Nekoč je bila Slovenija svetilnik. Sicer svetilnik za Jugo, pa vendar smo bili čista, dolgočasno urejena država pod Alpami, ki je imela dobrih, mirnih, prijateljskih, razmišljujočih ljudi na pretek. Verjeli smo, da smo z osamosvojitvijo dobili trdno demokracijo, valuto, odprte meje in državo, v kateri otrokom ne bo treba razlagati, kdo je bil leta 1945 na pravi strani zgodovine. Politiki so bili zmerni in naslednji dan je bil praktično garantiran.
Danes je prihodnost nekaj, kar preverimo vsako jutro znova na telefonu. Ker nikoli ne veš, kaj je ponoči propadlo. Država? Demokracija? Pravna država? Evropa? Zahodna civilizacija?
Ali samo koalicija. Dan danes poteka povsem drugače kot nekoč. Do zajtrka je namreč resno ogrožena slovenska demokracija. Ob devetih imamo ustavno krizo. Ob enajstih izdajo nacionalnih interesov. Po goveji juhi genocid. Ob treh fašizem. Ob petih komunizem. Ob sedmih nekdo zahteva odstop. Ob osmih drugi zahteva referendum. Ob devetih pride na televizijo človek, ki pojasni, da so za vse krivi podkupljivi mediji. Ob 21.07 mediji to objavijo. In ob 22.30 greš spat z neprijetnim občutkom, da bo do jutra nekdo prodal državo Izraelu. Nacionalne katastrofe so postale običajni ponedeljek. Včasih smo imeli politične krize. Slovenija pa je zdaj prešla v stanje permanentne kolektivne hiperventilacije.
Nihče več ne reče: »S tem zakonom se ne strinjam.« To bi bilo ponižujoče premalo za Levico, SD, Svobodo. Dežurni za katastrofe v Svobodi reče povsem resno, s kravato in učenimi očali: »Zakon je napad na temelje demokracije.« Ali pa neka druga njihova poslanka: » To je največja izdaja Slovenije po letu 1991.« Kar je statistično že precej neverjetno, saj največjo izdajo Slovenije po letu 1991 doživimo približno trikrat na teden. Leto 1991 je postalo merska enota za katastrofo. Samo poglejte: »Imamo največjo izdajo po letu 1991, največji napad na demokracijo po letu 1991, največjo nevarnost za samostojno Slovenijo po letu 1991 in najmanj enkrat mesečno človeka, ki nam pojasni, da se za takšno Slovenijo leta 1991 nismo borili.«
Če bi se leta 1991 res borili proti vsemu, proti čemur danes trdijo, da so se borili, bi osamosvojitvena vojna trajala približno do leta 2004. Še dobro, da ljudje, ki so Slovenijo dejansko osamosvajali, takrat niso vedeli, koliko stvari bodo morali nekoč braniti v njihovem imenu. Verjetno bi zahtevali nadure, dodatek za dvojezičnost, božičnico, novoletnico.
Toda prava posebnost te nove Slovenije ni, da se ne strinjamo o bodočih stvareh. Posebnost je, da se ne moremo več dogovoriti niti o tem, kaj se je zgodilo. Zgodovina je pri nas samopostrežna trgovina. Vzameš partizane. Pustiš povojne poboje. Vzameš domobranstvo. Pozabiš na okupatorsko prisego. Vzameš komunizem. Dodaš osamosvojitev. Na blagajni uporabiš kartico domoljuba in dobiš še deset odstotkov popusta na zgodovinski kontekst. Na kaj ste pa vi spet pomislili pri 10 %?
