Piše: Barbara Pance

Ni večje radosti, kot ta, ki se iskreno zaiskri v otroških očeh, ko na božično jutro pod smrečico najdejo darila. Neprecenljivo. Koliko otrok pa bo letos ostalo brez jutranjega presenečenja? Skoraj 13 odstotkov ljudi v Sloveniji živi pod pragom revščine, med njimi kar 41.000 otrok (vir: Surs). V številnih družinah, kjer sta lahko zaposlena oba starša, pridejo tudi dnevi v mesecu, ko jih pesti razmislek o tem, ali naj plačajo položnice ali na mizo postavijo topel obrok. Ni skrivnost, da številni otroci edini topel obrok v dnevu pojedo v šoli. Ne, ker bi bile matere prezaposlene, ker doma nimajo. Mnoge matere in očete je sram, ker ne morejo kljub poštenemu delu dostojno preživljati svojih otrok. Brezplačna kosila za vse šolarje bodo zagotovljena šele leta 2027.

Trgovka, ki jo srečujem pri blagajni, potoži, da s svojo in moževo plačo v gospodarstvu komaj prebije mesec. Izdelke, ki dnevno polzijo čez njene prste, lahko opazuje le od daleč. Po plačilu najemnine, položnic in vozovnice ji ostane 100 evrov, da nahrani otroka. Čaka na super akcije, če kaj ostane s pretečenim rokom, pa še za to stroga pravila določajo, da je potrebno vrniti dobavitelju. Ne samo cene živil, ki so jih trgovci pred prazniki po tihem pognali v nebo in nam s prazničnimi marketinškimi akcijami dajejo lažni občutek. Zaradi visokih položnic za elektriko lučke na smrečici ne bodo gorele pri 110.000 državljanih, ki trpijo energetsko revščino (vir: Zveza Anite Ogulin & ZPM).

Fantje z energetskega peskovnika pa si medtem manejo roke, posel z elektriko prinaša visoke dobičke. Tudi Golobovo podjetje Star Solar, ki ga je pridobil po ločitvi, že leta kuje dobičkonosen posel z državnim Borzenom. Ima več kot 250 tisoč evrov prihodkov na leto, lani je ustvaril slabih 72.000 evrov dobička (vir: Ebonitete). V tišini poteka konsolidacija kadrovske in finančne moči v novem elektroenergetskem stebru, s katerim si energetski lobi kroji zlato padalo za prihodnost. Marsikje pa v tišini stojijo pralni stroji, če ne sledite ravno promptnim nasvetom predsednika vlade: »Pustite sosede spati, vi pa operite perilo čez vikend, in boste vsi srečni.« Tako enostavno? Če bi dobičke pretopili v cene elektrike, se ljudem ne bi bilo treba ubadati s tarifniki in nemogočimi urami.

Ampak, ljudstvo naj kar pere za vikend. Za družine, matere ne velja pravica do odklopa? Še ena pogruntavščina Golobovega ministra Luka Meseca, s katero so podjetnikom po beleženju delovnega časa in spremljanju zdravstvenih obremenitev zaposlenih nadeli novo zanko okoli vratu. To je smrt za realni sektor, pravijo podjetniki, ki dneve podaljšujejo ob vpisovanju beleženja delovnega časa in kreiranja urnikov, ki jim ne bi prinesli zloma dejavnosti. Zraven pa novi davki, nove birokratske ovire, nove obremenitve in rekordna potrošnja države. Doo-ji in espeji nosijo največje breme finančnih akrobacij države. Samo v mandatu te vlade se je v javnem sektorju ob vseh milijonih za digitalizacijo dodatno zaposlilo več kot 20.000 ljudi. 

