Tih božični večer je. Doživljam ga z veliko težo v prsih. Hrepenim po nekoč znanih prazničnih občutkih, ki so bili polni čarobnih pričakovanj in maminih dobrot. To je čas, ko omamno zadišijo piškoti in orehova potica. Čas, ko se družina zbere in se najbližji toplo objamejo, hvaležni, da so lahko skupaj. Vendar te topline v družinskem krogu ne bom nikoli več občutila. Mamina nepričakovana smrt, ki se je lani zgodila v dramatičnih in še zmeraj neraziskanih okoliščinah, je za vedno spremenila vse.
Napolnila me je z bolečino in praznino ter z občutkom popolne nemoči. In to kljub temu, da sem bila vse življenje izjemno močna in samostojna, da že dolga leta vodim lastno podjetje, da sem v mednarodnem okolju pridobila vse akademske naslove, napisala več strokovnih knjig, svetovala številnim podjetjem in si zmeraj znova zastavljala visoke cilje. Kleno in vztrajno sem doslej premagovala življenjske izzive, vse do tega zadnjega, ko mi je počilo srce in odpovedala pamet.
Primarna navezanost
Mama je bila moja edina družina, saj naju je oče zapustil, še preden sem se rodila. Živeti s tem občutkom je bilo težko, kot bi mi nekaj pomembnega ves čas manjkalo. Vendar vez, ki sva jo stkali z mamo skozi leta, je bila zato toliko močnejša. Tudi, ko se nisva strinjali, kar je bilo v obdobju mojega odraščanja pogosto, sva bili povezani z nevidno nitjo. Mamina brezpogojna ljubezen je bila kot vodnjak, ki me je napajal z občutkom varnosti. Zadnja leta sem ji vračala, kolikor sem zmogla in znala, rada sem ji bila v oporo in pomoč, tudi ko je ni nujno potrebovala.
Vse do tistega usodnega dne, ko se je razblinilo vse, kar naju je povezovalo. Najina bližina, tako samoumevna in primarna, se ne da z ničemer primerjati in nadomestiti. Mama je živela v Rogaški Slatini, jaz pa v Ljubljani, vendar sva se zelo pogosto videvali. Tisti petek nisem odšla k njej na obisk, saj sva bili dogovorjeni, da se pripeljem po njo naslednji konec tedna in se za prvomajske praznike odpraviva za nekaj dni v Istro. Zelo se je veselila, kot vedno, kadar sem jo peljala v hotel, ki si ga sama ni mogla privoščiti. Nadvse je uživala v moji družbi, pa tudi jaz v njeni. Redko nama je zmanjkalo besed, veliko stvari sva radi počeli skupaj.
Domnevna nesreča
Mama je bila pri 82 letih relativno zdrava, zelo vitalna, imela pa je močne kronične bolečine v hrbtenici in si je zato pri hoji pomagala s palico. V trgovino in po opravkih se je tako večinoma odpravila kar z avtom. Tistega usodnega dne, 19. aprila 2024, se je popoldan po dovozni poti pripeljala domov k bloku, kjer je živela. Kot ničkolikorat doslej se je namenila parkirati bočno, a se je pri tem zelo približala parkiranemu vozilu. Ker njen stari avto ni imel servo volana, si ni upala manevrirati. Sklenila je počakati, da se kdo pripelje mimo, in prositi za pomoč.
Kmalu pa je iz sosednjega bloka skupaj z očetom privihral lastnik parkiranega avtomobila. Mamo sta začela oba zmerjati, nanjo vpiti, jo žaliti in od nje zahtevati denar. Njuno vpitje je bilo tako glasno, da je mnoge sosede privabilo iz stanovanj na balkone, od koder so opazovali absurden dogodek, ki se ne bi smel nikoli zgoditi. Trdila sta, da jima je mama rahlo odrgnila avto, čemur je mama odločno nasprotovala. Izjavila sta tudi, da je bil avto pravkar v celoti za 3000 evrov prebarvan, čeprav je bilo na zadnjem delu avta videti več manjših prask. Domnevni oškodovanec je s telefonom poslikal obe vozili, vendar iz fotografije, ki sem si jo pozneje ogledala na Zavarovalnici Triglav, ni moč zanesljivo sklepati, da je med vozili prišlo do stika.
