Vir: Freepik
Leta 1976 se je zgodil hud potres v Posočju. Takrat sem bil predsednik mladinske organizacije v Mladinski knjigi in zelo dobro se spominjam, kako pomemben je bil osebni pristop. Z osebnimi kontakti in pogovori s člani mladinske organizacije mi je uspelo v zelo kratkem času zbrati za dva avtobusa mladincev, ki smo šli med vikendom pomagati prizadetim v potresu. Če bi takrat pozval mladince samo z okrožnico, sem prepričan, da mi ne bi uspelo zbrati niti toliko prostovoljcev, da bi nas bilo za en kombi. Lahko bi naštel še vrsto podobnih aktivnosti, pa ne gre za to, da bi sebe na ta način promoviral – gre za to, da se morda sedanji sindikalni voditelji iz tega primera tudi naučijo nekaj koristnega.
Ta izkušnja me je naučila, da nobena akcija, še posebej obsežna, ne more biti uspešna brez osebnega stika, osebne energije in prisotnosti na terenu. Zato me neuspeh Delavske koalicije pri zbiranju 40 tisoč podpisov za razpis referenduma o pokojninski reformi ni presenetil – me je pa globoko razočaral.
Poraz sindikatov
V predpisanem roku je Delavska koalicija uspela zbrati komajda četrtino potrebnih podpisov, kar je po mojem mnenju porazen rezultat. Gre za organizacijo, ki je združila več kot 20 sindikalnih central, ki verjetno imajo številno članstvo. Podatka o številu članov posameznih sindikatov nimam, vendar sem skoraj prepričan, da njihovo skupno članstvo presega magično številko 40 tisoč, kolikor je bilo potrebnih overjenih podpisov. Kljub temu jim to ni uspelo – kar je nedvomno velika zmaga neoliberalne vlade in kapitala.
V sindikalnih organizacijah bodo morali temeljito prešteti svoje vrste in analizirati vzroke za tako očiten neuspeh. Po mojem mnenju gre za popolno akcijsko nesposobnost sindikatov, ki niso zmogli mobilizirati niti lastnega članstva. Danes živimo v informacijski družbi, kjer komunikacija poteka prek družbenih omrežij, SMS-sporočil in e-pošte, vendar sem prepričan, da za uspeh tako velike akcije to ni dovolj. Elektronsko sporočilo ne vzpostavi osebnega odnosa, ne ustvari občutka skupnega boja in tudi ne zagotavlja, da ga je naslovnik sploh prebral. Manjkal je osebni kontakt — tisto, kar je pred desetletji delovalo v Posočju.
Zato Delavska koalicija ni uspela. Imeli so dober namen, prave argumente in jasen cilj, a manjkal je osebni pristop. Poleg tega so bili medijsko skoraj popolnoma prezrti; boj z državo je bil kot boj Davida in Goljata. Še posebej bi morali nagovoriti generacijo med 45 in 55 let, ki jo bo pokojninska reforma najbolj prizadela. Ti ljudje se bodo upokojevali po preteku prehodnega obdobja in bodo občutili vse slabosti pokojninske reforme, ki jo država in predvsem minister Luka Mesec tako hvalita.
Kajtimir Kunc je upokojenec, aktivni državljan in publicist, ki se bori za pravice svojih stanovskih kolegov in kolegic.
Zmaga kapitala
Danes si lahko priznamo, da so sindikati dokončno izgubili svojo vlogo med delavstvom. Tako kot leve politične stranke so tudi oni dokončno premagani s strani kapitala. Žal nimajo orožja, s katerim bi lahko kljubovali kapitalu. Svojih aktivnosti niso prilagodili današnjemu času in videti je, da so se tudi precej oddaljili od svoje sindikalne baze. Morda temu botruje tudi dejstvo, da so sindikalni voditelji dolgoletni funkcionarji, ki sedijo na istih funkcijah. To prav gotovo zavira delovanje katerekoli organizacije, pa tudi sindikatov.
Tako je, na primer, Lidija Jerkič vodilna sindikalna funkcionarka že od leta 2006, predsednica ZSSS pa je bila od leta 2017 do leta 2025. Pred tem je dolga leta sindikatom predsedoval Dušan Semolič, ki je Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije vodil več kot četrt stoletja. Sicer menim, da je Dušan Semolič bil zadnji pravi sindikalni voditelj v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, vendar bi vseeno moral pustiti prostor novim kadrom, kot se je to dogajalo v sindikatih v prejšnji skupni državi, ko so se sindikalni voditelji, kljub enopartijskemu sistemu, izmenjavali vsak mandat: Vinko Hafner (1978–82), Marjan Orožen (1982–86), Miha Ravnik (1986–91). V samostojni Sloveniji pa je vodenje sindikalne organizacije postalo profesionalno, tako kot župani ali pa poslanci, in verjetno se tudi skozi to neuspelo akcijo kažejo slabosti takega načina organiziranja.
