Vesel božič. Besede, ki nam gladko zdrsnejo z jezika. V tem obdobju jih trosimo v obilju. Pa se kdo ob tem prostodušnem sejanju dobrih misli vpraša po njihovem globljem pomenu. Kaj nam pravzaprav pomeni božič v času, ko je svet okoli nas ujet v zanke pohlepa, zla, vojne in politične nestabilnosti, v ples oblastne norosti, ki smo mu priča na domačem parketu in se pred prihajajočimi volitvami še stopnjuje. Medtem ko v vrhu države poteka srdit boj za ohranitev pozicij moči in nadzora nad tokom javnega denarja, se realni sektor ubada z vprašanji o preživetju in družbeni neenakosti.
Policija še nikoli v zgodovini ni bila tako blizu razdora, kot je v tem trenutku, ko je ključni podsistem demokratične družbe v rokah nezakonito imenovanega generalnega direktorja, čigar nezakonito vodstvo uradno zagovarja, podpira in ohranja izvršilna veja oblasti z vsemi svojimi političnimi botri in sivimi eminencami. Politično instrumentalizirana policija, ki se spreminja v orodje za diskreditacijo političnih nasprotnikov, postaja neučinkovita. O tem priča zadnji medijski umor na naših tleh.
Življenja starejših smo potisnili na skrajni rob, na skrajni rob družbe, pa se kljub temu vsak dan znova trkamo po prsih, kako humani smo, kako mar nam je, kaj vse smo naredili in kaj še bomo … Pa je to res res? Seveda ne. Da so starejši v senci politike v kolumni piše Silvija Novak, zagovornica pravic starejših, ki na podlagi lastnih izkustev prinaša poglobljen pogled v stisko največje populacije na Slovenskem in v Evropi, ki je zaradi večletnega zapostavljanja dolgotrajne oskrbe danes obsojena na biti ali ne biti.
Ljudje so zadnji mesec besneli zaradi dveh stvari, napovedanega povišanja elektrike in napovedane prepovedi vgradnje bojlerjev. Šele ko so se oglasila družabna omrežja, so se, odtujeni od realnosti, tam na vladi zdrznili. Zdrznil se je tudi naš predsednik vlade, ki se je po mnogih oddihih in potovanjih odpovedal vladnemu turizmu na podnebno konferenco v Azerbajdžan, »ker so doma pomembnejše stvari.«
Zvoni telefon. Na drugi strani prestrašen glas meni znane starejše ženske, ki me sprašuje, kaj naj naredi, ker ji bodo moža po kapi iz ljubljanskega kliničnega centra pripeljali domov.
To je zgodba o mali Emanueli, ki je preživela več srčnih operacij. To je zgodba o preživetju po tem, ko so zdravniki eden za drugim staršem predlagali prekinitev nosečnosti. Je zgodba s srečnim koncem, ki jo je za naš portal strnila nekdanja novinarka Katarina Stano. Njena zgodba navdihuje zato, ker je Katarina zaradi svoje novinarske vztrajnosti zahtevala več in več informacij, ker je brskala, se povezovala z drugimi, potovala iz države v države in ni slepo verjela nikomur. To je zgodba o srčni novinarki, ki se je borila z razumom, o srčnih zdravnikih in srčni napaki. In srečni štiričlanski družini.