Takrat se je na kraj dogodka pripeljal drug sosed in se ponudil, da mami parkira vozilo, potem ko se je prepričal, da vozili kljub izjemni bližini, nista bili v stiku. Skušal je pomiriti domnevnega oškodovanca, ki se je skupaj z očetom še zmeraj grobo znašal nad mojo mamo. Trdila sta, da jima je mama uničila avto, čeprav s prostim očesom sploh ni bilo videti poškodbe na njihovem vozilu. Domnevni oškodovanec je nato poklical policijo, s čimer se je strinjala tudi moja mama. Prepričana je bila, da jo bo policija zaščitila in dokazala, da ni ničesar kriva.
Prihod in ukrepanje policije
Kmalu sta na kraj dogodka prispeli dve policistki, domnevni oškodovanec pa je začel kazati na mojo mamo in vpiti: »Kaznujte jo, kaznujte jo!«. Vendar ga policistki niti z besedo nista poskušali utišati. Od samega začetka sta favorizirali domnevnega oškodovanca, za katerega sem pozneje izvedela, da ima na isti policijski postaji med policisti prijatelja.
Sosed, ki je pred tem parkiral mamino vozilo, je policistkama skušal pojasniti, da med vozili ni opazil stika, vendar je policistka, ki je vodila postopek, zahtevala naj se takoj odstrani in ga sploh ni hotela poslušati. Vse to so jasno slišali sosedje, ki so iz balkonov zgroženi opazovali dogajanje, vendar si zaradi grobega vedenja policistke niso upali priskočiti mami na pomoč. Ista policistka me je pozneje prepričevala, da sosed sploh ni želel pričati in se je sam odstranil – kar pa nikakor ni bilo res.
Policistki sta opravili meritve na avtomobilih in presodili v mamino škodo. Sklicevali sta se, da so poškodbe na obeh vozilih v enaki višini, čeprav se poškodbi že na prvi pogled nista ujemali. Za las veliko prasko na vozilu domnevnega oškodovanca je bilo komaj zaznati s prostim očesom, mama pa je imela svoj avto poškodovan po celotni levi strani. Na to poškodbo me je že opozorila ob mojem zadnjem obisku. Predvidevali sva, da je do nje prišlo na parkirišču s strani neznanega storilca. Bila je zanesljivo starejšega datuma.
Policistki sta na mamo začeli pritiskati, naj podpiše evropsko poročilo in prizna nesrečo, saj jo bodo v nasprotnem poslali na sodišče, kjer jo bo doletela še hujša kazen. Nato sta psihični pritisk stopnjevali z zahtevo po preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je mama morala opraviti kar stoje sredi ceste, čeprav je od utrujenosti komaj stala. Palico je namreč pustila v avtu, saj ni pričakovala, da se bo neljub dogodek tako zavlekel. Sicer pa je za oporo hrbtenice nosila čez oblačila steznik, ki je bil jasno viden. Enako je bila opazna tudi njena vidno sključena drža in okorna hoja, kar bi policistki morali opaziti in upoštevati.
Ker od razburjenja mama sploh ni mogla pihati, sta ji policistki ponovno naložili opravljanje testa. Pospremili sta ga z grožnjami, da jo bosta odpeljali v Zdravstveni dom v Šmarje pri Jelšah na odvzem krvi, če ne bo sodelovala. Tudi v drugo je morala test, ki ni pokazal alkohola v krvi, opravljati stoje in od utrujenosti se je začela opotekati. Zato se je naslonila na vozilo domnevnega oškodovanca, ta pa je začel histerično vpiti nanjo: »Ne dotikajte se mojega avta, ne dotikajte se ga!« Tudi na to brezsrčno vpitje se policistki nista odzvali in s tem nemo pristali na verbalno izživljanje nad mamo. Vse to je samo še bolj stopnjevalo njeno stisko, v kateri se je znašla povsem sama, brez pravične ali vsaj prijaznejše obravnave. Te pretresljive podrobnosti kažejo na popolno nespoštovanje človekovega dostojanstva in maminega zdravstvenega stanja, kar dodatno potrjuje nestrokovno in neetično ravnanje policistk.
Mama je bila še zmeraj prepričana, da nesreče ni storila, vendar je pod težo groženj na koncu pristala, da bo podpisala evropsko poročilo. Policistki sta še pred njenim podpisom zapustili prizorišče, in pozneje v obvestilu zapisali, da sta od postopka odstopili, ker sta se mama in domnevni oškodovanec vse dogovorila sama. To seveda ni res, saj sta prav s svojim grobim vedenjem in izvajanjem psihičnih pritiskov nad mamo, odločilno vplivali na to, da je iz obupa in izčrpanosti poročilo podpisala.
