Mineva več kot sto dni od začetka zadnje epizode vojne v Gazi, ki je do sedaj terjala skoraj 25 tisoč življenj Palestincev, od tega je več kot tretjina žrtev otrok. »Nikakor ni mogoče izključiti, da gre za načrt Izraela, da etnično očisti Gazo,« opozarja poznavalec Bližnjega vzhoda dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, s katerim smo o izraelski ofenzivi govorili v kontekstu geopolitične vloge Združenih držav Amerike na Bližnjem vzhodu, predvsem v luči bližajočih se ameriških predsedniških volitev.

5. novembra bodo v ZDA potekale predsedniške volitve, na katerih se bosta predvidoma pomerila trenutni predsednik, demokrat Joe Biden in njegov predhodnik na tej funkciji, republikanec Donald Trump. Eno izmed osrednjih zunanjepolitičnih vprašanj, ki bodo vplivala na to, kdo bo naslednja štiri leta zasedal ovalno pisarno Bele hiše, je tudi vojna v Gazi, enem najbolj gosto naseljenih področij na svetu. Za ameriške predsednike, ki se potegujejo za drugi mandat, je odnos uradnega Washingtona do Izraela lakmusov papir – noben izmed tistih, ki ni poudarjal svoje pro-izraelske drže, v drugo namreč ni bil izvoljen, izpostavlja Šterbenc.

V tem smislu je mogoče razumeti tudi zadnjo bližnjevzhodno turnejo ameriškega državnega sekretarja Anthonyja Blinkna, v sklopu katere je med drugim obiskal Turčijo, Združene arabske emirate, Saudovo Arabijo, Izrael, Zahodni breg in Egipt. To je bila že četrta diplomatska odprava dolgoletnega Bidnovega zunanjepolitičnega svetovalca od začetka izraelske ofenzive na okupirano Gazo 7. oktobra lani, potem ko je islamsko odporniško gibanje Hamas skupaj še z nekaterimi palestinskimi milicami vdrl na ozemlje pod nadzorom Izraela. Prvič po pol stoletja, od arabsko-izraelske vojne (imenovane tudi oktobrska ali jomkipurska) leta 1973, je Izrael začasno izgubil nadzor nad svojim ozemljem. Uradni namen tokratne Blinknove turneje je preprečiti širjenje konflikta na druga območja na Bližnjem vzhodu. A kot poudarja Šterbenc, je Bidnov namen sproti kazati, da so njegova dejanja namenjena podpori Izraelu: »V predsedniški kampanji se bo Biden moral braniti pred obtožbami Trumpa in republikanskega tabora, da tako on kot njegova politika ni dovolj pro-izraelska.« Biden tako vseskozi ponavlja, da ima Izrael pravico do samoobrambe, ZDA pa so v začetku minulega decembra na glasovanju v Varnostnem svetu vložile veto na predlog resolucije o takojšnjem humanitarnem premirju v Gazi in posledično preprečile njeno sprejetje.

Posebnost letošnjih predsedniških volitev v ZDA bo možnost primerjave zaporednih politik najverjetnejših pretendentov. Trump bo v primeru izvolitve postal sploh drugi ameriški, ki bi funkcijo opravljal dva nepovezana mandata – to je daljnega leta 1893 uspelo le Groverju Clevelandu. Vzporedba odnosa Trumpove in Bidnove administracije kaže, da sta obe pro-izraelsko usmerjeni. Pri branjenju izraelskih interesov je prednjačil Trumpov kabinet, ki je bil po Šterbenčevih besedah strukturno pro-izraelski: »Medtem ko Biden podpira Izrael in vsaj načeloma vztraja pri veljavnosti mednarodnega prava, pa je Trump preprosto povozil ta pravila, s tem ko je preselil ameriško veleposlaništvo iz Tel Aviva v Vzhodni Jeruzalem oziroma na okupirano ozemlje. Trump je s tem sprejel izraelsko interpretacijo, da je Jeruzalem, torej okupirano ozemlje, glavno mesto Izraela.« Obenem je Trump s priznanjem suverenosti Izraela nad Golansko planoto priznal še eno okupirano ozemlje, ki ga je Izrael odvzel Siriji med šestdnevno vojno junija 1967 in ga enostransko priključil štirinajst let kasneje. V odnosu do Palestine, pa je Trump ukinil Trump je tudi ukinil ameriško financiranje humanitarne Agencije Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (poznane pod kratico UNRWA) in zaprl palestinsko predstavništvo v Washingtonu D. C., še našteva Šterbenc. Dodaja, da je Trump izraelskim ciljem sledil tudi z odpravo jedrskega sporazuma, ki ga je v mandatu pred njegovim Barack Obama leta 2015 sklenil z Iranom. »Tako je Trump začel izvajati politiko maksimalnega možnega pritiska, kar je bilo povsem v skladu z izraelskimi interesi.«

