je pol njegovih svatov za zapahi ali v preiskavah. Glede, na hitrost preiskav pod to vlado, bo morda že na obletnici manjkal tudi sam ženin.
Zakaj torej Golob jaha levičarski val proti bogatim? Morda zato, ker pozna DNK Slovencev. Slovenci ne maramo uspešnih, nadpovprečnih, razen, če so športniki in ko jih osebno poznamo in potrebujemo. Saj veste, da uredijo mulcu kakšno službo, da kaj sponzorirajo ali donirajo politični stranki? Pravzaprav se čudim, da se noben od teh 13 tisoč še ni oglasil in prijavil diskriminacije. Že pol leta jih na levi zmerjajo z elito in privilegiranci. In zmerjajo jih seveda tisti, ki so, kot že rečeno, celo življenje na plečih davkoplačevalcev. Samo poglejmo nekdanjega ministra Simona Maljevca. Še vedno ni našel službe in je do konca izkoriščal pomoč države. Enako njegov sekretar. Pa recimo specialistka za vode, Kociprova. Morda pa bi zdaj vsa ta druščina odprla d. o. o in s. p in poskušala na trgu? Med elito ni gneče. Torej, na levi imajo težave s tistimi, ki so bogati. Tudi če ima človek 20 zaposlenih, ne sme imeti davčne olajšave, ker je pri nas dopustno samo, če bogastvo ustvari športnik, za katerega smo navijali. Če v Sloveniji zaposliš dvajset ljudi, si kapitalist ali izkoriščevalec. Če ti uspe ustvariti podjetje, ki dobro posluje, pa si dolžan vse vrniti družbi. Vrtcu, kjer te je čuvala vzgojiteljica, in osnovni šoli, kjer si skakal čez kolebnico in kjer so te naučili poštevanko. Pa kaj, če si delal po dvanajst ur, vlagal lastno premoženje, plačeval davke. To ni tvoj uspeh, to je uspeh Marice iz vrtca Ciciban, ker brez nje ne bi bil nič.
Povsem drugače pa je, če se zaposliš v nevladni organizaciji, prideš v levo vlado, postaneš državni sekretar ali minister in si na koncu prejemnik funkcionarskega nadomestila. To je pa dovoljen in cenjen življenjski cikel. Brez velike odgovornosti za rezultati. Če ima podjetnik odgovornost do svojih zaposlenih, tisti v javnem sektorju pač razloži, zakaj rezultati (še) niso vidni. Prvi ima bilanco, drugi pa skliče tiskovno konferenco, kjer predstavi časovnico. Časovnico, do kdaj bo dokončana plačana raziskava o pravicah vetrnic do ugodnega vetra. Ali tista za vključujočo obravnavo deležnikov, ki se soočajo z diskriminacijo zaradi neustrezne zastopanosti v odboru za pravice, ki preučujejo neenakost pri medgeneracijskem dialogu … Ali pa raziskava za opolnomočenje ranljivih skupin pri participativnem soustvarjanju vključujočih politik dialoga in krepitev kompetenc na področju … Saj razumemo? Ves ta balast je predlagan za neko državno nagrado. Medtem ko mora elita deliti. Najbolje, da Akrapoviču, Knezu in Leskovcu povemo, naj odprejo nevladne organizacije in začnejo preučevati vse boleče stigme, ter nuditi psihosocialno pomoči in skupinske terapije. Ker bogatih, ki ustvarjajo novo vrednost, v tej državi ne potrebujemo. Smo pa zelo tenkočutni do ranljivih skupin in tistih, ki pridejo k nam s trebuhom za kruhom. Ali res ne moremo biti pravični do vseh? Zahtevati dostojnega plačila za delavce in omogočiti odlične pogoje za visokokvalificirane strokovnjake ter podjetja z dodano vrednostjo?
Meritokracija po slovensko
Demokrati so nam prejšnji teden pokazali, kaj pomeni pozitivna kadrovska selekcija. Na vrh največje bolnišnice je prišel človek, ki je pred svojim imenovanjem svoje poznavanje zdravstvenega sistema opisoval z besedami »nekaj malega«. Še dobro, da nimamo Adrie, da gospod ni šel za pilota z besedami, da malo pa pozna letališče Brnik. Še bolj zanimivo pa je to, da je novi direktor razlagal, kako je direktorjeva plača prenizka, da v tem vidi korupcijsko tveganje, potem pa prostovoljno sedel naravnost v središče tveganja. Če bodo Demokrati nadaljevali s tem tempom, potem za direktorja nuklearke potrebujejo nekoga, ki je že zamenjal varovalko, za kontrolo zračnega prometa pa nekoga, ki je že letel z Ryanairom. In to nam, naivnežem, prodajajo kot prelom s starimi praksami.