Po odhodu policistk je k mami pristopila soseda, ki je velik del dogodka pred tem opazovala iz balkona. Ob njeni navzočnosti in pomoči je mama z zadnjimi močmi podpisala poročilo, potem pa sta me poklicali iz maminega telefona. Mama mi je s prisebnim, a nekoliko utrujenim glasom opisala dogodek in povedala, da je podpisala polico, čeprav nesreče ni zakrivila. Tudi soseda mi je vidno pretresena zaradi celotne obravnave podala svoja opažanja. Prosila sem jo naj poslika avto domnevnega oškodovanca in na fotografijah dejansko ni videti kakšne poškodbe, razen prask na zadnjem delu avta, ki pa niso bile predmet domnevne nesreče.
Mama pa je v najinem pogvoru tudi potožila nad hudim glavobolom, imela je občutek, da ji bodo »eksplodirale oči«. Zavrnila je pomoč sosede, sama je odšla v stanovanje, jaz pa sem vmes po telefonu poklicala policistko in soseda, ki je mami parkiral avto. Počasi sem začela zgodbo sestavljati v celoto, vendar se posamezni deli zgodbe niso ujemali med seboj. Ponovno sem poklicala mamo, tarnala je, da ji je slabo in jo obupno boli glava. Kljub temu pa ni želela, da jo pozneje spet pokličem in preverim, kako je z njo. Hotela se je odpočiti in naspati, zato sva se dogovorili, da se slišiva zjutraj. Pozneje sem na njenem telefonu videla, da je v tem času skušala priklicati svojega osebnega zdravnika, a neuspešno.
Z mamo se nisva slišali nikoli več. Naslednje jutro ob 8h sem jo poklicala, vendar je telefon zvonil v prazno. Prosila sem sosedo, naj gre k njej preveriti, a se mama ni odzvala. Z neopisnim strahom v srcu sem sedla v avto in na poti v Rogaško Slatino poklicala 112. Mama je kmalu po najinem pogovoru padla v komo, saj so ji zaradi izjemno povišanega krvnega pritiska na treh mestih v glavi počile žile. To je bilo zanjo usodno, so mi povedali intenzivisti v Splošni bolnišnici Celje, kjer je umrla. Ko sem po pogrebu obiskala njenega osebnega zdravnika in mu povedala, kaj se je zgodilo, je zgroženo dejal: »Saj je bila vendar zdrava ženska!«
Zavajanje lokalne policije
Mamina smrt me je popolnoma sesula in pretresla do temeljev. Kljub temu, da sem bila v šoku, sem po pogrebu odšla na policijsko postajo Rogaška Slatina in zahtevala vpogled v postopek obravnave domnevne prometne nesreče. Policistko, ki je postopek vodila, sem obvestila o pričevanjih sosedov, ki so se bistveno razlikovala od njene narative. Iz pričevanj je bilo razvidno, da je moja mama prestala psihični pritisk, šikaniranje in grožnje v prisotnosti policistk, ki niso svojega dela opravljale nepristransko in spoštljivo – kar pa bi v osnovi morale. Policistka je vse zanikala in nato k pogovoru povabila še svojo nadrejeno. Povedala sem jima, da se želim pritožiti, eksplicitno sem izrazila svoj pomislek tako do brutalnega vedenja domnevnega oškodovanca kot do porazne obravnave policistk. Odgovorili sta mi, da bi se lahko pritožila le moja mama, ki pa ni več živa, sama pa se v njenem imenu ne morem pritožiti. Bila sem osupla, vendar nisem doumela, da sta me dejansko zavajali.
Vztrajala pa sem, da morajo upoštevati pričevanja treh sosedov, ki so bili pripravljeni povedati tudi policiji svoje videnje grozljivega dogodka. Policistka, ki je vodila postopek, jih je čez nekaj dni obiskala, se z njimi pogovarjala, njena nadrejena pa me je nato poklicala in mi sporočila, da v teh pogovorih niso izvedeli nič novega! Pozneje sem pooblastila tudi lokalnega odvetnika za pogovor z načelnikom policijske postaje, vendar tudi ta intervencija ni rodila nobenega sadu.
