CSD Kočevje je obolelega Andreja do razkritja v našem mediju pustil brez konkretne pomoči, enako tudi Zavod za pomoč in nego na domu Jutro, ki ima sicer koncesijo in letno prejme zajeten kup občinskega denarja. Obe instituciji sta bili sicer že najmanj dva meseca pred tem seznanjeni z njegovim zdravstvenim stanjem in razmerami bivanja. Svojega dela nista opravili! In kako Andrej živi danes? Že 14 dni v novi bolniški postelji telovadi in krepi mišice, da bi čimprej shodil in samostojno zaživel. To je večkrat poudaril tudi ob našem obisku, da bi se rad spet postavil na noge – dobesedno in se tudi sam preživljal.

Župan in podžupan Kočevja sta bila nad Andrejevim stanjem, ko smo ju obvestili, da je v njihovi sredini občan priklenjen na posteljo zaradi bolezni, vidno pretresena in presenečena. Oba sta se strinjala, da se kaj takega leta 2024 ne bi smelo dogajati. Še isti dan je na občini stekla akcija, čeprav to ni naloga lokalne institucije, in Andreju uredili ter pripeljali bolniško posteljo, da bi socialne oskrbovalke lahko začele izvajati osebno in zdravstveno nego.

Prvič stopil na noge: »Za nekaj sekund, ampak napredek je«

Od našega poročanja naprej mu iz zavoda za pomoč in nego na domu Jutro prinesejo kosilo, na mobilni mizi zraven postelje sta zdaj tudi krožnik in pribor. Odkar se je Andrej iz nizke in neprimerne postelje prestavil na bolniško, ga oskrbovalke tudi umijejo, ga preoblečejo in poskrbijo tudi za njegov zunanji izgled. »Oskrbovalke so zelo prijazne,« pravi Andrej, ki si želi le dostojne oskrbe in obravnave, ki bi mu omogočila, da bi spet shodil. Soseda Slavica, njegova rešiteljica in tista, ki ga ves čas vzpodbuja in bodri s svojim nalezljivim nasmehom, mu je na dom pripeljala tudi frizerko. Andrej, ki ni več priklenjen na posteljo v ležečem položaju, se že večkrat dvigne in s pogledom zazre skozi okno v prebujajočo se naravo. Tudi sam je včeraj prvič stopil na noge – po petih mesecih: »Za vsega par sekund, ampak napredek je,« nam je vzneseno zaupal.

Snemalec: Matej Krže

Ne samo Andrej, tudi njegovo podstrešno stanovanje dobiva novo podobo. Po tem, ko je občina uredila čiščenje in osnovno prenovo prostorov, lokalni obrtniki pa so mu zamenjali razbit umivalnik in namestili bojler, da je iz nove pipe pritekla tudi topla voda, je Andrejev znanec Roman Vučko začel kompletno prenovo sobice, v katero ga bodo že kmalu preselili. Pomoč pri obnovi je ponudil tudi Slavičin mož in kot napoveduje srčna soseda, bo do konca meseca Andrej že živel v povsem novih, čistih in urejenih prostorih. Kjer ne bo razbitih stekel in mu ne bo pihalo naravnost v posteljo, pa tudi s strehe ne bo več teklo.

Da je Andrej »len in sam kriv za svojo usodo, ker se mu ne da delati,« je bilo pogosto slišati v času našega obiskovanja onemoglega Kočevca. Obsodbe so prihajale tudi iz ust takšnih, ki naj bi se po svoji profesiji zavzemali za sočloveka in so jih v osnovi polna usta empatije. Žalostno. A se je vendarle izkazalo, da ima Andrej veliko volje za izboljšanje svoje situacije, da posluša navodila fizioterapevtke in da si želi druge priložnosti. Takoj po našem razkritju njegove žalostne zgodbe, ko je odpovedal Center za socialno delo Kočevje, ga je obiskal tudi zdravnik, ki mu je vzel kri, ga pregledal in mu napisal kar okoli sedem ali osem napotnic. Diagnoze bodo znane v naslednjih dneh.

