Na spletu se oglašujejo samooklicani psihoterapevti, ki ponujajo čiščenje čaker in energijskih žil za odstranjevanje negativne energije in preprečevanje bolezni – dvourni posvet za 100 €. Ponekod plačilo možno tudi v kriptovalutah. Na daljavo poskrbijo tudi za bolj optimalno delovanje hormonalnih in biokemičnih procesov v telesu.

Med psihoterapevtske tehnike uvrščajo body-mind tehniko pilates – 60 €.

In še: protistresna energijska podpora – 150 €; online personaliziran program za obvladovanje tesnobe – 150 €; energijska podpora na daljavo – tudi več kilometrov narazen – 45 €/uro.

Poleg terpij posamezniki delijo tudi finančne nasvete, kako se prebiti do finančnega obilja. Pogledajo tudi v prihodnost.

Problematična, a priljubljena je hipnoterapevtska terapija - poslužujejo se jo tudi ljudje z resnimi težavami, ki se ne morejo spomniti zlorab v otroštvu.  Štirje obiski - 300 €. Pomaga tudi pri hujšanju. Cena 10 obiskov – 500 €.

Ker gre večinoma za espeje, podatka o zaslužkih ni. 

Primer zavajajočega trženja kot uspešne psihoterapevtske metode naj bi bila tudi tehnika zdravljenja z očesnimi gibi EMDR, ki se uporablja za zdravljenje ljudi, ki so doživeli spolno travmo. Cena ene ure terapije je od 80 €. Ta terapija pa po mnenju forenzičnega psihologa dr. Igorja Areha »ignorira sodobna psihološka spoznanja in je kot ideologija izolirana izven znanosti.« V tuji literaturi lahko preberemo, da je na podlagi te metode prišlo v Italiji celo do obsodbe terapevta, ki je bil obsojen zaradi vsaditve lažnih spominov in uporabe neetičnih ter manipulativnih tehnik, na podlagi katerih je pri najstnici izzval lažen spomin na spolno zlorabo v mladosti, ki pa se ni nikoli zgodila.

Ponudniki – med njimi so alernativci in šarlatani - oglašujejo rešitve za depresijo, identiteto, stanja po travmatičnih izkušnjah, telesne bolečine in bolezni. S svojim pristopom, ki največkrat nima zakonske podlage in dokazanega učinka, niti nimajo ustrezne izobrazbe, saj so po osnovem poklicu vse od gradbenikov, zgodovinarjev, ekonomistov, ali imajo samo srednješolsko izobrazbo, lahko naredijo nepopravljivo škodo bolnikom.

Psihoterapevti in zdravniki dobro služijo z državo

Video: Matej Krže

V Sloveniji je na trgu več kot 1000 psihoterapevtov, ki nimajo priznanega poklica in delujejo kot zasebniki izven zdravstvenega sistema, nad katerimi ni nobenega nadzora.

Vprašanje regulacije ne bi pomenilo le boja za kompetence, regulacija psihoterapije je tudi vprašanje delitve javnega in zasebnega denarja.

Na račun izobraževanj iz psihoterapije dobro služijo lastniki zasebnih inštitutov in društev. Nekajurni tečaji stanejo od 300 € naprej, letni od tisoč evrov. Ne govorimo samo o društvih izven zdravstva, med lastniki so tudi ljudje iz klinične, torej zdravstvene stroke, ki nasprotujejo zakonskemu predlogu po vključevanju psihoterapevtov v zdravstveni sistem.

En tak primer je IKPP Inštitut za klinično psihologijo in psihoterapijo, d. o. o. V njem najdemo večživkarje v zdravstvu. Prihodki inštituta so po podatkih Ebonitete lani znašali več kot 500.000 € in so se od leta 2022 povečali za 180.000 €. Več kot 20 let že izvajajo sistematična izobraževanja iz razvojne analitične psihoterapije. Od leta 2013 pa organizirajo tudi izobraževanje iz budistične psihologije in čuječnosti. Lastnici inštituta sta Bojana Moškrič in Polona Matjan Štuhec. Obe sta specialistki klinične psihologije in psihoterapevtke supervizorke. Imata tudi vsaka svoj s. p. za psihološko svetovanje in izobraževanje. Matjan Štuhec je iz javnih sredstev v šestih letih prejela dobrih 77.000 €, Moškrič pa 53.000 €.