Pritožba na Generalno policijsko upravo zavrnjena
Točno dva meseca po mamini smrti (19. 6. 24) sem na generalno policijsko upravo vložila pritožbo zoper postopek policistk v domnevni nesreči, ki naj bi jo zagrešila moja mama. Pisala sem tudi ministru za notranje zadeve in generalnemu direktorju policije (24. 6. 24) in prosila za zagotovitev korektne in nepristranske obravnave moje pritožbe. Čez nekaj dni (9. 7. 24) sem prejela odgovor policije, v katerem ugotavljajo, da sem zamudila 45-dnevni pritožni rok in se zato moja pritožba ne bo obravnavala. Čez dober mesec dni sem na takšno obrazložitev podala ugovor na Generalno policijsko upravo in spomnila, da sem pritožbo zoper delo policije podala že ustno v okviru zahtev in obiska na policijski postaji Rogaška Slatina. Vztrajala sem, da sem se pritožila pravočasno in zahtevala, da se pritožba obravnava. V Zakonu o nalogah in pooblastilih policije ( 146. člen, 2. odstavek) namreč jasno piše, da je pritožbo zoper delo policije možno vložiti ustno na policijski postaji.
Čez mesec dni (20. 9. 24) sem dobila odgovor Policijske uprave Celje, ki ji je Generalna policijska uprava posredovala predmetno dokumentacijo v preučitev in preveritev postopka. Ugotovili so, da policistki ne bi smeli odstopiti od ogleda kraja prometne nesreče, saj se udeleženca nista mogla sporazumeti o odgovornosti za povzročitev nesreče, ki bi jo zato policistki morali obravnavati. Zapisali so tudi, da bodo policistke seznalili s pomanjkljivostmi in z njima opravili razgovor o pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za odstop od ogleda kraja prometne nesreče. Prav tako so me opozorili, da mi na moja morebitna nadaljnja pisanja v tej zvezi ne bodo več odgovarjali ter da lahko svoje pravice in svoboščine uveljavljam v sodnem postopku.
Ponovno sem se obrnila na Generalno policijsko upravo kot nadzornemu organu Policijske uprave Celje (11. 10. 24) in v svojem dopisu povzela vso dosedanjo korespondenco ter opozorila, da mamina smrt ne more biti zgolj »učna ura« za policiste, temveč je primer treba ponovno odpreti in ugotoviti tudi vse ostale nepravilnosti in jih sankcionirati (odstranitev priče, vprašljivost meritev, ki so jih policistke uporabile za dokaz o nesreči, neprimerno izvajanje alko testa, izvajanje psihičnih pritiskov in prepričevanje mame naj podpiše evropsko poročilo, arogantnost in agresivnost do mame, favoriziranje domnevnega oškodovanca in dopuščanje vpitja na mamo vpričo njiju, zavajanje glede moje pritožbe, prirejanje zgodbe o dogodku…).
Sklicevala sem se tudi na 13. Člen ZNPPol, ki policistom nalaga, da morajo še posebej obzirno ravnati z osebami, ki potrebujejo posebno pozornost, pomoč in skrb, med katere sodijo tudi starejši. Opozorila sem, da je bil odnos policistk do moje mame v postopku neprimeren in agresiven, za kar ni bilo nikakršne potrebe in kar je moji mami povzročilo nastanek stanja, zaradi katerega je umrla. To je tisti del, ki ga policija ni raziskala, zato sem zahtevala, da ga raziščejo in ukrepajo.
Izpostavila sem tudi vprašanje, kako je domnevni oškodovanec izvedel za domnevno nesrečo. O njej naj bi ga po sms sporočilu obvestil prijatelj, ki je najbrž videl, da se je mama vozilu domnevnega oškodovanca zelo približala. Vendar, ker ga na licu mesta ni nihče opazil, je stanje po vsej verjetnosti opazoval bodisi iz stanovanja ali iz oddaljene točke na cestišču, od koder pa nikakor ni mogel videti natančno ali je do stika med vozili tudi dejansko prišlo.
Na ta dopis sem prejela še zadnji odgovor od Generalne policijske uprave (25. 10. 24), v katrem mi sporočajo, da so moj primer preučili iz vidika strokovnosti in zakonitosti obravnave prometne nesreče in zaključili, da sta policistki v konkretnem primeru ravnali zakonito, vendar nestrokovno. Pred tem (22. 10. 25) me je po telefonu poklical tudi samostojni policijski inšpektor iz Policijske uprave Celje in mi povedal, da bo s kolegom ponovno zaslišal priče, ki so tudi meni dale podpisane in datirane izjave. Dogovorila sva se, da mu te izjave pošljem, kar sem 29. 10. 24 tudi storila v upanju, da bodo zadevo temeljito raziskali. Vendar po tem dopisu se iz policije ni več nihče oglasil.
