Vir: Mojimediji.si
Sveče v Novem mestu opominjajo na nepotrebno smrt. Očeta, moža, sina, družbeno aktivnega meščana. Osebe z imenom in priimkom, katere manko ne bo prinesel samo čustvene izgube za njegove bližnje, prijatelje, sodelavce. Zavedanje o krhkosti človeškega življenja je veliko večje ob zavedanju, da je življenje nekomu bilo odvzeto s silo, z udarci, načrtno. Zdaj ni več časa za politično korektnost. Novomeškega očeta, ki je sredi noči reševal sina iz ogrožajoče situacije, je vzel Rom. Oseba z imenom in priimkom ali več njih. Stari znanec, prihaja vest iz policijskih krogov, povratnik, nekdo, ki se zaveda svoje moči nad okostenelim sistemom.
Dež ustvarja zvočno kuliso in prekinja jok. Jok nemoči in jok jeze. Mesto je prekrito s svečami.
Preiskovalno.si
Ni čas za obtoževanja in pozive k odstopu
Ni čas za obtoževanja ali pozive k odstopu, čeprav bi se moral vsaj notranji minister Boštjan Poklukar pogledati v ogledalo in se resno izprašati, ali je res storil vse za zaščito prebivalcev, ki ga niso samo enkrat pozvali, prosili, moledovali, naj ukrepa. Iz njegovih ust so prišle zdaj že znamenite besede, da je varnostne romantike konec, vendar to ne more biti olajševalna okoliščina v stopnjevalnem valu nasilja ali strahu, ki ga državljani v teh koncih prestajajo zaradi nedotakljivosti manjšine. Problematika na policiji je dobro znana in ni od včeraj. Varnostni nadzor je razpršen, manjše postaje so podhranjene, kadra zmanjkuje. A spreminjanje policije v politični represivni aparat, finančna diskriminacija policistov varnostnikov in premeščanje na vodstvene položaje na podlagi zaupanja se dogaja v obdobju aktualne vlade, to pa ima negativne posledice tudi pri odločanju za policijsko delo. Ponoči – ko se dogajajo vlomi in napadi – policijskih patrulj ni.
Poklukar, ki je na začetku jadral na krilih besed o Sloveniji kot varni oazi sredi razburkanega morja kriminala, je s stisnjenimi zobmi priznal, da je »romantičnih predstav o varnosti konec«. A to ga ne obvezuje politične odgovornosti do priznanja svoje politične nemoči. Država je izgubila nadzor nad temeljnim — varnostjo svojih ljudi.
Vprašati se je potrebno, kaj je storila pravosodna ministrica Andreja Katič glede povratniškega kriminala. Njeno pravosodno ministrstvo poudarja, da ne pripravlja zakonov, usmerjenih v posamezne skupine, ker bi to pomenilo diskriminacijo. Ali oblast res dojema uboj kot manjši problem od učinkovitega kaznovanja storilcev? Je strah pred očitki o diskriminaciji postal tako močan, da je življenje žrtve manj pomembno od politične korektnosti?
Poklukar in Katič sta ponudila odstop. Golob je oba sprejel. Toda, gospa ministrica in gospod minister, nekaj najlažjega je odstopiti. Zdaj, ko bi bilo potrebno začeti resno delati, ni čas za umik. Ljudje zdaj res pričakujejo odgovorno ravnanje tistih, ki so jih izvolili.
Kaj je storil minister Luka Mesec, da bi prejemnikom socialnih pomoči, ki se vračajo na pot kriminala, nadaljujejo z delikventnim vedenjem in se požvižgajo na zakone, odvzel pravico do državnih ugodnosti, s katerimi država sama sebe prepričuje, da rešuje socialno stisko in vzdržuje navidezen mir.
Zdaj sokoordinator Levice s prstom kaže na neučinkovitost pravosodja, enako kot Poklukar pred meseci ob pretepu na Kočevskem, ko se je zgodil spopad med Svobodo in SD. Čeprav je sodstvo zadnje v vrsti, za ukrepi, ki bi jih bilo treba sprejeti pred tem. To so nosilci aktualne oblasti, od katerih ljudstvo pričakuje odgovorno in enotno ravnanje, ukrepe za varnost in zaščito. Namesto akcije si podajajo žogice odgovornosti. Iščejo alibije za lastno neodzivnost.
