Bernarda Škrabar Damnjanović je detektivka, podjetnica in strokovnjakinja za varnostno-preiskovalno dejavnost, ki spada med bolj prepoznavna imena na področju zasebnih preiskav in gospodarske varnosti v Sloveniji in širše.
Je certificirana mednarodna preiskovalka s skoraj 20-letnimi izkušnjami, ki deluje na presečišču detektivske dejavnosti, korporativne varnosti in gospodarske obveščevalne dejavnosti.
Je direktorica Detektivsko varnostne agencije ter soustanoviteljica več projektov na področju varnosti in analitike, med drugim tudi tehnološkega podjetja in inštituta za strateške raziskave.
V slovenskem prostoru velja za eno ključnih figur zasebnega preiskovalnega sektorja. Njena agencija pa je znana tudi po mednarodnih preiskavah ter sodelovanju v kompleksnih gospodarskih in varnostnih primerih.
Bernarda Škrabar Damnjanović je za Preiskovalno.si delila svoje strokovne izkušnje v povezavi z aktualno afero prikritega snemanja in prisluhov.
Ali lahko običajen človek prepozna prevaro s prisluškovanjem oziroma prikritim snemanjem?
Da, v določenih primerih jo lahko, vendar praviloma ne po enem samem znaku. Običajno gre za skupek okoliščin, ki vsaka zase morda ne deluje posebej sumljivo, v celoti pa kažejo, da nekaj ni običajno. Težava je, da posamezniki takšne znake včasih spregledajo zaradi vtisa pomembnosti, obljube koristi ali občutka, da gre za izjemno priložnost. Poznamo dober pregovor: če je nekaj predobro, da bi bilo res, to verjetno tudi je. Prav zato je pri pomembnih stikih smiselno pravočasno opraviti osnovno varnostno preverbo oseb, okoliščin in ozadja takšnega povabila.
Kateri so najočitnejši znaki, da bi lahko bil nekdo predmet prikritega snemanja?
Pri dobro pripravljenih operacijah praviloma ni jasno vidnih znakov. Tam, kjer so zadeve slabo izpeljane, pa lahko opazimo nenavadno umeščena vprašanja, vidne snemalne ali druge neobičajne naprave, nervozo sogovornika ali ponavljanje vprašanj. Eden od znakov je lahko tudi (pre)dobro poznavanje podrobnosti določene tematike, kjer sogovornik razpolaga z informacijami, ki jih praviloma ne bi mogel poznati. To lahko kaže na dostop do virov podatkov, ki niso javno dostopni.
Na kaj vse je treba biti pozoren poleg morebitnega telefona ali naprav na dosegu vidnega polja?
Profesionalna oprema za prikrito snemanje praviloma ni vidna ali pa vsaj ni zlahka prepoznavna. Nenavaden telefon na mizi ali dodatna naprava pod njim lahko kažeta na slabo pripravo, improvizacijo ali uporabo neprofesionalne opreme. Danes je sicer mogoče dobiti tudi zelo dovršeno opremo, skrito v oblačilih, predmetih ali predelanih mobilnih telefonih, zato je takšno opremo pogosto zelo težko zaznati. Če je bila v konkretnem primeru uporabljena oprema, kot se je omenjalo v javnosti, to po moji oceni ne kaže na posebej profesionalno izvedbo. Ravno zato je za posameznike in podjetja pomembno, da imajo pred občutljivimi srečanji jasno varnostno presojo in osnovne protokole ravnanja, vsaj za visoko profilirane zadeve.
Kaj je lahko znak za alarm?
Znakov za alarm je lahko več. Eden sam morda še ne pomeni veliko, skupek več okoliščin pa bi moral pri posamezniku vzbuditi previdnost. Pri takšnih situacijah pogosto odločajo človeški dejavniki, kot so želja po potrditvi, vtis ekskluzivnosti, želja po ugajanju ali pričakovanje koristi. Prav zato strankam svetujemo preventivno preverjanje poslovnih partnerjev, oseb iz ozadja in varnostno presojo pred pomembnimi stiki ali sestanki, zlasti kadar okoliščine odstopajo od običajnih poslovnih praks.
Je alarm tudi to, da nekdo že vnaprej ve veliko o tebi?
Ne nujno. V poslovnem svetu je povsem običajno, da se pred sestanki ali pogajanji preveri sogovornika, njegovo ozadje, reference in povezave. To samo po sebi ni sporno. Alarm pa se prižge takrat, ko nekdo te informacije uporabi predvsem za vplivanje na ego, ustvarjanje lažnega občutka bližine ali psihološko pridobivanje zaupanja. Prav zato je koristno razumeti, koliko podatkov o vas je javno dostopnih in kako se lahko ti podatki uporabijo proti vam.
