»Odpri gobec, pa požri, in čimprej na Žale.« To je samo ena od zmerljivk, ki naj bi jih med oskrbo v ljubljanskem domu Janeza Krstnika doživela stanovalka Cecilija Avanzo. V ljubljanskem domu, ki spada pod okrilje Cerkve, je bivala devet let. Do leta 2020 je bila še pokretna, vendar pa je zaradi napredovale demence potrebovala pomoč pri negi in hranjenju. Hčerka Nevenka jo je redno obiskovala in pomagala, kolikor je lahko, da bi bilo mami bivanje v domu čim bolj prijetno.

V obdobju koronavirusa je pri mami začela opažati spremembe. »Mama je bila nekega dne vsa opraskana. Imela je globoke krvave rane od nohtov. Povzročili so jih, ko so jo hoteli na silo preobleči. To so mi povedali drugi zaposleni, saj je v domu tudi veliko dobrih ljudi,« se trpljenja mame spominja hči Nevenka, ki se ni zavila v molk, ampak je od odgovornih terjala pojasnila. Neuspešno. Ugotovila je, da poškodba ni bila uradno zabeležena, kar ji je vzbudilo sum, »da je bila poškodba moje mame več kot očitno namerno povzročena.«

To je fotografija rane, ki jo je hči Nevenka uspela posneti za dokaz.

Pritožila se je na Socialno zbornico, kjer so z odločbo št. 2076/2020-SZS/UG-NG, z dne 9. novembra 2020, ugotovili, da je pritožba utemeljena in direktorju doma naložili, da izvede »dodatno usposabljanje in izobraževanje za vodstveni kader« ter »izobraževalne vsebine s področja komuniciranja«. Ob tem pa je sama doživela pogrom direktorja doma Antona Kompareta. »Peljite mamo domov, zakaj jo imate še tukaj, če niste zadovoljni!« povzame besede direktorja. Za opraskanine pa je menil, »da bi ugotavljanje in določanje krivca povzročilo še večjo škodo kot sama opraskanina. Da bi delavci lahko izgubili voljo do dela,« osupla pojasnjuje Cecilijina hči. »Sestra, ki je sprva vztrajno zanikala poškodbo in celo grozila vsakemu, ki bi jo izdal, je potem dala odpoved.«

Leto dni pozneje je pri materi spet opazila rano. Zgrozila se je. Peta je bila počrnela in koža odmrla.

»Preden bi mami amputirali nogo je medicinsko osebje v domu končno poklicalo urgentno zdravnico.« Nevenka prizna, da ob šoku, ki ga je doživel ob pogledu na mamino črno in gnilo rano, ni bila prijazna. Terjala je odgovore, a jih, pravi, ni dobila. Po navodilu zdravnice, nadaljuje, je mamino nogo dva meseca oskrbovala dvakrat dnevno in jo rešila.

Lani spomladi je na mamini nogi opazila okrvavljen povoj. Ko ga je odvila, se je ob pogledu na rano zgrozila. »Upravičeno sem se razburila. Zaradi zanemarjanja je rana prerasla v grozljivo rano, ker je niso pravilno in pravočasno oskrbovali. Štirikrat sem mamo peljala na plastično kirurgijo. Da se take poškodbe ne bi smele dogajati, mi je rekla tudi tamkajšnja zdravnica. Rana se mami ni nikoli več zacelila.«

Socialna inšpekcija je julija lani izvedla nadzor, vendar niso ničesar ugotovili.

»Vest mi narekuje, da povem, kaj se je dogajalo«

Čeprav je bila mama dementna, je hči po fizičnih zlorabah pri njen začela opazovati spremembe. »Bila je zamorjena, črna noga in druge rane so ji povzročale bolečine, ves čas je morala uživati protibolečinske tablete. Mamo sem gledala, kako trpi, njeno trpljenje je bilo nečloveško.« Mame ni mogla imeti doma, saj je zaradi demence bila v nevarnosti, bila je begosumna, uhajala je in lahko bi se zanjo tragično končalo. Ampak po vsem, kar je doživela, danes pravi hči Nevenka, bi ravnala drugače. »Če bi vedela, da bo mama doživljala tako zanemarjanje, je ne bi dala v dom.«

Hčerko Nevenko boli tudi verbalno nasilje, ki ga je med oskrbo doživljala njena mama Cecilija. Zmerljivk, pošiljanja mame na Žale, prisilo pri hranjenju z besedami: »Daj, odpri že gobec,« kar je mama zagotovo slišala in verjetno tudi razumela, vodilnim v domu ne more odpustiti. Vse nepravilnosti z mamo, ki so se v domu dogajale od leta 2020, je podrobno opisala in poslala pritožbe na pristojne inšpekcije. Zaradi suma nedopustnega ravnanja je prijavila tudi glavno medicinsko sestro Tino K. »Odločila se spregovoriti, vest mi narekuje in dolžna sem povedati, kaj se je dogajalo. V tem obdobju sem dodobra spoznala delo v domu starejših, ki je precej zahtevno in zahteva od zaposlenih res veliko sočutja, potrpežljivosti, izkazovanja ljubezni in empatije do starejših onemoglih, dementnih in nepokretnih ljudi. Spoznala sem veliko ljudi, ki res z ljubeznijo delajo s starejšimi in resnično so nekateri premalo plačani,« pove.

