Slovensko sindikalno gibanje je prvič po dolgem času doživelo močan pretres. Največja krovna organizacija, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), je v socialnem dialogu z vlado podprla zadnjo pokojninsko reformo, čeprav predlagana reforma ne prinaša nobenih izboljšav za socialni položaj sedanjih in bodočih upokojencev. Niti vlada niti krovna sindikalna organizacija nista želeli prisluhniti argumentom, ki so jih navajale posamezne sindikalne centrale. Zato se je v ozadju – praktično čez noč – oblikovalo novo gibanje: delavska koalicija.
Ta združuje več kot dvajset sindikatov in civilnodružbenih organizacij, ki trdijo, da novela ZPIZ-20 poglablja neenakosti in znižuje pokojnine za večino upokojencev. V nekaj dneh so številčno močne in vplivne sindikalne organizacije zbrale več kot 10.000 podpisov za zahtevo po ustavitvi reforme. Krovna Zveza pa je njihove argumente preslišala in podpisala za upokojence škodljiv socialni sporazum.
Reforma koristi privilegiranim, večini jemlje
Vlada z ministrom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na čelu prepričuje javnost, da še nikoli ni bil sprejet pokojninski zakon s tako ugodnimi pogoji za upokojitev, kot jih prinaša novi ZPIZ-20, ki ga je Državni zbor sprejel 18. septembra 2025 (po podatkih je za glasovalo 49 poslancev, proti 1, 29 se jih je vzdržalo ali ni glasovalo, prisotnih je bilo 79).
Toda ta trditev ne drži. Do leta 2000 je veljal pokojninski zakon, po katerem je bila pokojnina odmerjena v višini 80 % povprečja desetih zaporednih najbolj ugodnih let plač. Kasneje sprejeti zakon ZPIZ-1 je bil še vedno ugodnejši od novega ZPIZ-20, saj je določal pokojninsko osnovo pri 72,5 % od 18-letnega povprečja plač. Nato je država uvedla t. i. korekcijske faktorje, ki so osnove začeli zniževati in povzročili stalno padanje pokojnin po letu 2000.
Trenutno velja, da se pokojnina odmeri od 24-letnega povprečja plač z odmernim odstotkom 63,5 %. Novi zakon ZPIZ-20, ki naj bi začel veljati 1. januarja 2026, sicer obljublja 70-odstotni odmerni odstotek, a ga veže na 35-letno povprečje plač. Minister Luka Mesec pri tem zamolči ključno dejstvo: daljše povprečje pomeni nižje osnove za večino zaposlenih.
Pokojnine bodo še nižje, večina bo pod pragom revščine
Pokojnine bodo v prihodnje nižje in o tem ni dvoma. Višje bodo lahko pričakovali le tisti, ki so več desetletij prejemali izrazito nadpovprečne plače; na primer poslanci, državni svetniki, direktorji javnih zavodov, državni sekretarji in drugi visoki uradniki.
Večina zaposlenih pa bo obsojena na zelo nizke pokojnine in životarjenje. Po trenutnih podatkih bo za tiste, katerih 35-letno povprečje plače ne preseže 1.400 evrov, pokojninska osnova tako nizka, da bo pokojnina pod pragom revščine. Če bo povprečna osnova 1.400 evrov, bo pokojnina pri 70-odstotnem odmernem odstotku znašala okoli 980 evrov, kar je pod pragom revščine (981 evrov).
Povprečna neto plača v Sloveniji za leto 2024 znaša 1.577 evrov, a kar dve tretjini zaposlenih zaslužita manj od tega. Tudi tisti, ki bodo dosegli povprečno plačo, bodo po trenutnih podatkih ob upokojitvi prejemali pokojnino le okoli 8 % nad pragom revščine. Za številne poklice z nižjimi plačami — trgovke, medicinske sestre, negovalke, tajnice, referentke, natakarje, receptorje in sobarice — bodo pokojnine še nižje.
Socialna država v ustavi, v praksi pa razpad
Slovenija ima v ustavi zapisano, da je socialna država, a v praksi se ta zaveza vse bolj razkraja. Socialne storitve na številnih področjih škripajo in stanje je danes bistveno težje kot nekoč, v času prejšnje države.
Ob osamosvojitvi sem bil star nekaj čez 30 let in že dolgo aktiven v politiki — najprej v mladinskih, kasneje v sindikalnih organizacijah. Nikoli do takrat nisem slišal, da bi kdo ostal brez osebnega zdravnika. Danes je takih skoraj 100.000 ljudi. Prav tako ni bilo primerov, da bi otroci ostali brez pediatra. Sam sem imel v obdobju osamosvojitve dve majhni hčeri in dostop do pediatra nikoli ni bil problem. Kaj pa danes porečejo starši z majhnimi otroki?