So tudi plačane letalske karte, hotel, kosila lahko sumljivi v elementi ali običajna praksa v poslovnem svetu?
Vsak primer je treba presojati ločeno. Če nekdo osebo povabi na drug konec Evrope ter krije stroške poti, večerje ali druge ugodnosti, se je smiselno vprašati, kakšen je njegov dejanski interes. V običajnem poslovnem okolju so takšne geste lahko znak posebne pozornosti, lahko pa tudi poskus ustvarjanja občutka dolžnosti ali pomembnosti. Vedno se je koristno vprašati: zakaj ravno jaz, zakaj v takšnem obsegu in kakšna je moja dejanska dodana vrednost v tej situaciji? Če razmerje med ponujenim in realno vrednostjo ni logično, je to razlog za dodatno previdnost. V takšnih primerih je smiselna tudi predhodna preverba ozadja organizatorjev, financerjev in resničnega namena srečanja.
Ali obstajajo kakšni prepoznavni vzorci – triki, ponavljajoča se vprašanja?
Dobro pripravljeni operativci praviloma ne delujejo na očiten ali šablonski način. Ne ponavljajo vprašanj mehanično in se pogosto sploh ne dotaknejo teme, ki jih v resnici zanima. Najprej gradijo odnos, preverjajo odzive, testirajo meje in včasih vključijo tudi druge osebe ali navidezne poslovne priložnosti. Bistvo takšnega pristopa je, da sogovornik sam začne ponujati informacije, povezave ali ravnanja, ki ga lahko kompromitirajo. Prav zato so takšne operacije pogosto dolgotrajne in temeljijo na psihologiji odnosa, ne na neposrednem zasliševanju. Ravno tu je pomembno usposabljanje vodilnih in ključnih zaposlenih za prepoznavanje manipulativnih pristopov.
Je metoda tudi sproščen pogovor – sogovorniki v prikritih snemanjih so delovali izjemno sproščeni, prijateljski.
Lahko je. Sproščeno vzdušje je pogosto del legitimne pogajalske ali komunikacijske tehnike in samo po sebi ni problematično. Problem nastane, ko je takšna sproščenost uporabljena zato, da se znižajo obrambni mehanizmi sogovornika, zabrišejo profesionalne meje ali normalizira pogovor o nečem, kar je pravno ali etično sporno. Če te nekdo v takem kontekstu začne nagovarjati k nečemu nezakonitemu, neformalnemu ali prikritemu, bi to moral biti zelo jasen alarm. V takšnih primerih je najbolj dragoceno to, da oseba pravočasno prepozna odstopanje od običajnega in se pred nadaljevanjem posvetuje s strokovnjakom.
Takšne situacije zelo jasno pokažejo, da zaščita ne sme temeljiti na improvizaciji, osebnem občutku ali prepričanju, da se to »meni ne more zgoditi«. Ravno nasprotno – najbolj ranljivi postanemo takrat, ko mislimo, da imamo situacijo pod nadzorom. Zato so usposabljanje, preverjanje in preventiva ključni elementi vsake resne varnostne drže. Ne gre za pretirano sumničavost, temveč za sposobnost, da pravočasno prepoznamo odstopanja, razumemo kontekst in ravnamo premišljeno, preden pride do posledic.
Žal pa tudi v svoji več kot 20-letni karieri vedno znova rešujemo primere, ko so se stvari že zgodile narobe, v manjšini pa svetujemo, analiziramo, oblikujemo protokole in usposabljamo.
Morda tudi zaslepljenost s potencialnim poslom lahko ohromi čute previdnosti?
V konkretnem primeru težko komentiram motive posameznikov, še posebej ker ne razpolagamo s celotnim in neokrnjenim kontekstom komunikacije. Na splošno pa lahko rečem, da so pri takšnih primerih pogosto prisotni želja po poslu, občutek lastne pomembnosti, potreba po priznanju ali vtis, da je oseba vključena v nekaj ekskluzivnega. Ljudje, ki izvajajo takšne operacije, praviloma zelo dobro prepoznajo osebnostne in situacijske šibke točke sogovornika ter se jim prilagodijo. Prav zato je koristno, da imajo podjetja in posamezniki ob občutljivih stikih ob sebi nekoga, ki situacijo oceni hladno, strokovno in brez osebne vpletenosti.
Se lahko zgodi vsakemu, da postane žrtev takšne prevare?