»Pričakujem dejanja, dovolj je besed!« je ob prižiganju svečk jasen novomeški župan Gregor Macedoni.
Goreče sveče so kulisa nemoči. Piar, ki ga ob njih zganjajo politiki, je nedostojen. Ljudje ne potrebujejo čustvenih gest, obtožb, potrebujejo pravico, varnost in red, opozarja kočevski župan Gregor Košir. »Na vesti imajo človeka. Ljudje z imeni in priimki, ki niso ukrepali oziroma so iskali načine, kako ne bi bilo treba kaj konkretnega spremeniti. Na vse to sem opozoril leto in pol nazaj. Ravno vaš portal je bil edini, ki je upal objaviti dejstva in probleme, ki jih danes vsi vidimo.«
Vse vlade nosijo odgovornost!
Moralna teža neukrepanja države je večja od zločina samega. 35 let država gleda stran. 35 let politika vseh barv in okusov govori o integraciji, zakonodajalci in nevladniki na ravni Slovenije in Evrope pripravljajo gradiva o tem, da morajo imeti Romi enake ali celo večje pravice, da jim zagotavljamo varnost in dostojanstvo. Pisarija ostaja na ravni imaginarnega, medtem ko je na terenu zavladala anarhija. Zato so današnji pozivi k odstopu v resnici sprevrženi, izrabljanje smrti pa pretveza za politično nabiranje točk. Državljani ne potrebujemo tako prozornih političnih miškulanc, ki bodo romsko vprašanje pred volitvami izkoriščali za podpihovanje svojih vernikov. Delitve ne prinašajo rešitev. Koliko življenj bo še treba, da bo država razumela, da toleranca do nasilja ni več humanost, ampak sokrivda? Kdo bo družini povrnil očeta, moža in sina? Namesto mirnega nedeljskega dne, ki bi ga preživeli skupaj, življenje zanje nikoli več ne bo isto.
Dovolj je bilo analiz, dovolj neučinkovitih delovnih skupin in opravičil. Država ne potrebuje več razumevanja, temveč dejanja. Namesto da bi prevzeli odgovornost, oblasti iščejo izgovore, zakaj se ne da.
Ali v prestolnici res še vedno mislijo, da gre za etnično skupnost, ki pleše ob ognju in ohranja svojo kulturo? A resnica je, kot je v parlamentu dejal poslanec Baković: »Res je, kar se dogaja. Res je, da traja že trideset, štirideset let. Ampak če zdaj ne bomo nekaj naredili, bomo krivi mi.« Vsaka vlada — prejšnja, današnja in naslednja — mora ukrepati. Ljudje želijo živeti v normalnem okolju. Vendar ne živijo. Namesto varnosti živijo v strahu. V resnici gre za varnostno in pravno krizo.
»Vsi podsistemi so odpovedali. Vse je ušlo iz vajeti«
In ne – ne gre za metanje vseh Romov v isti koš, slika ni črno-bela. Gre pa za realnost, ki jo vsak dan živijo ljudje, ki se bojijo na ulico, ko se zmrači, ki si ne upajo sedeti na balkonu, da jih slučajno ne pokosi krogla, ki se ne upajo pustiti odklenjenih vrat na podeželju, ki svojih otrok ne upajo več samih spustiti na cesto …
Jugovzhod Slovenije — od Kočevja, Ribnice, Šentjerneja, Škocjana do Novega mesta — je postal prostor, kjer zakoni veljajo selektivno, kjer imajo eni vse pravice, drugi pa samo dolžnosti. O tem na glas govorijo župani in prebivalci zadnja leta, ko poročajo o vlomih sredi belega dneva, o krajah poljščin in lastnine, o požigih avtomobilov, streljanju, šviganju krogel skozi stanovanjske soseske, fizičnih obračunih, sežiganju avtomobilov, kurjenju gum in onesnaževanju vodnih izvirov. Ko se kdo od prebivalcev upre, sledi maščevanje. In zdaj celo smrtonosni pretep.