Sodna izvedenka pripisala smrt stresnemu dogodku
Izčrpana od bolečine, ki se še ni polegla, in neuspeha v komunikaciji s policijo sem vso zadevo za nekaj časa dala na stranski tir. Moje psiho-fizično stanje se je rapidno slabšalo, v svojem podjetju, ki sem ga relativno uspešno vodila 25 let pa so rezultati poslovanja začeli vidno pešati. Vendar vsako jutro sem se zbujala z eno in isto mislijo: kako živeti naprej, če so ostali nekaznovani vsi, ki so povzročili mamino smrt?! V začetku leta 2025 sem začela razmišljati o kazenski ovadbi zoper policistke. Po priporočilu sem kontaktirala štiri zelo dobre kazenske odvetnike in jih seznanila z glavnimi dejstvi. Nihče od njih ni bil pripravljen sprejeti primera, češ da je težko dokazati vzročno zvezo med ravnanjem policistk in smrtjo moje mame. Eden od odvetnikov je sicer omenil majhno možnost, če bi imeli v rokah pozitivno mnenje sodnega izvedenca za medicino.
Kmalu zatem sem se odločila obiskati specialistko vaskularne nevrologije, ki sem jo našla na seznamu medicinskih sodnih izvedencev. Odnesla sem ji glavnino mamine zdravstvene dokumentacije in jo prosila za mnenje o vzroku smrti. Zdravnica v mnenju ugotavlja, da je ob stresnem dogodku najverjetneje prišlo do hude hipertenzije (po domače dviga krvnega tlaka), ki je na že okvarjanem žilju izzvala istočasne krvavitve v možganih in je zaradi tega umrla. Razložila mi je, da se žile starejšim ljudem tanjšajo, še zlasti, če imajo dlje časa povišan krvni pritisk. Mamin je sicer po mnenju zdravnice bil lepo reguliran z zdravili, a je bil stres ob grozljivem dogodku premočen, tako da žile nenadnega hudega dviga krvnega pritiska niso vzdržale.
Epilog
Ali je potemtakem čudno, da v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije piše, da je treba starejše ljudi v postopkih obravnavati z večjo skrbnostjo? Odgovor je jasen kot na dlani. Večkrat se sprašujem ali bi bilo kaj drugače, če bi policistki bolj natančno raziskali vse okoliščine domnevne nesreče. Bi morda ugotovili, da mama sploh ni bila kriva zanjo in je tako ne bi silili v priznanje krivde in podpis police, češ saj bo tako ali tako vse plačala zavarovalnica.
Sprašujem se tudi, kaj pa če je mama res rahlo podrgnila po parkiranem vozilu? Bi bilo možno, da ga je oplazila in se nato vzvratno odmaknila od njega? Dvomim, saj se z njenim avtom brez servo volana preprosto ni dalo tako enostavno manevrirati. Po drugi strani je bila mama strašansko pravična ženska in ne verjamem, da bi zamolčala eno »bedno« prasko. Tudi njej so neznanci na parkirišču že huje poškodovali avto, pa je znala s tem živeti. Kaj pa če je to majhno prasko povzročila v afektu in se svojega dejanja preprosto ni zavedala?
In tukaj pridemo do glavne poante mojega pisanja. Četudi bi se nesreča zgodila, bi bila to zagotovo najmanjša prometna nesreča na svetu! Zakaj so bile potemtakem reakcije in ravnanje policistk, domnevnega oškodovanca in njegovega očeta tako nesorazmerne z velikostjo in težo nesreče? Je bila 400 Eur »težka« odškodnina, ki jo je zavarovalnica, kljub mojim opozorilom na domnevne nepravilnosti v postopkih, zlahka izplačala domnevnemu oškodovancu, vredna mamine smrti?
Neizpodbitno dejstvo je, da je bila mama zaradi odnosa policistk prestrašena, ponižana in psihično zlomljena. Ne zato, ker bi nujno bila kriva, ampak ker je bila obravnavana kot kriva, brez možnosti, da bi jo kdo slišal ali ji verjel. »Nesreča« sama po sebi ni bila razlog za smrt – razlog je bil stres, ki so ga povročile osebe z močjo. In pritlehni ljudje, ki so izgubili stik z realnostjo.
V kakšni družbi živimo, lahko na osnovi tragične smrti moje mami, zaključite sami. Vsi bomo nekega dne starejši, srečni, da lahko še delamo na vrtu, vozimo avto, se veselimo svojih otrok, in z njimi odpotujemo na prvomajske počitnice. Tako kot se je veselila moja mama tistega tragičnega dne, ko ni niti v sanjah slutila, da ne bova nikamor odpotovali, da se ne bova nikoli več videli, in da bo čez nekaj ur nasilno in prehitro ugasnilo njeno življenje.
dr. Amadea Dobovišek
Foto:Martina Zaletel
Več o avtorici si lahko preberetu tu.
