Slovenci zelo dobro vemo, kaj je prav in kaj ni. Smo narod, ki zna stopiti skupaj, ko je treba – tako je bilo ob osamosvojitvi, tako je bilo pri vpisu pravice do pitne vode v ustavo. Smo dobri sosedi, odločni navijači naših izjemnih športnikov, podporniki. Tudi če smo politično razdeljeni, se lahko strinjamo, da so kulturne prireditve pod to vlado izjemne. Slovenski ustvarjalci zasijejo v vsej svoji odličnosti, od scenaristov in režiserjev, do izvajalcev. In lahko se strinjamo, da smo v preteklosti že gledali prireditve, ki so bile ideološko obremenjene, celo slaboumne. Slovenci razumemo in podpiramo najboljše športnike, pisatelje, znanstvenike in umetnike. Vemo, da je prav, da se dodatki delijo transparentno in po jasnih pravilih.
A Slovenci ne prenesemo, da nam kdo natika nagobčnik, da nam pridiga, naj ostanemo doma, naj nekaj bojkotiramo. Takšno vzvišeno ravnanje, brez stika z vsakdanjim življenjem ljudi, razumemo kot omalovaževanje demokratične volje. In zato tokrat – po mojem mnenju – ni šlo le za tehnično vprašanje nekega dodatka. Šlo je za agendo proti tej vladi, ne za utrjevanje volilne baze SDS! Kajti, kot kažejo podatki, so se referenduma udeležili tudi volivci Roberta Goloba. In zgodil se je pogrom.
Če bi današnje udeležence referenduma vprašali: »Ali ste za to, da se postavijo jasna pravila za dodeljevanje teh dodatkov?«, bi odgovorili z da, prepričana sem. Tako pa je bila kolateralna žrtev tega referenduma kultura. In za to bi moral odgovarjati tisti, ki je začel z mantro »BOJKOT«. Kdo je bil, ne vem. Če bi odgovorno svoje volivce povabili na volišča in jih s pametnimi argumenti prepričali, da gre pri tem zakonu za red in pravičnost, bi to razumeli. Tako pa so jih podcenili. Vnaprej so jim povedali, da je brez veze in da ne bodo razumeli. Kako žaljivo. Tako pa so prosto po Šarcu vrgli puško v koruzo in prosto po Hojsu naznanili »ostani doma«. In izgubili. A najhuje je, da so s predano bitko kulturo izpostavili političnemu populizmu. Desnici je uspelo prikazati, da naj bi bila leva kultura »trganje zastave« ali »dojenje psa.« Kar je seveda zavajanje. Uporabnica Facebooka je tole našla pred Župnijo Sveta Katarina pri Medvodah:
Desni so uspešno stopnjevali kampanjo, službeno sem jo spremljala na TikToku. Tam je bila predstavljena kot kampanja proti Golobovi vladi, ki »je pozabila na svoje državljane, sebi zvišuje plače, ustvarja še več revnih, obremenjuje podjetnike z davčnim primežem, hkrati deli (naš!!) denar privilegiranim«.
Popolna manipulacija, ki nima povezave z zakonom, a se je izšla. Kajti hkrati so prikazovali še slike z Instagrama predsednika vlade, s katerih vejejo glamur, potovanja, pohlep, zavajajoča samohvala. To so vse informacije, ki prikrito vplivajo na človeka. Včasih se mi zdi, da bi morali v tej vladi zaposliti psihologa za množice – da bi razumeli, kako neprimerno vsebino in besedišče uporabljajo za nagovor volivcem. A ni logično, da če objaviš dvajset samohval, človek ob tem ne reče: »Res so dobri,« temveč mnogi občutijo odpor. Prava mera je ključna. V vsem.
In kaj lahko rečemo o tistih, ki so ostali doma? So to res vsi tisti, ki podpirajo Golobovo vlado? Med njimi so volivci te vlade, ki upajo, da je bil današnji izid zadnja priložnost, da se nekaj spremeni pred volitvami. Upajo, da bo vlada končno snela plašnice in se zavedla sporočilnosti tega referenduma. Ker jim ura tiktaka. Ker to so Cerarjevi volilci, neopredeljeni in tisti, ki nočejo Janše. Sicer bodo znova volili nov obraz. Spet in spet. In tokrat se bodo udeležili volitev. Kot bi se morali tudi referenduma. Ta je namreč temeljna ustavna pravica in orodje, s katerim narod izraža svojo voljo – kakršna koli že je. Le svoboden posameznik se lahko svobodno odloča, je zapisal filozof Rousseau – »ljudstvo je svobodno samo takrat, ko odloča.« Zato je bilo skrajno neodgovorno, da so vladajoči pozivali k bojkotu. To je bila napaka vseh napak. Udeležba je že tako pogosto nizka, mlade bi morali s kreativnimi idejami spodbujati k sodelovanju pri vseh odločitvah. Za prihodnost tega naroda, ki sloni na kulturi. Če se mladina množično ne udeležuje volitev, politika nima razloga, da bi jim prisluhnila. Tudi to je strel v koleno. Tako pa zdaj gledamo predsednika vlade, kako telovadi z upokojenci, njegova Tina pa pleše po domovih za starejše. In kje so mladi? Ti sledijo predsednici republike na TikToku – znala se jim je približati. Nataša Pirc Musar je danes dejala, da je šla na volitve prav vsakič od osamosvojitve naprej. To je odgovorno. In mnogi se v teh besedah prepoznamo. Nismo si pustili nadeti nagobčnikov pod desnimi – in si jih ne bomo niti pod levimi.
Nataša Markovič je novinarka portala Preiskovalno.si.