Kot smo že razkrili, se je CSD Kočevje po klicu Andrejeve sosede Slavice Ahmenović prvič odzval šele enajsti dan. Takrat so Andreja prvič obiskali. In kaj se je zgodilo? Nič! Dva meseca so samo urejali papirje, vse, kar so uredili za nemočnega in zanemarjenega bolnika, pa je bila dostava srebrne menažke brez žlice in krožnika enkrat na dan. A za hrano Andrej že naslednji mesec ne bo imel več denarja. Ker je CSD tako dobro opravljal svoje delo. Do našega prihoda ni bilo človeka, ki bi ga z empatijo pogledal v oči in ga potolažil, da bo vse v redu, tudi zato, ker tako piše v ustavnih postulatih te države. Odsotnost empatije pisarniških birokratk, ki so v Andrejevem primeru po inêrciji bolščale v suhoparne paragrafe, bi Andreja brez pretiravanja lahko potisnila v smrt. O tem, da v bedi med svojimi izločki in brez stika s svetom razmišlja o samomoru, je javno povedala njegova soseda, ki je klicala na center za duševno zdravje. In iz tega centra za duševno zdravje so CSD Kočevje obveščali o Andreju in ne obratno, kot želi prikazati direktorica Katarina Hiti. Ta je za inšpekcijo Luke Mesca pisno pripravila tako poročilo o skrbi za Andreja, da bi ga človek mirno lahko imenoval akcijski načrt. Po njem bi Andrej že do prejšnjega božiča sodeloval na kakšnem maratonu. A papir prenese vse, zato so bile slike Andreja ob našem prihodu dovolj zgovorne. Nekdo bi zaradi odsotnosti dejanj moral odstopiti! Po naših informacijah v CSD Kočevje poteka pravi notranji boj, direktorica se oklepa svojega položaja, na svojo stran si je priborila nekatere sodelavke, ki so sodelovale pri brezbrižnem načrtu za Andreja. Temu pritrjuje tudi dejstvo, da so po našem prihodu in razkritju opustitve skrbi za Andreja na občini zahtevali, da CSD razkrije vse občinske primere, kjer so starejši pozabljeni in osamljeni. In po naših informacijah so našli še štiri take občane. V mnogo primerih so te ljudi sicer zapustili svojci, vendar pa ima CSD kot državni socialni organ nalogo posredovati in pomagati.

Zavod Jutro zrel za odvzem koncesije, vendar ima Občina zavezane roke

Na preiskovalno.si smo vam že predvajali posnetek enega od zaposlenih iz zavoda Jutro, ki nam je zaupal, da je direktor Gregor Levič zaposlenim naročil, da Andreja ne obravnavajo. Enako nam je potrdila tudi ena od ustanoviteljic zavoda za pomoč in nego na domu. Opustitev dolžnosti pomoči pa je zrela za kazensko ovadbo. A zavod Jutro ima še dve ustanoviteljici, ki pa sta bili po našem razkritju neustreznega ravnanja do bolnega uporabnika njihovih storitev zaščitniški do direktorja, omogočata mu tudi vodenje zavoda kljub temu, da je Levič po naših informacijah brez ustrezne izobrazbe. Se je pa direktor po naših objavah poskušal zavarovati s pritiski na svoje zaposlene, da morajo podpisati izjave, da je Andrej pomoč zavračal. Nekateri delavci so to odklonili. Andrej nikoli ni zavračal pomoči in nege, ker jo dovoljuje tudi zdaj. Leviča po naših informacijah skoraj nikoli ni v službi, kako bi tudi bil, saj nam pogled v javno dostopne podatke pokaže, da deluje v več podjetjih. Kaj dela v teh podjetjih, ni povedal. Eno pa se ukvarja celo z medicinsko opremo. Seveda nas je zanimalo, ali morda preko povezanih družb, zavoda, doma za starejše občane in svojih podjetij pretaka davkoplačevalska sredstva? Po naših informacijah bi Občina Kočevje nameravala Jutru odvzeti koncesijo, vendar pa jih pri tem onemogoča zakon, ki Jutru omogoča več pravic kot obveznosti. V tem primeru ima ob odvzemu koncesije še eno leto pravice do izvajanja socialnih storitev za občino.

Ko mediji stopijo skupaj, rešujejo življenja!

Andreja jutri čakajo trije pregledi. Naročen je na slikanje, prvič ga bodo prepeljali v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, kjer ga bodo poskušali spraviti na noge. Rentgenske slike bodo končno pokazale vzroke za vnetja in vzroke za bolečine, ki ga priklepajo na posteljo. Sledila bo terapija. Je kar malce neučakan. Po petih mesecih popolnega ležanja, si želi samo eno: vstati. Ko ga bodo zdravniki in fizioterapevti spet postavili na noge, si želi spet voziti avto, in, kot se nadeja, še kdaj zaslužiti kakšen evro. Iz doma za starejše občane so mu medtem že sporočili, da ga niso sprejeli. Še sreča, pravijo mnogi. Andrejeva zgodba je pravzaprav zgodba s srečnim koncem. A lahko bi se izcimilo tudi drugače. Če bi povsem odpovedali tudi zadnji medčloveški odnosi in ga ne bi njegova srčna soseda z zadnjo bilko obdržala pri življenju. Potem pa s(m)o tukaj še mediji, ki smo v primeru nemočnega in od institucij pozabljenega človeka dokazali, kaj je naša moč in kaj je naša vrednota: Človek! Moč medijev, ki temelji na svobodi izražanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, se je pokazala v našem skupnem delovanju. Z enim samim ciljem: rešiti človeško življenje. To je bil cilj, ki smo ga mediji v primeru Andreja dosegli. In če parafraziramo verz iz hebrejskega Talmuda, ki je vodilo pri imenovanju pravičnikov, da kdor reši eno življenje, reši ves svet, postavlja tudi pred medije skupni izziv, da nekaj odrešilnega storimo za posameznika, če že ne moremo rešiti vsega sveta.