Pri njih predava tudi dr. Sana Čoderl Dobnik, klinična psihologinja na Psihiatrični kliniki, predsednica Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, članica delovne skupine za normativno ureditev psihoterapije na Ministrstvu za zdravje, stalna sodna izvedenka za klinično psihologijo in vodja Službe za klinično psihologijo na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani, ima svoj s. p. V štirih letih je iz javnih sredstev prejela 72.102,64 €, razkriva Erar, največ iz naslova sodišč.

Trenutni sistem izvajalcem v zdravstvu omogoča celo petživkarstvo: zaposlitev v UKC, zaposlitev na fakulteti, zaposlitev v sodnem izvedenstvu, zaposlitev znotraj društev, ki izvajajo usposabljanja na specializaciji, zaposlitev v lastni psihoterapevtski ali klinični ali psihiatrični s. p. praksi. Našli smo še več zdravnikov psihiatrov ali kliničnih psihologov, ki sedijo na več stolčkih hkrati. In slednje želijo urediti tudi na ministrstvu.

Problem je, ker tudi zdravstvena stroka krši lastne usmeritve. Tako na istem inštitutu izvajajo tudi samoplačniške psihoterapevtske storitve, ki jih izvajajo psihologinje brez opravljene klinične specializacije. Ob tem smo pridobili zapisnik Razširjenega strokovnega kolegija za klinično psihologijo, ki takega pristopa ne odobrava: »Klinična praksa je namreč pokazala, da v primerih, kjer psihoterapijo brez nadzora specialista izvajajo univerzitetni diplomirani psihologi/magistri psihologije, ki nimajo ustreznega specialističnega znanja klinične psihologije, že sedaj prihaja do resnih strokovnih napak.«

Naprej: Direktor zasebne klinike Dirona, ki letno zasluži okoli četrt milijona evrov, je tudi pravnik Gorazd Perenič – spomnimo se ga kot državnega sekretarja na Ministrstvu za javno upravo, ki se je v preteklosti soočal tudi z obtožbami o spolnem nadlegovanju. Dirona se ukvarja s psihiatrijo in psihoterapijo, ima koncesijo in je vključena v javno zdravstveno mrežo. Za enourno seanso partnerske ali družinske sistemske psihoterapije pa zaračunajo 120 €. Izdajajo pa tudi potrdila o podaljšanju vozniškega dovoljenja, za sprejem v DSO, uveljavljanje dodatka za pomoč in postrežbo ipd.

Lastnica Dirone je Dubravka Trampuž, ki je tudi zastopnica društva za družinsko terapijo ter lastnica in direktorica Inštituta za družinsko in sistemsko psihoterapijo Ljubljana – ta je v lasti več psihiatrinj in kliničnih psihologinj iz javne in zasebne prakse. Ponujajo izobraževanja iz družinske dinamike in individualne ali skupinske terapije od 30-120 €. Sodeluje v delovni skupini za pripravo zakona. 

Med zasebniki psihiatrične stroke, prosto jih na trgu deluje kar precej, je tudi psihiatrinja Breda Jelen Sobočan. Od leta 2003 je prejela 1.899.645 € iz javnih sredstev. Sodeluje v delovni skupini na ministrstvu. V njej so tudi: Karin Sernec iz Psihiatrične klinike, ki je v zadnjih dveh letih od sodišč in ZD Ljubljana dobila 155.729 €; psihiatrinja Urša Petja Mrevlje Lozar, zaposlena v Daruma, d. o. o., ki je od leta 2007 iz javne blagajne prejela dobra 2.000.000 €; Nataša Potočnik Dajčman, dr. med., spec. psih., zaposlena v zasebni pedopsihiatrični ambulanti, pa 2,35 milijona € od leta 2007. 

Na nezdravstvenem polu deluje Združenje Bonding psihoterapevtov Slovenije pod vodstvom dr. Bogdana Polajnerja, univ. dipl. psih., ki je lani ustvarilo 152.609,54 € prometa. Izvajajo preventivne, terapevtske, izobraževalne, raziskovalne in druge dejavnosti v okviru metode BPT, ki se uporablja kot metoda osebnostne rasti in »ni namenjena zgolj psihoterapevtski pomoči z različnimi čustvenimi in/ali odnosnimi motnjami in stiskami.« Od ministrstva za zdravje so od leta 2013 prejeli 731.363 €.