Policija je po vsej zbranih obvestilih na pristojno Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani v tem mesecu podala poročilo na podlagi 10. odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku. Na tožilstvu pa so prejem akta policije potrdili in dodali: »Drugih podatkov pa glede na fazo postopka ne moremo posredovati.«

Zbornica ugotovila nepravilnosti 

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije je šele mesec dni po mamini smrti, decembra lani, izdala Poročilo o ugotovitvah izrednega strokovnega nadzora v domu, za kar so potrebovali osem mesecev.

Ugotovili so sledeče:

- Oskrba razjede zaradi pritiska na desni goleni ni potekala skladno s strokovnimi smernicami. Izvajalci zdravstvene nege (ZN) so sledili navodilom in željam pritožnice, namesto da bi upoštevali navodila zdravnice ter klinične smernice. Beleženje oskrbe razjede se je sistematično začelo šele 26. 4. 2024 na obrazcu Zdravstvena oskrba razjede, pred tem pa so opažanja zapisovali v raportno knjigo. Nadzorna komisija ugotavlja, da v zavodu niso dosledno upoštevali kompetenc izvajalcev ZN pri oskrbi ran, saj so naloge opravljali tehniki zdravstvene nege (TZN) in TZN pripravniki brez ustreznih usposabljanj in strokovnih izobraževanj. 
- Nadzorna komisija je pri razgovoru z zaposlenimi ugotovila, da razdeljevanje zdravil opravljajo izvajalci ZN. Pritožba glede napačne priprave zdravil je utemeljena, saj je pri stanovalki prišlo do napake pri rokovanju z zdravili, odklon pa ni bil sporočen in obravnavan. 
- Izvajalci zdravstvene nege prekoračijo svoje pristojnosti pri pridobivanju informacij in odločanju glede vnaprejšnje volje svojcev in skrbnikov, kar je lahko posledica odsotnosti zdravnice v domu ter pomanjkanja družinskih sestankov ob vsaki spremembi zdravstvenega stanja stanovalcev. 
- Pritožbe svojke v zvezi z obravnavo oskrbe rane in aplikacije zdravil pri A. C. so večinoma upravičene. Ugotovljene so pomanjkljivosti v komunikaciji, profesionalnem odnosu in pri zagotavljanju strokovne izvedbe posameznih aktivnosti.

Zbornica je izdala obsežna priporočila za odpravo ugotovljenih odstopanj pri organizaciji dela v zavodu in odpravo strokovnih pomanjkljivosti na področju zdravstvene nege. Dom je moral pristopiti k realizaciji takoj, dokazila pa posredovati tri mesece od prejema poročila, torej do sredine marca.

Župnik Kompare: »To ni vse skupaj nič!«

Medtem ko je Zbornica še premlevala odločitev, pa je direktor Doma Janeza Krstnika, Anton Kompare, poslal pismo različnim naslovnikom, v katerem je Nevenki Mihelčič očital mobing, nesramno obnašanje, sovražnost in hudo ogrožanje delovanja doma in materinega zdravja. V pismu je tudi zahteval, da mamo vzame domov in jo sami oskrbujejo. Piše tudi: »Po celem domu je hodila in oprezala, kje bi našla kakšno potrditev za svojo slaboumno naravnanost … Vsak dan ustvarja nesproščeno in sovražno razpoložene … Obnaša se, kakor da bi bila lastnica doma in zanj odgovorna.«

To pa je v nasprotju z zapisanim na spletni strani doma: »Skrbeti za človeka je eden največjih blagoslovov in najlepših stvari, ki jih lahko naredimo. To ni poklic, to je poslanstvo ... Za nas so enako pomembni svojci, s katerimi želimo vzpostaviti odprte, pristne medsebojne odnose in jim nuditi možnosti, da sodelujejo pri oskrbi svojca ter pri organizaciji in izvajanju dejavnosti v Domu.«

V tej odločbi socialne zbornice pa so zapisane njegove besede, ki jih je izrekel na zaslišanju, da ima vlagateljice pritožbe, torej Cecilijina hči Nevenka, »verjetno duševno motnjo«.