ZDA so pod Trumpom odigrale tudi pomembno posredniško vlogo pri sklepanju t. i. Abrahamovih sporazumov med Izraelom in arabskimi državami. Bahrajn, Združeni arabski emirati, Maroko in Sudan so s podpisom sporazumov normalizirali diplomatske odnose z Izraelom, a hkrati prekršili arabsko mirovno pobudo, ki so jo države Arabske lige podpisale v Bejrutu 2002. V njej so članice izboljšanje odnosov z Izraelom pogojevale s ponovnim začrtanjem mej Izraela v obsegu izpred šestdnevne vojne in ustanovitev palestinske države. »Trump je pritisnil na Sudan, naj vzpostavi diplomatske odnose z Izraelom, v zameno pa so ZDA Sudan umaknile s seznama držav podpornic terorizma. Podobno je v primeru Maroka, ko so ZDA priznale maroško suverenost nad Zahodno Saharo,« Trumpov modus operandi pojasnjuje Šterbenc, ki pravi, da je podobno politiko vezane trgovine nadaljeval tudi Biden. Ta si je prizadeval za navezavo diplomatskih odnosov med Izraelom in Saudovo Arabijo. »Saudijci so pred 7. oktobrom Bidnovi administraciji postavili kar nekaj pogojev, da bi do tega prišlo, na primer ameriško podporo saudskemu civilnemu programu, sklenitev formalne varnostne pogodbe in dobavo sofistiricarnega ameriškega orožja.« Omenjena povezovanja in bdenje ZDA nad njihovim izvrševanjem so sicer del širše geopolitične tekme med ZDA in Ljudsko republiko Kitajsko za prevlado v mednarodnih odnosih.

Opisana primerjava Trumpovega in Bidnovega pristopa do Bližnjega vzhoda se torej osredini na Izrael kot velesile na tem območju, ki ima – kljub t. i. politiki dvoumnosti, da torej ne prizna niti zanika posedovanja jedrskega orožja – po podatkih Mednarodne kampanje za jedrsko razoroževanje (z angleško kratico ICAN) 90 jedrskih konic. Oči ameriške javnosti so bile proti temu področju množično sicer nazadnje uprte ob kaotičnem umiku vojakov iz Afganistana avgusta 2021, ko so se na oblast vrnili talibi. Glavna akterja, torej Trump, ki je vrnitev ameriških vojakov v domovino napovedal, in Biden, pod čigar administracijo je bil umik izveden, se o tem, kako so ZDA izvedle operacijo, nista strinjala in krivdo valila druga na drugega. Vojna v Gazi je postala nova nevralgična točka, kjer se krešejo mnenja, kakšna bi morala biti vloga ZDA na Bližnjem vzhodu. Po mnenju Šterbenca bo moral Biden paziti, da v predsedniški kampanji do Izraela ne bo enostranski: »Misliti mora tudi na mlade volivce, ki ga bodo verjetno podprli, pa niso tako zelo pro-izraelski kot ostala populacija. Prav tako je do Izraela kritičen levi tabor znotraj demokratske stranke, zato mora pri izražanju stališč paziti tudi na nazore teh članov.« Nadaljuje, da bodo o izvolitvi novega ameriškega predsednika odločali sredinski volivci, ki pa se – tako kot medijska krajina, ki prevladuje v ZDA, verjetno bolj nagibajo k Izraelu oziroma so pripravljeni sprejeti pro-izraelsko interpretacijo dogajanj.

