Prvič imamo tudi Ministrstvo za solidarno prihodnost, a sprašujemo se, komu je namenjena ta prihodnost, če ne starejšim, bolnim, tistim, ki potrebujejo našo podporo, pomoč? Preiskovalno.si se zavzema za starejše, zato sprašujemo ministra Maljevca, ki ima v nazivu ministrstva solidarnost, kaj je delal minula tri leta, in prav tako, kaj dela ministrica za zdravje, da edini stacionarni Hospic v Sloveniji nima urejenega statusa?!

»Rad bi spoznal svojo hčerko. Zdaj je čas.« To so bile besede neozdravljivo bolnega gospoda, ki so mu bíle zadnje ure v Ljubhospicu. Želel je odložiti breme svojih odločitev in v Ljubhospicu so mu prisluhnili. Poiskali so izgubljeno hčer, da bi prvič po 5o letih vzpostavila stik. Pristala je. »To so srečanja  polna razumevanja, povezanosti in odpuščanja,« pripovedujejo v Ljubhospicu. »Šele ko je človek povsem pomirjen, lahko odide. In če si brez bremen, umiraš lažje, «je povedala vodja Ljubhospica Tatjana Fink.   

»Na hodniku kliničnega centra leži starejši moški. V žilo mu tečejo kapljice življenja. Ima popolno zdravstveno oskrbo, a leži sam. Nikogar nima. Sobe so polne, prostora zanj ni. Zdravnik je ocenil, da mu ne morejo več pomagati, kaj bodo z njim, ne vedo, saj nima nikogar. Smo sredi zdravniške stavke. Zdravnikom med to stavko ni potrebno pisati napotitev, ker ne spadajo pod nujna opravila. Tako napotitve v Ljubhospic v zadnjih urah moški ne dobi, čeprav imajo prosto posteljo. Nihče ne pokliče. Moški čez 48 ur na hodniku kliničnega centra umre. Postelja v Hospicu pa je bila ves ta čas prazna.« (vir Ljubhospic)

To sta zgodbi iz Ljubhospica ki te dni praznuje deveto obletnico. V tem času se je zamenjalo 12 ministrov za zdravje in nihče ni uredil njihovega statusa.  V času zdravniške stavke se je število napotitev v Ljubhospic zmanjšalo, sicer je kar 70 odstotkov bolnikov napotenih k njim iz bolnišnic.

Kje so ti ljudje, ki niso dosegli njihove ustanove? So umirali sami po bolnišnicah in hodnikih, ob gradbišču kliničnega centra, ob zvoku bagrov? Imeli so zdravniško oskrbo, niso pa imeli druge. Osebne, duhovne, socialne. V času odhoda si nekdo zaželi palačink, nekdo nekoga, ki bi ga držal za roko. Morda nekoga, ki bi ga poslušal, mu povedal, da je bil izjemen in da ni sam. Ljudje želijo še koga srečati, se s kom pomiriti, prositi za odpuščanje, ali pa urediti kakšno pravno zadevo. »V Ljubhospicu se zavzemamo za celovito oskrbo v fizičnem, sociološkem, psihološkem smislu. Bolnik potrebuje upanje, ljubezen, dostojanstvo. Umiranje je tudi duhovni proces,« pravi vodja Ljubhospica Tatjana Fink.

Koga vse so prikrajšali za spokojen odhod v času zdravniške stavke, ne vedo, a dostojno umiranje je kategorija, ki spada v ustavo. Slovenija se v svoji ustavi namreč opredeljuje kot socialna država. To pomeni, da bi morala zagotavljati dostojanstvo v vseh fazah življenja – tudi ob koncu. A realnost je drugačna. Hospic, ki je ključna oblika paliativne oskrbe za hudo bolne in umirajoče, še vedno ni uvrščen v sistem socialnega varstva, kar pomeni, da nima urejenega ne le financiranja, pač pa tudi ne statusa.

»Če nekdo želi pripeljati svojca z rešilcem k nam, mora plačati tudi do 500 evrov prevoza. Če želi priti bodoča medicinska sestra k nam na izobraževanje, ji to ne bo priznano. Prakse ne morejo priznati, ker Ljubhospic za to nima ustreznih dovoljenj. Enako je s študenti medicine.« 

Nov prispevek za dolgotrajno oskrbo bomo plačevali, o celoviti oskrbi na koncu življenja pa nič

