Kočevec Andrej se po štirimesečni agoniji, ko je bil nemočno priklenjen na posteljo, ob pomoči fizioterapevtke, ki mu jo je plačala soseda Slavica, že postavi na noge in uspe samostojno narediti nekaj korakov po stanovanju.

Ob najinem vstopu v skromno sobico, je Andrej, kot bi komaj čakal, da pokaže svoj napredek, odvrgel odejo in noge postavil na tla. S sijočim obrazom, ponosen na svojo osebno zmago, je hlastno pograbil hodalico in previdno vstal. Za sekundo ali dve je postal na še majavih nogah, ki že kažejo prve obrise mišic na mečih, potem pa suvereno prestavil najprej eno in nato še drugo nogo. Čez trenutek je že premeril dolžino med posteljo in steno, se zdaj že dobro izurjen obrnil na peti in se spet premeril razdaljo do druge stene. Andrej je shodil!

Kot bi se znova rodil, povsem je prerojen. Kljub bolečinam v členkih je potem, ko so mu dvakrat na noge pomagale najprej delovne terapevtke iz kočevskega zdravstvenega doma, potem pa še fizioterapevtke, za katere je poskrbela srčna soseda Slavica Ahmetović Šolaja, eno je pripeljala kar iz hrvaške Reke, nepopustljivo vztrajal! Redno telovadbo je imel vsak sleherni dan. Ker želi, da bi se njen sosed sam spustil po stopnicah v pritličje in se pri njej oglasil na kavi, mu je kljub skromni pokojnini 600 evrov omogočila redne terapije s fizioterapevtko. Za obiske je odštela že 300 evrov, vendar samo skromno zamahne: »Želim si samo, da bi spet hodil. Dokler ne bo hodil, bom zraven njega.«

»Brez Slavi mi ne bi uspelo. Ni šans!«

To si iz vsega srca želi tudi Andrej. Z vsakim dnem je bolj močan in trden v nogah. »A moram še trdo delati,« se zaveda, da ga čaka še veliko truda. »Brez Slavi,« se obrne na svojo zvesto prijateljico, »mi ne bi uspelo. Ni šans!« In res je Andrejev podvig tudi njena osebna zmaga.

Če je doslej nad Andrejevimi poskusi redno bedela, za vsak slučaj, če bi mu kaj spodneslo tla pod nogami, pa zdaj večkrat čez dan vstaja tudi sam. Minule dni je celo naneslo, da jo je po hodniku mahnil celo do stranišča, kar si šteje za poseben dosežek. In res, njegov trud je vreden medalje. Po štirih mesecih nepretrganega ležanja v neudobni postelji, ko so ga ob kopici lastnih iztrebkov pozabili tako rekoč vsi pristojni za pomoč šibkejšim in onemoglim na domu, z izjemo srčne Slavice, je Andrej danes urejen, lepo počesan in obrit pa v povsem novih oblačilih. Preobražen je nadvse prijeten na oko. Ko se pošalimo, da mu je treba zdaj samo še poiskati ženo, pa kar malce sramežljivo zleze vase in se pritajeno nasmeji.

Andrej je nedvomno tisti, ki udejanja misel angleškega pregovora: Kjer je volja, tam je pot. Ima neusahljivo voljo, preveva ga optimizem, kljub ležanju ni obupal, ni klonil, kljub temu da so ga tisti, ki bi mu morali že po dolžnosti pomagati, pustili životariti in ležati med izločki - kot denimo CSD in koncesionar za pomoč in nego na domu Jutro, ki mu je celo zavrnil nego, o čemer smo dobili potrditev tudi tamkajšnjih zaposlenih. A zdaj se je vse obrnilo tudi v zavodu Jutro. Andrej dobiva nego in ni več zapostavljen.

Andreju ne pripada fizioterapija, razen če jo plača sam

In kakšno je zdravstveno stanje Kočevca danes? Po napotnicah za preglede, ki so mu jih napisali v ZD Kočevje, je Andrejevo stanje obetavno, nima hujših poškodb, zaradi katerih bi ostal priklenjen na posteljo. A potreboval bi še več fizioterapij, da bi njegov napredek pospešili. Zakaj Andrej nima celovite fizioterapevtske oskrbe zdravstvenega doma, smo preverili pri direktorju Emirju Kuduzoviću. Ta je bil ob novici, da Andrej že dela prve korake, navdušen. Pojasnil nam je, da  so Andreja dvakrat obiskale delavne terapevtke, ki so mu pokazale vaje »v okviru njihovih pooblastil, to je pravilno usedanje, prehod iz postelje v toaletni del, obuvanje, slačenje in ostalo. Kar se tiče fizioterapije, da bi ga terapevtka masirala na domu, pa v našem zdravstvenem domu nimamo programa, zato terapij fizioterapije ne smemo izvajati na domu. Ga je pa zdravnica zato poslala na Sočo,« je povedal direktor Kuduzović in poudaril, da bi moral na fizioterapijo prihajati v zdravstveno ustanovo. S tem je osvetlil še eno izmed večjih zdravstvenih problematik širom Slovenije, da so težko pokretni ali povsem negibni ljudje obsojeni zgolj na samoplačniško fizioterapijo, če so seveda zmožni plačevanja teh nujno potrebnih storitev. Andrej ima srečo, da ima ob sebi, kot pravi sam, angela varuha v podobi sosede Slavice, sicer bi še dane negibno ležal v postelji, z vsakim dnem pa bi upanje, da bi še kdaj shodil, vedno bolj ugašalo.

