Zapor po meri človeka oziroma obsojenca! Pet hektarov velika posest, na kateri bo za kakovostno življenje zapornikov v celoti poskrbljeno. Pokrita športna dvorana, zunanja igrišča za nogomet, košarko, balinišče, vrt, zelenice, drevesa, grmovnice – vse za dobro počutje zaprtih. Notranji prostori bodo ravno tako v veselje vsem uporabnikom: poleg vsega naštetega bodo imeli tudi pravi bolnišnični oddelek za dvanajst oseb, psihiatra po potrebi, prostor za duhovno oskrbo vseh vernih, sobe s talnim gretjem, sodobno prezračevanje in klimatske naprave povsod, moderne kopalnice, protipožarno zaščito po predpisih in tudi kadilnico. Morda bodo v kateri izmed delavnic lahko celo počeli kaj koristnega. Aha, da ne pozabimo – bivanje in hrana bosta brezplačna. Vse to v korist tistih, ki so oškodovali druge ali komu celo odvzeli življenje. Ja, država je res dobra mati.
Ogledalo družbenih prioritet
Pa si poglejmo še življenje ljudi, ki živijo v domovih za starejše, in kakšna je država kot mati njim. Domovi so v večini primerov dotrajane, nefunkcionalne stare hiše, ki nujno potrebujejo temeljito prenovo – takih je v državi veliko. Starejšemu človeku pripada postelja, nočna omarica in prostor za garderobo. Sobe so praviloma temne, dnevne svetlobe je malo, ni prezračevanja, parket škripa, zrak je slab, prostori so brez klimatskih naprav, intime skoraj ni, hrana je pogosto hladna, kopanje ponekod še vedno le vsakih štirinajst dni, zdravnik je prisoten le nekaj ur med tednom, sicer je na voljo urgenca. Pripravljena zdravila deli kar oskrbovalka – ko utegne in če ni drugače. To je njihov »luksuz«, za katerega plačujejo ves svoj razpoložljivi denar.
Znova ugotavljamo, da starejši že desetletja bijejo plat zvona in da tudi aktualna vlada pri reševanju njihovih težav ni kaj dosti uspešna. Ustanovljeno je bilo Ministrstvo za solidarno prihodnost, a zanje se ni veliko spremenilo. Še vedno ni posodobljenih standardov in normativov, delo negovalcev ostaja podcenjeno in v družbi velja za manjvredno. Starejši še vedno nimajo svojega varuha ali zagovornika – v resnici imajo čedalje manj.
Prva naloga in misel odločevalcev bi morala biti usmerjena v to, kako zadovoljiti in pošteno plačati delavce, ki dnevno skrbijo za naše mame in očete – jih negujejo, skrbijo za njihovo intimno čistočo, jih hranijo, kopajo, češejo… Tem delavcem bi bilo treba nemudoma dodeliti status tistih, ki opravljajo delo posebnega družbenega pomena, morda celo benificiran delovni staž. Medtem pa se vlada ukvarja s prekvalifikacijami, štipendijami za bodoče delavce v negi in najemom tuje delovne sile, medtem ko življenje starejših polzi mimo.
Zaradi zamenjanih prioritet in splošnega nepoznavanja problema številni ostajajo sami – s svojimi mislimi, v posteljah. Nimajo družbe, ni terapevtov, gerontologov, socialnih delavcev, animatorjev, kaj šele prostovoljcev. Vodstva domov so pogosto pasivna, ponekod celo odkrito sovražna do stanovalcev. Vsi bežimo, najemamo tujo delovno silo za denar, ki ga naši delavci prezirajo. Najemanje eksotične delovne sile za nego starejših je pravzaprav nesmiselno – mnogi starejši ne dovolijo posegov v svojo intimo ljudem, ki niso njim podobni. Star človek je tradicionalist, ne spreminja navad, zato spremembe nanj ne vplivajo dobro.
Raje se vprašajmo: kako bomo rešili potrebo domov po ločenih bolniških oddelkih? Kdaj bomo imeli zdravnika 24/7, zobozdravnika, psihologa, psihiatra, spovednika? Do kdaj bodo bolni ležali med zdravimi? Tudi prehrana pogosto ni primerna – za mnoge je odvajalo vsakdanja stalnica.
Živeti v postelji in samoti je zagotovo mučno, ponižujoče in sramotno za vse nas. Marsikdo pravi: »V zaporu je bolje kot v domu.« Za dobrunjskega bo to zagotovo držalo.