Edini stacionarni hospic pri nas - Ljubhospic deluje s pomočjo Lekarne Ljubljana, ki ga financira. V njem je 12 postelj in niso vse ves čas zasedene. Te dni je zasedenih 7. Povprečna starost oskrbovanih pa 74 let. Namestitev je brezplačna, prednost pa imajo občani mestne občine Ljubljana. Povprečna doba bivanja pa je okoli 8 dni. V Nemčiji celo 22. »Zakaj ima Ljubhospic samo Ljubljana? Je favorizirana? Ali si nekdo iz obrobja Slovenije ne zasluži popolne oskrbe ob koncu poti, se sprašujejo v Ljubhospicu. Lahko bi bili učni center, želeli so nam podariti prostore, da bi razširili svoje delovanje, pa nimamo ljudi, denarja. Zakaj država tega ne uredi? Lani je bilo v Ljubhospicu 264 umirajočih, od leta 2016 pa smo oskrbo ponudili več kot 10.000 ljudem.«  

Zanimivo je, da so k njim prišli na šolanje iz Hrvaške, do danes pa so jih že prehiteli, saj so sosedi nemudoma uredili financiranje hospicev in jih odprli še več. V Nemčiji je okoli 1500 ambulantnih hospicev, 260 stacionarnih hospicev za odrasle in 18 bolnišničnih hospicev za otroke in mladostnike (podatki za leto 2023). V Nemčiji do 95 % stroškov oskrbe z namestitvijo v hospice krije ustrezno zdravstveno zavarovane in zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. 5 % stroškov krije stacionarni hospic oziroma izvajalec sam z donacijami. Od spremembe zakona leta 2009 so bolniki oproščeni lastnega prispevka. Na Poljskem je že 460 hospicev, financiranje pa je urejeno od leta 1989 na nivoju primarnega zdravstva. Tudi izven EU, v Združenem kraljestvu, je bilo v letu 2020 že 223 stacionarnih hospicev za odrasle in otroke, paliativna oskrba pacientov v njihovih domovih pa je izredno visoke kakovosti. Zdravstveni del oskrbe v celoti krijejo zdravstvene zavarovalnice, ostale dele oskrbe z najmanj 25-35 % pa financira država, preostale stroške njihovih potreb pa se financira z donacijami, humanitarnimi akcijami. Stacionarni hospici delujejo v okviru javnega zdravstva. (vir: Ljubhospic)

»Dostojna smrt ni privilegij. Je neodtujljiva človekova pravica, ki je in mora ostati brezplačna. Gre za pravico do dostojanstva, ki mora biti vsakomur zagotovljena. To so zadnji trenutki človeškega življenja, ki jih ne smemo oskruniti,« je povedala zdravnica Helena Rožmanc Drašler, ki že vseh devet let dela v Ljubhospicu.

»Nihče ne bi smel ostati sam, ko prehaja v večnost. Umiranje ni le konec – je tudi priložnost, da uredimo odnose, odpustimo in spoznamo, da ljubezen presega smrt.« 

Stavki, ki streznijo posameznika in ga iz vsakodnevnega vrveža in rutine prisilijo k razmisleku o odnosih okoli sebe, o najbližjih, o svojcih, o pomenu življenju, o samoizpolnjenosti in kratkosti življenja. Človek v času vsakodnevnega hitenja redko razmišlja o tem, kako želi oditi. V hiši Ljubhospic pa je vse posvečeno dostojnemu koncu. Če smo res socialna in solidarna država, potem moramo to dokazati z dejanji – in ne le z besedami, pravijo v Ljubhospicu. Čas je, da država končno poskrbi za Ljubhospic in zagotovi sistemsko financiranje paliativne oskrbe. Leta 2010 bi se to že skoraj uresničilo, pa je nekdo iz zakona izbrisal besedo o stacionarnem hospicu in od takrat se ni spremenilo nič. Kdaj bomo, če ne zdaj. Kdo bo, če ne mi? Kot sta povedala direktor Lekarne Ljubljana dr. Marjan Sedej in vodja Ljubhospica Tatjana Fink sta obiskala vlado, sprejela ju je državna sekretarka za javno zdravstvo in javno zdravje dr. Metka Paragi a več od obkljukanega sestanka se ni zgodilo.

Smrt je v vsakodnevni naglici tabu, je miselni odriv, je miselni preskok, a za odločevalce bi na tej točki moral biti zapik. Zapik, ker gre za ustavno kategorijo, ker gre za najranljivejšo skupino, ki postaja številčno vse večja. Kot zaključi direktor Sedej, »je Ljubhospic kraj, kjer so bolniki obdani s toplino, slišani, spoštovani. Želja po življenju ostane do zadnjega utripa in v vseh teh letih še niti eden ni zaprosil za predčasni konec.«

Paliativna oskrba je ključni del zdravstvenega sistema vsake države. Njena urejenost odraža stopnjo družbene pravičnosti, solidarnosti in spoštovanja človekovih pravic, kar so temeljne vrednote demokracije, hkrati pa razbremenjuje zdravstveni sistem, saj se zmanjšuje nepotrebna hospitalizacija in s tem zdravstveni stroški.