»Boljše ne more biti. Če ne bomo zajezili izvora kriminala, nismo storili nič. Vsi podsistemi so odpovedali. Vse je ušlo iz vajeti,« je neposreden šentjernejski župan Jože Simončič. Varovalke so padle na delovno-pravni, socialni, davčni in kaznovalni zakonodaji. »Delo ni več vrednota. Spoštovanje zakona ni več vrednota. Plačevanje davkov ni več vrednota. Vse te vrednote so padle. In ko padejo vrednote, pade tudi država. Politiki niso vredni, da vladajo, če ne bodo ničesar spremenili.
Ne potrebujemo obiskov, potrebujemo red, pravičnost in državo, ki bo učinkovita. Narod bi moral vstati in povedati oblasti – levi, desni, zdajšnji in prihodnji: Dovolj je. Dovolj je praznih besed in sprenevedanja.«
Država tihi partner v kriminalu?
Romi so ujetniki sistema. Odgovorne za današnje stanje so vse vlade, ki se od osamosvojitve izogibajo odločnim rešitvam. Na margino pošiljajo denar, s čimer si pilatovsko umijejo roke, a brez sistemskih ukrepov. Okoli 20 milijonov na leto se razdeli »romskega denarja«, Romi pa so še naprej getoizirani, si polaščajo tuja zemljišča, ker je pravica do doma nad lastniško pravico, le redki zaključijo izobrazbeno pot s srednjo šolo ali fakulteto. Izjemoma poiščejo zaposlitev, večina živi od socialne podpore. Dodobra so seznanjeni z zakonodajo in pravicami. Prisilne poroke so nekaj običajnega, rojstva mladoletnic tudi. V romskih taborih, kamor si policija upa le do zob oborožena, je po pripovedovanju županov živi siva ekonomija. Orožje, avtomobili višjega razreda, mamila, trgovske poti ostajajo odprte desetletja. Življenjski stil posameznikov ne odraža stanja, kot ga prikazujejo uradne evidence. Na preiskovalno.si smo objavili več prispevkov in fotografij posameznikov, ki se slikajo z orožjem, velikimi količinami denarja, luksuznimi avtomobili, ki so v nasprotju z njihovim siceršnjim ekonomskim stanjem.
Skrb za manjšine je država prepustila občinam, ki nimajo enotnega pristopa, ljudi, vizije in tudi ne podpore pri obvladovanju situacije. Mnoge občine so sicer za Rome uredile komunalno infrastrukturo in elektriko, dovoljujejo jim bivanje na svoji ali zasebni zemlji, plačujejo jim odvoz smeti in skrbijo za razvoz otrok v šolo. Kljub privilegijem in zastonj dobrinam pa z njihove strani, kot je opozoril ribniški župan Samo Pogorelc, ni interesa za integracijo, izobraževanje, zaposlovanje in spoštovanje zakonodaje.
Zakaj? »Moja teza je preprosta in hladna: na tem stanju nekateri dobro živijo,« je neposreden šentjernejski župan. »Ne gre za spontano ‘romsko’ kriminaliteto, temveč za mreže, ki izkoriščajo ranljivost in kaotičnost ter si ustvarjajo zaslužke — od prepovedanih drog in posojil z oderuškimi obrestmi do trgovine z avtomobili in nepremičninami. Romi pogosto igrajo vlogo delavcev v tem sistemu – niso arhitekti omrežij. A prav njihova ranljivost in vsesplošna nedotakljivost, ki jim jo v praksi pusti sistem, daje tem mrežam manevrski prostor. Ko država ne ukrepa, se prostor zapolni z denarjem in vplivi: mamila, prostitucija, sivi posli, nezakoniti posredniki — vse to ne nastane v vakuumu. Postavljata se le dve vprašanji: Zakaj se teh ljudi država ne dotakne? Ali ne zna in ne zmore ali pa z njimi sodeluje? Če ni druge razlage, potem sta možni le dve resnici: država je neučinkovita ali pa je soodgovorna. In če država resnično ne more opravljati svojega dela — varovati lastnine, kaznovati povzročitelje, razbijati omrežja — potem naj tisti, ki imajo mandate, stopijo korak nazaj. Imamo vojsko, policijo in sodišča zato, da varujejo pravni red.«
Pozitivna diskriminacija manjšine na račun večine povzroča razkol v skupnosti, kjer vrednote sožitja, povezanosti in strpnega sobivanja že dolgo nimajo več pravega pomena. Država namesto reda in izpolnjevanja dolžnosti vzdržuje socialni mir s socialnimi prejemki brez dolžnosti. Storilci so kaznovani samo na papirju, ki se kopiči pod težo kazni, ki jih ni mogoče izterjati. V zaporu pristanejo le redki, tudi zato, ker pokajo po šivih, probacija ne deluje, kazni se ne izvršujejo. Poročali smo o globah več deset tisoč evrov za mladoletnega storilca, ki jih država ne iztirja.