Upokojencem se dobro godi, meni predsednik vlade, ki jim letos ni namenil božičnice ali zimskega dodatka. Velik problem je revščina zlasti med starejšimi samskimi ženskami. Kaj bo na praznično mizo lahko postavila sedemdesetletna upokojenka, ki mora za preživetje negovati svoje sovrstnike? Meso, kot nam je povedala, le redko pride na mizo. Še takrat je iz goveje juhe, da ga lahko po malem uživa čez cel teden. Bo lahko razveselila vnuke s sladkimi priboljški pod smrečico? Ta bo zaradi višjih položnic za elektriko letos v temi. Tudi upokojenka Irena nima več mize, za katero bi zbrala svoje najbližje. Hišo, imetje, prihranke – vse ji je odplavila voda. Namesto da bi ob toplem ognjišču vnukom postregla s sladkim čajem in potico, bo Irena tudi med prazniki delala v gostilni. K sreči ima sorodnika, ki ji je omogočil delo. Skromna pokojnina ji ne zadostuje, da bi enkrat spet imela svoj lasten dom. Joče, vse bolj pogreša toplino zidov, za katerimi je ostal pretežen del njenega življenja. Spomini ji edini grejejo srce. K srcu si je vzela besede premierja, ki je poplavljencem obljubil hišo. Slabo leto in po vodni kataklizmi stoji ena hiša – obljube o nekaj sto so se podrle kot hišice iz kart – pa še to je prispeval lokalni podjetnik. Država socialno skrb za svoje državljane – to, kar ima zapisano v najvišjem pravnem aktu, Ustavi – prelaga na prostovoljce. In spet je ob božiču ekipa Radia 1 poskrbela za božični čudež z rekordnim zneskom, ki so ga za revnejše od sebe prispevali večinoma taki, ki niso vajeni obilja.

Na solidarnost na vseh področjih se opira država. Predsedniškemu paru pa ne uspe stopiti s piedestala ekskluzivnosti. Tudi obupani poskusi izbranke Tine, ki v želji, da bi se poistovetila s preprostim ljudstvom, pronicljivo zatrjuje, kako visoke cene nepremičnin in najemnin otežujejo tudi življenje tistih z višjimi prihodki, buržoazni ekshibicionizem ne odraža izrečenih besed.

Stopnja zaposlenosti je v Sloveniji rekordno visoka. A tega ne občutijo starejši po domovih za ostarele, kjer bo božič enak vsakdanu. Ob sedmih zvečer bodo za 20.000 Slovenk in Slovencev, starejših od 65 let, ugasnile luči. Morda bodo tistim, ki še lahko sami skrbijo za osnovne potrebe, pri večerji ponudili kakšen priboljšek. Kaj pa vsi, ki so priklenjeni na postelje? Bo redkim negovalkam, ki bodo na praznični dan v službi, uspelo obrniti telesa brez moči, jih nahraniti s primernimi toplimi grižljaji, ponuditi srk toplega čaja. Neprimerni jedilniki in neustrezno pripravljena hrana dodatno poslabšujejo kakovost življenja starejšim. So jim uspeli preobleči postelje in umiti varovance, da bi jim med prazniki pričarali spomine na dom z vonjem po sveže oprani posteljnini in pižami. Redki, ki v svojem poklicu vidijo poslanstvo kljub dohodku, ki je nižji od zakonsko določene minimalne plače, ne zmorejo posvetiti dovolj časa posameznikom, da bi jim minuto ali dve pridržali roko, jih s pogledom pomirili in opogumili z vzpodbudno besedo. V naglici in pomanjkanju časa ne zmorejo. A zmanjševanju standardov ne smemo slediti sprijaznjeno. Družbeni konsenz bi moral biti na strani šibkejših. Starejši potrebujejo svojega zagovornika in zastopnika. Rabijo sočutje, akcijo, upanje. Nekoga, ki bi od resornih ministrov in vlad terjal uresničevanje pravic in dostojne starosti.