Mediji prevzeli vlogo sindikata
Sam sem bil delegat na 10. kongresu Zveze sindikatov Slovenije leta 1982 in takrat se nam je zdelo povsem normalno, da se vodilne funkcije izmenjujejo. Takratna akcijska sposobnost sindikatov je bila očitno večja kot danes. Danes smo priča kršenju delavskih pravic, ki so bile krvavo priborjene že pred stoletjem ali več, brez da bi se temu sindikat v imenu svojega članstva odločno uprl. Torej, očitno je, da so dolgoletni sindikalni voditelji pozabili na svoje osnovno poslanstvo – to je boj za ohranjanje že priborjenih delavskih pravic in tudi boj za nove delavske pravice, ki so izziv današnjega časa. Tako razen nekaj izjav za medije nismo videli konkretnih aktivnosti v boju proti prekarnemu delu, kot tudi nismo videli niti konkretnih akcij konkretne sindikalne centrale ali celo ZSSS na primeru invalidskega podjetja CSS d.o.o. iz Škofje Loke. Če ne bi bilo medijev, ki so obelodanili to zgodbo, bi bilo to podjetje zelo verjetno likvidirano, saj je v svojem boju za delavce invalide precej osamljeno delovala predsednica sindikata Brigita Rutar. Taka pasivnost Zveze sindikatov prav gotovo nosi za posledico tudi izgubo zaupanja v organizacijo samo in posledično tudi osipanje članstva.
Dokler bodo sindikalni funkcionarji na najvišjih položajih delovali »ex cathedra«, bomo priča neuspešnim sindikalnim akcijam. Nekoliko bolj uspešni so sindikati v javnem sektorju, kjer imajo stabilnejši položaj, medtem ko so sindikati v zasebnem sektorju v težjem položaju, tudi zato, ker lahko zasebni lastniki kapitala lažje odpuščajo ali preoblikujejo podjetja in se tako znebijo organiziranih delavcev. To smo videli tudi v primerih, ko so inšpekcijske službe skušale stopiti na prste določenim stalnim kršiteljem delovnopravne zakonodaje, pa se na tak način izogibajo tako globam kot tudi uspešno nadaljujejo s svojim nezakonitim delovanjem.
Zakaj Francozom uspeva, Slovencem pa ne?
Vzporedno z našo pokojninsko reformo smo bili priča dogajanju v Franciji, kjer je bil predsednik vlade prisiljen zamrzniti napovedano pokojninsko reformo, s katero bi se upokojitvena starost zvišala iz 62 let na 64 let. Pokojninsko reformo so v Franciji zamrznili do leta 2027, ko bodo naslednje predsedniške volitve. V to so Francozi bili prisiljeni, če bi hoteli ohraniti funkcioniranje države in zaustaviti množičen upor Francozov proti njihovi pokojninski reformi. Na francoskem primeru se lahko Slovenci učimo, kako se je treba boriti za svoje pravice. Prav tako bi se iz francoskega primera lahko veliko naučili tudi slovenski sindikalisti.
Medtem ko smo spremljali dogajanje v Franciji, smo v Sloveniji gledali razkol med sindikati. Sindikalni funkcionarji, ki so bili vneti zagovorniki pokojninske reforme, so zlahka pozabili na interese svojega članstva in so se postavili na stran neoliberalne izvršne veje oblasti in na stran kapitala. Pa pobuda za zakonodajni referendum ni bila v bistvu nič drugega kot dati možnost tistim, ki jih pokojninska reforma zadeva, da sami odločijo o svoji prihodnosti. To demokratično možnost so se na vse kriplje trudili zaobiti tako predstavniki države kot tudi zagovorniki pokojninske reforme, med katerimi so bili tudi Zveza društev upokojencev Slovenije in Sindikat upokojencev v okviru ZSSS. Pri tem pa so ravno predstavniki upokojencev spregledali, da naknadno ne bodo mogli kritizirati rešitev, ki jih je uzakonila pokojninska reforma, ko so jih enkrat podprli.
