Če bi kaj lahko šlo narobe, bo tudi šlo. V zvezi z RTV lahko od leta 2021 beležimo veliko slabih dogodkov: od popolnega strankarskega prevzema TV Slovenija, ki je vodil v strmoglavljenje težko pridobljenega zaupanja, do porabe zadnjih rezerv za nezakonito odpuščanje ter poslovanja z nepokrito izgubo.
Sedanja koalicija se je zavezala urediti status RTV in zagotoviti celovit ter trajnostni model financiranja medijskih vsebin v javnem interesu — torej tudi RTV. Žal pa se je RTV znašla v položaju, ko kljub povišanemu RTV-prispevku preprosto nima dovolj sredstev za zagotavljanje vsaj približno primernega programa.
Če smo doslej upali, da se bo koalicija vendarle zbudila in zagotovila vsaj približno zadostna sredstva, je s predlogom sprememb zakona o RTV pokazala nesposobnost zagotoviti »stabilno in zadostno« financiranje, kar je že dolgo znana zahteva Ustavnega sodišča. Sredstva, predvidena v spremembah zakona in v državnem proračunu za leto 2026, namreč ne zadoščajo za poplačilo vseh pogodbenih obveznosti ter nujnih izdatkov za zunanje sodelavce in programske pravice, ki bogatijo program.
Uprava je sicer pripravila Programsko-produkcijski načrt 2026 s priloženim Finančnim načrtom, vendar temelji na dveh težko uresničljivih predpostavkah:
Prvič: da bodo prihodki od oglaševanja višji za 38,2 % glede na letošnje (za dodatnih 5,4 milijona evrov) in kar za 15,2 % višji kot leta 2024, ko sta potekala Evropsko nogometno prvenstvo s Slovenijo in Olimpijske igre;
Drugič: da bo RTV ustvarila skoraj milijon evrov prihodkov z odprodajo pravic izdaj ZKP.
Vse to ob predvidenih 15,3 milijona evrov prihodkov iz sofinanciranja, ki jih naj bi zagotovila sprememba zakona.
Goran Forbici/ TV Slovnija/ Zajem zaslona
Predsednik Sveta RTV, Goran Forbici, je ob tem jasno povedal, da decembra načrtov ne bo podprl, če se bo izkazalo, da je tolikšno povečanje prihodkov od oglaševanja nerealno in če do tedaj ne bo sprejeta zakonska sprememba. Jasno je torej, da na njegov glas in verjetno tudi na številne druge- ne gre računati, zato bo RTV najverjetneje ostala brez osnovnega dokumenta za delo v prihodnjem letu.
Zakaj je koalicija glede RTV tako usodno zavozila
Osnovni problem odnosa te koalicije do RTV (žal pa ne le do RTV) je, da se ni zavedala, kakšne posledice ima bogato nagrajevanje javnih uslužbencev, določeno s sprejetimi dogovori, za javne zavode. Stroški dela so se v primeru RTV od leta 2023 do predvidenega leta 2026 dvignili za kar 18,6 %, čeprav se je število zaposlenih zmanjšalo za 6,3 %. To pomeni, da so se povprečne plače povečale za 25 %. Hkrati je imela RTV v letu 2023 izgubo v višini 7 milijonov evrov, in to kljub prvemu dodeljenemu znesku za pokrivanje stroškov programov narodnosti v višini 5 milijonov. Ta znesek se je v letih 2024 in 2025 povečal na 10 milijonov, letos pa bo RTV od Urada za narodnosti prejela 12,3 milijona, pri čemer stroški teh programov znašajo približno 15 milijonov.
Zaradi navedenega se na prvi pogled všečno zakonsko določilo o 10 % prispevka za pokrivanje teh stroškov izkaže za popoln udarec v obraz RTV. Gre namreč za zmanjšanje sofinanciranja programa, ki je ustavna zaveza, in ki ga večina plačnikov RTV prispevka sploh ne spremlja. Res je sicer, da je ta koalicija našla način, kako pokriti večino stroškov delovanja enote Glasbena produkcija (GP), tako da bo RTV za leto 2026 prejela skupaj 3,3 milijona evrov več kot letos. A kaj, ko se bodo povprečne plače glede na leto 2025 povečale za 5,9 %, kar pomeni, da bi se stroški brez zmanjšanja števila zaposlenih zvišali za skoraj 7 milijonov evrov. Če temu dodamo še vsaj dva do tri milijone višje programske stroške zaradi Zimskih olimpijskih iger in odločitve za odkup pravic za Svetovno nogometno prvenstvo, bi moralo biti vsakomur jasno, da bo RTV primanjkovalo vsaj 5 milijonov.
