»Janša je bil amater.« Stavek, ki ga te dni večkrat slišim tudi od tistih, ki so na zadnjih parlamentarnih volitvah svoj glas dali Svobodi. In jih tudi sicer na političnem barometru zanaša bolj v levo. Svobodno so izbrali Svobodo, ker se je zaklinjala na demokratične standarde, politično stabilizacijo države, delovanje po načelih pravičnosti ter spoštovanje človekovih pravic in zakonov. Robert Golob, ki mu je ljudstvo v znak zaupanja in želje po drugačni politični krajini in vsemi z njo povezanimi sistemi izkazalo neprekosljivo zaupanje z rekordnim volilnim rezultatom, je med drugim poudarjal prav krepitev pravne države z neodvisnostjo sodstva, pregleden pravni sistem in učinkovit boj proti korupciji, transparentnost oblasti in zmanjšanje klientelizma, uvedbo strožjih mehanizmov za preprečevanje korupcije v javnem sektorju, krepitev socialne države in poudarjeno skrb za ranljive skupine. Obljubljal je, da nova politika ne bo dopuščala političnih in ekonomskih elit, ki bi bile nad zakonom, privilegirane in zakonsko nedotakljive. Te točke so bile del političnega programa in predvolilnih obljub Roberta Goloba in njegove Svobode.

In kje smo danes?

»Odgovorni«, preverite in trd(n)o premislite in pretehtajte svoja javna stališča in razmišljanja, ker morate biti pri tako pomembnih rečeh, kot je prebivalstvena in tudi druga politika, odgovorni brez narekovajev! Beseda ni konj, pravimo, javna beseda pa je konj!« To misel so pred četrt stoletja zapisali v časniku Delo in z njo preroško zaobjeli bistvo delovanja vladajoče klike. Ko se govori eno, dela pa drugo.

Pravičnost in enakost pred zakonom za vse državljane. Frazo so v Svobodi ponujali kot novo normo, le da s figo v žepu. S kakšno lahkotnostjo so v koaliciji svobodnih sprejeli sankcije proti človekoma, ki sta opozorila na sporne prakse predsednika vlade in poskuse politične ugrabitve policije. Državni zbor je s sprejetjem sklepa potrdil, da sta nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar in začasni šef policije Boštjan Lindav na zaprtem delu seje preiskovalne komisije »z navajanjem neutemeljenih in neresničnih dejstev postavila osebne politične in karierne interese pred nacionalne interese javne varnosti Republike Slovenije«. 

Čaka ju neusmiljena kazen – ovadba in preprečitev dostopa do upravljanja s tajnimi podatki.

Poglejmo, kakšen spin se je zgodil v času, ko je politika na pranger postavljala njune »halucinacije«, ju celo diskreditirala do meje norosti. Predsednik se je zapletal v slovnične pasti in manipulacije potem, ko je sam naročil poročilo o tem, ali je kdo vplival na kadrovanje v policiji. Poročilo ni bil tajni načrt likvidiranja Roberta Goloba ali nemara poskus državnega udara Lindava ali Bobnar, kot si domišlja oblast. Poročilo je naročil Robert Golob. In ker mu ni bila vsebina pogodu, ker je bila zanj obremenjujoča, so pribočniki v policiji spisali še enega, zanj ugodnega. Tudi ustanovitve parlamentarne preiskovalne komisije nista predlagala obtožena, ampak Golob oz. njegova Svoboda. Predsednik komisije Aleš Rezar pa je v izjavah nonšalantno poudarjal, da je motiv rušenje politične kredibilnosti premierja in njegove vlade. Še en politično-medijski spin. Zanimiva je bila tudi igra dokazov, s katerimi mahajo kot obtežilnim kamnom zoper Boštjana Lindava. Ker da ni predložil nobenega dokaza, da je govoril z direktorjem Sove Joškom Kadivnikom, slednji pa je predložil izpisek telefonskih klicev, med katerimi pa ni bilo klica Boštjana Lindava, je bilo to dovoljšen argument, da ni bilo nobenega govora o prestavitvi datuma aretacije ruskih vohunov. Datum naj bi Robert Golob sicer prilagodil zato, da akcija ne bi zasenčila slavja Svobode na super referendumu. Dovolj je bil zgolj enostranski »dokaz« - pa pustimo ob strani, česa vse so zmožni agentje na Sovi in z njimi povezani politični pribočniki na javnih funkcijah. Dokaza pri Lindavu niso niti želeli poiskati.

Dim v oči so bile tudi Golobove besede: »Prišel bom pričat, da dokažem svojo nedolžnost.« Ni prišel pričat. Svoje nedolžnosti (pred javnostjo) ni dokazal. Ker se je predsednik komisije Rezar samovoljno odločil, o čemer je vehementno razlagal v medijih, da Roberta Goloba v tem primeru ne bo zaslišal. Ker je zanj nedolžen. Ker mu verjame. Golob tako ni pričal, ni bilo potrebe, čeprav je bil osrednji subjekt preiskave, ker se je tako odločil njegov človek, poslanec Svobode. Kako že pravijo Srbi: Kadija tuži, kadija sudi.