Se bo pa direktor Kuduzović pogovoril z Andrejevo zdravnico, ali bi bila zanj potrebna še kakšna dodatna terapija na Soči in fizioterapija v kočevskem zdravstvenem domu, ko se bo enkrat v prihodnosti uspel sam spustiti po stopnicah in sam priti do ambulante. Če mu bodo napotnico izdali takoj, bo na terapijo čakal še najmanj tri mesece zaradi dolgih čakalnih dob, a prav toliko časa si je zadal Andrej, da bo samostojno zakorakal v svet.

Hiša nujno potrebuje novo streho, saj Andreju teče na glavo

Po najinem razkritju, v kakšni bedi in zdravstvenem stanju sva v Kočevju odkrili onemoglega Andreja, so se odzvali tudi dobrotniki.  Ne samo tisti, ki so z lastnim delom in materialnim vložkom poskrbeli za človeka dostojne minimalne bivanjske pogoje, odzvali so se tudi na njegovo finančno stisko. Ker ni bil zmožen dela, prejema le socialno podporo v znesku 460 evrov, vendar mu takoj trgajo za  enkratni dnevni obrok 250 evrov na mesec, ostalo pa gre za plačilo položnic. Pri čemer mu zmanjka 60 evrov! Denarja za zajtrk in večerjo pa ni!  Doslej je dvakrat prejel izredno socialno pomoč, z marcem pa ne več. Kje je zdaj CSD, ki je po besedah direktorice za Andreja storil vse?! Dejstvo je, da mu na koncu meseca ne bo ostalo niti za osnovno preživetje. Kar mu zmanjka, mu že zdaj primakneta Slavica in njen mož. Nenad Ahmetović pomaga tudi z deli v novi sobici, ureja jo vsak dan po svoji službi. Z Andrejem tudi telovadi in mu dela družbo.

Sočutje do Andreja so pokazali tudi anonimni donatorji. Zanj se je na računu kočevskega rdečega križa doslej zbralo 6000 evrov, od tega je 2000 € namenil RKS, 4000 € pa Radio 1. Za opremo Andrejevega stanovanja pa so že, kot nam je pojasnila sekretarka Alenka Bunderla, porabili 2128,75 €.

Tole pa je natančen popis porabe za najnujnejšo opremo:

179,72 € - lijak in material za montažo,

136,26 € - pipa in bojler,

222,98 € - wc, splakovalnik in material za montažo,

127,48 € - pripomočki za priključitev vode v WC,

400,16 € - material za popravilo sten in beljenje,

1062,15 € - menjava treh oken.

Rdeči križ je, nadaljuje sekretarka, zaposlenim v Zavodu Jutro, za pomoč in nego na domu, priskrbel higienske pripomočke, kot so milo, zobna pasta, prašek, potrebščine za britje, WC papir, brisače ... Pohvalili so tudi skrb sosede Slavice, ki na rdeči križ redno prihaja po donacije viškov hrane, da lahko Andreju pripravi tudi zajtrk in večerjo.

Sredstva Radia 1 bi RKS želel nameniti za ureditev kopalnice in nakup ostalih potrebščin, kot je nova postelja, vendar pa bi bilo bolj smiselno, da bi uredili streho, saj Andreju v primeru deževnega vremena dobesedno kaplja na glavo. Vsak od petih lastnikov stanovanj v stari in razpadajoči hiši bi sicer za streho moral prispevati 8000 evrov, a se po naših informacijah s tem vsi strinjajo, saj samo čakajo, kdaj se jim bo streha vdrla na glavo. Tudi kočevski podžupan Andrej Mladenović je, kot nam je povedal, vzpodbudil RKS, naj se o nadaljnji porabi zbranih donacij pogovorijo z Andrejem in postavijo prioritete glede na njegove potrebe. »Andrej mora sam povedati, kam naj gre denar,« pravi podžupan, ki pohvali tudi dobrosrčnost lokalnih podjetnikov, ki so pripravljeni ponuditi svoje storitve brezplačno, darovati tudi material za stanovanje ali pa ga računati po polovični ceni.

Vse zasluge pri iskanju in pridobitvi obrtnikov gredo sicer sosedi Slavici, ki Andreja ne spusti z oči, ga vzpodbuja pri vsakodnevni telovadbi, pazi nanj medtem ko vstane, da ne bi zgrmel po tleh, mu pere in suši perilo, pospravlja in ga oskrbuje z živili. Tako je našla mojstre, ki mu bodo po tleh brezplačno položili laminat, omogočili menjavo oken po polovični ceni, priskrbela mu je tudi pralni stroj, priskrbela je hladilnik. Poskrbela pa je tudi za njegova nova oblačila, tako rekoč ga je oblekla od glave do peta, saj so mu stara pri čiščenju stanovanja po pomoti zavrgli.

Andrej, ki se vsako jutro zbudi z nasmehom in mislijo, da ni več ujetnik svoje postelje, že zarana začne z razgibavanjem okorelih okončin. Vsak dan so gibi bolj mehki in manj togi. Potem hodi. Centimeter za centimetrom dlje. Vse dokler mu ne bo uspelo ven, na zrak, kjer bo zadihal s polnimi pljuči in se peš podal po kočevskih poljanah. Andrej sledi misli legendarnega Nejca Zaplotnika: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« In Andrejev cilj je jasen, potrjuje ga iz dneva v dan, ko se trudi s samostojnimi koraki.  Za zdaj še po stanovanju, vmes pa ogleduje sobice, ki bodo ob pomoči dobrotnikov dobile lepšo in predvsem bolj zdravo podobo. Trdno je odločen, da mu bo uspelo. Na noge se je že postavil, nov cilj je vrnitev v življenje.