Tatjana Fink je spoznala vse faze umiranja. Brez monitorja praviloma ve, kdaj se bo zaključilo življenje. O ranljivosti tega življenjskega obdobja govori z veliko mero spoštovanja in odgovornosti do slehernika v tem najbolj ranljivem življenjskem obdobju. V telesnem, čustvenem, družbenem in duhovnem smislu. Zgodb o smrti je toliko, kot je smrti. Lani 238. O njihovih željah, potrebah, ravnanjih je Finkova spregovorila v spodnjem intervjuju.

Odgovorila je na vprašanja, kako je treba ravnati z nekom, ki odhaja, ga lahko, ko se vsi čuti izostrijo, stiskamo, poljubljamo? Moramo imeti umirajočega ob sebi? Kako se odzvati, če imaš majhne otroke in doma starša, ki umira? 

Nobena vlada ni uredila financiranja Ljubhospica. Ga bo ta?

Ljubhospic je »zadnje domovanje za ranljivo obdobje na življenjski poti vsakega posameznika«. Vsaka smrt je zgodba zase. Ni le zgodba umirajočega, pač pa zgodba cele družine. V Ljuhospicu so namreč podpora celi družini, ne le umirajočemu, ki mu sicer zagotavljajo telesno, čustveno in duhovno oskrbo. Povprečna doba bivanja v Ljubhospicu je 11 dni. V Ljubhospicu, ki ga preko Lekarne Ljubljana financira MOL, je zaposlenih 8 ljudi, 12 jih dela pogodbeno, 19 pa je prostovoljcev. Imajo le 12 postelj, potrebovali bi jih 61.

Zakona, ki bi uredil financiranje Ljubhospica, ni. Na letni ravni bi samo za zdravstvene storitve potrebovali 300 tisoč evrov. Leta 2010 je kazalo, da bo državni program paliativne oskrbe zajel tudi financiranje stacionarne hiše (Ljubhospic), pa je ta ostala izven zakona.

14 let kasneje se ni nič spremenilo. Nobena vlada, noben zdravstveni minister doslej ni uredil financiranja Ljubhospica. Bo ljubljanjski župan Zoran Janković pritisnil na vlado Roberta Goloba, da uredi to področje

Nemčija ima kar 260 stacionarnih hospicev z urejenim financiranjem.