Mrežo svetovalcev-psihoterapevtov ima tudi Inštitut za realitetno terapijo. Pet letnikov eduakcije iz realitetne terapije znaša 8.000 €. Organizirajo delavnice in tečaje po meri naročnika. Uporabnik pa v terapevtskem procesu razvije nov pogled nase. Prihodki inštituta so lani znašali 151.000 €.

Psihoterapija ni poklic, kaj pa bi prinesla zakonska ureditev?

Z zakonsko ureditvijo, ki bi psihoterapijo priznala kot poklic, bi vse zasebne izobraževalne ustanove, ki omogočajo psihoterapevtske študije, prišle pod krov univerze. Kot je od letos v Avstriji. S tem, ko bi nadzor nad tokom denarja dobila univerza, bi bil zaslužek lastnikov nižji, pa tudi profesorji bi bili podvrženi večjemu nadzoru. Zdaj v društvih in inštitutih očitno lahko predava kdor koli.

Denar v zdravstvu bi se razdelil tudi med tiste psihoterapevte, ki bi se vključili v javno zdravstveno mrežo, zdravstvena stroka pa nasprotuje, da bi iz zdravstvene blagajne pokrivali tudi »pogovore in svetovanje«.

Naši viri še pravijo, da je v zakulisju tudi boj za evropska sredstva. EU je namreč dodelila 1,23 milijarde evrov sredstev, ki naj bi jih porabili med letoma 2021 in 2027 za financiranje dejavnosti, ki neposredno ali posredno spodbujajo duševno zdravje. Tudi ta bi se v primeru regulacije moral deliti na dva pola.

Po naših informacijah zakon ovirajo tudi politični interesi. Tukaj ni problem predsednik vlade Robert Golob, ki si želi stanje urediti, ampak posamezniki znotraj Svobode. Medtem ko se ostale stranke večinoma strinjajo z zakonom, je stranka razdeljena od znotraj. Zakaj in kakšni so interesi v ozadju, nam ni uspelo izvedeti. Ali bo zakon v tem mandatu sploh prišel na vrsto, če je toliko nasprotnikov in interesov?Ministrstvo skriva zakon o duševnem zdravju

Statistika glede pacientov z duševnimi motnjami je alarmantna: Skoraj 500 otrok zaradi duševnih težav čaka na hitro obravnavo v javni zdravstveni mreži. 673.000 receptov za antidepresive v skupni vrednosti 13 milijonov evrov je bilo predpisanih v letu 2023 (NIJZ). 340.000 delovno aktivnih Slovenk in Slovencev poroča o izpostavljenosti dejavnikom tveganja za razvoj duševnih težav (Eurostat). Po številu samomorov smo nad evropskim in svetovnim povprečjem. Kot ugotavlja OECD, slabo duševno zdravje pomeni izgubo od 3 do 4 % bruto domačega proizvoda.

Revščina, socialna izključenost in neenakosti v družbi še povečujejo tveganje za slabo duševno zdravje. Golobova vlada je v koalicijski pogodbi napovedala ureditev tega področja. Lažjo dostopnost do specialistov psihiatrov, kliničnih psihologov, licenciranih psihoterapevtov in psihosocialnih svetovalcev. Predvsem pa, da bodo uredili strokovni nadzor nad ponudniki storitev s ciljem izboljšanja duševnega zdravja ljudi, ne pa ustvarjanja dobička. Tudi po dveh letih zakon ostaja na mrtvi točki, že nekaj mesecev je v medresorskem usklajevanju. Ministrstvo za zdravje nam ga noče pokazati.

Država tako enega najbolj neurejenih področij zdravstva prepušča prostemu trgu, kjer cveti dvomljiva ponudba zdravljenja bolnikov z resnimi duševnimi stanji. Najbolj skrb vzbujajoče je stanje pri otrocih in mladostnikih, ki na obravnave čakajo tudi več kot leto dni.

Tri mesece je najnižja čakalna doba za prvi možni termin za redni pregled otroka ali mladostnika s psihičnimi težavami v Prekmurju in Posavju.

Na prvi pregled v javnem zdravstvu odrasli čaka do avgusta 2025, v ZD Domžale do decembra 2029.

Na zdravljenje odvisnosti od alkohola se čaka vse do 214 dni. Zaradi alkohola v družinah pa trpi 800.000 Slovenk in Slovencev (ocena društva Abstinent).