In tako smo prišli do veličastnega trenutka, ko lahko politične stranke, ki relativizirajo ali poveličujejo posamezne nacistične, fašistične ali kolaboracionistične akterje, nastopijo kot moralni razsodniki naroda. To zahteva poseben talent. Najprej nekoliko popraviš zgodovino. Potem stopiš pred mikrofon. In zahtevaš, da se drugi opravičijo zgodovini. Slovenska politika je namreč odkrila nekaj, česar zgodovinarji stoletja niso razumeli: Preteklost ni nekaj, kar se je zgodilo. Preteklost je nekaj, kar se da urediti. Kot fotko na Instagramu. Malo zmanjšaš kolaboracijo. Povečaš patriotizem. Dodaš kontrast. Odrežeš leto 1944. Objaviš. Dodaš hašteg #domoljubje.
Domoljublje do Bosne
In tako smo dobili domoljube. Prave. Certificirane. Takšne, ki ljubijo Slovenijo tako močno, da jih lahko prestraši celo slovenska ustava. Nekdo bistroumen se je namreč spomnil, da bo slovenskim prvošolcem razdelil knjižico o ustavi. Otroci so stari šest let! To so ti isti, ki še kdaj poližejo lepilo in nalepijo čigumi pod šolsko mizo. To so ti isti, ki verjamejo v zobno miško. Naj vam samo povem, da noben ne ve, kaj je davčna olajšava. To sem napisala zato, če bo naslednje leto v osemletki morda za prvošolčke obvezen zakon o davčnem postopku (ZDavP-2). To bi bilo za naše okolje morda bolj naravno. Saj veste, kot skloni koruptivnik in podkupovalnik – komu in koliko? Davčna optimizacija bi bila lahko nekaj, kar bi plastični otroški možgani posrkali.
»Pikica, kaj je davčna olajšava? In kaj če je davek previsok?« vpraša očka.
»Pokličem Roka Snežiča.«
»Bravo, vidiš, nekaj si zapomnila.«
Lepo je, da domoljubi ljubijo zastavo, grb, himno, osamosvojitev, ko pa pride do davka, pa imajo radi Bosno. Pravi domoljubi. Domovina je vendarle stvar srca. Davčno rezidentstvo pa razuma. In prav tam, nekje med srcem in davčno optimizacijo, se začne dan v parlamentu, ki pogosto spominja na pol odprti oddelek, ki ga plačujemo in spremljamo preko televizijskega prenosa. Predseduje mu človek, ki je v več kategorijah občutno nad slovenskim povprečjem. Po mišični masi, narcisizmu, samopromociji in … po številu nekdanjih obsodb. Približno tako si razlaga pravo: »Štirikrat sem bil poročen, vendar sem samski, zato porok ni bilo.« Zanj je razlaga prava kot status na Facebooku. Complicated, but I’m mister right. Nad povprečjem so tudi urejanja na facebooku. Kolikokart si človek doma zavrti lasten televizijski nastop nazaj, pritisne rewind in si reče: »Tukaj. Tukaj sem jim naredil rastur.«
Ker veste, Zoran Stevanović ne vstopi v televizijski studio Tarče. Zoran Stevanović prispe. In svet se ustavi. Pogled, ki ga vsi ob koncu vprašanja voditeljice zaradi dobre vzgoje, alias olike, vrnejo v oči voditeljici in začnejo z odgovorom, on usmeri naravnost v objektiv. Dramatično. Z dvignjeno roko, urejeno frizuro, tesnim suknjičem. Sam verjame, da je tako prepričljiv, da je še kazenska evidenca začela dvomiti vase. In potek stavka ne konča s piko, ampak z izrazom, ki nam govori, da je zaključil razpravo. In če se razprava tu ne konča, te bo na lastnem profilu, pri rezanju izjav, odrezal, da bo vsaj zgledalo, da je imel zadnjo. On, sončni kralj, posvečen.
Zunaj njegovega mehurčka pa zarota. Ne marate me? Zarota? Ne marate me? Nekaj je narobe z vami. Ne marate me? Podkupljeni. Ne šteka, da bi ga rešila odstotnost nastopanja. Tišina.