Vlada dr. Roberta Goloba je pred letom dni ustanovila medresorsko delovno skupino, vendar pa prebivalci na območju od Kočevja, Ribnice, Šentjerneja in Škocjana do Novega mesta še niso občutili nobenih konkretnih rešitev. Varnost se ni izboljšala, nasprotno, incidenti se stopnjujejo, priložnosti za umiritev razmer pa ugašajo. Občutek imamo, da je vlada ustanovila skupino, da bi imela izgovor, ne rešitev, pravijo župani z območij z romskim prebivalstvom. Župani 11 občin z Dolenjske, Bele krajine in Posavja so pred dvema letoma zbrali dovolj podpisov za vložitev zakonodajne pobude, s katero bi se reševala romska problematika. Zavrnili so jih. Ne vemo, ali bi sprejetje bolj rigidne zakonodaje preprečilo tragično smrt v Novem mestu, bi bil pa zametek sistemskih sprememb, ki bi nedvomno prinesle izboljšanje bodočim generacijam. Resno opozorilo je bil napad na župana Ribnice Sama Pogorelca in na policistko, ki so ju poleti pretepli na veselici.
Če bi država pravočasno uvedla ponovitveno nevarnost, strožjo probacijo in strožje sankcije za povratnike kaznivih dejanjih, bi morda lahko preprečili stopnjevanje nasilja. Nekdo, ki ve, da je nad državo in zakoni, da mu država s svojimi dejanji sporoča, da ima nesluteno moč, ne deluje več iz strahu pred kaznijo, temveč iz zavesti o nedotakljivosti. NSi in SD sta, kar je prej izjema kot pravilo za slovensko politiko, zmogli premostiti ideološki razkorak in skupaj predlagali spremembe, a tudi to ni dovolj.
Rešitve so, a se zdi, da vlada nima enotnega načrta, parlament pa političnega poguma.
Kaj bi bilo potrebno najprej storiti?
1. Kdor v nekaj tednih ponovi kaznivo dejanje, bi moral biti samodejno obravnavan kot ponovitvena nevarnost. To bi moralo pomeniti pripor in pospešiti pravni postopek. Ker sta v praksi sodišče in tožilstvo preveč zadržana, se storilci tega zavedajo in se vrnejo na kriminalna pota, še preden pride do zaslišanja.
2. Delo v splošno korist je lahko dobra sankcija, kot se je pokazalo v Kočevju. Kočevje je tudi edina občina, ki je vzpostavila lasten sistem javnih del prek komunalnega podjetja. V drugih občinah takega načina prestajanja kazni ni, kazen za storilca pa praviloma izpuhti. Če kazen ni izvršena, bi moral avtomatsko slediti zapor, kot v vsaki urejeni državi. Tudi z uvedbo nadomestnega zapora (ZP-1, 20.a člen) je država naredila korak nazaj – ko storilec odsluži nadomestni zapor, globa ugasne. Plačila tako ni več treba izvesti.
3. Storilci brez uradnih prihodkov in premoženja so imuni pred denarnimi kaznimi. Po 101. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) so socialni prejemki izvzeti iz izvršbe. Ena od rešitev je odvzem socialnih prejemkov ali nadomestilo prejemkov v blagu. Poslanska pobuda za spremembo zakonodaje, ki se nanaša na Zakon o izvršbi in zavarovanju ter na Zakon o prekrških, je bila vložena že v mandatu vlade Marjana Šarca. Takrat je pravosodna ministrica Andreja Katič obrazložila, da ta pobuda »ne predstavlja primernega ukrepa za reševanje opisane problematike v zvezi s protipravnimi ravnanji. Romska skupnost kot posebna etnična skupnost uživa posebno varstvo na podlagi 65. člena Ustave in poleg splošnih pravic, ki gredo vsakomur, uživa še posebne pravice 2. člena Zakona o romski skupnosti v RS. A posebno varstvo pripadnikov romske skupnosti pa ne pomeni varstva pred odgovornostjo za protipravna ravnanja.