Asta Vrečko, ministrica za kulturo / foto TV Slovenija/ Zajem zaslona
Brez stabilnega financiranja
RTV za vodstvo Gibanja Svoboda ni bila nikoli prioriteta. Še več! Njena vodilna sta bila in verjetno še vedno sta, prepričana, da bi RTV Slovenija lahko pokrila višje stroške dela, nastale zaradi sporazumov z javnim sektorjem, z boljšim »menedžiranjem«. Pri tem kot da ne bi vedela, da smo ravno z racionalizacijami v zadnjih desetih letih uspeli zagotavljati zaupanja vredno delovanje. RTV prispevek je bil namreč od leta 2012 do letos nespremenjen, že leta 2012 pa je morala RTV za pozitivno poslovanje prodati za 9 milijonov evrov delnic. Jasno je, ali pa bi moralo biti jasno, da bo prihodnje leto RTV razpolagala z realno 35 milijoni evrov manj.
Še huje je, da so paket sofinanciranja, zdaj vključen v predlog sprememb zakona, »pacali« vse od avgusta 2024. Ob tem je med medresorskim usklajevanjem od avgusta letos izpadlo določilo, da bi se RTV-prispevek bolj ali manj avtomatsko usklajeval vsaj z inflacijo.
Ključno pa je, da ministrstvo za kulturo ni zmoglo iniciirati in zaključiti razprave o količini in kakovosti javne službe – torej o programih in oddajah. Prav to bi lahko oziroma bi moralo predstavljati podlago za določitev zadostnega financiranja.
Zakaj RTV za normalno delo manjka okoli 5 milijonov?
Planiranje poslovanja na RTV je razmeroma enostavno. Prihodki od RTV prispevka so izjemno predvidljivi, znani so tudi zneski sofinanciranja (čeprav so za letos decembra 2024 dogovorjena sredstva realizirali šele avgusta), precej natančno pa je mogoče oceniti tudi prihodke od oglaševanja in drugih komercialnih virov. Zelo natančno je mogoče predvideti tudi stroške dela, saj je vnaprej znano, kdaj in za koliko se bodo povečale plače, kakšni bodo stroški napredovanj, kaj predstavlja nujni delež za nagrajevanje in, ja, tudi koliko bo znašala božičnica. Vsi zaposleni imajo z RTV sklenjene dolgoročne pogodbe, treba je le še oceniti obseg nadur, kar je prav tako mogoče. Pomemben dejavnik je tudi predvideno število zaposlenih: če se načrtujejo odpuščanja, se lahko oceni prihranek, na drugi strani pa je treba upoštevati stroške odpravnin.
Nikakor pa ni dopustno načrtovati tako, kot je zapisano v trenutnem finančnem načrtu: predvideti odpustitev 50 zaposlenih in pri tem nižjih stroškov dela za 500 tisoč evrov, obenem pa ne predvideti stroškov odpravnin. Te naj bi pokrila država, vendar država niti sredstev za sofinanciranje Glasbene produkcije nima predvidenih. Stroški dela bodo v letu 2026 že presegli 60 % vseh stroškov.
Težava je tudi v tem, da se zmanjšujejo variabilni stroški. Leta 2017 so predstavljali 24,8 % vseh poslovnih odhodkov, leta 2023 pa le še 18,5 % (26,5 milijona evrov, od česar je 1,8 milijona fiksnih za obvezno sofinanciranje podpore filmu). Če bi si uprava upala to prikazati v celoti, bi bili verjetno že pod 15 %. Okoli 16 % vseh stroškov pa predstavljajo fiksni stroški, pri katerih skorajda ni prostora za varčevanje – sem sodijo stroški elektrike, ogrevanja in plačila kolektivnim organizacijam.