Da. Takšni pristopi niso omejeni le na »naivne« ljudi. Tarča lahko postane vsakdo, ki ima določen vpliv, dostop, položaj, informacije ali povezave. Bolj kot je nekdo visoko v tej verigi, večja je verjetnost tovrstnih interakcij. Ključno vprašanje pa je, ali posameznik zna prepoznati mejo med legitimnim stikom in poskusom manipulacije ter ali zna v ključnem trenutku reči ne. Zato je preventiva bistvena: notranji protokoli, varnostna kultura in možnost hitrega strokovnega posveta, preden nekdo vstopi v tvegano situacijo.
Kakšni so osnovni varnostni protokoli, ki bi jih morali upoštevati politiki ali poslovneži med neformalnimi sestanki?
Redno usposabljanje in svetovanje sta na prvem mestu. Izpostavljeni posamezniki, bodisi politiki, poslovneži, zvezdniki ali drugi, so vsakodnevno izpostavljeni tovrstnim tveganjem. Redno usposabljanje je ključno za razumevanje in prepoznavanje tveganj. Temu sledijo tehnični ukrepi, kot so redni proti-prislušni pregledi, posebej prilagojene mobilne naprave ter jasno določeni komunikacijski protokoli. Ključno je, da spremenijo miselnost iz »meni se to ne more zgoditi« v »kaj lahko naredim, da zmanjšam verjetnost uspeha napadalcev«. Prepogosto so posamezniki indiferentni do lastne varnosti. Posledično nas prevečkrat kontaktirajo šele, ko je do varnostnega incidenta že prišlo, namesto prej.
Kje pa je, po vašem, meja med razkrivanjem nepravilnosti (whistleblowing) in zlorabo snemanja?
Gre za zelo kompleksno vprašanje. Mislim, da je razkrivanje nepravilnosti v smislu whistleblowinga pomembno, pomembno pa je tudi, da je to narejeno zakonito. V primeru, da se za potrebe »whistleblowinga« uporablja nezakonito snemanje, to po mojem mnenju izgubi kredibilnost, še več – prestopi mejo zakonitega. Tudi uporaba takšnih dokazov na sodišču je precej vprašljiva oziroma vsaj težavna. Zato menim, da je treba v primeru nepravilnosti dokaze zbrati na zakonit in strokoven način. Takšni dokazi imajo težo, kredibilnost in, še pomembneje, zdržijo sodno presojo.
Pogosto si posamezniki v »robinhoodskem« slogu jemljejo pravico do uveljavljanja pravice – to pa je lahko tudi kaznivo dejanje samovolje. Seveda to ne pomeni, da razkrivanje nepravilnosti ni pomembno – še kako je. Pomembno je, da nismo tiho ali, še huje, da rečemo, da bo to storil nekdo drug.
Zgodovina je polna primerov, ko je šlo marsikaj hudo narobe prav zato, ker so tisti, ki bi morali spregovoriti, molčali, govorili pa so tisti, ki bi morali molčati. Vendar je to treba storiti na ustrezen, zakonit in strokoven način.
Ali je nezakonito snemanje lahko razlog za kazenski pregon, če posnetek po vsebini razkrije nepravilnosti? Kakšna je teža dokazov v vsebini pogovora?
Da, tak posnetek je lahko podlaga za kazenski pregon, vendar se lahko kazen odpusti ali pa tožilec pod zakonsko določenimi pogoji pregon zavrže. Gre za individualno presojo vsakega posameznega primera, zato je upanje, da zaradi teže razkritih kršitev ne bo kazenskega pregona za nezakonito snemanje, milo rečeno precej tvegano. Upoštevati je treba tudi možnost, da oškodovanec ob zavržbi nastopi kot subsidiarni tožilec in sam sproži pregon. Teža dokazov, zbranih na nezakonit način, je lahko hitro podvržena dvomu ali izpodbijanju na sodišču. Prepričana sem, da se nezakonito zbiranje dokazov nikakor ne obrestuje.
********************************
PODPRITE NAJU, PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker so nama pomembne tiste zgodbe, ki jih mainstrem mediji ne objavijo. Ker pri nama izveste ozadja. Ker vam zaupava in slišiva vaše zgodbe. V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da informacije pridejo na dan, je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice.
Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki. Kot smo lahko videli to delajo tudi posamezne nevladne organizacije, ki so vpletene v politične kampanje.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo – pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav, in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
Zavod za Preiskovalno novinarstvo in raziskave
Nanoška 3
1000 Ljubljana
Nova Ljubljanska banka: Števika računa
SI 56 0284 3026 6324 932
Donacija
Hvala, Barbara in Nataša
Hvala vsem tistim, ki ste najino delo že prepoznali in nama donirate sredstva.