Čeprav ne gre za sodni proces, pa je tudi komisija izdala sklepe, ki napovedujejo poklicne sankcije in ovadbe in posledične pravne procese pred sodiščem. Na portalu Preiskovalno.si pa smo že opozorili na povezave policije in tožilstva z vladajočo kliko. Pregon v Sloveniji je pogosto selektiven, ne glede na to, katera vlada je na oblasti.

Do kod bo segla diskreditacija in končno likvidacija oseb, ki sta si upali stopiti iz množice in preprečiti politične uzurpacije represivnih organov. Ne samo policija, kot smo nazadnje zapisali, vse bolj se oblikuje dvom, ali je nemara ugrabljena celotna država?!

Na drugi strani pa: nemarno in nezakonito ravnanje s tajnimi podatki, razkrivanje v javnosti in manipuliranje z njimi v preiskavi, neverodostojne in okužene priče. Zakon o tajnih podatkih v 18. členu govori, kdaj in na kakšen način tajnemu podatku preneha stopnja tajnosti. Podatkom lahko prekliče tajnost samo tisti, ki jo je določil. Nenavadna je tudi praksa, da se je direktor Sove, preden je sam pričal pred komisijo, seznanil z vsebino pričanja Lindava in Bobnar, kar pomeni, da je bil okužena priča. V normalni državi bi to pomenilo, da se taka priča šteje za manj verodostojno oziroma neverodostojno. Ali sploh še živimo v normalni državi? Bo policija sprožila postopke po uradni dolžnosti? Bodo na specializiranem državnem tožilstvu, ki denimo pri ministru Sajovicu in njegovem masovnem prepisovanju nepremičnin na družino ni našlo razlogov za pregon, tokrat zacingljali opozorilni alarmi? Ah, saj res, vodja SDT je preko hčerke politično povezana s Svobodo. Zanimivo bo spremljati, kako bo tekla časovnica pregona Roberta Goloba na podlagi ovadbe, ki jo je na podlagi obtožb nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar spisala policija. Tožilska odločitev po podani kazenski ovadbi, kot so nam odgovorili, še ni sprejeta. Ni nepomemben podatek, da Goloba »preganja« tožilka Blanka Žgajnar, ki ji v nobenem od številnih procesov ni uspelo zbrati dovolj dokazov proti Zoranu Jankoviću, političnem mecenu Roberta Goloba. Tistemu županu, ki javno podpira skorumpiran režim srbskega trdorokca, česar vrh naše politike - z izjemo predsednice republike - ni zmožen obsoditi in se od lakajske prakse javno distancirati.

Zato ne verjamem, da bo kdo odgovarjal za razkritje tajnih podatkov, ali da morda sledi ovadba Aleša Rezarja! Kaj prevzem vseh podsistemov pomeni za nas, navadne državljane? Da lahko politika brez odgovornosti pogleduje v zasebne evidence in lahko tudi manipulira s tajnimi informacijami? So naši podatki na Fursu varni ali smo vsi pod lupo političnega velikega brata? Je prisluškovanje, zasledovanje morda del političnega obredja aktualne oblasti? S kakšnimi informacijami so se avtokrati opremili za nadaljnje obračunavanje z nasproti mislečimi in vnovično naskakovanje na oblast?

Politični zastor je padel. Golob je opran krivde. Njegova politična zmaga je zrasla na obglavljenju strokovnosti in profesionalnosti, ki sta jo v skladu s svojo poklicno zaprisego in osebno etiko zagovarjala Lindav in Bobnar.

Spoštovanje vloge neodvisnih institucij je poseben razdelek v Programu za delo koalicije 2022 – 2026: »Okrepili bomo vlogo neodvisnih institucij. Pristojni organi morajo upoštevati njihove ugotovitve ter nemudoma pristopiti k reševanju. Zagotovili bomo pogoje za njihovo neodvisno delovanje.«

Čeprav je v nasprotju z zapisanim prišlo do politično in celo zakonsko spornih menjav na vodstvenih položajih v policiji in smo priča stampedu političnega kadrovanja v drugih državnih institucijah, podjetjih, vlada še naprej trdi, da gre za legitimne politične odločitve in ne za poseganje v neodvisnost organov. V treh letih so v svoje roke dobili vse neposredne in posredne vzvode oblasti, finančne odločevalce, posamezne medije. Tokov do vzvodov oblasti in javnega denarja niti ne skrivajo več. Črpanje javnega denarja političnim somišljenikom teče, dokler to vsem koristi. Dokler ne postaneš prva novica izbranih medijev. Preko njih Svobodi uspevajo tudi diskreditacije političnih rivalov, še danes partnerjev. Medtem ko predsedniku vlade loščijo javno podobo.