Država dopušča masovno ustvarjanje psihoterapevtov brez statusa

Poleg alternativcev in šarlatanov vsako leto na prosti trg dela vstopi več deset diplomantov psihoterapije iz zasebnih fakultet, ki študentom ob vpisu obljubljajo uspešno kariero na področju duševnega zdravja in zaposlitve v zdravstvenem domu, bolnišnici, zasebnih ali javnih socialnovarstvenih zavodih in drugih nevladnih organizacijah.

Gre za diplomante treh zasebnih univerz: Sigmund Freud, ki nima akreditacije Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu, je pa del avstrijske univerze in ima njihovo akreditacijo, dodiplomski študij stane 16.000 €; iz javnih sredstev so v zadnjih 10 letih prejeli dobrih 162.000 €. Njen ustanovitelj in direktor je znani psihiater in psihoterapevt Miran Možina. Tam predavajo tudi psihiatri, psihologi in zdravniki.

Potem sta še: Nova univerza in Alma Mater Europaea, ki ima znotraj fakultete tudi Inštitut za psihoterapijo in uporabno psihologijo, preko katerega izvajajo terapije in svetovanja psihoterapevti z osnovnim znanjem iz nemedicinskih področij. Celotni prihodki fakultete so se od leta 2022 do lani povečali za 1,5 milijona evrov na dobrih 8 milijonov.

Diplomanti zasebnih fakultet lahko terapije izvajajo izven javne zdravstvene mreže, največkrat samoplačniško, redki imajo d. o. o. - zaslužki teh se, smo preverili v Ebonitetah, se gibljejo pod 100.000 €/leto. Poklic psihoterapevta ni priznan. Možnosti zaposlovanja v javni mreži so zanje omejene. 

Med psihoterapevte se uvrščajo tudi zakonski in družinski terapevti iz Teološke fakultete, ki je del Univerze v Ljubljani.

Država že več let dopušča masovno ustvarjanje psihoterapevtov brez poklica in hkrati brez ustreznega nadzora nad njimi. Zdravstvena stroka jim očita pomanjkljivo znanje in izkušnje, čeprav tudi njihovi študiji trajajo pet in več let. Zato ideji, da bi psihoterapevte z zasebnih univerz zaradi večje dostopnosti storitev in krajšanja čakalnih vrst vključili v javno zdravstveno mrežo, nasprotujejo. Želijo, da psihoterapija ostane v domenah kliničnih psihologov, ki po končani Filozofski fakulteti opravijo specializacijo za klinično psihologijo, in psihiatrov z Medicinske fakultete. Oboji delujejo v javni in zasebni mreži, a jih je premalo za vse potrebe.

Iz dela osnutka zakona, ki smo ga uspeli pridobiti, je celo razvidno, da se znotraj ustanov javne mreže »psihoterapija v 60 % izvaja le površinsko, v obliki hitrih intervenc, v 34% pa v obliki vedenjsko kognitivne terapije.« Glede na pomanjkanje specializantov in na število čakajočih bolnikov v javnem zdravstvu primanjkuje časa za poglobljeno obravnavo. Tudi na ministrstvu pravijo, da »je zaradi njihovega malega števila in dolgih čakalnih vrst možnost za izvajanje psihoterapije zelo omejena.«

Zagovarjamo z znanstvenimi dokazi podprte pristope v psihoterapiji

Zdravljenje duševnih motenj si po mnenju klinične psihologinje Andreja Mikuž, univ. dipl. psih., spec. klin. psih., zasluži enako resno obravnavo kot zdravljenje telesnih bolezni. »Problematično je to, da poklic psihoterapevta ni enovit, ni jasno, katere kompetence ima človek, saj lahko prihaja iz različnih smeri z izredno različnimi znanji. Težava je, če znaš samo eno stvar. Kako lahko potem ljudem, ki prihajajo z izredno kompleksnimi zdravstvenimi in psihološkimi težavami in motnjami, ponudiš učinkovito in kakovostno obravnavo?« se sprašuje. Velik problem predstavlja odsotnost specializacije psihoterapevtov, kar prinaša resna tveganja za kakovostno in varno oskrbo bolnikov, privede do napačnih diagnoz in neustreznih obravnav. V nobeni drugi veji medicine ne bi zaupali izvajanja zdravljenja zdravniku brez specializacije. Tako kirurg ne more operirati zgolj z opravljenim akademskim delom študija. Večina javnih zdravstvenih zavodov pa psihoterapevtom ne dopušča prakse/specializacije v zdravstvenih ustanovah.