A ministrstvo Simona Maljevca kljub pred več mesecev dani pobudi za ustanovitev instituta varuha pravic starejših molči. Spremljali pa smo glasno promenado predsednika vlade Roberta Goloba in njegove spremljevalke Tine v mariborskem domu starejših, ki so skozi filter družbenih omrežij šinile kot slike z razstave Musorgskega. Navdušeno rokovanje, besedičenje in ples, skrbno beleženo s strani snemalne ekipe, je idealiziralo podobe stanja v domu, ki v ničemer ne odražajo realnosti. Jima je direktor doma pokazal oddelek z dementnimi, nepokretnimi? Sta v tišini obiskala tiste, ki tedne ali mesece niso bili na svežem zraku? Sta iz piedestala privilegiranih stopila v svet bolezni, bolečine, razčlovečenosti? Je bila vse skupaj predstava za javnost in sprevračanje pozornosti iz aktualnih, tudi kriminalnih zgodb, ki bi jih želeli čimprej spraviti iz naslovnic in udarnih medijskih novic? Težko bomo državljani pozabili na vse finančne, pravne in politične zablode aktualne oblasti, opite od moči in superiornosti, ki bodo imeli posledice za našo prihodnost.

Vsak državljan po zadnjih javnih podatkih že zdaj dolguje več kot 20.000 evrov. Kam odteka naš denar? Poleg ugotovljenih neracionalnih nakupov vlade – nekaj smo jih razkrili tudi na našem portalu – stavbe na Litijski (7,7 mil. €) in prostorov na Parmovi (1,3 mil. €), računalnikov (6,5 mil. € in še niso razdeljeni), še 1,5 mil. € tudi za subvencioniranje električnih vozil in energetske učinkovitosti v Črni gori, 2mil. € za krepitev podnebne odpornosti v sušnih predelih Kenije, 1,2 mil. € sofinanciranje energetske učinkovitosti v javnih zgradbah v Makedoniji, kompostno shemo na Kosovem in izgradnjo bioplinske elektrarne v Črni gori.

Koliko denarja, ki bi lahko namenili za dolgotrajno oskrbo, manj skorumpiran zdravstveni sistem, kakovostno šolstvo, je porabljenega gospodarno in koliko ga konča v za politike ‘bolj donosnih projektih', ne bomo nikoli v resnici izvedeli. Po ocenah pa nas korupcija stane več kot tri milijarde na leto (vir: Robert Šumi, KPK). Državljani bi si zaslužili boljše javne storitve, cenejšo elektriko, takojšen dostop do zdravnika in uradov državne uprave, delujočo dolgotrajno oskrbo in urejeno gospodarsko okolje. Vse to so bile obljube.

Še bolj perverzen je namen obdavčitve nepremičnin. Amorfna gmota ljudi - prosto po investitorju dvorca za petičneže Schellenburg, Jožetu Anderliču, ki ne gradi stanovanj za tiste na minimalni plači -, ki prebiva v podeželskih hišah iz prejšnjega stoletja ali se stiska v najemniških stanovanjih, ima ob tem kakšno prepišno zidanico na Dolenjskem ali celo garsonjero v elitnejših krajih Slovenije, bo plačala največjo ceno novega davka. Elita vplivnežev, ki je za razkošne prostrane vile in stanovanja odštela (vprašljive) milijone, pa se bo na plačilo davka mirno požvižgala. Je to darilo vlade za božič? Komu mečejo pesek v oči in kdo jim še nasede? Slovenija dveh svetov je vse bolj očitna. 

Tokovom javnega denarja slediva tudi na najinem mediju. A medijski svet je vse bolj pod očesom velikega brata Svobode. S prikritim oglaševanjem oblast kupuje medijski mir in umirja medijsko krajino. Vse tisto, kar so obsojali in izpostavljali kot zlonamerno pod SDS, so izvežbali do potankosti. Neresnice in zavajanja postajajo družbeno sprejemljive norme. Na tem portalu sva jih večino uspeli razkriti in podkrepiti z nasprotnimi dokazi. Kot razkritje o rokohitrskem nakupu prostorov na Parmovi, ki so jo vlada in njej servilni mediji prikrili. Spoštovane bralke, cenjeni bralci, hvala vsem, ker najdete pot do najinega portala, čeprav je njegova medijska pojavnost omejena na splet in družbena omrežja. Tam nama s svojo aktivnostjo dajete priznanje, da z razkrivanjem nepravilnosti premikava družbeni kompas v pravo smer. Kljub tožbi vlade, zahtevah po popravkih, brskanji po računih, blokadami družbenih omrežjih, kadar je obraz Svobode pod preiskovalnim drobnogledom.