Kako omami oblast, priča dejstvo, da je Levica, ki je apriori proti oboroževanju, tiho potrdila – vzdržani glas ni glas proti - najdražji nakup oklepnikov v zgodovini. In to po znani aferi s Patrio spet preko posrednikov, ne pa po bolj transparentnem sistemu vlada-vlada. Kulturna ministrica nagrajuje nevidno delo in zaslužnim kulturnikom deli pokojninske dodatke iz javne pokojninske blagajne, medtem ko je več kot polovica upokojencev pod pragom revščine, Golob pa jim je odtegnil tudi zimski dodatek. Bodo pa od julija plačevali davek za dolgotrajno oskrbo, ki je najverjetneje mnogi med njimi ne bodo nikoli deležni.

Človek je za oblast vreden samo toliko, kolikor davkov mu lahko pocuzajo. Kako malo jih skrbi za starejše, kažejo tudi z odnosom do novinarskih vprašanj. Na ministrstvu za solidarno prihodnost ne odgovarjajo na primere zlorab, o katerih jih obveščamo v domovih za starejše, pa čeprav jih financira država. Sredi januarja smo jim poslali vprašanja o požarni varnosti v domovih, pa se jim do danes ni zdelo vredno odgovoriti, čeprav smo jih opozorili na zakonsko pretečen rok za odziv. Toliko jim je do ljudi, a pozabljajo, da so med njimi tudi tisti, ki so jih volili.

Kar 17 dijaških domov po Sloveniji nima alarma, javljalnikov v primeru požara in požarnih stopnic. Da je to lahko usodno, smo doživeli na primeru doma Ivana Cankarja, ko so se dijaki s skakanjem skozi okna, saj so bili prostori zadimljeni in v ognju, reševali življenja in pri tem utrpeli hude poškodbe. Domovi, v katerih se je v desetletjih izmenjalo na tisoče otrok, delujejo v skladu z veljavno zakonodajo, oblasti pa se ni zdelo vredno zavarovati nedolžnih življenj. Bi manj denarja odteklo v druge žepe? Otroci so skoraj umrli, ker v vseh teh letih vlade, ki so se izmenjevale na oblasti, niso našle denarja za obnovo. Tudi nedavna tragedija v velenjskem rudniku je odprla vprašanja o ustrezni varnosti in skrbi za človeška življenja v procesu zapiranja proizvodnje. Vlada je ob rudarski nesreči hitro izrazila podporo, a vprašanje sistemskih varnostnih rešitev ostaja nerešeno.

Pieteto do rudarjev, ki se jim je poklonil predsednik vlade, kar so mediji množično obeležili, je v istem hipu izničila njegova sopotnica, ki je na instagramu delila posnetke z zabave.

Če nam je še šlo na smeh ob Pahorjevih ponesrečenih semaforjih, samokandidiranju Alenke Bratušek, Cerarjevem iskanju rešitev, Šarčevem metanju puške v koruzo, pa nas je pri rabotah Golobove vlade smeh minil.

»Predvidevam, da me niste izvolili za to funkcijo zaradi tega, da bi vam lagal. Štirideset let ste od mojih predhodnikov poslušali iste reči: koliko milijonov ton jekla moramo proizvesti, kako smo srečni, kako zaupamo vladi. Postali smo moralno bolni zato, ker smo se navadili govoriti eno, misliti pa drugo,« je ob svoji izvolitvi v parlament nagovoril javnost češkoslovaški predsednik Vaclav Havel. Bilo je leto 1989, leto zametka žametne revolucije, ki je pometla s starim režimom.

Več kot 30 let pozneje je v Sloveniji Svoboda prišla s kolesarji, ki so kolesarili za več demokracije, za reformo političnega sistema, za vladavino prava in človekovih pravic, za svobodo medijev in kulture, za vsem dostopno javno zdravstvo, za vsem dostopna stanovanja … Golob se je pred volitvami predstavljal kot osvoboditelj, kot nekdo, ki bo presegel napake prejšnjih vlad. Na koncu je od vsega naštetega ostala samo borba proti Janezu Janši.

Edini postulat te vlade, ki ji ga je uspelo pripeljati skoraj do konca. Danes se težko izogne obtožbam o podobnih napakah, kot jih je počela prejšnja oblast. Ko oblast zlorablja svoje politične vzvode, ko institucije ne služijo več državljanom, ko mediji ne postavljajo več ogledala odločitvam vsakokratne oblasti, ko tok javnega denarja teče do izbrancev in ko se kritični glasovi utišajo – je jasno, da ne gre več le za politične manevre, temveč za preizkušnjo same demokracije. 

Vse bolj jasno postaja, da je bil velik del kolesarske klike že pred volitvami zlizan z Golobom. Čez noč sta umanjkala družbeni angažma in politična odgovornost. Nihče ne kolesari, ni aktivistk in aktivistov, ki bi se borili za zaščito tistih, ki jih politična elita marginalizira, ki so šli ali so morali oditi. 

Nihče ni protestiral, ko je morala oditi urednica najbolj gledane televizije v državi, nihče se ne zavzema za odpuščene invalide, za nepravične davke, za razslojevanje. Preštevamo vrednosti drugih števcev. 

Golobova vlada pa ostaja ujeta v lastni politični iluziji. Na oblast je prišla s sloganom svobode, toda svoboda je danes privilegij le za nekatere.