Medtem ko Stevanović nastopa največkrat zaradi samega sebe, se opozicija ukvarja z bolečino ne-vladanja. Orožje. Referendumi . Referendum, ki je bil nekoč instrument neposredne demokracije, postaja tipka undo. Koalicija nekaj sprejme. Opozicija: UNDO. Koalicija sprejme nekaj drugega. Opozicija: UNDO. Če bo šlo tako naprej bomo v prihodnje glasovali samo še »Ali ste za?« in »Ali ste proti temu, da so oni za?«
In potem je tu Bližnji vzhod. Tu se izkaže neverjetna sposobnost slovenske politike, da genocidno tragedijo, oddaljeno tisoče kilometrov, v nekaj minutah spremeni v domači prepir. Če poslušaš prve, je Janša osebno sodeloval pri genocidu. Če poslušaš druge, je bilo slovensko dvajseto ministrstvo pod Golobom: ministrstvo za Palestino. In bili smo svetilnik v Evropi, svetu. Bili smo na pravi strani zgodovine. Sicer vmes nismo podprli nekih sodb, ker se je govorilo, da je Tina na posnetkih, ampak kdo se še tega spomni. Kolektivna amnezija. Vmes smo že odprli izraelsko veleposlaništvo. Ker je Slovenija očitno edina država, v kateri se lahko odprtje diplomatskega predstavništva v istem tednu razlaga kot običajna diplomacija, geostrateški preobrat, izdaja države in dokaz sodelovanja pri genocidu. Odvisno od tiskovne konference, ki jo obiščeš. Medtem so levi protestniki zavzeli Bežigrad in prišli pred novo veleposlaništvo. Levi? Ja, levi. Mi v Sloveniji imamo leve in desne protestnike, kaj pa mislite, od viška ne boli glava. Imamo leve in desne kolumniste, leve in desne pravnike, novinarje. RTV jih je etiketiralo. Za 14 evrov vsak mesec. Če si povabljen v Odmeve, se le vprašaj, ali si levi ali desni. Ker bog ne daj, da bi prišla dva desna. Dva leva lahko, dva desna pa sta že programsko vprašanje. Na Kolodvorski se sestane neformalni aktivistični konzilij za zaščito javnega interesa, ki bo povedal, da je treba tega urednika in voditelja kaznovati. Ker oni že vedo, kdo je pravi novinar, kdo je kredibilen, kdo lahko vodi. Če ne bodo dovolj glasni in slišani, bodo poklicali svoje nevladnike in vas disciplinirali. 11 let sem bila tam in sem se naučila, da najpomembnejšega aktivističnega uredništva ni zapisanega v sistematizaciji delovnih mest in nalog, a ta je daleč najbolj marljiv in delaven naokoli. Delajo tudi od doma. Tam se daje vsesplošno moč našim, levim, vsi ostali bodo pa vprašali, če smejo dihat isti zrak. Ker sredine ne poznajo. Varna sredina sta dva leva pri Marcelu. Vse ostalo je mejno.
No, pa se vrnimo na Dimičevo, ki so jo preimenovali v Palestinsko. Zakaj pa ne? Če lahko Donald Trump Mehiški zaliv preimenuje v Zaliv Amerike, napove Grenlandiji priključitev oz. nadzor, potem lahko naši protestniki preimenujejo eno ulico. Vsaka velesila pač dela z geografijo, ki jo ima na voljo. Američani premikajo meje. Pri nas lahko »Danes je nov dan« premika table. Takle mamo.
In če bi Berlinski zid stal v Sloveniji, ga pri nas verjetno ne bi podrli. Najprej bi ustanovili civilno iniciativo za rušenje. Potem civilno iniciativo proti rušenju. Zavod za varstvo kulturne dediščine bi ugotovil, da gre za pomemben primer socialistične arhitekture. Opozicija bi zahtevala referendum. Koalicija bi trdila, da referendum zavira razvoj in gradbeno stroko, ki daje kruh požrešnemu javnemu sektorju. Levica bi zahtevala, da se ohrani vsaj leva polovica. Desnica bi zahtevala odstranitev leve polovice. In potem bi prišel Janković in vprašal: Kdo je lastnik zemljišča? Čez dva dni bi se pojavil investitor iz Srbije. Čez tri dni idejna zasnova: Berlin Center, stanovanja, garažna hiša, hotel in 14.000 kvadratnih metrov poslovnih površin. Deset odstotkov kompleksa bi namenili javnim površinam. Na kaj ste pa vi spet pomislili pri desetih odstotkih?