Tovrstni radikalni interpretaciji so po Šterbenčevih besedah še posebej naklonjeni poglavitni Trumpovi podporniki: »V ZDA so to krščanski sionisti – konservativni protestanti, ki verjamejo, da je vse, kar je zapisano v Svetem pismu, dobesedna resnica, tudi to, o čemer govori Janezovo razodetje. Da bo do drugega prihoda Jezusa Kristusa na Zemljo prišlo potem, ko bo rekonstruiran svetopisemski Izrael. Zato krščanski sionisti, ki jih je okoli 80 milijonov (četrtina celotne ameriške populacije op. a.) brezpogojno podpirajo Izrael. Ne dovolijo, da bi Izrael okupirana ozemlja vrnil Palestincem in podpirajo njihovo etnično čiščenje Palestincev.«

Kot enega najpomembnejših dejavnikov naklonjenosti Izraelu pa Šterbenc navaja Ameriško-izraelski lobi za javne zadeve (ang. American Isreaeli Public Affairs Committee, krajše AIPAC), ki ima izjemen vpliv tako v politiki kot družbi in ga postavlja ob bok združenja upokojencev (ang. American Association of Retired Persons, danes poznano pod kratico AARP) in Nacionalnega orožarskega združenja (ang. National Rifle Association, krajše NRA). »Jimmy Carter je leta 1978 v Camp Davidu (kjer sta egiptovski predsednik Anwar Sadat in izraelski premier Menachem Begin podpisala sporazume, ki so bili podlaga za kasnejši mirovni dogovor med državama op. a.) pritiskal na Begina, da se ta zaveže, da Izrael ne bi več kršil 4. Ženevske konvencije in naseljeval judovske naseljence na Zahodnem bregu. To sicer ni bil glavni razlog, da je Carter leta 1980 izgubil proti Ronaldu Reaganu, a dejstvo je, da ni dobil podpore močnega izraelskega lobija. Drugi zgled, ki potrjuje vplivnost omenjenega lobija na ameriško javno mnenje o vsakokratnem predsedniku, je George Bush starejši, ki v izraelskemu premierju Jicaku Šamirju na začetku 90 let prejšnjega stoletja ni hotel zagotoviti 10 milijard dolarjev ameriških posojil za gradnjo judovskih naselij na Zahodnem bregu, ki bi služila doselitvi sovjetskih judov.« Busha starejšega je leta 1992 na volitvah nato porazil Bill Clinton. Svoja stališča do Izraela so ob zavedanju, da jih čaka boj za reelekcijo, omili tudi nekateri drugi predsedniški kandidati. Šterbenc za primer daje Baracka Obamo, ki je na začetku svojega prvega mandata, ki ga je nastopi leta 2009, poskušal pritiskati na Izrael. Tako je nasprotoval načrtom izraelske vlade premierja Benjamina Netanjahuja, da nadaljuje z gradnjo judovskih naselbin v večinsko arabskih soseskah Vzhodnega Jeruzalema. »A bolj kot so se bližale ameriške predsedniške volitve, manj je bil Obama pripravljen nasprotovati Izraelu. Tako da je pred volitvami njegov pritisk povsem zvodenel.«

In kako Šterbenc vidi zadnji razvoj dogodkov v Gazi in na Zahodnem bregu? »Nikakor ni mogoče izključiti, da gre za novo nakbo oziroma načrt Izraela, da etnično očisti Gazo.« Beseda nakba v arabščini pomeni katastrofo; označuje nasilni pregon in razselitev večine palestinskih Arabcev po prvi arabsko-izraelski vojni leta 1948. Še danes se uporablja za opis okupacije palestinskih ozemelj: Gaze, Zahodnega brega in Vzhodnega Jeruzalema. Da Izrael v Gazi izvaja novo nakbo, je lanskega novembra priznal tudi izraelski minister za kmetijstvo in razvoj podeželja Avi Dichter, tudi član vladnega varnostnega kabineta in bivši vodja varnostne službe Šin Bet.