4. Čeprav so zaradi nizke ravni izobrazbe težje zaposljivi, imajo Romi dodatne ugodnosti pri vključevanju v programe javnih del, vse z namenom dodatne motivacije. Vključevanje v javna dela za romsko populacijo je s strani ministrstva sofinancirano v višini 95 odstotkov, za ostale ciljne skupine pa od 50 do 80 odstotkov. V programe javnih del so Romi lahko vključeni do dve leti, medtem ko so ostale ciljne skupine, razen invalidov in starejših od 58 let, vključene le za obdobje enega leta. Občine bi morale preko svojih institucij bolj vzpodbujati zaposlitve Romov za opravljanje komunalnih in drugih del v občini, posebej ker primanjkuje delovne sile pri nižje kvalificiranih delih.
5. Z odločbo Ustavnega sodišča U-I-64/14-20 (12. 10. 2017) so bili pripadniki romske skupnosti opredeljeni kot posebej ranljiva družbena skupina, kar pomeni, da imajo v postopkih izvršb in odstranjevanja črnih gradenj posebno pravno zaščito. Država se pri tem sklicuje na ustavno pravico do edinega doma, kar v praksi pomeni, da se nezakonite gradnje na tujih ali občinskih zemljiščih ne odstranijo, ampak ostanejo zatečeno stanje. Za večinsko prebivalstvo velja gradbena, okoljska in lastninska zakonodaja brez izjem. Pravica do doma ne more biti absolutna, če posega v pravice drugih do lastnine, varnosti in zdravja. Država bi morala določiti prehodni rok za legalizacijo in ureditev teh naselij ali jih preseliti na ustrezne parcele, pri čemer bi morala storitve in komunalno infrastrukturo ustrezno obračunati tudi tam, kjer gre za romska naselja. Pri tem ne gre za kaznovanje, temveč za vzpostavitev osnovnega načela odgovornosti. Če ima storitev in lastnina ceno, je je povezana z dolžnostjo in spoštovanjem do skupnega sistema.
*********
Lažni protokol politike, ki ob prižganih svečkah izraža svoje ogorčenje, izreka sožalje in najostreje obsoja zločin, naj se končno prelije v dejanja. Naj politika pred volitvami pokaže, da je tam zaradi ljudi, pozabi na ideološke razkole in se enovito loti problema, do katerega je sama pripeljala s svojo neodzivnostjo. Po nepotrebnem izgubljenega življenja ne bo mogoče povrniti, lahko pa reši prihodnja in s tem tudi družini tragično preminulega Novomeščana dokaže, da v tej državi še obstaja odgovornost. Ne v izjavah, ampak v zakonih, dejanjih in sankcijah.
Barbara Pance
PODPRITE NEODVISNO NOVINARSTVO
Zakaj naju podpreti?
Ker sva neodvisni od kapitalskih elit in politike. Ker so nama najpomembnejši ljudje in njihove pravice. V svetu, kjer so glasovi šibkejših pogosto utišani, kjer kapitalski pritiski vsakodnevno preprečijo, da informacije pridejo na dan, je preiskovalno novinarstvo naš zadnji branik pravice in resnice. Novinarstvo v Sloveniji je ujetnik gradbenih in političnih interesov. Mediji so izrabljeni za blatenje posameznikov ter za obračunavanje s političnimi nasprotniki.
Vaša podpora pomeni več kot le donacijo – pomeni, da verjamete v svet, kjer so krivice lahko popravljene, verjamete v svet, kjer bogati ne morejo plačati in preprečiti objav, in verjamete v naju. Da sva pogumni in da objaviva vse kar presodiva, da je v javnem interesu.
Vaša donacija omogoča raziskovanje nepravilnosti, razkrivanje skritih zgodb in zaščito tistih, ki nimajo glasu. Pomagate nam, da se borimo proti korupciji, dezinformacijam in nepravičnosti.
Hvala, Barbara in Nataša
Hvala vsem tistim, ki ste najino delo že prepoznali in nama donirate sredstva.
