Takole je izgledal vstop v najemniško stanovanje oktobra, ko smo snemali z Niko in zgodbo o tem, da je s tremi otroki in kužkom v mrazu in temi.

V zgornje nadstropje hiše je vodil nevaren, nedokončan podest, ki je spominjal na stopnice. Bil je zelo razmajan, uprt samo v spodnja okna. Nika je prosila najemodajalca, da uredi dostop in uredi stopnice tako, da bodo varne zanjo in otroke, a se ni nič zgodilo. Vsak dan je bil to edini nevarni prehod do stanovanja, po katerem je peljala tri otroke in kužka domov. Najemodajalec bi namreč po dogovoru moral urediti dostop do stanovanja in stanovanje, pa tega ni storil.

Težave so se začele že takoj po podpisu pogodbe in izročitvi denarja najemodajalcu. Ta je poslal v stanovanje delavce, a ti del v njem nikoli niso končali. Kot pravi Nika, sta bila dogovorjena, da bo polovico najemnine začela plačevati, ko bo stanovanje končano, drugo polovico pa najemodajalcu plačuje občina (če jo še, nam zaradi varstva podatkov niso povedali), saj ima Nika pravico do subvencionirane najemnine. Stanovanje po več mesecih ni in ni bilo končano, polovično najemnino pa je Kokelj od občine vseeno dobil, pravi Nika. Poleg nedokončanih provizoričnih stopnic tudi  vhodna vrata niso delovala, v stanovanju ni bilo elektrike, smeti so ležale okoli hiše. V stanovanju pa mraz in tema. Kokelj je, ker ni plačala svoje polovice najemnine, prerezal kable, čeprav sam ni izpolnil dogovora o dokončanju del. Nika je zasilno kupila plinski grelec, da so se v mrazu lahko greli, namesto luči pa so zvečer prižgali novoletno okrasitev. Lučke za otroke. Najemodajalec konec prejšnjega leta na naša vprašanja ni hotel odgovarjati, njegov odvetnik pa je povedal, da ima v primeru neplačevanja najemnine od najemnika pravico zahtevati izselitev.

In tako se je zgodilo. 29. novembra opoldne je Niko presenetil klic gospoda, ki ji je napovedal deložacijo. Ker je bila v službi, je od nje zahteval podatek o tem, kdaj se vrne, da jo bodo deložirali. Ko ga ja vprašala, ali ima sodni nalog, ni več poklical. Čez tri ure je prišla domov in zagledala spodnjo sliko.

Kako zelo je človek v tej državi sam!

Na vprašanje, kaj lahko mamica s tremi otroki naredi v petek popoldne, ko ji najemodajalec onemogoči vstop v stanovanje, ki ga nikoli ni dokončal, ni odgovora. O telefonih za samopomoč in nekih organizacijah, ki se financirajo iz državnega proračuna, besed ne bomo izgubljali, ker si v petek popoldne z njimi nihče ne more pomagati na način, da bi Nika z otroki lahko nekam odšla na varno. Nika je tistega dne najprej poklicala na center za socialno delo (CSD), kjer pa ji niso znali odgovoriti, kaj naj naredi.  

Gradbena in stanovanjska inšpekcija - NIČ!

Že novembra smo se obrnili na gradbeno inšpekcijo zaradi nedokončanega vhoda v hišo, kjer so nam napisali, »da gre za vprašanje, ki zadeva stanovanjsko inšpekcijo, saj 93. člen SZ-1 določa, da če stanje v stanovanju ne zagotavlja najemniku normalne uporabe stanovanja, lahko najemnik predlaga, da stanovanjska inšpekcija lastniku stanovanja odredi izvedbo tistih del, ki so potrebna za zagotavljanje normalne uporabe stanovanj ali skupnih delov.« Ko smo se obrnili na stanovanjsko inšpekcijo, pa so nam odgovorili, »da se pristojnosti stanovanjske inšpekcije nanašajo na odrejanje nujnih vzdrževalnih del v posameznih ali na skupnih delih večstanovanjske stavbe, na kateri je vzpostavljena etažna lastnina, ne more pa IRSS presojati morebitnih kršitev pogodbenih obveznosti med lastnikom in najemnikom oziroma ukrepati v primeru onemogočanja dostopa do najemnega stanovanja.« V nadaljevanju pa so povedali, da se mora Nika v najnovejšem primeru obrniti na sodišče. V petek zvečer, 29.novembra, pač človek ne razmišlja, da je odvisen od odločanja, ki rešitve ne bo prineslo še nekaj mesecev. Tudi odvetnikov nima v imeniku mobitela. Nika je sama brez kakršne koli pomoči zbrala še zadnje atome moči in za pomoč prosila prijateljico, pri kateri je tisto noč prespala. Koliko neuničljive psihične moči premore mamica, ko rešuje stisko otrok in svojo lastno, je težko opisati z besedami.

Naslednje dni je otroke pustila pri očetu, sama pa je odšla k mami na 40 kvadratnih metrov, ki prav tako živi v najemniškem stanovanju. Rešitve za svojo družinico še do danes ni našla. Pri ogledih za stanovanje zaradi otrok in psa pač ni prva izbira najemodajalcev, zato se večina prošenj za stanovanje konča zanjo neugodno. Njene in otroške stvari še vedno ostajajo v stanovanju, do katerega dostopa nima. Sodišče, na katerega se je obrnila, pa v njenem primeru še odloča. Kako bo naprej, ne ve. Na občini, kjer je prijavljena, stanovanja zanjo in otroke nimajo. Ves čas gleda državne razpise. V vsej stiski je srečna, ker ima zanesljivo službo in ker si je v teh dneh uredila varen prevoz. Stroške ji je v zadnjih mesecih povzročal star in nezanesljiv avto. 

Nika čaka dan, ko ji bo nekdo sporočil, da je prišla do varnega doma in bo s svojimi tremi otroki lahko brezskrbno zaživela mirno življenje.