Na koncu bi zid ostal. Bi pa dobil novo ime. Levica bi predlagala Zid osvoboditve. Desnica Zid žrtev komunizma. Ena stran bi zahtevala spominsko ploščo partizanom. Druga žrtvam povojnih pobojev. Tretja bi zahtevala odstranitev prve plošče. Četrta bi čez noč postavila svojo. Vlada bi ustanovila komisijo za zgodovinski spomin. Naslednja vlada komisijo za revizijo komisije za zgodovinski spomin.
In tako pride sreda. Če ste mislili, da smo z Izraelom za ta teden opravili, ste se zmotili. Opozicija je vložila ustavno obtožbo proti predsedniku vlade zaradi njegove politike do Izraela. Ustavna obtožba je sicer eden najtežjih instrumentov, ki jih ima parlament na voljo proti predsedniku vlade. V Sloveniji je to postal naslednji logični korak po stavku: »Ne strinjamo se.« V normalnem političnem sistemu obstaja stopnjevanje. Nestrinjanje. Ostra kritika. Predsedstvo stranke, izvršilni odbor, svet, poslanska skupina, vrh opozicije, zahteva po politični odgovornosti, glasovanje. Pri nas smo sredino odstranili zaradi administrativne poenostavitve. In preobremenjenosti. Saj veste. Preveč zbirokratizirana država. Gremo direkt na ustavno, pa je.
Tako imamo zdaj državo, v kateri predsednik parlamenta pojasnjuje, kako je mogoče biti obsojen ob tem, da nisi obsojen, predsednik vlade pojasnjuje, kako je mogoče podpirati Izrael, ne da bi podpiral vse, kar počne Izrael, predsednik opozicijske Svobode razlaga, da menda ni hotel sprivatizirati energetskega podjetja, ostala opozicija pa pojasnjuje, kdaj zunanjepolitično nestrinjanje postane vprašanje ustavne odgovornosti. Vsi govorijo pravno, resno, kredibilno. Vsi mediji jim držijo štango in vse gre v eter brez mašila, da ne bo kdo rekel, da smo koga cenzurirali.
Resnih pogovorov iz časov tiste prave Slovenije, kjer so se politiki za zaprtimi vrati v vili Podrožnik pogovarjali, ni več. Tistih politikov, ki so nekaj rekli in je držalo. Tistih, ki so v tišini delali in res nekaj naredili. Danes je vse samo na formi, samopromociji. Nihče se več za zaprtimi vrati ne pogovarja. Včasih smo novinarji iskali lokacije, kjer se je skrivaj dobival državni vrh, danes vemo do leta 2028 kje bo Levica dala izjavo, kje bo Stevanovič predaval in kje bodo poslanke Svobode napovedale nekaj usodnega.
To ni več parlament. To je skupinski WhatsApp, v katerem so vsi administratorji in eden drugega mečejo ven, pa spet invajtajo v skupine. Delite for all. Delite just for me. Invited. Not invated. Follow, Unfollow.
Potem je tu še slovenska policija. Kriminalisti začnejo preiskovati sum, da je nekdanji predsednik Darsa, Andrej Ribič, poskušal podkupiti poslanca Resnice. Potrebovali naj bi njen glas oziroma glasove za parlamentarno večino, zato naj bi – vsaj po navedbah Resni.ce – šli ponudit prek znanca iz kajakaškega kluba. Ribič vse zanika. Ja, to je ta Ribič, ki ni pojasnil, kako se je podražila stavba za Dars za 20 mio, zraven pa je dodal nek astronomski strošek za odvoz odpadkov v Avstrijo, ki se ni zgodil v takih merilih, kot jih je predstavil. Ker je odpadek najverjetneje, kot pri Dobrunjah, ostal v lepi naši Sloveniji, pokrit z golf travico. Ribič torej govori eno, Resni.ca govori drugo. Kdo ima prav? Treba je pogledati na TV Resni.ca.