Državotvorne institucije, kot sta KPK in Policija, ostajajo ujetnice politike in priročno orodje za politične in osebne diskreditacije nasprotnikov. Finančni udarec sta občutila Računsko sodišče in Državni svet, ki sta se drznila, čeprav je njuna državotvorna vloga nadzor nad delovanjem oblasti, opozoriti na nezakonitosti te vlade pri porabi proračunskega denarja. Vse, kar ne čuti in misli v enoumju, je obsojeno na povračilni udarec. Spomnimo se cele čete ministrov pa nekoč tesnih sodelavk Goloba, kandidatov za evropske funkcije, ki jih je vrgel čez ramo. S posamezniki šahirajo za svoj vpliv in obstanek. Obstanemo lahko le kot družba, ki v vsakem posamezniku v vsakem obdobju njegovega življenja vidi človeka in ne objekta za za izkoriščanje in manipulacijo.

Težko zamižim tudi ob sebičnosti in odsotnosti empatije do otrok iz Zavoda Janeza Levca, ki si jo je privoščila Tina Gaber, ki je svoj pompozni prihod z Božičkom med otroke izkoristila za propagando-politične namene, otroci tistih staršev, ki niso pristali na medijski šov, pa so morali dobrega moža gledati skozi stekla. Dogodek, ki ga je sicer organiziral urad njenega partnerja, je pogorel v nameri morebitnih dobrih namenov obdarovanja najbolj ranljivih.

Otroci v svoji otroški nedolžnosti še verjamejo v dobro, brez primesi političnih ali družbenih konotacij. Prisilna delitev na tiste, ki smejo in tiste, ki ne smejo, pa ustvarja zametke razlikovanja, neenakosti, nestrpnosti. Otroci so ogledalo družbe, in ko v njihovih očeh ustvarjamo razlike, občutek manjvrednosti, sejemo razdor tudi v širši skupnosti. To je v nasprotju s temeljno ideologijo božiča, ki je povezovanje, enakopravnost, sprejemanje. Odrasli bi morali nositi odgovornost, da ohranimo magičnost praznikov takšno, kot si jo otroci zaslužijo – toplo, pravično in polno veselja.

Svet je pred enim najtežjih preizkusov globalne varnosti. Bežen pogled v zibelko Jezusovega rojstva, nam pokaže vso hipokrizijo in imperialistično slo, ki se kot kuga vije po svetu vse od korenin krščanstva. Trenja med sosednjimi državami, napetost med zahodom in vzhodom, ki jo poosebljata avtoritarna in brezkompromisna voditelja, vojne za vire surovin, verski terorizem so, kot kaže za zdaj, nepremostljiva konstanta naših življenj. Doma pa še kar bijemo ideološki boj med črnimi in rdečimi.

V resnici pa si želimo le družbe, kjer posameznik ne bo prezrt zaradi svojega socialnega statusa ali starosti. Kjer vsak otrok lahko doseže svoje potenciale, vsak delavec prejme plačilo, ki njegovi družini omogoča dostojno življenje, bolnik dobi ustrezno obravnavo pri zdravniku in vsak starejši preživi starost v spoštovanju in oskrbi.

Božič je praznik upanja. Trenutek, ko se verni in neverni lahko združijo v skupnem razmisleku o tem, kaj nas v tem kratkem času, ki nam je dan, povezuje kot ljudi. Ne politika, ne denar, ne moč, ne oblast. Sočutje in spoštovanje drugega. V svetu, ki se sooča z globokimi krizami, je božično sporočilo morda bolj aktualno kot kdaj koli prej: resnična moč ni v delitvah in konfliktih, temveč v povezovanju in sodelovanju. Začeti pa mora vsak pri sebi.

Pa nam zato ni treba verjeti ali čakati na čudež – čudež je v vsakem izmed nas.

**********************

Spoštovane bralke, cenjeni bralci. Voščiva vam božični mir in veselja v srcih.