slika klixba
Gledam pogrebno slovesnost Halida Bešlića. Gledam v Dina Merlina, ki s tresočim glasom bere presunljivo slovesno pismo, posvetilo prijatelju, nikoli konkurentu, čeprav sta leta delila iste odre.
Ob besedah Merlina se kamera obrne v publiko in pokaže drugega moškega s pečatnim prstanom, ki si briše solze. V ozadju je še več moških z globokimi podočnjaki, ki razkrivajo jok.
https://www.facebook.com/share/r/19spivKztU
Nepredstavljiv je Balkan za Slovence, si mislim. Tega pri nas ne vidiš. Točenja solz za kolegom. Na Balkanu prijateljstva niso mehka, so ognjevita, pristna. Rodi jih skupna borba, preživeto gorje, izkušnje, vino, preklinjanje, kreganje, molk po sporu … in ponovno druženje. Glasno, z besedami in pogledom v obraz.
Na Balkanu se prijateljstva merijo v tem, koliko si pripravljen potrpeti za drugega, koliko si pripravljen dati, koliko si pripravljen odpustiti. Zvestoba je nekaj, kar šteje. Zvestoba, ko je hudo, ko si narazen in ko spet prideš skupaj.
Štiri leta nazaj, ob smrti Đorđa Balaševića, so srbski mediji poročali, da so potem, ko se je Balaševiću ustavilo srce, zdravniki še pol ure reanimirali, dodajali adrenalin, naredili vse, da bi ga oživili.
In ko so ga razglasili za mrtvega, so še pol ure jokali za legendo.
Da bi zdravnik pri nas jokal, nisem slišala. Gotovo je, a emocija pri nas ostane znotraj zidov. Skrita. Da ne vidijo in da ne slišijo. Biti ranljiv pomeni odkrivati svojih slabosti.
Na Balkanu čustva niso šibkost. So jezik, ki ga vsi razumejo. Najprej se pol ure ob kavi strinjajo o politiki ali fuzbal tekmi, potem se prepirajo, izrečejo par psovk, na koncu pa objamejo. In te roke, ki so te za adijo močno objele, ostanejo tudi za tvojim hrbtom, ko greš. So tiste, ki ti dajo kruh, ko in če » zajebeš« posel. So tiste, ki ti pokažejo sobo, dom, ko ga potrebuješ. So tiste, ki ti dajo zadnji zadnje dinarje, marke, ko nimaš. » Evo ti, uzmi.«
Na Balkanu ni dokončnosti. Ko se sprejo, so vrata vedno priprta. So distance, ki so vedno premagljive, in so vezi, ki premagajo vsak ego.
Imeti prijatelja in biti zanj v dobrem in slabem je za Balkanca čast. Je priznanje, da imaš nekoga, ki ti »čuva leđa«. Prijatelj, ki ga imaš rad, ko sta v oddaljenih tišinah ali skupnih prostorih. »Tu sam, brate, zate.« Merlin je na pogrebu svojega prijatelja Bešlića v solzah povedal, da sta se v zadnjih trenutkih smejala, da ne bi jokala – da bi prelisičila bolečino in smrt.
Imeti prijatelja, ki bo s teboj vsaj poskušal prelisičiti smrt, je privilegij.
Ko gledam tisti pogreb, se mi zazdi, da ne gledam le slovesa od človeka, ampak slovo od neke dobe – dobe, v kateri so moški znali pokazati čustva, peti iz srca, se kregati in se spet spraviti, brez distance, brez igre. In pomislim, da je v tem Balkanu, ki ga tako radi omalovažujemo, pravzaprav shranjen spomin na tisto, kar smo mi nekoč bili – malo bolj topli in malo bolj solidarni.
V ospredju pa je danes v Sloveniji togost v odnosih. Vse je postalo nekako previdno, odmerjeno. Nihče nikomur več nič ne reče, da ne bi koga užalil, da ne bi bilo preveč, preblizu, preosebno. Namesto pogleda, ki bi obstal, je umik. Namesto objema, odmerjen stisk roke, da ne bi kdo pomislil, da smo premehki. Previdnost je tista, ki jo častimo.
Slovenc je Slovencu kolega, manj prijatelj. Pri nas se čustva dozirajo kot zdravilo, po kapljicah, da ne bi preseglo priporočene mere. Ljudje se bojijo pokazati, da jim je mar. Strah jih je bližine, ker so jih učili, da bližina boli. Raje vsi postavimo meje, zidove, pravila, kot da bi preprosto rekli: »Pogrešam te.«
Vsak gleda v svoj vrt, obdeluje svojo tišino, meri, kdo je komu kdaj prej napisal, kdo je koga zadnji poklical. Kot da toplina nekaj stane, kot da prijaznost razgalja. A prav to nas je nekoč delalo ljudi. Iskrenost, neposrednost, bližina.
Če bi se znali tega spet naučiti, izgovoriti prijatelju »brat, sestra«, brez zadrege, brez ironije , bi morda postali boljši. Ali pa bi bili preprosto bolj izpolnjeni. Ponosni, da smo nekomu nekaj. »Računajte na nas,« je rekel Balašević. Koliko pa jih lahko računa na vas? Znamo drugega postaviti pred svoj ego?
Gledam še zadnje dejanje nekega slovesa, balkanske emocije, ki me prevzame. Mene – balkansko dušo, mešanko – tako blizu, tako do kosti. In mislim na Merlinovo pesem: »Svako ima nekog, da mu ruke pruža.«
Mogoče je to tisto, kar nas drži pokonci – vedeti, da nekje obstaja nekdo, ki bo segel čez vse razdalje in ti tiho rekel: »Tu sam, brate.«
Nataša Markovič je novinarka, urednica in so-ustanoviteljica Preiskovalno.si
****************************************
PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker so nama najpomembnejši ljudje in njihove pravice. V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da informacije pridejo na dan, je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice. Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo – pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav, in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
Hvala, Barbara in Nataša
Hvala vsem tistim, ki ste najino delo že prepoznali in nama donirate sredstva.