Dolgotrajna oskrba je še en ‘vroč krompir’, ki ga vlade prenašajo iz rok v roke, medtem pa so starejši brez nujno potrebne pomoči. Je bilo v prejšnji državi tudi tako? Vsi današnji upokojenci veste, da ni bilo. Res je, da je kdaj primanjkovalo domov za starejše, a smo jih Slovenci pred osamosvojitvijo zgradili na desetine s samoprispevkom. Danes domovi obstajajo, a so pogosto prazni. Ne zato, ker ne bi bilo potrebe, temveč ker za mizerno plačilo ni kadra, ki bi tam delal.
In zdaj naj bi po zagotovilih ministra Meseca ti ljudje, ki danes za drobiž skrbijo za druge, nekoč uživali dostojne pokojnine? To je prazna obljuba, ki jo realnost povsem zanika.
Kajtimir Kunc je upokojenec, aktivni državljan in publicist, ki se bori za pravice svojih stanovskih kolegov in kolegic.
Vlada ignorira lastne zaveze in socialno pravičnost
Dejstvo je, da se sedanja vlada požvižga na ustavno zavezo, da je Slovenija socialna država. To se kaže na več področjih. Eden najbolj očitnih primerov je obvezni prispevek za zdravstvo, v katerega je vlada preoblikovala nekdanje prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Ob sprejemanju zakona se je Golobova vlada zavezala, da bo ta prispevek od leta 2025 naprej pobiran glede na dohodek posameznika, a tega ni uresničila. Še več, ko je civilna iniciativa Glas ljudstva v parlament vložila predlog zakona, ki bi to uredil tako, kot je vlada sama obljubila, ga je koalicija brez razprave zavrnila. To jasno pokaže, koliko je dejansko vredna socialna naravnanost aktualne oblasti.
Podobna zgodba je z dolgotrajno oskrbo. Že tri mesece plačujemo obvezni prispevek, storitev pa ni. Medtem ko ena najslabše razvitih držav v Evropi – Albanija hitro digitalizira svojo javno upravo, Slovenija ni sposobna vzpostaviti niti osnovnega sistema za elektronsko izdajanje odločb zavarovancem, ki bi bili upravičeni do oskrbe. Namesto da bi vlada pospešila to nujno potrebno reformo, razpravlja, kako bo prijateljskim podjetjem, kot smo razkrili na preiskovalno.si, namenila 200 tisoč evrov za promocijo storitve, ki sploh ne obstaja.
Namesto da bi poskrbela za dostojne plače zaposlenih, vlada dviguje prispevke celo brezposelnim. Ni čudno, da se novinarji že sprašujejo: kdo bo sploh še pripravljen delati? Še posebej iz perspektive starejših občanov se zastavlja vprašanje, kdo bo v prihodnosti hranil, previjal in umival stanovalce v domovih za starejše, če se to delo še naprej plačuje z drobižem?
Pokojnine bodo po letu 2035 še bolj zaostajale
Skoraj vsak od nas upokojencev ima vsaj enega zaposlenega otroka ali vnuka, ki se bo nekoč moral zanašati na pokojninski sistem. Mi, ki smo že upokojeni, bomo vsaj na papirju uživali pokojnine po sedanjih pravilih, a tudi za nas spremembe niso nepomembne.
Model rednega usklajevanja pokojnin se namreč postopoma spreminja na slabše. Do zdaj so se pokojnine usklajevale po formuli 60 % rasti povprečne plače in 40 % rasti življenjskih stroškov. Do leta 2035 bo ta formula prešla na 50 % plače in 50 % življenjskih stroškov. A za tiste, ki bodo v pokoju po letu 2035, bo še huje: uvaja se formula 20 % plače in 80 % življenjskih stroškov, kar bo pomenilo še večje zaostajanje pokojnin za plačami.
Že danes povprečna slovenska pokojnina znaša le 57 % povprečne plače. Upokojenci ne dohajamo rasti cen trgovskih izdelkov. Po letu 2035 se bo ta razkorak še povečal, saj bo kupna moč upokojencev padala bistveno hitreje, kot to prikazujejo uradni statistični podatki, ki pogosto ne odražajo dejanskih cen v trgovinah.
Zato je pomembno, da podpiramo tiste, ki še delajo, ker se borijo za svojo prihodnost. In to so naši otroci in vnuki. Če podpremo pobudo delavske koalicije z geslom »STOP pokojninski reformi«, se odpovemo letošnji božičnici. To pa je majhna žrtev v primerjavi z možnostjo, da bodo naši potomci imeli dostojnejše pokojnine in bolj pravičen sistem. Da se bodo upokojevali pod boljšimi pogoji, kot jim jih določa zakon ZPIZ-20. Delavska koalicija se bori za delavske pravice brez lastnih političnih ali osebnih interesov — in prav ta pristnost je danes redka in dragocena.