Župnik in odgovorni v domu Anton Kompare nam je na vprašanje, ali meni, da je taka komunikacija s svojcem, ki ga v prvi vrsti skrbi za svojega bližnjega, dopustna in pritiče njegovemu poslanstvu in vrednotam, v skladu s katerimi živi in deluje kot cerkveni dostojanstvenik, odgovoril: »To je gospa, ki je malo bolna in ne ve, kako bi trosila hudobijo. Vse sem poskusil, da bi bil odnos normalen. Skliceval sestanke, pa se ni nikoli oglasila. Sovraži me. Gre za nečloveško sovraštvo. Ne morem verjeti, da je nekdo tako umazan, grd.«

Da je za zdaj sum o nepravilnostih pri ravnanju z varovanko Cecilijo vendarle utemeljen, če zadevo obravnavajo tudi na tožilstvu, zgovorne pa so tudi fotografije o ranah, pa je odgovoril: »To ni vse skupaj nič. Gre za klevetanje in dela se škoda delavcem. Mamo smo toliko let negovali, zdaj pa želi hči narediti domu škodo. Hvaležna bi morala biti, da smo mamo varovali s tako nežnostjo in dobroto. Na koncu pa niti hvala. Normalen človek ne more imeti takega odnosa.« Župnik je še opozoril, da je stanje v domovih slabo, da bi se morali bolj zavzeti za zaposlene, ki opravljajo težaško delo, in za njihove nizke plače, ne pa jih napadati. Da so kadri v domovih preobremenjeni, da jih primanjkuje in da so podplačani, se z direktorjem doma lahko strinjamo, vendar pa slabe finančne razmere in kadrovske stiske ne smejo biti priročen izgovor, da se z najbolj ranljivimi ravna nesočutno, brez empatije in nasilno. Posebej tega ne bi pričakovali v domu, kjer so osnovne vrednote utemeljene v krščanskem usmiljenju in skrbi do bližnjega!

Cerkveni ustanovi 10 milijonov državnih evrov

Zavod Župnije Trnovo - Karitas, Dom Janeza Krstnika je zasebni zavod s podeljeno koncesijo (2. februarja 2006) za opravljanje socialnovarstvene storitve institucionalnega varstva starejših nad 65 let. Izvaja dejavnost, ki je z zakonom določena kot javna služba. Dom Janeza Krstnika je prejemnik javnih sredstev: 2,8 milijona evrov od leta 2008 do danes (vir: ERAR). Zavod Župnije Trnovo pa v istem obdobju še 8,3 milijona evrov. Oskrba v domu glede na različen standard stane od 30 do 50 evrov/dan, z doplačili za nadstandard, kot je lastna kopalnica, apartma.

Za mamino oskrbo je hčerka Nevenka v vseh letih bivanja v domu plačala toliko, kot stane garsonjera v mestu. »Plačala sem storitve, ki jih ni dobila.« Sama je zato pomagala tudi pri hranjenju in samo z vztrajanjem dosegla, da so mami hrano spasirali. »Lahko je uživala samo tekočo hrano. Jedi sem nosila nazaj v kuhinjo, da so jih zmiksali. Obroke sem ji nosila tudi od doma.« Opazila je, da je mama tudi dehidrirana. »Tudi po osem ur ni nič pila.« Zaradi demence je bila tudi inkontinentna in je potrebovala plenice. Hči je pogosto zaznala, da ni bila preoblečena. »Štiri leta je bila mama povsem nepokretna, zato jo je bilo potrebno tudi umivati. Večkrat je bila nega površna.«

Socialne delavke, ki v domu bolj kot osebje preverjajo družino, kako skrbi za svojca v domovih, so ji podelile pozitivno oceno, da redno prihaja k mami in jo neguje ter lepo skrbi zanjo. To je zapisano v tem potrdilu. 

»Zato si ne bom odpustila, če se bodo stvari pometle pod preprogo. To sem rekla tudi mami, da vse, kar je doživljala, bom enkrat razčistila,« vztraja hči Nevenka.

O vsem je obvestila tudi ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca. Vprašanja smo mu poslali tudi z našega portala, in sicer že 17. januarja, vendar pa do danes od tam kljub dodatnemu zaprosilu nismo prejeli odgovora. Čeprav je osnovni postulat ministrstva skrb za starejše in njihovo dostojno življenje in bi pričakovali, da bi ob takšni zgodbi zazvonili vsi alarmi. A nekaj je politika in nabiranje političnih všečkov, realni in tudi kruti problemi pa ostajajo skriti za stenami ustanov.

Bomo mirno dopustili, da življenje starejših postaja vedno bolj razčlovečeno? Na preiskovalno.si prav zato opozarjamo na nedopustne primere, zanemarjanja in neustrezno oskrbo starejših ter o njih obveščamo politične veljake, saj ni dovolj le rezanje trakov pred novimi stavbami, kdaj je potrebno tudi nenajavljeno stopiti skozi kakšna domska vrata. Prisluhniti in se ozreti naokoli. 

»Govorimo o solidarni prihodnosti. Kje pa je solidarnost danes?! Bistvo je v kakovosti življenja ljudi v zadnjih letih, ki je moja mama v domu ni imela.« Kakovost ji je prinašala hčerka z vsakodnevnimi obiski in vztrajanjem pri osnovi pravici, kot je dostojna obravnava nemočne matere.