Prejšnji teden se je na Meddržavnem sodišču začela javna obravnava v toži Republike Južne Afrike proti Izraelu, ki ga uradna Pretoria obtožuje genocidnih dejanj. V Odmevih je na vprašanje, ali so dejanja, ki jih zadnje tri mesece v Gazi izvaja Izrael, po mednarodnem in humanitarnem pravu genocid, dr. Danilo Türk, mednarodni pravnik in nekdanji slovenski predsednik, odgovoril pritrdilno. Šterbenc izraelsko bombardiranje vidi kot način zastraševanja Palestincev, cilj katerega je narediti ozemlje Gaze neprimerno za življenje, kar bi v končni fazi pomenilo izselitev Palestincev iz Gaze. Da ta ni primerna za bivanje, so v začetku novega leta opozorili tudi v Združenih narodih. Izraelski premier Netanjahu je sicer napovedal, da bo Izrael s svojo ofenzivo nadaljeval, dokler ne bo dosegel vseh ciljev, med katerimi je tudi uničenje Hamasa in vzpostavitev demilitariziranega območja v Gazi. Netanjahu je javno tudi zavrnil možnost ustanovitve samostojne palestinske države po končanju vojne.

»Prisilna izselitev Palestincev iz Gaze ne bi bila nikakršno presenečenje. Poznavajoč delovanje Izraela, je treba poudariti, da ta zasleduje dva smotra: pridobiti čim več ozemlja in čim več vode. Obstajajo dokazi, da je Izrael že med prvo arabsko-izraelsko vojno sistematično izvajal etnično čiščenje na podlagi načrta Dalet, ki ga je vodstvo sionistične skupnosti sprejelo 10. marca 1948,« pravi Šterbenc. Tudi zato je po njegovem mnenju rešitev dveh držav je že kar nekaj časa nemogoča. Mednarodno pravo za nastanek države predpisuje, da mora entiteta izpolnjevati kriterije ozemlja, prebivalstva in od drugih držav neodvisna organizacija, tj. efektivna oblast. Zakaj Palestinci ne izpolnjujejo tega kriterija oziroma ga izpolnjujejo zmeraj manj?

»Zato ker Izrael vse od leta 1967 krši 4. Ženevsko konvencijo. In krši člen 49., 6. odstavek te konvencije in naseljuje judovske naseljence na Zahodni breg in v tako imenovani anektirani Vzhodni Jeruzalem. Izrael je do tja danes naselil najmanj 700 tisoč judovskih naseljencev, na ta način pa fragmentiral Zahodni breg in ga odrezal od Vzhodnega Jeruzalema. Prav tisto območje, ki bi moralo služiti kot jedro prihodnje palestinske države, to je območje aglomeracije med Ramallo in pa Betlehemom, kjer je večina uradov, kjer so avtocestni vozli, kjer je večina industrijskih in trgovinskih kapacitet … je Izrael obdal z bloki judovskih naselij. Zahodni breg je prepreden z obvoznimi cestami. Tudi tako imenovani varnostni zid, ki naj bi služil varnosti Izraela, se močno razprostira na okupirano ozemlje in zajema tudi vodne vire. Izrael je Palestincem torej vzel ravno tisto, kar neizogibno potrebujejo za svojo državo. Zaradi naštetih razlogov realno gledano ni več mogoče, da bi nastala suverena in življenjsko sposobna palestinska država.«

Za rešitev dveh držav se sicer zavzema tudi Slovenija, ki je od 1. januarja tudi nestalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov. Po Šterbenčevem prepričanju bi morala Slovenija v svoji zunanji politiki vedno in povsod zagovarjati veljavnost mednarodnega prava, saj to namreč ščiti majhne države pred samovoljo večjih, močnejših držav. Kot nestalna Varnostnega sveta ima Slovenija možnost, da zahteva spoštovanje 4. Ženevske konvencije: »Slovenija bi morala bolj aktivno izpostavljati politiko, ki bi bila kritična do Izraela, uveljaviti svojo nišno vlogo. Tega sedaj ne vidimo. Tradicionalna slabost slovenske politike je, da v veliki meri upošteva ZDA.« Šterbenc sicer priznava, da je bila Slovenija ena izmed 153 držav, ki so podprle resolucijo Združenih narodov za takojšnje humanitarno premirje v Gazi. A slovenska vloga v Varnostnem svetu bi morala biti jasna: svoje članstvo izkoristiti za izražanje stališč svetovnega juga oziroma strukturne periferije: Afrike, Latinske Amerike in Azije. Nenazadnje smo to državam, ki so podprle slovensko kandidaturo, obljubili, še strne Šterbenc.

***

Avtor članka je Žiga Fabjan.