Planiranje na RTV torej res ni atomska znanost, razen kadar preprosto ni »zadostnega« financiranja za predviden obseg in kakovost programov ter oddaj. Prav to se dogaja zadnji dve do tri leta, kar je razvidno tudi iz pojasnil v Programsko-produkcijskem načrtu (PPN), kjer je jasno, kaj se bo v primerjavi z letošnjim letom zmanjšalo. Iz priloženega gradiva za Radio Slovenija je razvidno, da bo imel radio, enako pa velja tudi za televizijo še manj zunanjih sodelavcev, ki pa bistveno prispevajo k zanimivosti oddaj. Za sodelavce, tudi če so vrhunski in že zdaj plačani zelo skromno, preprosto »ni denarja«.
Kdo je odgovoren za sedanje stanje?
Kolumna bi bila precej daljša, če bi podrobno opisal vse zamujene priložnosti in neizpolnjene naloge. Značilno pa je, da odgovornosti ne prevzame nihče. Ministrstvo za kulturo je na primer v obravnavo poslalo zakon o spremembah zakona o RTV, ne da bi predstavilo trenutno finančno stanje in pojasnilo, kaj bo pomenil zakonsko določen le malenkost višji prispevek države. Prav tako ni pojasnilo, katere javne službe naj RTV opusti ali zmanjša: Dopisništva?
Morda programe regionalnih centrov? Naj se programi narodnosti zmanjšajo na novo določeni obseg financiranja, torej na 11 milijonov evrov? Nič od tega. Določanje obsega javne službe ni naloga Sveta RTV, kot nekateri zmotno menijo – financiranje mora zagotoviti ustanovitelj.
Seveda je odgovorna tudi Uprava RTV. Kaj je dejansko naredila razen zmanjševanja stroškov in praktične prepovedi zaposlovanja?
Tako se je 31. oktobra število zaposlenih namesto dogovorjenih in planiranih 2.077 zmanjšalo na 2.027. Lahko bi rekli, da se to niti ne pozna, a ni res. Sam opažam preveliko ponavljanje prispevkov in tudi površno poročanje v informativnih programih. Ne trdim, da ni določenih zaposlenih premalo obremenjenih, vendar načrt, da naj bi se število zaposlenih do konca leta 2026 zmanjšalo še za 92, je brez jasnega odgovora na vprašanje »kje in zakaj«.
V tretjem tromesečju naj bi 50 ljudi odpustili kot tehnološki višek, toda kako, če ni dopolnjenih sistematizacij in kataloga delovnih mest po enotah? Stroški odpravnin bi lahko znašali med 1,2 in 3,1 milijona evrov. Iz kadrovskega načrta pa ni razvidno, da bi se koga ob tem tudi zaposlilo.
Zavajujoča uprava?
Najbolj zaskrbljujoče pa je, da imam občutek, da uprava v bistvu zavaja tako Svet RTV, kot predstavnike ustanovitelja, ko zatrjuje, da bo uspela brez večjih težav zmanjšati število zaposlenih in hkrati pokriti višje stroške plač zaradi »integracije«, »prestrukturiranja«, nove sistematizacije in prihrankov ob uvedbi novega poslovnega programa. Medtem pa v kolektivu vre, saj oddaj ni mogoče pripravljati tako, kot bi bilo primerno. Oprema je zastarela, kar je najbolj očitno pri znesku obračunane amortizacije: prihodnje leto naj bi znašala le 6,5 milijona evrov (leta 2019 je znašala 9,8 milijona, leta 2012 pa kar 14,3 milijona).
Odgovornosti ne moremo prezreti niti pri Svetu RTV, še posebej pri njegovem predsedniku. Najboljši dokaz za to je, da je na zadnji seji 26. 11. upravi očital, da ni organizirala razprave o problematiki RTV, čeprav je imel to nalogo sam, dodeljeno s posebnim sklepom Sveta z dne 21. 12. 2023! Da ne omenjamo nedopustnega izsiljevanja, da morata biti v programu dve oddaji, sicer ne bo potrdil PPN. Po njegovih besedah: »Če ustvarjalci ne vidijo dovolj široko, jih moramo mi popraviti.«
Rešitev pa je v bistvu lahko le skupna. Pri tem je nujno vključiti vse notranje sindikate, ne pa se z njimi prepirati. Znajo biti zahtevni, a tudi razumni. Sedanje stanje namreč ne koristi nikomur.
Igor Kadunc je nekdanji generalni direktor RTV in direktor STA