TV Dnevnika tako ali tako nihče več ne potrebuje. Vsi gledajo Stevanovićev kanal. Vreme, šport in dejstva po izboru uredništva. Vremenska napoved: pretežno jasno, večne zarote. Janša moj, moj. Možnost padavin 30 %. Možnost kazenske ovadbe 90 %. In potem je tu še Robert Golob. Človek, ki poskrbi, da gre z Ugljana z dvema računoma. Na enem piše firma skupaj, na drugem pa narazen. In račun na Hrvaškem so najverjetneje popravljali kar v poslanski skupini. Seveda, že ne bodo outsourcali. A Golobovi nastopi niso povsem diametralni od Stevanovića. Tudi on ima narcisoidno težnjo, prepričan je, da je boljši. Čeprav dejstva so taka, da je del tega istega tropa. V postopku. Kazenski, predkazenski, saj je vseeno? Eni bodo poklicali enega pravnika, pa bo ta povedal, da je predkazenski, drugi bodo poklicali drugega, in tisti drugi bo povedal, da je pravno formalno v teku že kazenski. Na vratih parlamenta bi tako lahko ob vseh dnevnih dogodkih dali smerokaz. Če iščete tiste s kazensko, pojdite bolj desno, za predkazenski, referendum, ustavno, greste mimo puba levo, poslanci z velikim P pa naravnost. To so tisti, ki so prišli v parlament, zato da bi bili poslanci. Ne osumljenci, obtoževalci, influencerji, zgodovinarji, tožilci, sodniki, revolucionarji ali odrešeniki naroda. Samo poslanci. Njih kamere redko spremljajo. Ali pa jih ne vidimo, ker v svoji normalnosti ne izstopajo in nam je to čudno. Ker smo se navadili živeti v državi, v kateri mora biti vsak dogodek v petih minutah spremenjen v dokaz, kjer je Facebook postal izpušni ventil za vsakega polpismenega norca, ki mu dajemo težo in lajkamo, polovici upamo reči, da je moralno pokvarjena. Poklicani odločajo nasprotno, kdo so zveličani v tej državi. Argumenta, ki bi stal, ni, dejstva, ki bi podpirala resnico, ni. Laž je postala vsakdan in kontinuiteta vsake vlade. Vsak ima svojo resnico in resnic je več. Če nisi z nami, si izdajalec in ti bodo najverjetneje sodili po FB. Kako boš to prenesel, če sploh boš, pa je vprašanje. Nekateri pristanejo tudi v žalostni statistiki.
In kako bo šlo to naprej?
Kdo bo normaliziral to državo, pobesnelih zveri. Vsak dan državni udar, komunistična revolucija, dva tabora. Meja bo verjetno zdaj potekala na Dimičevi. Kako se bo takrat imenovala ulica, bomo seveda odločili na referendumu. Kdo pa bo risal mejo? Bo šla bolj levo, bolj desno, severno, južno.
Pametnemu je tega dovolj. Presekajte. V imenu naroda, ki sovraži tabore in ki želi normalno življenje. Dvornim norcem pa ne testa na droge, pač pa na test za potrditev normalnosti.
***** Besedilo je kolumna in izraža osebna stališča avtorice.
*******************************************************************
PODPRITE NAJU, PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker so nama najpomembnejši ljudje in njihove pravice. V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da informacije pridejo na dan, je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice. Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo – pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav, in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
Zavod za Preiskovalno novinarstvo in raziskave
Nanoška 3
1000 Ljubljana
Nova Ljubljanska banka: Števika računa
SI 56 0284 3026 6324 932
Donacija
Hvala, Barbara in Nataša
Preiskovalno.si je neodvisen medij. Ne financira nas noben bogat posameznik, nobena politična stranka.