Pa gremo še na ljubljanske županske volitve. Zoran Janković je na Magistratu tako dolgo, da bi ga morali počasi zaščititi kot del kulturne balkanske dediščine. Izjemno ohranjen restavratorski primerek, ki ga njegovi volivci očitno skrbno vzdržujejo. Zanemarimo pri tem, da so mnogi med njimi pridobili kakšno dobro zemljišče in gre za poslovno simbiozo, ne pa iskreno naklonjenost, ampak kdo pa gleda poslovnim interesom in pogodbam pod prste, ko je ljubezen tako očitna. Medtem pa se Ljubljančani ukvarjamo z manj romantični vprašanji. Recimo, kakšna voda teče iz naših pip in kakšen zrak bomo vdihavali. In ali bodo naposled Novak, Kranjc, Potočnik in Kos tudi dobili kakšno neprofitno stanovanje? Kanal C0 je baje varen, sežigalnica kot industrijski objekt pa absolutno paše v ljubljansko veduto. Morda pa je to del reševanja stanovanjske politike. Morda je župan nerazumljen in je tako nameraval znižati cene nepremičnin, saj bi hišam in stanovanjem v bližini sežigalnice padla tržna cena. In potem bodo ta postala dostopna za Novake in Potočnike. Win-Win. Morda pa samo ne razumemo tega mestnega zelenega prehoda. Čez pitno vodo kakci, zunaj pa dimnik sežigalnice. Vmes pa občan, ki oboje občuduje s kolesa. Šalo na stran. Po dvajsetih letih bi bilo zdravo temeljito pregledati kako se sklepajo mestni posli, komu so šla zemljišča, kajti mesto ni delniška družba in Ljubljančani nismo statisti, ki plačujejo gostilniške račune in reprezentanco za vse njegove balkanske pajdaše. Iz Ljubljane so odšle mnoge male obrti, priljubljene trgovine in slaščičarne najboljših Masterchefov, ker si najemnin mala podjetja ne morejo privoščiti. Ljubljana je postala mesto enodnevnih turistov, ne pa svojih stanovalcev, saj si ti vse težje privoščijo življenje v njem.
Mesto je očitno postalo ugodno za tiste, ki imajo županovo telefonsko številko.
Podobno je v Piranu. Tam so, odkar imamo Matoza za ministra, odkrili učinkovitost. Slovensko javno upravo bi bilo potrebno tja poslati na izobraževanje, saj je Piran postal laboratorij za proučevanje hitrosti upravnih postopkov. Če seveda poznaš župana Koreniko in se pišeš Kozjak (vir do članka) V Piranu ti občina proda parcelo, jo kupiš , potem pa v 70 dneh pridobiš gradbeno dovoljenje in navzlic opozorilom, da taka gradnja tja ne paše, dobiš dokumente za gradnjo. Metoda vez in poznanstev, ki je Ljubljani, morda Kranju poznana, gotovo pa bi jo lahko prenesli na celotno Slovenijo.
In zdaj še beseda o RTV. Odločili smo, kot smo. Imam pa eno vprašanje.
Če se prispevek spremeni v prostovoljnega, kje bodo Janša, Mahnič, Stevanović gledali Tarčo? Ne moremo tvegati odtegnitvenega sindroma pri politikih, ki tri četrtke zapored niso videli Tarče. Kaj pa bi pisali in objavljali po družabnih omrežjih? Morda bi Tarčo razglasili za infrastrukturo posebnega pomena in bi se ob četrtkih signal čudežno pojavil točno ob 20h, po oddaji pa bi izginil. Nekateri bi rekli, naj se vrne še ob sobotah, ko otroci lahko gledajo normalne risanke, pa ob filmih tedna, ko nam RTV ponudi kaj, česar algoritmi pretočnih platform, ne bi nikoli priporočili. Pa ob športnih prenosih, pa koncertih, reportažah dopisnikov, radijskih oddajah itd. Pa smo že skoraj pri vsem RTV. V bistvu je vse, kar razdvaja RTV, informativni program. Tudi sama menim, da je pod tem vodstvom aktivistično naravnan in krivičen. Ne zaradi novinarjev, da se razumemo, prevetrila bi pa urednike. Ampak, kdo sem jaz, da bi sodila. Samo državljanka, novinarka in plačnica RTV prispevka, ki ima za svojih 14 evrov preveč mnenj. In ko smo že pri mnenjih. Vodstvo RTV se namesto z vsebino svojega programa ukvarja s pravili javnega izražanja zaposlenih. Pišejo namreč kodeks. Tu pa postane zanimivo. Javni servis, ki mora nadzirati oblast, braniti svobodo izražanja vendarle mora prenesti lastno kritiko? Sicer bi dobili nenavadno ureditev. Novinar sme preiskovati predsednika vlade, ministra, župana, pri kritiki lastnega direktorja, pa mora preveriti, če sme in morda ne bo ostal brez službe?
Ali se zaposleni na RTV z zaposlitveno pogodbo odpovejo pravici do javnega nestrinjanja? Katero stoletje je to, lepo prosim?
Za konec pa nazaj k zakonu za bogate. Na desni naj izkoristijo ta slogan in naj povedo, da je res zakon za najbolje plačane strokovnjake in uspešne posameznike, ki morajo biti del te družbe, saj nam omogočajo javno zdravstvo, šolstvo, ter direktno plačujejo političnim parazitom njihove eksperimente. In povedo naj ljudem, da od tega zakona ne bodo imeli nič vsi ostali, ker ni pričakovati od trgovcev, da bodo doživeli kolektivno razsvetljenje in bodo znižali cene. Vsaj povišale se ne bodo. Status quo je v tej polarizirani histeriji lahko tudi dosežek. Predvsem zato, ker se kregamo ali bogati zaslužijo preveč, medtem ko so 100 km stran delavci v tovarni cigaret lastnina. Oboje so delovna razmerja iz nekega drugega stoletja.
*******************************************************************************
PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker so nama najpomembnejši ljudje in njihove pravice. V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da informacije pridejo na dan, je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice. Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo – pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav, in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
Zavod za Preiskovalno novinarstvo in raziskave
Nanoška 3
1000 Ljubljana
Nova Ljubljanska banka: Števika računa
SI 56 0284 3026 6324 932
Donacija
Hvala, Barbara in Nataša
Preiskovalno.si je neodvisen medij. Ne financira nas noben bogat posameznik, nobena politična stranka.