Ali gre torej zdravstvu res za ubranitev stroke, kar poudarjajo, ali je po sredi tudi bitka za monopol in finančne interese?

»Klinični strokovnjaki s področja duševnega zdravja si želimo krepiti javni zdravstveni sistem, kjer se bo pri obravnavi duševnih motenj uporabljajo samo z znanstvenimi dokazi podprte pristope,« dodaja Mikuž. To pomeni, da je strogo reguliranje psihoterapije nujno za zagotavljane varnosti in kakovosti storitev. Tisti, ki potrebuje zdravljenje, mora že zdaj skozi zdravstveni sistem in obravnavo pri psihologu in psihiatru. Obravnave izven zdravstva pa že zdaj pripomorejo h krajšanju čakalnih dob in reševanju posledic, ki bi jih dolgo odlašanje prineslo bolniku.

Psihoterapevtka, ki deluje izven zdravstva, nam pripoveduje, da je naklonjena interdisciplinarnemu zdravljenju, ki da edino prinaša koristi. »Vsi si ne želimo v zdravstvo,« nam pove psihoterapevtka z več desetletnimi izkušnjami. Zavzemamo pa se za samostojen poklic psihoterapevta.«

Most med bolnikom in zdravstveno stroko

Številni, nadaljuje, že zdaj uspešno sodelujejo z zdravstveno stroko, a se o tem ne govori na glas. »Dobro prepoznavamo, kdaj je potrebno osebo napotiti na diagnostiko, h kliničnemu psihologu ali psihiatru. Pogosto delamo z uporabniki z duševnimi motnjami in to ne le blažjih oblik in z njimi sodelujemo v dolgotrajnih procesih, v povezavi z zdravstveno stroko. Govorim tudi o hudih depresijah, psihozah, celo shizofrenijah. Nemalokrat pri uporabnikih naletimo na odpor do zdravstva in smo prvi most, ki jih pomiri in pripravi na to, da je postopek obravnave pri psihiatru za njih varen, nujen in pomemben. Močno zavezani smo k sodelovanju vseh strok, tako klinično psihološke, kot psihiatrične, nemalokrat pa sodelujemo tudi z NVO-ji (kot so Društvo za nenasilno komunikacijo, SOS Telefon, Združenje za moč-proti spolnemu zlorabljanju …), s Policijo, CSD-ji, nenazadnje celo s športniki in drugimi svetovalci. Pri svojem delu smo odprti in se hkrati zavedamo svojega znanja, pa tudi svojih omejitev. Na svoje psihoterapevtsko izobraževanje smo tudi ponosni.«

Tako opiše primer deklice, ki je doživela spolno zlorabo, se zaradi nje rezala, hujšala, popivala in kadila. Po obisku psihiatra, ki naj bi jo eno uro prepričeval, naj pove ime storilca, ni želela več k njemu na obravnavo.

Bojazen, da bi psihoterapevtski poklic enačili s klinično psihologijo ali psihiatrijo, je odveč, nam odgovorijo tudi na zdravstvenem ministrstvu. »Predstavlja samostojen profil, ki je del multidisciplinarne obravnave duševnega zdravja. Poklic psihoterapevta se ne enači s specialisti psihiatrije, otroške in mladostniške psihiatrije ali klinične psihologije, saj gre za samostojno dejavnost z lastnim izobraževanjem, prakso in nadzorom.« Z zakonom pa bi določili minimalne pogoje tako za izvajalce psihoterapevtske dejavnosti in psihoterapevte kot tudi za izobraževalne in druge institucije, ki se ukvarjajo z usposabljanjem psihoterapevtov.

Monopolizacija psihoterapije, kjer se obračajo milijoni javnega in zasebnega denarja, ima negativne posledice za ljudi, ki potrebujejo pomoč takoj. Zaradi dolgih čakalnih vrst marsikdo nima dostopa do pomoči, saj je na trgu predraga. Omejena konkurenca vodi še v višje cene storitev in s tem omejevanje zdravljenja. Na začetku pa smo povedali, kakšen finančni izpad v druži povzročajo duševne bolezni. In to je dejstvo, o katerem se za zdaj strinjajo vse interesne skupine.